Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki.

Revidentka ni zadostila standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vprašanja sploh ni izpostavila in tudi ni navedla pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno.

Ker gre v obravnavani zadevi za spor o zakonitosti in pravilnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o revidentkini vlogi za vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu, to pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke (v izreku) izražena v denarni vrednosti, dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoča.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (sedaj revidentka) vložila revizijo. Uveljavlja vrednost spornega predmeta 21.000,00 EUR s pripadki in navaja, da odločba Inšpektorata RS za delo, št. 06152-190/2011 z dne 14. 2. 2011 (v nadaljevanju odločba IRSD), ne predstavlja dokazila o obstoju kršitev delovno pravne zakonodaje, saj revidentka ni bila nikoli v nobenem kazenskem ali prekrškovnem postopku zaradi kršitev delovnopravne zakonodaje ter tudi ni bila nikoli udeležena v nobenem delovno pravnem ali socialnem sporu.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 11002-5/2011-9 z dne 30. 8. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da glede na 164. člen Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) ne ugodi revidentkini vlogi za vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu, saj je iz odločbe IRSD, ki je postala pravnomočna dne 9. 3. 2011, razvidno, da je revidentka kršila delovnopravno zakonodajo, in sicer 168. člen ZUTD.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka v reviziji navaja vrednost spora 21.000 EUR s pripadki. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revidentka je s tožbo zahtevala odpravo odločbe tožene stranke. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni točki dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke (v izreku) izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi gre za spor o zakonitosti in pravilnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o revidentkini vlogi za vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. To pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke (v izreku) izražena v denarni vrednosti, zato dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoča. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. Revidentka vprašanja namreč sploh ni oblikovala in tudi ni navedla pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, posledično pa tudi ni navedla okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter razlogov, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Tega pa tudi ni izkazala s sklicevanjem na 27. člen Ustave RS ter navedbami, da je „sporno pravno vprašanje, kaj predstavlja in s čim se dokazuje obstoj negativne predpostavke, da je prišlo do kršitve delovno pravne zakonodaje“, s katerim sicer zatrjuje zmotno uporabo prava, ki pa je vsebinski revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Zato razlog za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan.

9. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.