Jedro

Nekdanja zakonca niti po razvezi zakonske zveze ne smeta samostojno, torej brez soglasja drugega zakonca, razpolagati s skupnim premoženjem, pridobljenim v času njune zakonske skupnosti. Do delitve tega premoženja namreč zakonca z njim upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Skupno premoženje preneha šele z delitvijo. Dotlej v skladu z načelom realne subrogacije velja, da so vse stvari in pravice, ki jih (nekdanja) zakonca pridobita s skupnim premoženjem, njuna skupna last. Ko je druga toženka prenesla sporni dve parceli na prvo toženko in se je ta v zemljiški knjigi vknjižila kot njuna lastnica, je skupna lastnina tožnika in druge toženke na tem premoženju prenehala, v skupno premoženje zakoncev pa je prešlo novo pridobljeno premoženje, ki ga predstavlja poslovni delež druge toženke v družbi (prvi toženki). Ker lahko poslovni delež pripada eni ali več osebam (prvi odstavek 480. člena ZGD-1), je lahko tudi del skupnega premoženja zakoncev, če je bil osnovni vložek dan iz skupnega premoženja.

Družba je samostojni pravni subjekt z lastnim premoženjem (471. člen ZGD-1). Predmet skupnega premoženja zakoncev zato ne more biti lastninski delež na celotnem premoženju družbe ali na posameznih premoženjskih objektih, ki spadajo v premoženje družbe, pač pa samo udeležba v obliki poslovnega deleža (oziroma v obliki delnic).

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (52. člen ZZZDR). Po ustaljeni sodni praksi je v nasprotnem primeru takšen posel izpodbojen, ne pa ničen. Če se drugi zakonec z razpolaganjem ni strinjal, bo lahko dosegel razveljavitev posla, če bo dokazal, da je bil tretji (pridobitelj) v slabi veri. V konfliktu interesov med dobrovernim pridobiteljem in skupnim lastnikom, ki svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo, mora slednji prevzeti tveganje za neprimerno ravnanje drugega člana skupnosti. Šteje se, da tretji ni v dobri veri, kadar je vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika.

Znesek, na katerega meri tožnikov primarni zahtevek, ni skupno premoženje nekdanjih zakoncev. Tudi ne gre za njuno skupno terjatev.

Ugotovljena dobrovernost prve toženke (družbe), na katero je druga toženka, bivša žena tožnika, prenesla nepremičnini, ki sta bili skupna last bivših zakoncev, predstavlja oviro za zatrjevano ničnost pogodbe o prenosu nepremičnin.

Če direktor prve toženke (družbe) ni vedel, da druga toženka (bivša tožnikova žena) nima tožnikovega soglasja za razpolaganje s spornimi nepremičninami, potem toženkama ni mogoče očitati, da je bil njun skupni namen izigrati tožnika in da sta obe pri sklepanju pogodbe ravnali nemoralno.

Druga toženka - tožnikova bivša žena je resda ravnala protipravno, ko je s spornimi parcelami razpolagala brez tožnikovega soglasja. A tožnikove trditve ne dajejo zadostne podlage za sklepanje o njegovem oškodovanju. Posplošeno sklicevanje, da je zaradi razpolaganja druge toženke prišlo do zmanjšanja skupnega premoženja, ne zadošča. Kot že navedeno, sta tožnik in druga toženka namesto spornih parcel pridobila poslovni delež v prvi toženki. Tožnik ne trdi, da je bil ta delež vreden manj kot parceli, ki sta predstavljali stvarni vložek v družbo.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne del tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Ugotovi se, da v skupno premoženje tožnika A. K. in druge toženke B. K. spada denarni znesek 170.000,00 EUR.“.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se v preostalem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo o delu tožnikovega primarnega tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da v skupno premoženje tožnika in druge toženke spada denarni znesek 170.000,00 EUR, zavrnilo pa je tožnikov zahtevek, naj mu toženki solidarno plačata 85.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2012 dalje. Napovedalo je, da bo o deležu bivših zakoncev na skupnem premoženju in o pravdnih stroških odločilo s končno sodbo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in druga toženka. Tožnik se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, druga toženka pa tudi na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe glede prve toženke in razveljavitev sodbe glede druge toženke, medtem ko druga toženka prvenstveno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik poudarja, da druga toženka ni ugovarjala civilni delitvi, zato je sodišče prenagljeno zavrnilo plačilo zahtevanega denarnega zneska. Druga toženka je s pogodbo z dne 5. 12. 2012 brez tožnikovega soglasja razpolagala z njunim skupnim premoženjem. Pogodba je izpodbojna, celo nična. Druga toženka je sporne nepremičnine brezplačno in z namenom izigrati tožnika prenesla na prvo toženko. Ta se je s tem obogatila, tožniku pa je nastala škoda, saj se je njegovo premoženje zmanjšalo za vrednost odtujenih nepremičnin. Sodišče je spregledalo, da je tožnik zahteval plačilo od prve toženke tudi na odškodninski podlagi. Prva toženka je bila brez dvoma nepoštena. Njen direktor R. R. je vedel, da druga toženka razpolaga s skupnim premoženjem. Že takrat sta bila intimna prijatelja in sta se gotovo pogovarjala o statusu spornih nepremičnin. Druga toženka se je od tožnika odselila novembra 2012, že decembra istega leta pa je sklenila sporno pogodbo s prvo toženko in postala njena 100 % lastnica. Sploh pa je sama izpovedala, da je delala po naročilu R. R. in odvetnice A. A. Ker sta slednja vedela, da je druga toženka poročena s tožnikom, sta se gotovo tudi prepričala, da so sporne nepremičnine njuno skupno premoženje.

4. Druga toženka vztraja, da je sporne nepremičnine pridobila z darilnimi pogodbami in zato niso skupno premoženje. Tožnik in druga toženka v letih 2009 in 2010 niti nista imela denarja za nakup nepremičnin. Sodišče se ni opredelilo, iz katerih sredstev naj bi bila plačana kupnina. V resnici je druga toženka kupovala zemljišča v svojem imenu in za račun družbe O., vse po dogovoru z navedeno družbo. Neprepričljiva je ugotovitev izpodbijane sodbe, da druga toženka ni dobila denarja za plačilo kupnine od družb G. in O. Napačno je ugotovljena višina zneska, ki naj bi sodil v skupno premoženje namesto spornih nepremičnin. Ob prenosu na prvo toženko so bile te vredne 56.066,55 EUR. Kupcu D. D. so bile prodane šele leta 2016, torej štiri leta pozneje in v povsem drugačnih tržnih razmerah. Prodajo je izvršila prva toženka in ne druga toženka. Sodišče je neupravičeno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem, ki bi moral ovrednotiti sporne nepremičnine glede na čas, ko je z njimi razpolagala druga toženka. Sodišče je napačno štelo, da je čas dejanskega razpada zakonske skupnosti tožnika in druge toženke nesporen. Tudi do ugovora zastaranja se ni opredelilo. Sicer pa je druga toženka s spornim razpolaganjem pridobila stvarni vložek v prvi toženki in to skupno premoženje še obstaja.

5. Oba pritožnika sta odgovorila na pritožbo svojega nasprotnika in predlagala njeno zavrnitev. Tožnik navaja, da je za nakup spornih nepremičnin v času zakonske zveze najel kredit, medtem ko druga toženka poudarja, da tožniku škoda ni mogla nastati, saj sta zakonca namesto spornih nepremičnin pridobila delež v družbi, tožnik pa niti ne trdi, da je to novo premoženje vredno manj od prvotnega.

6. Tožnikova pritožba ni utemeljena, je pa utemeljena pritožba druge toženke.

7. Znesek 170.000,00 EUR, ki naj bi bil po tožbi skupno premoženje razvezanih zakoncev, tožnika in druge toženke, predstavlja kupnino, za katero je prva toženka po pogodbi z dne 3. 4. 2015 D. D. prodala parceli št. 1631/1 in 1648/1, obe k. o. X. Pred tem je druga toženka navedeni dve nepremičnini po pogodbi z dne 5. 12. 2012 prenesla kot stvarni vložek na prvo toženko. Ta je z njim povečala svoj osnovni kapital, druga toženka pa je v družbi pridobila 100 % poslovni delež.

8. Ni pomembno, ali je med tožnikom in drugo toženko v začetku decembra 2012 še obstajala ekonomska in življenjska skupnost. Nekdanja zakonca niti po razvezi ne smeta samostojno, torej brez soglasja drugega zakonca, razpolagati s skupnim premoženjem, pridobljenim v času njune zakonske skupnosti. Do delitve tega premoženja namreč zakonca z njim upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR).1 Skupno premoženje preneha šele z delitvijo. Dotlej v skladu z načelom realne subrogacije velja, da so vse stvari in pravice, ki jih (nekdanja) zakonca pridobita s skupnim premoženjem, njuna skupna last. 9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta parceli št. 1631/1 in 1648/1, obe k. o. X, nastali s parcelacijo iz zemljišč, ki niso bila podarjena drugi toženki, ampak sta jih tožnik in druga toženka kupila v času njune zakonske zveze s skupnimi sredstvi, zato sta postali njuno skupno premoženje.2 Ko je druga toženka prenesla sporni dve parceli na prvo toženko in se je ta v zemljiški knjigi vknjižila kot njuna lastnica, je skupna lastnina tožnika in druge toženke na tem premoženju prenehala, v skupno premoženje zakoncev pa je prešlo novo pridobljeno premoženje, ki ga predstavlja poslovni delež druge toženke v družbi (prvi toženki). Ker lahko poslovni delež pripada eni ali več osebam (prvi odstavek 480. člena Zakona o gospodarskih družbah; v nadaljevanju ZGD-1), je lahko tudi del skupnega premoženja zakoncev, če je bil osnovni vložek dan iz skupnega premoženja.3

10. Družba je samostojni pravni subjekt z lastnim premoženjem (471. člen ZGD-1). Predmet skupnega premoženja zakoncev zato ne more biti lastninski delež na celotnem premoženju družbe ali na posameznih premoženjskih objektih, ki spadajo v premoženje družbe, pač pa samo udeležba v obliki poslovnega deleža (oziroma v obliki delnic).4 Dejstvo, da je druga toženka edina družbenica prve toženke, torej ni odločilno. Ko je prva toženka 3. 4. 2015 parceli prodala tretji osebi, je razpolagala s svojim premoženjem in ne s skupnim premoženjem tožnika ter druge toženke. Kupnina, ki jo je iztržila ob prodaji, je tako postala premoženje prve toženke.

11. Potemtakem znesek 170.000,00 EUR, na katerega meri tožnikov primarni zahtevek, ni skupno premoženje nekdanjih zakoncev K. Tudi ne gre za njuno skupno terjatev, zato se tožnik v svoji pritožbi neutemeljeno sklicuje na pravico do civilne delitve. Kot že navedeno lahko v skupno premoženje pravdnih strank spada le poslovni delež ter z njim povezane pravice in obveznosti, ki pripadajo njegovemu imetniku, ne pa premoženje družbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi torej moralo sodišče prve stopnje ugotovitveni del tožbenega zahtevka, ki ga vsebuje izpodbijana delna sodba, zavrniti.

12. Tožnik se v zvezi s prenosom spornih dveh parcel na prvo toženko med drugim sklicuje na svoje prikrajšanje in oškodovanje. Med pravdnima strankama očitno ni sporno dejstvo, da je druga toženka pogodbo o prenosu nepremičnin z dne 5. 12. 2012 sklenila brez tožnikovega soglasja in da je tožnik ni pooblastil za upravljanje z njunim skupnim premoženjem. Kljub temu pa tožnik doslej ni izpodbijal veljavnosti navedene pogodbe.5

13. Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (52. člen ZZZDR). Po ustaljeni sodni praksi je v nasprotnem primeru takšen posel izpodbojen, ne pa ničen.6 Če se drugi zakonec z razpolaganjem ni strinjal, bo lahko dosegel razveljavitev posla, če bo dokazal, da je bil tretji (pridobitelj) v slabi veri. V konfliktu interesov med dobrovernim pridobiteljem in skupnim lastnikom, ki svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo, mora slednji prevzeti tveganje za neprimerno ravnanje drugega člana skupnosti.7 Šteje se, da tretji ni v dobri veri, kadar je vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika (tretji odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ).

14. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe prva toženka ob pridobitvi nepremičnin ni bila nepoštena. Tožnik namreč nasprotnega ni uspel dokazati. Pritožbene trditve, ki merijo na slabovernost tedanjega direktorja prve toženke R. R., so pomanjkljive. Ni dovolj, da bi slednji glede na zatrjevane okoliščine primera moral in mogel vedeti, da druga toženka razpolaga s skupnim premoženjem, ko je sporni parceli prenesla na prvo toženko, ampak bi moral R. R. tudi vedeti, da druga toženka za takšno razpolaganje nima tožnikovega soglasja. Tega tožnik v pritožbi ne zatrjuje. Okoliščine, ki jih posebej izpostavlja (narava sklenjenega posla ter zatrjevano intimno razmerje med R. R. in drugo toženko), pa tudi ne zadoščajo za sklepanje o tem, da je R. R. kot direktor prve toženke vedel, da druga toženka pri sklepanju pogodbe z dne 5. 12. 2012 ravna v nasprotju s tožnikovo voljo. Tožniku tako ni uspelo izpodbiti domneve dobre vere, ki ščiti prvo toženko kot pridobiteljico spornih nepremičnin.

15. Sodišče prve stopnje se resda ni posebej izreklo o zatrjevanju odškodninski podlagi tožnikovega denarnega zahtevka, kar pa ni kvarno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Če namreč prva toženka ob pridobitvi spornih nepremičnin ni bila v slabi veri, njenemu ravnanju ni mogoče očitati protipravnosti, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti.

16. Tudi zakonski pogoji za zatrjevano tožnikovo neupravičeno prikrajšanje niso izpolnjeni. Za povračilni zahtevek mora biti poleg prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi ter vzročne zveze med njima izkazana odsotnost pravnega temelja za prehod koristi (190. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru pravni temelj prehoda koristi predstavlja pogodba o prenosu nepremičnin z dne 5. 12. 2012, ki je tožnik doslej ni izpodbijal. 17. Ugotovljena dobrovernost prve toženke predstavlja oviro tudi za zatrjevano ničnost navedene pogodbe. Pogodba je nična, če je njena podlaga nedopustna, ker nasprotuje moralnim načelom (39. člen OZ). Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, pa ne vplivajo na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ). Izjemo predstavljajo primeri, ko je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev za sklenitev pogodbe (drugi in tretji odstavek 40. člena OZ). Pogodba z dne 5. 12. 2012 ni bila neodplačna, saj je druga toženka v zameno za nepremičnine, ki jih je prenesla na prvo toženko, v družbi pridobila poslovni delež ter z njim povezane pravice in koristi. Navedena pogodba bi tako lahko bila nična, če bi jo obe toženki sklenili z izključnim namenom izigrati tožnika in ga prikrajšati za skupno premoženje. Takšen nedopusten nagib bi torej moral prerasti v poslovno podlago, česar pa tožniku ni uspelo dokazati. Če namreč direktor prve toženke ni vedel, da druga toženka nima tožnikovega soglasja za razpolaganje s spornimi nepremičninami, potem toženkama ni mogoče očitati, da je bil njun skupni namen izigrati tožnika in da sta obe pri sklepanju pogodbe ravnali nemoralno. Potemtakem je sodišče prve stopnje zahtevek zoper prvo toženko utemeljeno zavrnilo.

18. Enaka ugotovitev velja za zahtevek zoper drugo toženko. Ta je resda ravnala protipravno, ker je s spornimi parcelami razpolagala brez tožnikovega soglasja. Tožnikove trditve pa ne dajejo zadostne podlage za sklepanje o njegovem oškodovanju. Posplošeno sklicevanje, da je zaradi razpolaganja druge toženke prišlo do zmanjšanja skupnega premoženja, ne zadošča. Kot že navedeno, sta tožnik in druga toženka namesto spornih parcel pridobila poslovni delež v prvi toženki. Tožnik ne trdi, da je bil ta delež vreden manj kot parceli, ki sta predstavljali stvarni vložek v družbo. Tudi teza o neodplačnosti prenosa ni sprejemljiva, saj imetniku poslovnega deleža poleg obveznosti pripadajo tudi pravice in premoženjske koristi.

19. Zoper zakonca, ki je z nedovoljenim razpolaganjem zmanjšal skupno premoženje, ima prikrajšani zakonec odškodninsko terjatev. Res je njena višina med drugim odvisna od deleža prikrajšanega zakonca na celotnem skupnem premoženju, vendar dejstvo, da v tožnikovem primeru ta delež še ni bil določen, ne more biti ovira za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper drugo toženko, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pač pa tožnik škode, ki naj bi jo povzročila druga toženka, ni ustrezno substanciral. Škodo bi lahko predstavljala vrednost spornih dveh parcel v času, ko ju je druga toženka prenesla na prvo toženko, zmanjšana za morebitne koristi, ki so s tem razpolaganjem nastale za skupno premoženje tožnika in druge toženke. Tožnik ni navajal niti dokazal, koliko sta bili vredni sporni dve parceli decembra 2012, ampak je vztrajal, da je bilo skupno premoženje zmanjšano za 170.000,00 EUR, torej za znesek, ki ga je prva toženka iztržila več kot dve leti pozneje ob prodaji istih parcel tretji osebi. Ob navedeni prodaji parceli nista bili več skupna last tožnika in druge toženke, zato dosežene kupnine ni mogoče enačiti z zmanjšanjem njunega skupnega premoženja. Tožnikov odškodninski zahtevek zoper drugo toženko bi bilo torej treba zavrniti že zaradi nesklepčnosti, na katero sta med pravdo opozorili tudi toženki. Izpodbijana odločitev je tako pravilna, le da iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

20. Sodišče druge stopnje je po navedenem zavrnilo tožnikovo pritožbo in prvo sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), pritožbi druge toženke pa je ugodilo in prvo sodbo v ugotovitvenem delu ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbeni preizkus je namreč pokazal, da so bila v postopku na prvi stopnji vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena, procesnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev o pritožbah, pa ni bilo. Sodišče pravdnih strank ni prikrajšalo za njuno pravico za obravnavanje; izpodbijano sodbo je ustrezno obrazložilo in v njej korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov, tako da je bilo sodbo mogoče preizkusiti. Odgovor na ostale pritožbene očitke glede na izid pritožbenega postopka oziroma že navedene razloge ni potreben.

21. O priglašenih pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje (164. člen ZPP), ko bo znana usoda preostalih tožnikovih zahtevkov v tej pravdi in s tem uspeh pravdnih strank v celotnem postopku.

1 Ur. l. RS, št. 69/04. Sporno pravno razmerje se, upoštevaje prehodno določbo 303. člena zdaj veljavnega Družinskega zakonika (Ur. l. RS, št. 15/17), presoja po ZZZDR. 2 Toženka tej ugotovitvi izpodbijane sodbe sicer obrazloženo nasprotuje in trdi, da je šlo za njeno posebno premoženje, vendar ta trditev ne bi mogla vplivati na drugačen izid pritožbenega postopka. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 905/2008 z dne 22. 1. 2009. 4 Jasna Hudej, Iztok Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi; Pravnik, št. 11-12/2010, stran 761. 5 Z enim od podrejenih zahtevkov uveljavlja zgolj razvezo pogodbe, torej njeno prenehanje za vnaprej. 6 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 382/2011 z dne 12. 12. 2012 in sodba istega sodišča II Ips 319/2013 z dne 10. 7. 2014. 7 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 382/2011 z dne 12. 12. 2012 ter sodba in sklep istega sodišča II Ips 159/2018 z dne 20. 6. 2019.