Jedro

Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva.

Zaključek sodišča o datumu seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe predstavlja dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, saj v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje je (sicer ne da bi opravilo glavno obravnavo in zato v nasprotju s 1. točko 358. člena ZPP) samo ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila s poslovnim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker revizija v zvezi s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 358. členom ZPP), revizijsko sodišče samo v takšno odločitev ni smelo poseči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto svetovalec za majhna podjetja) iz poslovnega razloga z dne 22. 12. 2004 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, izplačati neto denarne prejemke in plačo, kot če bi delala, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačati prispevke in dajatve ter vpisati v delovno knjižico delovno dobo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni ponudila tožeči stranki v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, čeprav je ta možnost obstajala. S tem je kršila tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka zamudila subjektivni 30-dnevni rok za odpoved iz petega odstavka 88. člena ZDR. Zaradi istih poslovnih razlogov, kot je tožena stranka v decembru 2004 tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ji je že v juniju 2004 ponujala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. O odločilnih dejstvih (da je tožena stranka že junija 2004 seznanila tožečo stranko, da je v prihodnosti ne bo več potrebovala in ji predlagala sporazumno razveljavitev pogodbe), obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med temi listinami in zapisniki, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Ker sodišče druge stopnje ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu ter pritožbenih navedb (8. člen ZPP), je nepravilno ugotovilo odločilna dejstva, izpodbijana sodba pa je posledično nezakonita (kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Nejasni in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso so razlogi izpodbijane sodbe, da neformalni razgovori sami po sebi sicer ne pomenijo seznanitve tožene stranke z razlogi za odpoved, pač pa ta seznanitev izhaja iz njihove dejanske vsebine (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Drugostopenjsko sodišče je kršilo določilo 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ker se ni opredelilo do pritožbenih očitkov o tem, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo tretji odstavek 88. člena in 90. člen ZDR. Nižji sodišči nista vestno in skrbno presodili izpovedi K. in B. o tem, da tožeča stranka ni bila pripravljena sprejeti ponujene zaposlitve, s čimer sta kršili 8. člen ZPP in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima razlogov o učinkovanju mnenja sindikata na zakonitost odpovedi, oziroma so ti razlogi nejasni in v nasprotju z listinami v spisu (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Kršitev tega določila je podana tudi zato, ker v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov za ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Nižji sodišči nista uporabili določil drugega odstavka 84. člena in 85. člena ZDR. Razlog za odpoved nastopi šele z ukinitvijo delovnega mesta, o čemer obstaja ustaljena sodna praksa (prim. odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1996/2003 z dne 3. 6. 2004 in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 4/2006 z dne 14. 2. 2006). Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določilo 88. člena ZDR o teku rokov. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. V reviziji večkrat očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve, ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Razlogi za prvostopenjsko ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku izhajajo že iz ugotovitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izpodbijana sodba pa tudi vsebuje ustrezne razloge o pritožbenih očitkih, s katerimi je tožena stranka izpodbijala odločitev o teh zahtevkih. Obširne navedbe, s katerimi revident nasprotuje pravilnosti zaključka izpodbijane sodbe o tem, da naj bi tožena stranka že junija 2004 seznanila tožečo stranko, da je v prihodnosti ne bo več potrebovala in ji predlagala sporazumno razveljavitev pogodbe, ter navedbe, iz katerih izhaja nestrinjanje s sodno presojo vsebine razgovorov, ki so potekali med strankama, po svoji vsebini ne predstavljajo v reviziji uveljavljane kršitve 14. točke citiranega člena ZPP, temveč gre za izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vprašanje učinkovanja mnenja sindikata na zakonitost odpovedi ne predstavlja odločilnega razloga za sprejem odločitve, zato pomanjkanje razlogov v zvezi s tem ne more predstavljati kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Zmoten je očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki naj bi jo po zatrjevanju revidenta sodišče druge stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu ter pritožbenih navedb, temu posledično pa nepravilno ugotovilo odločilna dejstva. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007). V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sicer pa je iz revizijskih navedb razvidno, da z zatrjevanjem relativne bistvene procesne kršitve revizija dejansko izpodbija na drugi stopnji sprejeto dokazno oceno (o razgovorih tožene stranke s tožečo stranko oziroma očita neopredelitev do navedb prič K. in B.), kar ni dovoljen revizijski razlog.

9. Revizija neutemeljeno navaja, da je drugostopenjsko sodišče bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do pritožbenih očitkov, ki jih je tožena stranka uveljavljala glede uporabe tretjega odstavka 88. člena in 90. člena ZDR. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je bila odpoved dana prepozno, ne pa na presoji, ali je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožeče stranke in ji ponudila sklenitev nove pogodbe. Tovrstne pritožbene navedbe zato v smislu določila prvega odstavka 360. člena ZPP niso bile odločilnega pomena in se sodišče druge stopnje do njih utemeljeno ni opredelilo.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Delodajalec lahko na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Zaključek izpodbijane sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga temelji na ugotovitvi, da je bila tožena stranka že v juniju 2004 seznanjena z razlogi za odpoved pogodbe tožeči stranki, zato je s podajo odpovedi šele dne 22. 12. 2004 zamudila subjektivni 30-dnevni rok iz citiranega člena ZDR.

12. Zaključek sodišča o datumu seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe predstavlja dejansko ugotovitev (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 499/2007 z dne 11. 3. 2008, VIII Ips 448/2006 z dne 10. 4. 2007, VIII Ips 109/2006 z dne 25. 4. 2006), na katero je revizijsko sodišče vezano, saj v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je (sicer ne da bi opravilo glavno obravnavo in zato v nasprotju s 1. točko 358. člena ZPP) samo ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila s poslovnim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker pa revizija v zvezi s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 358. členom ZPP), revizijsko sodišče samo v takšno odločitev ni smelo poseči. Upoštevaje drugostopenjsko ugotovitev, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi že v juniju 2004, tožeči stranki pa je odpoved podala šele 22. 12. 2004, revizijsko sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je predmetna odpoved nezakonita, saj je bila podana po poteku subjektivnega zakonskega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.

13. Revizija glede začetka teka roka za odpoved neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava in v zvezi s tem napačno zatrjuje, da naj bi v skladu z ustaljeno sodno prakso razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastopil šele z ukinitvijo delovnega mesta, t. j. v obravnavni zadevi dne 16. 12. 2004. V sodbi VIII Ips 313/2006 z dne 21. 11. 2006 je Vrhovno sodišče RS med drugim zavzelo stališče, da lahko delavec tudi v primeru ukinitve določenega delovnega mesta na podlagi novo sprejetega akta o organizaciji in sistemizaciji upoštevajoč dejanske okoliščine uveljavlja, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastopil že pred tem (podobno tudi sodba VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007). Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je datum seznanitve s poslovnim razlogom, ki utemeljuje odpoved, ugotovitev dejanske narave, torej se ugotavlja glede na okoliščine vsakega posamičnega primera posebej, od časa dejanske seznanitve z razlogom pa teče prekluzivni subjektivni rok za odpoved iz petega odstavka 88. člena ZDR. Pravilnost tega stališča je smiselno potrjena tudi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS U-I-258/07, Up-2482/06 z dne 15. 5. 2008, v kateri je bilo sicer obravnavano vprašanje seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je v njej zavzeto stališče uporabljivo tudi za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Ostale revizijske navedbe za sprejem odločitve niso pomembne, zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo (četrti odstavek 384. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).

15. Enaka stališča kot v tej zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 5/2008 z dne 2. 12. 2008, kjer je bila tožena stranka ista, ob podobnem dejanskem stanju pa obravnavana enaka pravna vprašanja.

16. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.