Jedro

Glede na to, da je tožena stranka tožnico več kot šest mesecev pred podajo odpovedi seznanila, da njenega dela ne bo več potrebovala, in ji predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo, ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22.12.2004 nezakonita in toženi stranki naložilo, da je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji izplačati denarne prejemke iz delovnega razmerja in plačo, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje, na te neto zneske pa plačati vse prispevke in dajatve, ki od plače gredo, ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo. Naložilo ji je tudi povrnitev tožničinih stroškov postopka v znesku 294.876,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi, ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da morebitno nasprotovanje sindikata odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne zadrži učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, njegovo mnenje delodajalca ne obvezuje in zato tudi nima neposrednega vpliva na potek odpovedi. Iz odpovedi izhaja, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji, pri čemer je ugotovila, da te možnosti ni, zato ji tudi ni mogla ponuditi konkretnega delovnega mesta. Opozarja, da v izpodbijani sodbi s tem v zvezi ni razlogov glede učinkovanja mnenja sindikata na zakonitost odpovedi oziroma so ti nejasni in v nasprotju z listinami v spisu. Meni, da neformalnih ponudb tožnici v juniju in septembru 2004 ni mogoče šteti kot ponudbe v smislu 3. odstavka 88. člena in 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in da sodišče ni pravilno raziskalo okoliščin v zvezi z zagotovitvijo druge primerne zaposlitve tožnici v času, ko je njeno delo postalo nepotrebno. Poudarja, da je bila tožena stranka tožnici dejansko pripravljena najti drugo zaposlitev, vendar pri tožnici ni bilo pripravljenosti, da bi delovno razmerje sklenila in je bila pri iskanju ustrezne rešitve pasivna, kar sta izpovedali priči B.B. in T.K., sodišče pa tega v sodbi ni upoštevalo. S tem v zvezi uveljavlja tudi kršitev 8. člena ZPP in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja tudi, da se sodišče v zvezi s posameznimi objavljenimi prostimi delovnimi mesti ni opredelilo glede ustreznosti zaposlitve v smislu 90. člena ZDR, oddaljenosti glede na tožničino prebivališče, tožničinega izpolnjevanja pogojev za njihovo zasedbo in v zvezi s časom objave posameznega prostega delovnega mesta glede na datum odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi. Opozarja še, da iz listin v spisu ne izhaja, da bi sodišče zaslišalo pričo N.K., in da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožnica zaposlena in da prejema plačo, kar izhaja iz listin v spisu (delovne knjižice) in izpovedi tožnice, zaradi česar bi moralo odločati o izplačilu razlike med plačo, ki jo tožnica prejema in ki bi jo prejemala pri toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožba sicer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar to bistveno kršitev uveljavlja dejansko v zvezi z uporabo materialnega prava oziroma z dokazno oceno sodišča, kar pa ne more biti bistvena kršitev postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana sodba je sicer bolj skopa v obrazložitvi, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo je mogoče v celoti preizkusiti in da vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, pri čemer so jasni tudi razlogi sodbe. Tudi kršitev 8. člena ZPP ni podana, saj ta določba sodišču omogoča, da po svojem prepričanju odloči, katera dejstva štejejo za dokazana, pri čemer ni izkazan pritožbeni očitek, da sodišče ni vestno in skrbno presodilo izpovedi prič.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec za majhna podjetja, delo pa je opravljala v poslovni enoti .... Tožena stranka je dne 22.12.2004 izdala sklep, s katerim ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A6). Z obvestilom z dne 22.12.2004 (priloga A4), ki ji je bilo vročeno 27.12.2004, jo je pisno seznanila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, samo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.12.2004 pa je tožnica prejela 29.12.2004. Tožnica je zahtevala, da tožena stranka o nameri obvesti sindikat (priloga A5), ki je v svojem mnenju z dne 04.01.2005 (priloga A7) nasprotoval odpovedi tožnice. Sklep o ukinitvi tožničinega delovnega mesta je uprava tožene stranke sprejela dne 16.12.2004, pri čemer je tožena stranka že sredi leta 2004 tožnici ponujala druga delovna mesta, ker je ocenila, da njenega dela v prihodnosti ne bo potrebovala. V juniju 2004 je imela tožnica razgovor z nadrejenimi, na katerem ji je že bilo predlagano sporazumno prenehanje delovnega razmerja iz istih poslovnih razlogov, kot v decembru podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, čemur je tožnica nasprotovala. Septembra 2004 pa so ji ustno ponudili zaposlitev v poslovni enoti v ....

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR, po kateri mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe, če obstaja možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih in je delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga na njegovem delovnem mestu, čeprav je ta možnost pri toženi stranki obstajala.

Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da ni mogoče spregledati med strankama nespornega dejstva, da je tožena stranka tožnici zaradi istih poslovnih razlogov, kot ji je v decembru 2004 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, že v juniju 2004 ponujala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Po trditvah obeh strank je tožena stranka tožnico že junija 2004 opozorila, da njenega dela v prihodnosti ne bo več potrebovala in ji predlagala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi.

Neformalni razgovori sami po sebi sicer res ne pomenijo seznanitve, pač pa seznanitev tožene stranke z razlogi za odpoved izhaja iz njihove dejanske vsebine. Glede na to, da je tožena stranka že v juniju 2004 tožnico seznanila, da je v prihodnosti ne bo več potrebovala in ji je predlagala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi (kar zatrjuje tudi pritožnica), je jasno, da je bila že takrat seznanjena z razlogom za odpoved te pogodbe o zaposlitvi, saj je že takrat vedela, da bo tožničino delo nepotrebno. Ker se tožnica ni želela sporazumno raziti, so ji neformalno ponujali delo na drugih delovnih mestih. Tako so ji še v septembru 2004 ponudili drugo delo v poslovni enoti ..., potem pa je tožena stranka v decembru formalno izpeljala postopek reorganizacije, ukinila tožničino delovno mesto in tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako v sporu izkazano odločilno dejstvo, da je bila tožena stranka že v juniju 2004 seznanjena z razlogi za redno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je s podajo odpovedi dne 22.12.2004 zamudila subjektivni 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa ZDR v 5. odstavku 88. člena. Delodajalec ima namreč rok, da v 30 dneh od seznanitve z razlogi izpelje vse postopkovne formalnosti, ki mu jih ZDR nalaga, vključno z iskanjem druge ustrezne zaposlitve konkretnemu delavcu, za katerega je ugotovil, da ga ne bo več potreboval. Ker je tožena stranka odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi podala 22.12.2004, kar je več kot 5 mesecev potem, ko je tožnici iz istih poslovnih razlogov ponujala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi (junija 2004) in je tako že takrat vedela, da bo tožničino delo pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, je sporna odpoved nezakonita. Formalna ukinitev delovnega mesta v mesecu decembru 2004 na začetek teka zakonskega roka za odpoved iz navedenih razlogov ni mogla vplivati. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 448/2006 z dne 10.04.2007 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 846/2004 z dne 06.04.2006. Iz navedenih materialnopravnih razlogov se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.12.2004 in na tej podlagi ugodilo tudi reintegracijskim in reparacijskim tožničinim zahtevkom.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v prvem stavku 4. odstavka na strani 9 obrazložitve izpodbijane sodbe očitno prišlo do tiskovne pomote, ko je sodišče navedlo, da je priča N.K. izpovedala, da so bili poslovni rezultati toženke v letih 2003 in 2004 slabi, saj gre pravilno za pričo N.K., ki je bila zaslišana (list. št. 59) in tudi navedena kot zaslišana priča med naštetimi izvedenimi dokazi na strani 8 izpodbijane sodbe. Ker gre zgolj za pomoto v zapisu priimka, ki nima nikakršnega vpliva na razumljivost in zakonitost sodbe, je pritožba tudi glede tega neutemeljena.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je tožnica zaposlena in da prejema plačo, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni bilo dolžno samo raziskovati, ali je imela tožnica v spornem obdobju druge dohodke iz naslova dela pri drugih delodajalcih, temveč bi morala take dohodke zatrjevati in dokazovati tožena stranka, kolikor bi hotela iz tega naslova zmanjšati svoje denarne obveznosti. Tožnica je namreč na prvi obravnavi dne 14.02.2006 zgolj navedla, da se je za določen čas do 31.07.2006 zaposlila pri drugem delodajalcu, zaradi česar še vedno vztraja pri reintegraciji. Tožena stranka kljub seznanjenosti s tem dejstvom ni z ničemer nasprotovala zahtevku tožnice po višini, temveč le v temelju. Glede na povedano, je potrebno tudi ugotoviti, da gre pri teh dejstvih očitno za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za konkretni spor ob ugotovitvi, da je odpoved nezakonita že zaradi prekoračitve subjektivnega roka za njeno podajo, niso relevantne.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.