Jedro

Odpravnina po 109. členu ZDR in odškodnina po 118. členu ZDR sta dva različna pravna instituta: eno je plačilo zaradi sicer utemeljene odpovedi iz na primer poslovnega razloga, drugo pa nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi. Višina primerljive odpravnine ne more biti odločilen kriterij za odmero odškodnine, lahko je le eden od pokazateljev za odmero odškodnine.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvi, tretji in četrti alineji prvega odstavka izreka spremeni tako, da se: pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v 2. in 4. točki izreka, pritožbi tožnice deloma ugodi in se znesek prisojene odškodnine zviša na 15.000,00 EUR (5. točka izreka sodišča prve stopnje).

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 2.519,54 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2007 nezakonita ter da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z iztekom odpovednega roka 3. 3. 2008, temveč je trajalo do 30. 4. 2008. Tožena stranka je dolžna za čas od 4. 3. do 30. 4. 2008 prijaviti tožnico v vsa obvezna zavarovanja, ji plačati razliko v plači oziroma nadomestilo plače ter plačati odškodnino namesto reintegracije. Višje ali drugačne zahtevke je zavrnilo. Ugotovilo je, da za odpoved delovnega razmerja za nedoločen čas ni bilo utemeljenega razloga, o zahtevkih za priznanje pravic iz delovnega razmerja ter odškodnini po 118. členu ZDR pa je odločilo glede na spremenjeni tožbeni zahtevek tožnice. Pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR je upoštevalo, da je bila tožnica brezposelna le dva meseca, da ima sedaj pri novem delodajalcu delovno razmerje za nedoločen čas, da je magistrica ekonomskih in poslovnih ved, ter da ima pri novem delodajalcu nižjo plačo. Obrazložilo je, da je tožnica že prejela plačano odpravnino v znesku 17.589,00 EUR, zato ji je dosodilo „še odškodnino v višini neto 9.000,00 EUR“.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znižalo odškodnino po 118. členu ZDR na znesek 5.000, 00 EUR, ugodilo zahtevku za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter zavrnilo zahtevek za priznanje pravic po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 12. 2006 za čas od 1. 4. do 30. 4. 2008 in posledično znižalo prisojeni denarni znesek za april 2008. Presodilo je, da je pogodba o zaposlitvi za namestnico direktorja prenehala 31. 12. 2007, v skladu s to pogodbo pa je imela tožnica pravico do plače za to delo le še za čas treh mesecev. Za april 2008 je upravičena le do plače po pogodbi z dne 29. 1. 2002. Razlike v plači po 30. 4. 2008 ni mogoče uveljavljati brez uveljavljanja delovnega razmerja, ki pa ga je tožnica umaknila. Kot neutemeljeno je zavrnilo sklicevanje, da gre v tem delu za odškodninski zahtevek. Pri določitvi odškodnine po 118. členu ZDR ni mogoče upoštevati izplačane odpravnine tožnici kot presežni delavki. Ob upoštevanju takojšnje zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu za nedoločen čas in plače pri njem, delovno dobo, starost in izobrazbo tožnice, je bil dosojeni znesek odškodnine previsok.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo možnost, da je pravna narava zahtevka tožnice za plačilo razlike v plači odškodninska. ZDR je pravico do vzpostavitve delovnega razmerja in nadomestila škode v 118. členu omejil na čas do odločitve sodišča prve stopnje. Tako je tožnica tudi postavila tožbeni zahtevek, pri čemer ni bistveno, da je bila od 1. 5. 2008 zaposlena. Zahtevka tožnice za plačilo razlik v plači za celotno obdobje do odločitve sodišča prve stopnje ne more nadomestiti odškodnina po 118. členu ZDR, ki gre tožnici zaradi odpovedi reintegraciji. Pri tem je sodišče kot osnovo za izračun razlike po 31. 3. 2008 neutemeljeno upoštevalo plačo po pogodbi z dne 29. 1. 2002, ki je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe z dne 1. 12. 2006. Sodišče je neutemeljeno znižalo odškodnino po 118. členu ZDR. Pri toženi stranki je bila zaposlena 16 in ne le 10 let, pretežni čas kot vodilna delavka. Z odpovedjo je bila pahnjena na rob preživetja in v nezavidljiv psihični položaj, ker ni več v letih, v katerih so osebe lahko zaposljive. Njena izobrazba ne igra nikakršne vloge, saj je na trgu delovne sile ponudba delavcev z izobrazbo, podobno ali enako tožničini, velika. Nova zaposlitev je bila sprva le za določen in ne za nedoločen čas, plača pri novem delodajalcu pa je bistveno nižja. Prisojena odškodnina ne bo zadoščala za pobot obveznosti do tožene stranke iz naslova vračila odpravnine, ki jo je prejela po 109. členu ZDR. Neutemeljena je tudi odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pri čemer je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja revizija le v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, sicer pa razen splošnega sklicevanja na ta revizijski razlog, revizija druge obrazložitve nima. Zato v tem delu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni preizkušalo.

8. Materialno pravo je bilo deloma zmotno uporabljeno.

9. Predmet revizijske presoje je sodba sodišče druge stopnje le v delu, v katerem je to sodišče prvostopno sodbo spremenilo glede pravic iz delovnega razmerja (plače) za mesec april 2008, v delu, v katerem je bila potrjena zavrnitev zahtevka za plačilo plače od 1. 5. 2008 do 23. 6. 2010 in glede zavrnilnega dela zahtevka za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR.

10. Neutemeljena je revizija, kolikor zatrjuje, da bi šla tožnici razlika v plači, ki bi jo morala prejemati pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu, tudi od datuma razveze pogodbe o zaposlitvi (1. 5. 2008) do odločitve sodišča prve stopnje o razvezi (23. 6. 2010). V tem delu imata sodišče prve in druge stopnje prav, da je tožnica svoj zahtevek postavila kot zahtevek za plačilo plače. Ker je bila pogodba o zaposlitvi razvezana in tožnica po 1. 5. 2008 ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki, od tega dne dalje tudi ni bila upravičena do nobene plače pri toženi stranki.

11. Pri tem tožnica izhaja iz zmotne predpostavke, da je zahtevek za plačilo plače po razvezi pogodbe o zaposlitvi (po 1. 5. 2008) odškodninski zahtevek, ki ima pravno podlago v 118. členu ZDR. Ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je odločitev o priznanju nadomestila plače vezano na odločitev o tem, kdaj sodišče razveže pogodbo. Pravni temelj za denarne zahtevke v tem delu je priznanje delovnega razmerja s pravicami, kot bi jih delavec imel, če bi delal. Odškodnina po 118. členu ZDR pa je nadomestilo (odmena) za reintegracijo, ne pa zgolj nadomestilo za izgubljeni ali manjši zaslužek po prenehanju delovnega razmerja zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo, ki po zakonu ne more preseči določene višine (18 mesečnih plač delavca).

12. Revizija utemeljeno izpodbija presojo sodišča druge stopnje, ki je kot zadnjo veljavno pogodbo med strankama, ki je lahko podlaga za plačo za mesec april 2008, štelo pogodbo z dne 29. 1. 2002. Zadnja veljavna pogodba med strankama je bila pogodba za delovno mesto namestnice direktorja tožene stranke. Sklenjena je bila za določen čas, vendar ne kot pogodba o zaposlitvi za določen čas, pač pa kot pogodba med toženo stranko in tožnico, zaposleno za nedoločen čas, za opravljanje dela namestnice direktorja pa za čas, za katerega je bila imenovana – do 31. 12. 2007. Kot izhaja iz odpovedi (priloga A3) je tožena stranka dober mesec dni pred iztekom tega datuma (28. 11. 2007) delovno mesto namestnika direktorja ukinila. Ne glede na to, da bi tožnici pogodba za to delovno mesto potekla z 31. 12. 2007, je izhodišče sodišča druge stopnje za čas do 31. 3. 2008 pravilno: ker je bila tožnica tik pred potekom imenovanja zaradi ukinitve delovnega mesta „ odpoklicana“ je že na podlagi pogodbenih določil (15. in 16. člen pogodbe) do tega dne upravičena do plače namestnice direktorja.

13. Za mesec april 2008 pa tožnica ni imela veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pogodba z dne 29. 1. 2002 namreč ni mogla avtomatično ponovno stopiti v veljavo že zato, ker je bilo s pogodbo za delovno mesto namestnice direktorja v 16. členu jasno dogovorjeno, da bo v primeru kot je odpoklic zaradi ukinitve delovnega mesta, tožnici ponujena pogodba o delu (zaposlitvi) za nedoločen čas. Take ponudbe ni bilo, zato je tožnica tudi za mesec april upravičena do plače po zadnji veljavni pogodbi, torej pogodbi za delo namestnice direktorja. Nenazadnje je tožena stranka tožnici (sicer nezakonito) odpovedala to pogodbo in ne pogodbe z dne 29. 1. 2002. 14. Odpravnina po 109. členu ZDR in odškodnina po 118. členu ZDR sta dva različna pravna instituta: eno je plačilo zaradi sicer utemeljene odpovedi iz na primer poslovnega razloga, drugo pa nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi. Višina primerljive odpravnine ne more biti odločilen kriterij za odmero odškodnine, lahko je le eden od pokazateljev za odmero odškodnine. Ni pa mogoče obeh zneskov seštevati, kot je to obrazlagalo sodišče prve stopnje. Če se namreč izkaže, da je bila odpoved (iz poslovnega razloga) nezakonita, odpade tudi podlaga za plačilo odpravnine in jo je delavec dolžan vrniti. Neutemeljeno je zato stališče tožnice, da bi morala dosojena odškodnina po 118. členu ZDR zadoščati za pobot njene obveznosti iz naslova vračila odpravnine. Vrnitev izplačane odpravnine ne pomeni prikrajšanja za tožnico. Odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni le, da mora tožnica vrniti tisto, kar je neutemeljeno prejela. Odločitev sodišča o razvezi pogodbe o zaposlitvi pa je posledica tožbenega zahtevka tožnice same, torej njene odločitve in ne odločitve delodajalca.

15. Pač pa je utemeljena revizija glede odločitve o višini odškodnine po 118. členu ZDR. Sodišče druge stopnje je sicer upoštevalo okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje: skoraj takojšnja zaposlitev tožnice pri drugem delodajalcu za nedoločen čas, nižja plača pri novem delodajalcu, delovna doba pri toženi stranki, starost in izobrazba tožnice. Pri tem so bile upoštevane tudi okoliščine, na katere se sklicuje revizija: da je bila tožnica pri novem delodajalcu najprej zaposlena za določen čas, v času odločanja sodišča pa za nedoločen čas ter da tožnica tudi pri toženi stranki po 31. 12. 2007 ne bi bila upravičena do tako visoke plače, temveč le do plače po ponujeni pogodbi o zaposlitvi.

16. Sodišče prve stopnje je glede na izrek tožnici dosodilo odškodnino v višini treh neto plač, sodišče druge stopnje pa jo je znižalo na višino manj kot dveh neto plač. Po presoji revizijskega sodišča je glede na ugotovljene okoliščine, ki sta jih že nižji sodišči pravilno upoštevali in sodno prakso v podobnih primerih, odmerjena odškodnina tako na drugi kot na prvi stopnji, prenizka. Posebej glede na trajanje zaposlitve pri toženi stranki in glede na okoliščine zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu v primerjavi s pravicami, ki bi ji šle iz naslova zaposlitve pri toženi stranki, je primerna odškodnina v višini petih mesečnih plač. Pri tem je sodišče upoštevalo ugotovljene (in nesporne) podatke o osnovni neto plači (3.000,00 EUR) in glede na to, kako je o denarnih zahtevkih (tudi o odškodnini) izrek oblikovalo sodišče prve stopnje, spremenilo izrek sodišča prve stopnje.

17. Glede na vse navedeno, je revizijsko sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

18. Ker je tožnica v pretežnem delu uspela s svojimi tožbenimi zahtevki, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške postopka na vseh treh stopnjah sojenja (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Priglašene stroške je odmerilo v skladu z odvetniško tarifo za vloge in naroke v postopku, vključno z DDV, ter za plačane stroške sodnega tolmača.