Jedro

Sodišče je v skladu z uveljavljeno sodno prakso pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru „vseh okoliščin“ pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru „vseh interesov obeh pogodbenih strank“ pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek obeh tožnic za ugotovitev nezakonitosti izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi njun reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločitev temelji na ugotovitvi, da sta bili tožnici, ki sta bili zadolženi za institucionalno varstvo starejših ljudi, ki sami za sebe ne morejo skrbeti in ki so v večini primerov povsem odvisni od osebja tožene stranke, neopravičeni odsotni z dela in sicer prva tožnica 1 uro in 30 minut, druga tožnica pa 1 uro in 14 minut. Tožnici sta se v tem času nahajali v parku pred zgradbo, v kateri sicer opravljata delo. Presodilo je, da sta tožnici ravnali najmanj s hudo malomarnostjo in da je bil izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izeka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Vrhovno sodišče je na predlog druge tožnice A. K. (v nadaljevanju tožnica) dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne uporabe prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 4. Tožnica je zoper tisti del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša nanjo, vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje v zvezi z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh strank ni opredelilo do zatrjevane okoliščine, da potencialna bodoča škoda ne bi mogla nikoli več nastati, saj tožnica nočnega dela ne bo več opravljala. Prav tako se ni opredelilo do okoliščine, da tožnica nikoli poprej ni kršila delovnih obveznosti in da je bila vseskozi zgledna in marljiva delavka. Opozarja, da je zmotno stališče, da je pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 izpolnjen že zgolj zato, ker je zakonita zastopnica tožene stranke izgubila zaupanje v tožnico, niso pa ga izgubili tožnici neposredni nadrejeni delavci. Neživljenjsko in pravno neutemeljeno je, da ves trud in požrtvovalno delo tožnice v 31 letih nima nobenega vpliva na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob pravilnem tehtanju okoliščin na strani tožnice (dosedanje nekršenje delovnih obveznosti, marljivost, zglednost, odlične ocene delovne uspešnosti in objektivna nemožnost ponovitve kršitve) in okoliščin na strani tožene stranke (zgolj izguba zaupanja direktorice tožene stranke) bi sodišče moralo ugotoviti, da tožnici ob pravilni uporabi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 tožnici ni možno podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

5. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Uvodoma je treba opozoriti, da je bila revizija dovoljena le glede vprašanja pravilne uporabe prvega odstavka 109. člena ZDR-1, zato ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na posamezne pritožbene navedbe, saj to presega okvir dopuščene revizije in dejansko pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Ob obstoju z zakonom določenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 nadaljnji pogoj za zakonitost takšne odpovedi tudi ta, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

10. Sodišče je v skladu z uveljavljeno sodno prakso pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru „vseh okoliščin“ pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru „vseh interesov obeh pogodbenih strank“ pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima. Posebno težo tožničini kršitvi daje dejstvo, da je tožnica, ki je bila kot srednja medicinska sestra, skupaj s prvo tožnico v nočni izmeni edina zadolžena za skrb in nego oskrbovancev, ki so bili razporejeni v I., II. in III. nadstropju objekta, za več kot eno uro zapustila ta objekt, se v tem času zadrževala v parku pred zgradbo, medtem pa v prostorih tožene stranke ni bilo nikogar, ki bi lahko spremljal situacijo na oddelku in oskrbovancem nudil potrebno pomoč in nego. Pri tem je tudi pomembno, da obe tožnici in delavka, ki je bili z njima v parku1, od tam niso imele vpogleda v dogajanje na oddelku, niso mogle videti signalnih luči ob dvigalih, niti videti posnetkov nadzornih kamer, ki so pokrivale vse hodnike in tudi ne slišati zvoncev, s katerimi so oskrbovanci lahko sporočali, da potrebujejo pomoč. Objektivno težo kršitve še potencira dejstvo, da je večina oskrbovancev tožene stranke nepokretnih, zato so še toliko bolj odvisnih od osebja, ki bi jim moralo nuditi stalno in popolno oskrbo in nego.

11. Bistvena je tudi ugotovitev sodišča, da je tožničino delovno mesto tipično intervencijsko delovno mesto, na katerem veljalo določene posebnosti in omejitve, celo za koriščenje zakonsko opredeljene pravice delavca do odmora med delovnim časom2, kaj šele za čas, ko delavec ne izrablja te pravice ampak bi moral opravljati svoje delo. Pravilna je presoja sodišča, da glede na posebnosti tožničinega dela zapuščanje delovnega mesta ni sprejemljivo in da bi se tožnica tudi v času odmora za malico morala nahajati v prostorih tožene stranke.

12. Teže tožničine kršitve bistveno ne zmanjšuje okoliščina, da je tožnica vmes za sedem minut3 odšla na oddelek, da bi oskrbela varovanca v III. nadstropju, ki je običajno še pozno gledal televizijo. Glede na kratek čas odsotnosti tožnice iz parka je utemeljen zaključek sodišča, da tožnica v tem času ni mogla preveriti potreb drugih varovancev in jih tudi ni preverila, temveč se je vrnila k sodelavkam v parku in se tam zadržala še dodatnih 33 minut. 13. Prav tako ne more biti odločilna okoliščina, da tožnica ne bi mogla več ponoviti takšne kršitve v nočni izmeni, saj zaradi starosti čez 50 let in podane izjave ne bi več opravljala dela v nočni izmeni. Tožnica je s svojim ravnanjem pokazala povsem neprimeren odnos do dela z oskrbovanci, ki so odvisni od nege in pomoči, ki jo pri toženi stranki zagotavljalo predvsem medicinske sestre in bolničarji negovalci. Zaradi takšnega odnosa je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico, saj zaupanja ni možno deliti na zaupanje za delo podnevi in zaupanje za delo ponoči. 14. Neutemeljen je revizijski očitek, da se sodišče pri tehtanju, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ni upoštevalo okoliščine, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena čez 31 let, da je prejemala odlične ocene delovne uspešnosti javnega uslužbenca in da v tem času ni bila v disciplinskem postopku, saj je sodišče prve stopnje v 12 točki obrazložitve opravilo tehtanje teh okoliščin, vendar je presodilo, da te ne morejo prevladati.

15. Pravilna je presoja sodišča, da je tožena stranka glede na težo in okoliščine storjene kršitve, pa tudi na tožničin subjektivni odnos do kršitve, utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Izgubo zaupanja delodajalca v delo delavca je sodišče pravilno ugotavljalo na podlagi presoje direktorice tožene stranke, saj je ta odgovorna za delovanje tožene stranke in v tem okviru tudi za zagotavljanje ustreznega varstva in oskrbe stanovalcev doma. Ne glede na to pa so najmanj zavajajoče revizijske navedbe, da je zaupanje v tožnico izgubila le direktorice tožene stranke, ne pa tudi tožničini nadrejeni delavci. Tožnica v zvezi s tem ponavlja pritožbene navedbe, na katere je povsem ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Tako je drugostopenjsko sodišče pojasnilo, da tožnici neposredno nadrejeni D. P., sicer res ni izrecno izpovedal, da nima več zaupanja v tožnico4, je pa povedal, da ravnanje obeh tožnic ni sprejemljivo, za kar je tudi navedel razloge. Na ohranitev zaupanje v delo tožnice tudi ne kaže izpovedba namestnice direktorice G. V., da si zdravstveni delavci ne bi smeli dovoliti zapustiti delovno mesto, ne glede na to, da priča ni jasno odgovorila na vprašanje, kaj kot tožnici nadrejena misli o želji tožnice, da se vrne nazaj na delovno mesto.

16. Pri tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh strank je sodišče ustrezno upoštevalo tudi subjektivni odnos tožnice do storjene kršitve. Tožnica v zagovoru pred delodajalcem ni pokazala samokritičnosti in kršitve ni obžalovala; dejansko je izrazila le obžalovanje, da je prišlo do ukrepa.

17. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank presodilo, da okoliščine in interesi, ki govorijo v prid možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (dolgoletno delo tožnice, njena dosedanja nekaznovanost, dobre ocene delovne uspešnosti, pripravljenost tožnice nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki) ne morejo pretehtati nad okoliščinami in interesi, ki govorijo proti takšni možnosti (teža kršitve glede na dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka, utemeljena izguba zaupanja v delo tožnice).

18. Tožnica z revizijo sicer ni uspela, kljub temu pa tožena stranka, glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo. V skladu z navedeno določbo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlog ni podan, zato je na podlagi 278. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 A. Č., ki je bila zadolžena za varovani oddelek v pritličju. 2 Ta lahko traja 30 minut. 3 Tega časa tožena stranka tožnici ni štela v čas neopravičene odsotnosti z dela. 4 Glede tega nenazadnje ni bil niti vprašan.