Jedro

Tožnici (bolničarka negovalka in srednja medicinska sestra v domu za starejše) sta bili neupravičeno odsotni z delovnega mesta (prva tožnica 1 uro in 30 minut ter druga tožnica 1 uro in 14 minut). Ta čas nista bili dosegljivi varovancem oziroma nista bili v prostorih, od koder bi lahko nadzorovali varovance in zaznali njihovo potrebo po pomoči (neposredno, prek posnetkov kamer ali zvoncev). S svojim ravnanjem sta huje kršili svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnici sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, trajanje delovnega razmerja, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter reparacijo in plačilo denarnega povračila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek druge tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njeni I. in III. točko) vlaga pritožbo prva tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Zatrjuje zmotno uporabo 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Nasprotuje stališču, da je 1,5 urna odsotnost (z odmorom za malico) z običajnega kraja dela tako huda kršitev, da utemeljuje izredno odpoved. Navaja, da so delavci tožene stranke tudi v času vsakonočnih obhodov več kot dve uri odsotni iz sestrske sobe v 1. nadstropju, v kateri so nameščene kamere in zvonec, tako da tudi v tem času nimajo nadzora nad vsemi varovanci toženke. Pove, da bi se tudi v tem času lahko zgodila katera izmed nesreč oziroma nevarnosti, ki naj bi jim bili izpostavljeni varovanci toženke zaradi njenega ravnanja. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do njenih trditev, da tudi če bi bila v prostorih toženke, ne bi mogla zaznati vseh potreb varovancev, saj to fizično ni mogoče, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo presojati dejstva, da ji njena neposredno nadrejena (druga tožnica) ni odredila dodatnega dela, da je ni opozorila, da mora biti v času malice v 1. nadstropju, temveč ji je dovolila, da se nahaja zunaj stavbe, neposredno ob varovanem oddelku toženke, ker so delavke v tem času koristile odmor za malico, ni bilo zaznati nobene posebne nevarnosti med varovanci, je bil predhodno opravljen obhod in v vmesnem času še obhod druge tožnice in ker je šlo za vročo poletno noč. Meni, da je presoja, ali se sme prva tožnica nahajati zunaj stavbe tožene stranke, v prvi vrsti na njeni nadrejeni, ki je to dopustila. Ker se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo, zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi, da tožnica s prostora, kjer je bila v spornem času, ne bi mogla nadzorovati celotnega oddelka, saj bi lahko slišala dogajanje, zvonec in klice iz posameznih sob oziroma vsaj dela oddelka, do 1. nadstropja pa bi lahko prišla v minuti ali dveh. V zvezi s tem se sklicuje na izpovedi prič in tožnic. Meni, da ji ni mogoče očitati, da je ni bilo na delovnem mestu, niti, da ni imela nadzora nad oddelkom. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s tem, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerega dokaza je ugotovilo, da prva tožnica ne bi mogla videti in slišati prošenj za pomoč varovancev toženke. Zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP zatrjuje kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa meni, da je zmotna ugotovitev, da bi morala imeti pod nadzorom popolnoma vse dele svojega oddelka, torej celotna tri nadstropja, saj to ni bila njena delovna naloga. Sklicuje se na izpovedi prič, da kamere ne zajemajo celotnega področja tožene stranke, tako da ne bi mogla imeti pod nadzorom celotnega oddelka, tudi če bi se nahajala v prvem nadstropju in spremljala kamere. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj mora imeti popoln nadzor nad celotnim oddelkom, ko je na malici, v času obhodov pa ne. Poudarja, da je obveznost tožene stranke, da zagotovi celovit in neprestan nadzor svojih varovancev tudi v nočni izmeni, za kar bi morala zagotoviti fizična in tehnična sredstva, če ne pa nosi odgovornost, če se varovancem kaj dogodi. Stanje povečane nevarnosti za varovance je po njenem mnenju ustvarila toženka (kamere ne pokrivajo vseh prostorov, nima zaposlenega, ki bi ves čas spremljal monitorje, zvonce in luči, tudi v času obhodov). Ne zanika svoje dolžnosti biti ves čas pozorna in v pripravljenosti pomagati varovancem toženke, vendar navaja, da ni mogla zagotavljati celovitega nadzora nad vsemi varovanci hkrati in to ves čas svojega delovnika. Nasprotuje ugotovitvi o njenem naklepnem ali hudo malomarnem ravnanju, saj nobeden od varovancev ni bil ogrožen, ni prejela dodatnih navodil nadrejene, bila je na območju tožene stranke in bi lahko zaznala morebitne potrebe varovancev po nujni pomoči, do njih bi lahko prišla v največ dveh minutah, vmesni obhod pa je opravila druga tožnica. Nasprotuje navedbam toženke, da lahko zaradi opustitve nadzora varovancev pride do poslabšanja njihovega zdravja ali celo do smrti in zatrjuje, da je bila toženka prekludirana s predložitvijo dokazov glede okoliščin, ki so nastale pri drugih zavodih in jih zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Zatrjuje kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Dalje zatrjuje tudi zmotno uporabo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj predhodno ni bila obravnavana zaradi kršitev, teh ni ponavljala, ocenjena je bila z visokimi ocenami, delo pa je dolga leta opravljala dobro. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre za tako hudo kršitev, ki opravičuje izredno odpoved, pri tem pa se je oprlo le na izpoved direktorice, da prva tožnica svojemu ravnanju ni pripisala zadostne teže, da ni pomislila na varovance ter da zaradi tega ne vidi, kako bi lahko nadaljevala z delovnim razmerjem. Glede na ugotovljene okoliščine (npr., da nobeden izmed varovancev ni bil ogrožen) meni, da storjena kršitev ni bila tako huda, da bi sama po sebi opravičila izgubo zaupanja, tudi priče pa so izpovedale, da je izredna odpoved pretiran ukrep. Navaja, da bi tudi njej lahko tožena stranka izrekla opomin, kot drugim delavkam, ki naj bi bile odsotne z oddelkov krajši čas. Meni, da bi glede na to razlikovalno okoliščino moralo sodišče presojati tudi trajanje odsotnosti v času obhodov in skrbi za varovance, to pa ni pojasnilo, v čem je razlika med 90-minutno in 21-minutno odsotnostjo (ki se je očitala drugima delavkama). Tožnica meni, da ker tožena stranka ni omogočila zaposlenim tehničnih možnosti ter zadostne delovne sile za stalen nadzor nad varovanci, to za toženko očitno ni nujno in bistveno. Zatrjuje nedopustno razlikovanje med prvo tožnico in delavkami, ki jim je bil za enako kršitev izrečen opomin. Trdi, da je očitek, da bi lahko kateri od varovancev v kritičnem času umrl, premalo obrazložen, zgolj čas odsotnosti z oddelka pa ob vsem navedenem ne more biti razlikovalni element, zaradi katerega bi se toženki popolnoma porušilo zaupanje v delo nekaterih delavcev, drugih pa ne. Trdi, da ni bistvene razlike med njeno kršitvijo in kršitvijo delavke A.A., saj je imela nadzor le nad delom svojega oddelka, čeprav se je nahajala neposredno ob njem (tožnica pa 2 minuti stran, obe zunaj stavbe). Meni, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo pojasnilo, zakaj je štelo, da je bila delavka A.A. na svojem delovišču, prva tožnica pa ne. Sklicuje se na svojo izpoved, da ji je žal za njeno ravnanje, in svojo burno reakcijo na postopek izredne odpovedi pripisuje svoji čustveni prizadetosti, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo druga tožnica in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je druga tožnica, kot je bilo v ustaljeni navadi pri toženi stranki, pila kavo v času po prvem obhodu varovancev in so ti začeli z nočnim počitkom. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo dejstvo, da v sporni nočni izmeni pri nobenem od varovancev ni bila zahtevana posebna terapija in ni obstajal sum za možno nevarnost nenadnega poslabšanja stanja. Sklicuje se na ugotovitve, da je to delo opravljala 31 let, da je bila ves čas vzorna delavka in je bila to njena prva kršitev ter da v sporni nočni izmeni ni prišlo do poslabšanja stanja nobenega izmed varovancev. Trdi, da njeno ravnanje ni bilo hudo malomarno niti naklepno, ter da je pravilno ocenila delovne razmere, da si je lahko privoščila za malico malo daljši odmor. Opozarja, da je bila to njena zadnja nočna izmena, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, saj je posledično napačno sklepanje, da se ji izreče odpoved v izogib ponovnim kršitvam, do katerih sploh ne bi moglo več priti. Trdi, da tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni izpolnjen, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do tega, da v izredni odpovedi okoliščine in interesi niso navedeni. Opozarja na neskladje med izpovedjo direktorice, da se je za izredno odpoved odločila po razgovoru z obema vodjema tima, ta pa sta izpovedala drugače. Nasprotuje trditvi tožene stranke, da druga tožnica svojega dejanja ni obžalovala, saj je na zagovoru povedala, da ji je žal, da je do tega prišlo, da pa misli, da je ukrep izredne odpovedi prehud ukrep. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do izpovedi delavcev, da so si nočno malico vedno privoščili, ko je delovni čas to dopuščal, ter da si je mnogokrat tudi niso. Pri izgubi zaupanja bi se po njenem mnenju sodišče prve stopnje moralo opredeliti do navedb, da so si daljši odmor privoščili po presoji, da pri oskrbovancih ni posebnosti in da je stanje pod nadzorom. Trdi, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Za presojo izgube zaupanja je po njenem mnenju odločilen tudi tožničin dotedanji zgleden odnos do dela, kvaliteta dela in dobre ocene. Sklicuje se na izpovedi nadrejenih (B.B. in C.C.), da nista izgubila zaupanja v njeno delo, ter da bi se bilo treba z njo pogovoriti, do česar bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti. Nasprotuje izpovedi direktorice toženke kot neživljenjski in pavšalni ter zatrjuje njeno neverodostojnost. Trdi, da je toženki postala moteča samo zato, ker nočnih izmen ne bi več opravljala. Zatrjuje diskriminatorno ravnanje tožene stranke, ki je za enako kršitev eno noč pred tem medicinski sestri D.D. podala zgolj opozorilo. Kot pavšalno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre toženi stranki verjeti, da ni ravnala diskriminatorno, ker je povprečna starost zaposlenih pri toženki 47 let. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ni. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju podaja odgovora na pritožbo in predlaga njuno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je sodišče prve stopnje navedlo razloge za svojo odločitev in ustrezno obrazložilo vsa pravno pomembna dejstva, zavzemanje pritožnic, da bi se izrecno opredelilo prav do vsake njune trditve, pa ni utemeljeno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in zavzeta materialnopravna stališča se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do odločilnih trditev tožnic, s katerimi se poskušata razbremeniti krivde za očitano kršitev. Deloma tožnici v okviru zatrjevanja o tej procesni kršitvi nasprotujeta zavzetemu materialnopravnemu stališču in ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar prav tako ni utemeljeno, do tega pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

8. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni in jo pritožbi uveljavljata zgolj na sploh, konkretno zatrjevana kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP pa ne predstavlja te kršitve, ampak kvečjemu kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa prav tako ni podana.

9. Ni podana niti kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obe stranki sta imeli možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, to pa se je obrazloženo opredelilo do vseh njunih pravno pomembnih trditev, upoštevalo pa je tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila prva tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu bolničar negovalec I - nega 3 in 4, ki sodi v organizacijsko enoto služba zdravstvene nega in oskrbe, - da je bila druga tožnica zaposlena na delovnem mestu srednja medicinska sestra, in s tem neposredno nadrejena prvi tožnici, - da je tožena stranka po izvedenem postopku pred izredno odpovedjo tožnicama 22. 8. 2016 izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi, in da je z vročitvijo izpodbijanih izrednih odpovedi tožnicama delovno razmerje s toženo stranko prenehalo, - da je tožena stranka prvi tožnici v izredni odpovedi očitala, da je v nočni izmeni z 9. 8. na 10. 8. 2016 zapustila delovno mesto/delovišče v času od 23. ure dne 9. 8. 2016 do 0.30 ure 10. 8. 2016, torej za uro in pol in je bila v tem času s sodelavkama v parku varovanega oddelka tožene stranke, - da je tožena stranka drugi tožnici v izredni odpovedi očitala, da je v nočni izmeni z 9. 8. na 10. 8. 2016 zapustila delovno mesto/delovišče v času od 23.09 ure do 23.50 ure in od 23.57 do 0.30 ure, torej za uro in 14 minut in je bila v tem času s sodelavkama v parku varovanega oddelka tožene stranke, - da se je prva tožnica zunaj nahajala v času od 23.00 do 0.30 ure, torej uro in pol, druga tožnica pa od 23.09 do 23.50 in od 23.57 do 0.30 ure, vmes pa je šla pogledati v 3. nadstropje in obrniti ter urediti varovanca, - da tožnici v obravnavanem času nista bili na svojem delovnem mestu in da svojih delovnih nalog nista izpolnjevali, - da so bile naloge tožnic poleg oprave rednih obhodov in vmesnih obhodov po potrebi tudi: spremljanje, skrb in pomoč varovancem doma, ki sami skrbi zase ne zmorejo, opazovanje njihovega stanja, saj velikokrat varovanci glede na svoje stanje življenjskih potreb sploh ne morejo izraziti, ter da nista bili vezani na posebna navodila, razen na navodila zdravnikov glede zdravstvenih terapij, temveč sta bili dolžni sami presojati, ali so njuni ukrepi potrebni, da bi pa to lahko storili, sta morali biti prisotni na svojem delovnem mestu, - da tožnici z mesta, kjer sta se v spornem času nahajali, nista mogli imeti pod nadzorom svojega oddelka, tj., I., II. in III. nadstropja stavbe tožene stranke, ki je bil njuno delovno mesto oziroma delovišče, in vseh varovancev, ki so v tem oddelku nastanjeni, - da tožnici z vrta nista mogli videti utripajočih luči ali slišati zvoncev, ki bi se aktivirali ob zahtevani pomoči varovancev, prav tako ne slišati, če bi se kateremu izmed njih kaj zgodilo, saj nista imeli pod nadzorom celotnega oddelka.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnicama na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena v povezavi s prvim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13) na podlagi ugotovitve, da sta bili neupravičeno odsotni z delovnega mesta (prva tožnica 1 uro in 30 minut ter druga tožnica 1 uro in 14 minut), saj ta čas nista bili dosegljivi varovancem oziroma nista bili v prostorih, od koder bi lahko nadzorovali varovance in zaznali njihovo potrebo po pomoči (neposredno, prek posnetkov kamer ali zvoncev). V zvezi z delovnim mestom obeh tožnic (bolničarka negovalka in srednja medicinska sestra v domu za starejše) je zavzelo stališče, da gre za tipični intervencijski delovni mesti, tožnici sta torej imeli dolžnost biti dosegljivi varovancem, to svojo dolžnost pa sta prekršili. Zavzelo je še stališče, da sta ravnali krivdno, torej naklepoma ali vsaj s hudo malomarnostjo, saj sta opustili tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega bolničarja - negovalca oziroma srednje medicinske sestre v domu za starejše, saj sta se zavedali, da se lahko kateremu izmed varovancev kaj zgodi in da bi lahko potreboval njuno pomoč, pa sta ocenili, da se to ne bo zgodilo in da bosta potrebo po pomoči lahko zaznali skozi odprta okna in vrata. Pravilno je ugotovilo, da sta upoštevaje navedeno tožnici z očitanim ravnanjem huje kršili svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in pri tem ravnali najmanj s hudo malomarnostjo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter sprejema obrazložitev izpodbijane sodbe, na pritožbene navedbe tožnic pa odgovarja v nadaljevanju.

12. Prva tožnica v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da je v sporni noči zapustila svoje delovišče in zatrjuje, da je tudi s prostora na vrtu ob varovanem oddelku, na katerem je bila v spornem času, lahko nadzorovala celoten oddelek, saj bi lahko slišala dogajanje, zvonec in klice iz posameznih sob ali vsaj dela oddelka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da to ne drži. Tega ni potrdila niti sama prva tožnica, zaslišana kot stranka, ki je sicer trdila, da bi se vse slišalo ven (zvonci in klici), prav tako tega ne potrjuje izpoved druge tožnice, ki je izpovedala, da se tam ne vidi, kaj posnamejo kamere (to se vidi le iz sestrske sobe v jedilnici v I. nadstropju), niti se izza mize, kjer sta sedeli, ne vidijo lučke ob dvigalu. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da se oddelka nikoli ne zapušča, ne dopoldan, ne popoldan, ne v nočnem času, da z mesta, kjer sta tožnici sedeli, nista videli posnetkov kamer na svojem oddelku in da tam ne bi mogli slišati zvoncev niti hrupa ob padcu (stavba je zgrajena v obliki osmice, nekatere sobe so na severni strani, park pa na južni). Priča B.B. (tožnicama nadrejeni) je izpovedal, da bi bilo prav, da bi bil delavec v nočni izmeni ves čas prisoten na oddelku, pa tudi, da je vprašanje, če bi se slišalo zvonce s severne strani stavbe na vrt, kjer sta sedeli tožnici, ter da monitorja, na katerem bi se videlo dogajanje prek kamer, na vrtu ni. Povedal je še, da se padca varovanca na oddelku na severni strani gotovo ne bi slišalo z mesta, kjer sta bili v spornem času tožnici. Priča C.C. (prav tako nadrejena tožnicama) je v zvezi s tem izpovedala, da misli, da se na vrt ob varovanem oddelku ne bi slišalo zvoncev, če bi kdo na oddelku zvonil, da tam delavke niso imele pregleda nad kamerami in da je nemogoče, da bi se tja slišalo padec nekoga zgoraj na oddelku. E.E. (bolničar pri toženi stranki) je izpovedal, da se sliši zvonec z zgornjih oddelkov tudi v park varovanega oddelka, glede monitorjev kamer in ostalega ni izpovedoval, A.A. (sodelavka) o tem vprašanju ni izpovedovala, iz izpovedi sodelavke F.F. pa izhaja, da je bilo treba iti pogledat, ali kdo zvoni ter da se od zunaj zvoncev ne sliši. Tako se izkaže za neutemeljeno pritožbena navedba prve tožnice, da je z mesta, kjer se je nahajala v spornem času, lahko zaznala potrebe po pomoči (vseh) varovancev na svojem oddelku. Sodišče prve stopnje je s pravilno dokazno oceno pravilno ugotovilo, da sta obe tožnici zapustili svoji delovišči za več kot eno uro (oziroma uro in pol) in da v tem času nista bili na razpolago varovancem tožene stranke. Glede na to je pravno nepomembno, kako hitro bi lahko tožnici prišli do varovancev na njunem oddelku, saj kolikor njihovih potreb po pomoči ne bi zaznali, na oddelek sploh odšli ne bi.

13. Prva tožnica se v pritožbi zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati, da tudi v času, ko sta opravljali obhode, nista bili v sestrski sobi, in torej po naravi stvari nista mogli imeti pod nadzorom vseh varovancev svojega oddelka. Takšno zavzemanje je pravno zgrešeno: ni mogoče primerjati situacije, ko je delavec na t. i. intervencijskem delovnem mestu odsoten z mesta, na katerem lahko zazna potrebo po intervenciji, zaradi opravljanja dela, in situacije, ko je s tega mesta odsoten zaradi malice ali zasebnega izhoda. Za odločitev o izredni odpovedi, podani zaradi odsotnosti z delovišča, ki ni povezana z opravljanjem dela, ni pravno pomembno, da bi lahko do nastanka škode prišlo tudi v času, ko sta tožnici opravljali obhode oziroma skrbeli za varovance. V predmetni zadevi se je tožnicama očitala odsotnost z delovišča zaradi malicanja in pitja kave, in ne zaradi opravljanja dela (drugje). Zgolj dejstvo, da bi lahko prišlo do nastanka škode tudi v času, ko sta bili tožnici zaposleni z drugimi opravili, ne more zmanjšati njune krivde za storjeno kršitev ali pomeniti, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je do teh trditev zadostno opredelilo, saj iz razlogov, ki jih je navedlo za svojo odločitev, jasno izhajajo razlogi za ugotovljeno krivdo tožnic in za obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR‑1. 14. Ni mogoče slediti niti razlogovanju prve pritožnice, da toženi stranki očitno ni bil toliko pomemben stalen in celovit nadzor delavcev nad varovanci, ker svojega dela ni organizirala tako, da bi imela na voljo dovolj delavcev (da bi bil nekdo ves čas, tudi v času obhodov, v sestrski sobi in bi spremljal stanje prek monitorjev oziroma zvoncev/svetlobnih signalov), in pokritih vseh prostorov s kamerami. Tudi navedene okoliščine, zaradi katerih je prihajalo pri toženi stranki do obdobij, ko ni bilo nikogar v sestrski sobi, ne morejo razbremeniti tožnic krivde za njuno kršitev. Kot že rečeno, odločilno je, da sta bili tožnici odsotni z delovišča zaradi drugih razlogov (zasebnih), in ne zaradi dela z varovanci, zato siceršnja ureditev dela pri toženi stranki ni odločilna za presojo njune kršitve. Tožena stranka je pojasnila, da je imela delo organizirano skladno s svojimi zmožnostmi (standardi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve), zato ni mogoče skleniti, da ji stalen nadzor nad varovanci ni bil pomemben, kar po prepričanju tožnic pomeni, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja z njima mogoče. Glede na to, da so varovanci brez celovitega nadzora v času, ko delavci tožene stranke opravljajo obhode oziroma neposredno delajo z nekaterimi izmed varovancev, je še toliko bolj pomembno, da so v preostalem času delavci dosegljivi na svojih deloviščih. Zmotna je torej pritožbena navedba, da je stanje povečane nevarnosti za varovance ustvarila tožena stranka - to bi držalo kvečjemu tedaj, če bi ta dopuščala prakso, da delavci med obhodi oziroma neposrednim delom z varovanci preživljajo čas na krajih, na katerih ne morejo zaznati potreb varovancev. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, take prakse tožena stranka ni poznala in je ni dopuščala, drugačna pritožbena navedba druge tožnice pa nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje se je tudi do teh vprašanj ustrezno opredelilo, tako da je bilo sodbo mogoče preizkusiti.

15. Pritožnici nasprotujeta dokazni oceni sodišča prve stopnje, da z mesta v parku ob varovanem oddelku, kjer sta se nahajali v spornem času, ni mogoče nadzorovati celotnega oddelka (I., II. in III. nadstropja stavbe), na katerem sta bili tedaj dolžni opravljati delo. Izpodbijani sodbi očitata tudi kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, dokazna ocena pa je prepričljiva, življenjska in logična, tako da pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Do pritožbenih navedb prve tožnice, da je z mesta v parku ob varovanem oddelku lahko nadzorovala svoj oddelek, pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba prve tožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila druga tožnica njena nadrejena in da ji po presoji okoliščin v spornem času ni odredila, da mora ostati v sestrski sobi ali kakega drugega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nujna vsebina dela bolničarja v tem, da je varovancem na razpolago, kar je bilo prvi tožnici znano, nenazadnje celo v pritožbi navaja, da ne zanika svoje dolžnosti biti ves čas pozorna in v pripravljenosti pomagati varovancem toženke. Pritožba se zmotno zavzema za to, da bi morala nadrejena prvi tožnici izrecno odrediti, naj bo na voljo varovancem, če bodo kaj rabili, saj je to bistveni del nalog delovnega mesta. Tožena stranka varovancem mora zagotavljati 24-urno nego oziroma skrb, to pa je mogoče le, če so delavci, ki jih ima zaposlene, na svojih deloviščih in pozorni na to, kdaj varovanci potrebujejo pomoč. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je prva tožnica krivdno opustila svojo obveznost iz delovnega razmerja in da gre za kršitev, ki upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče dodaja, da krivde prve tožnice ne zmanjša ugotovitev, da je bila skupaj s svojo nadrejeno (drugo tožnico) zunaj na vrtu in da ji ta ni dala nobenih dodatnih navodil oziroma ji ni odredila, da mora spremljati stanje varovancev iz sestrske sobe v 1. nadstropju stavbe. Presoja druge tožnice, da si glede na okoliščine (mirna noč, brez posebnosti …) lahko privoščita daljši odmor zunaj na vrtu, za obstoj kršitve ni odločilna, saj je tožnica poznala svoje obveznosti in bi jih morala izpolnjevati v izogib nastanka škode in izreku delovnopravnih sankcij. Druga tožnica prvi ni odredila, naj zapusti sestrsko sobo, njena (napačna) presoja, da to lahko storita, pa ne more omajati pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi prva tožnica zagrešila očitano kršitev in je za to tudi krivdno odgovorna. Druga tožnica se zmotno zavzema za to, da bi bila izredna odpoved nezakonita, ker je kot dolgoletna delavka pri toženi stranki ocenila delovne razmere kot take, da so dopuščale daljši odmor na vrtu, kar naj bi potrjevalo dejstvo, da se nikomur ni nič zgodilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ravnala s hudo malomarnostjo, ko je zapustila svoje delovišče, saj je glede na dejavnost tožene stranke ves čas obstajala realna možnost, da bi kdo od varovancev potreboval pomoč, na kar bi morala biti ves čas (ko je to fizično mogoče) pozorna. Kot je bilo že poudarjeno, njeno delovno mesto je tipično intervencijsko delovno mesto in na takem delovnem mestu veljajo določene posebnosti oziroma omejitve (celo za koriščenje zakonsko opredeljene pravice delavca do odmora med delovnim časom, kaj šele za čas, ko delavec ne izrablja te pravice, ampak bi moral opravljati svoje delovne dolžnosti oziroma biti na razpolago delodajalcu), kar v konkretnem primeru pomeni, da zapuščanje delovnega mesta med delovnikom ni dopustno oziroma pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti. Druga tožnica v pritožbi navaja, da so si vedno privoščili odmor takrat, ko pri oskrbovancih ni bilo posebnosti in je bilo stanje pod nadzorom. Vendar pa je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje in razlogov v tej sodbi, bistveno, da v času (podaljšanega) odmora nista bili na razpolago varovancem oziroma nista mogli zaznati, ali bi potrebovali pomoč, zaradi česar s to pritožbeno navedbo ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o zakonitosti podane izredne odpovedi. Sodba je v zvezi s tem ustrezno obrazložena, drugačen pritožbeni očitek pa neutemeljen.

17. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe, da je izredna odpoved pretiran ukrep, ker toženi stranki oziroma njenim varovancem ni nastala škoda. Za presojo teže kršitve ne more biti odločilno, da zaradi opustitev tožnic ni prišlo do nastanka škode, zadostuje možnost nastanka škode, ki pa je bila v konkretni zadevi ugotovljena in je življenjsko logična glede na naravo dela tožene stranke in delovne obveznosti tožnic. Drugačno zavzemanje druge tožnice v pritožbi je neutemeljeno. Kot je v razveljavitvenem sklepu št. Pdp 315/2017 ugotovilo pritožbeno sodišče in nato tudi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, je v času odsotnosti tožnic obstajala konkretna nevarnost nastanka škode, to je poslabšanja zdravja varovancev ali celo njihove smrti (nenazadnje je tudi prva tožnica sama izpovedala in navedla npr. v pritožbi, da pri varovancih tožene stranke lahko kadarkoli pride do poslabšanja zdravja ali smrti, saj so nenazadnje zato pri toženi stranki), zaradi česar je kršitev tožnic hujša kršitev njunih delovnih obveznosti, ki je lahko podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kaj o tem ukrepu menijo delavci pri toženi stranki in sindikat, za objektivno presojo očitanih kršitev, ki je skladno z zakonodajo pridržana sodišču, na zakonitost izredne odpovedi ne more vplivati.

18. Neutemeljene so tudi trditve prve tožnice o kršitvi pravil postopka, ker naj bi bila tožena stranka prekludirana s predložitvijo dokazov glede okoliščin, ki so nastale pri drugih zavodih, zaradi česar jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni sprejelo na podlagi teh dokazov, pač pa je ugotovitev, da lahko zaradi opustitve nadzora varovancev pride do poslabšanja njihovega zdravja ali celo do smrti, oprlo predvsem na izpoved direktorice tožene stranke ter drugih prič, nenazadnje pa je to tudi splošno znano. Dejstvo, da gre pri varovancih pretežno za starejše osebe, ki so bolne ali oslabele zaradi starosti, ki se jim lahko zdravje kadarkoli poslabša ali pride celo do njihove (nenadne) smrti, ne more predstavljati olajševalne okoliščine pri ugotovljeni kršitvi z opustitvijo dolžne skrbnosti obeh tožnic. To še bolj kaže na potrebo po skrbnem spremljanju njihovega stanja, kolikor je to glede na kadrovske in tehnične zmožnosti pri toženi stranki mogoče. 19. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da s tožnicama ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo naravo, težo in posledice kršitve ter da je direktorica tožene stranke izgubila zaupanje v njiju in da ne more biti prepričana, da svojega ravnanja ne bi ponovili. Ustrezno je dokazno ocenilo izpoved direktorice. Pravilno je ugotovilo, da je pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 tožena stranka zadostno pojasnila že v odpovedi, nato pa dokazala v postopku pred sodiščem. Drugačno zatrjevanje druge tožnice v pritožbi ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izgubo zaupanja povsem opravičuje že narava in teža storjene kršitve ter da dejstvo, da sta bili sicer dobri delavki, tega ne more spremeniti. Ponovno zavzemanje za to, da bi moralo odlično ali celo nadpovprečno delo tožnic vplivati na ugotovitev o obstoju tega pogoja za zakonitost izredne odpovedi, ni utemeljeno. Teža te kršitve tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča ne glede na to, da gre za prvo kršitev tožnic upravičuje izrečeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo odnos prve tožnice do kršitve, saj iz njenih vlog in iz izpovedi, ko je bila zaslišana kot stranka, izhaja, da se ne počuti krive za očitano kršitev (izrecno je izpovedala, da se ji ne zdi neprimerno, da je bila 90 minut odsotna z delovišča) oziroma je pomen kršitve skušala zmanjšati, njene burne reakcije na začetek postopka izredne odpovedi pa tudi ni mogoče opravičiti z dejstvom, da je bila ob tem čustveno prizadeta. Tudi do tega se je sodišče prve stopnje zadostno opredelilo in je zatrjevanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba druge tožnice, da je svoje dejanje obžalovala, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je že na zagovoru povedala, da se ne čuti krive, tudi zaslišana kot stranka pa je povedala, da ji je hudo za izredno odpoved (torej sankcijo) oziroma da gre za pretiran ukrep (in bi zadostoval že opomin). Prav tako je treba zavrniti pritožbeno navedbo druge tožnice, da njena neposredna nadrejena nista izgubila zaupanja v njeno delo. Nepomembno je tudi, ali se je direktorica posvetovala z navedenima o izreku odpovedi tožnicama. Pravno pomembno je, ali lahko tožena stranka nadaljuje delo s tožnicama, direktorica tožene stranke, ki je zakonita zastopnica tožene stranke, pa je izpovedala, da je zaupanje vanju izgubila in da to ni več mogoče. Priča B.B. sicer res ni izrecno izpovedal, da nima več zaupanja v tožnici, je pa izpovedoval o tem, da je zapuščanje delovnega mesta med izmeno neprimerno, priča C.C. pa, da si zdravstveni delavci nikoli ne bi smeli dovoliti zapustiti delovnega mesta, da pa njeno mnenje v zvezi s tem ni bistveno in da bi se bilo po dogodku treba s tožnicama pogovoriti, da pa težko reče, ali bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja s tožnicama, ker ni bila prisotna, ko je druga tožnica izpovedala, da bi lahko nadaljevala z delom pri toženi stranki. Poleg tega je še opozorila na pomen obnašanja po kršitvi oziroma odnosa do nje. Glede na navedeno ni mogoče slediti trditvam druge tožnice, da bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje z njo.

20. Napačno je tudi sklepanje druge tožnice, da izrek izredne odpovedi zaradi preprečitve nadaljnjih kršitev ni logičen, saj je sporne noči delala svojo zadnjo nočno izmeno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala izgubo zaupanja v drugo tožnico. To, da ta ne bi več delala v nočni izmeni, ne spremeni upravičenosti izgube zaupanja, saj se ta ne nanaša le na zaupanje v delo druge tožnice v nočni izmeni, ampak tudi na opravljanje delovnih obveznosti v dnevnem času.

21. V zvezi s trditvami tožnic, da sta bili diskriminirani, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilna stališča, da je v primeru delavke A.A. stopnja kršitev bistveno manjša. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je odločilno, da je bila navedena delavka v spornem času razporejena na delo v varovanem oddelku, park in mesto, na katerem so se nahajale skupaj s tožnicama, pa je bil neposredno ob varovanem oddelku, kar pomeni, da je nadzor nad svojim oddelkom imela (odprta okna, možnost pogleda na monitor, pri čemer je bil varovani oddelek ves pokrit s kamerami), njen odzivni čas pa bi bil tudi bistveno krajši. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je štelo kršitev navedene delavke za blažjo od kršitev tožnic oziroma zakaj je štelo, da je izredna odpoved tožnicama zakonita, čeprav je bil navedeni delavki izrečen le opomin. V zvezi s kršitvami delavk D.D., F.F. in G.G. pa je ugotovilo, da so bile odsotne s svojih delovišč bistveno krajši čas kot tožnici ter da so svoje ravnanje obžalovale in priznale, da njihovo ravnanje ni bilo primerno, zaradi česar jim je bil izrečen zgolj opomin. Tako stališče je prepričljivo in presoja o nediskriminaciji materialnopravno pravilna. Druga tožnica se neutemeljeno zavzema, da je bilo ravnanje tožene stranke diskriminatorno, ker ji je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker ne bi več opravljala nočnega dela. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na povprečno starost delavcev pri toženi stranki (čemur pritožbi ne nasprotujeta) utemeljilo ugotovitev, da je starejših delavcev pri toženi stranki več in da ni bil to razlog za odpoved drugi tožnici. Ugotovitve sodišča prve stopnje niso pavšalne, saj je tožena stranka izkazala, da je tožnici podala izredno odpoved zaradi daljše odsotnosti z delovišča, kot je bila odsotnost navedenih sodelavk (tudi temu pritožba druge tožnice ne nasprotuje), kar je ob splošnih navedbah druge tožnice o tem, da ji je bila izredna odpoved podana zaradi njene starosti, ustrezna obrazložitev, stališče pa je prepričljivo. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da prepoved neenake obravnave delavcev ne pomeni, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved delodajalec ne bi smel izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi kršitelju, če drugemu delavcu za enako kršitev ni prav tako izrekel izredne odpovedi. Tako je tudi stališče ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. 22. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

23. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

24. Tožnici s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.