Jedro

Določitev poslovne skrivnosti sama po sebi ne pomeni, da pristojni nadzorni organi ne morejo dostopati do podatkov, ki jih je pravna oseba določila za poslovno skrivnost, zlasti ker morajo pri tem delovati v skladu s predpisi, ki urejajo postopanje organov s tako varovanimi podatki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ v 1. točki izreka ugotovil, da je tožnik kršil drugi odstavek 162. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, ko na obrazloženo in natančno pisno zahtevo organa z dne 15. 5. 2014 in 29. 5. 2014 ni posredoval poslovne dokumentacije v zvezi z opravljanjem administrativno-tehničnih poslov kolektivne organizacije, v 2. točki izreka odredil, da tožnik v roku 5 dni od vročitve tega sklepa odpravi v prejšnji točki ugotovljeno kršitev tako, da organu (v izvirniku ali kopiji) posreduje tam natančno opredeljene poslovne dokumente (z vso razkrito vsebino in celotnim besedilom), v 3 točki izreka odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je kot pristojni nadzorni organ pri tožniku preveril, ali je tožnik za opravljanje administrativno-tehničnih poslov pooblastil katero drugo kolektivno organizacijo (v nadaljevanju KO) ali gospodarsko družbo, pri tem pa iz letnega poročila tožnika za leto 2012 ugotovil, da tožnik pogodbeno sodeluje tudi z gospodarsko družbo A. d.o.o., zato je tožnika pozval z dopisom z dne 15. 5. 2014, da mu predloži pogodbo o sodelovanju. Tožnik je organu poslal kopije (izvlečke) pogodb o sodelovanju z gospodarsko družbo A., na katerih je večji del prečrtal oziroma prekril, in se pri tem skliceval na poslovne skrivnosti. Organ je tožnika ponovno z dopisom z dne 29. 5. 2014 pozval, da mu predloži nezakrite pogodbe in mu pojasnil, zakaj, tožnik pa se je skliceval na tek upravnega spora zaradi istega pravnega vprašanja. Organ je nato z dopisom z dne 6. 6. 2014 tožnika seznanil z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembna za odločitev in ga pozval na izjavo. Tožnik je podal na to odgovor in se skliceval tudi na Pravno mnenje Inštituta za javno upravo Ljubljana z dne 20. 6. 2014. Tožnik je na sedež organa tudi prinesel zahtevano dokumentacijo, vendar uradna oseba vpogleda v listine ni mogla opraviti, ker sta pooblaščenca tožnika nasprotovala, da se vpogled v listine opravi na način, da se listine vpogleda in na glas prebere ob tem, ko se potek dejanja snema z elektronskim nosilcem zvoka, ker to pomeni reprodukcijo dokumenta v elektronski obliki, ki predstavlja informacijo, do katere je mogoče dostopati v skladu z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ). Organ je tako zaključil, da je v svojih dopisih natančno navedel in obrazložil, zakaj potrebuje zahtevano dokumentacijo, tožnik pa se neutemeljeno sklicuje na to, da vsebina pogodb predstavlja poslovno skrivnost, saj dolžnost varovanja poklicnih ali tajnih skrivnosti velja tudi v upravnem postopku in za državne organe. S tem pa se KO tudi ne more izogniti obveznosti razkritja pravno relevantnih podatkov. Organ nikakor ni zlorabil pooblastil ne prejetih informacijo tožnika oziroma njegovih dokumentov, prav tako ni odtujil nobenih dokumentov tožnika. Dokazovanje z listinami pa se lahko izvede le tako, da je vsebina listin organu poznana v celoti, s čim je organ seznanjen in kaj lahko uporabi pri odločitvi, pa mora biti zavedeno v obliki samih listin ali zapisnika, kateremu je treba priložiti ustrezne dokaze. Organ na podlagi ZASP nadzoruje, katere posle opravlja KO sama in katere posle je prenesla na drugo KO ali gospodarsko družbo. Pri obsegu prenosa KO ni v celoti avtonomna, saj ZASP določa, da lahko prenese le administrativno-tehnične posle. Če je KO prenesla vse svoje naloge ali večji del poslov in ne zgolj administrativno-tehnične posle, bi s tem kršila prvi odstavek 146. člena ZASP. Ker pa odločitev v tem upravnem sporu ni odvisna od odločitve v upravnem sporu pod I U 543/2014, ki teče v zvezi z enako očitano kršitvijo tožnika, organ v tej zadevi ne more prekiniti postopka do rešitve zadeve I U 543/2014. Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da se zakonska določba o pristojnosti organa glede vpogleda v dokumentacijo v zvezi z administrativno-tehničnimi posli ne more nanašati na pogodbe, s katerimi tožnik angažira tretje osebe za opravljanje svojih poslov v njegovem imenu in za njegov račun. Le zakaj bi imel organ interes za vpogled v npr: pogodbo o odprtju in vodenju poslovnega računa ali za pogodbo o opravljanju računovodskih storitev. Tožnik je zasebni zavod, podeljeno dovoljenje ne predstavlja javnega pooblastila in ga je mogoče enačiti z dovoljenjem za prodajanje pirotehnike. V tem primeru podeljevalec sicer preverja izpolnjevanje pogojev, ki pa jih lahko preverja le v obsegu, ki so potrebni za ohranitev dovoljenja in na način, kot to določa zakon. Tožnik svojih pristojnosti ni prenesel na tretjo osebo, ampak je za izvedbo dela opravil, ki jih mora opraviti v postopku uveljavljanja pravic in delitve zbranih honorarjev in nadomestil, najel kvalificirane zunanje izvajalce, pri čemer pogodbe, sklenjene z njimi, vsebujejo tudi poslovne skrivnosti oziroma know-how teh izvajalcev, za razkrivanje katerih pa tožnik nima dovoljenja svojih pogodbenih partnerjev, toženka pa ne izkazanega pravnega interesa in ne pravne podlage. Sicer pa je tožnik organu glede na vsebino njegove pisne zahteve vseeno posredoval prepise pogodb, v katerih pa je zakril tiste dele, ki glede na vsebino obrazložitve zahteve za izvedbo nadzora niso relevantni. Ker organ s tem ni bil zadovoljen, je tožnik ponudil vpogled v dokumente in pričakoval, da bo organ preveril ''istovetnost'' originalov in predloženih prepisov in v nadaljevanju preveril relevantnost zakritih delov za opravo nadzora v obsegu, ki ga je pojasnil in obrazložil v svoji zahtevi. Organ se tudi s tem ni zadovoljil, temveč je hotel vse listine prebrati za zapisnik, čemur pa se je tožnik uprl in predlagal, da organ preveri istovetnost poslanih prepisov z originali in ali so zakriti deli relevantni za postopek nadzora. Organ pa je pri svojem vztrajal in se postavil na stališče, da ni mogel opraviti vpogleda. To pa ne drži. Na vpogled je organ dobil vse zahtevane listine, prav tako mu je izročil prepis listin z razkriti deli, relevantnimi za nadzor, prav tako je omogočil preveritev istovetnosti posredovanih prepisov z originali in relevantnost zakritih delov za opravo nadzora. Če bi organ primerno utemeljil, da KO ne deluje oziroma da je podan sum zlorabe prenosa delovanja KO, bi organ pogojno lahko imel celo izkazan pravni interes za preverjanje takih pogodb, vendar pa to ne izhaja iz zahteve organa. To pa pomeni, da je tožnik izpolnil celo več, kot lahko od njega zahteva organ. K temu napotuje tudi navedba v izpodbijanem aktu, da lahko organ KO odvzame dovoljenje, če ta večkrat krši ZASP, pri tem pa organ očitno že stoji na stališču, da je tožnik že kršil ZASP in je upravni postopek, ki teče v zvezi s tem, zgolj formalnost. Zaradi odločb o kršitvah določb ZASP pred sodiščem že tečejo postopki, organ pa pospešeno izdaja odločbe z ugotovitvami o kršitvah ZASP tako tožniku kot drugim KO, direktorica organa pa je na svojem predstavitvenem sestanku članom Sveta za avtorsko pravo povedala, da je treba kolektivno upravljanje v RS reformirati in da bi bilo ''najbolje vsem KO odvzeti dovoljenje in začeti znova''. Torej je celotno delovanje organa naperjeno k realizaciji ideje direktorice. Glede na neposredno izvršljivost odločbe organa bo ob morebitnem odvzemu dovoljenja tožnika nastala imetnikom pravic nepopravljiva premoženjska škoda, ki bo vsako leto neuveljavljanja znašala nekaj MIO EUR. Tožnik je glede na navedeno predlagal, da sodišče sklep odpravi in naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe tožnika, opozorila, da tožnik v sporu I U 1216/2014 ugovarja nasprotno in sicer, da na podlagi podeljenega dovoljenja izvaja javno pooblastilo, je pa nedvomno kot zasebni zavod podvržen nadzoru po 162. členu, ker je KO. Po podelitvi dovoljenja pa mora organ kot pristojni organ opravljati nadzor na delovanjem KO in to ne pomeni zgolj formalnega nadzora, temveč tudi, ali KO sploh opravlja naloge po ZASP (I U 344/2014). Pri odločitvi organa pa se lahko uporabljajo samo dokazi, ki so bili izvedeni, pravilnost ugotovitve dejanskega stanja pa ne more biti odvisna od pomnjenja uradne osebe organa, ki izvaja dokazni postopek. S tem, ko tožnik organu ni posredoval zahtevane poslovne dokumentacije, pa je organu dejansko onemogočil izvedbo nadzora nad poslovanjem KO. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. Sodišče ugotavlja, da je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu sklep, s katerim je organ s 1. točko izreka ugotovil, da je tožnik kršil drugi odstavek 162. člena ZASP, z 2. točko pa naložil tožniku odpravo ugotovljene kršitve na tam opredeljen način.

7. Po drugem odstavku 162. člena ZASP lahko pristojni organ od kolektivne organizacije kadar koli zahteva poročila o poslovnih zadevah kakor tudi vpogled v poslovne knjige in druge poslovne dokumente v potrebnem obsegu na podlagi obrazložene in natančne pisne zahteve za pregled predmeta, določenega v zahtevi. Po 162. a členu ZASP pa pristojni organ s sklepom odredi kolektivni organizaciji, da v določenem roku odpravi ugotovljene kršitve določb tega zakona.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je organ postopek nadzora uvedel zaradi preveritve, ali tožnik kot KO opravlja svojo dejavnost v skladu s 146. členom ZASP, natančneje, ali je tožnik za opravljanje administrativno-tehničnih poslov pooblastil drugo KO ali gospodarsko družbo. V drugem odstavku 146. člena ZASP, ki opredeljuje dejavnost kolektivnih organizacij, je namreč KO dana možnost, da administrativno-tehnične posle v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi. Organ se je pri tem oprl na podatke, ki izhajajo iz Letnega poročila tožnika za leto 2012 in iz katerih je razvidno, da tožnik (poleg s KO B., ki zanj zbira nadomestila za tam opredeljene avtorske pravice, in družbo C. d.o.o., ki zanj opravlja računovodske storitve) pogodbeno sodeluje z gospodarsko družbo A. d.o.o., zaradi česar je zahteval, da mu tožnik posreduje vse pogodbe o sodelovanju, med drugim tudi z gospodarsko družbo A. d.o.o.. Glede na povedano je organ torej ravnal v obsegu svojih pristojnosti, ki izhaja iz zgoraj citiranih določb ZASP, ko je tožniku podal zahtevo z opisano vsebino (in nato posledično v nadaljevanju postopka izdal tudi izpodbijani sklep), saj je želel preveriti, ali vsebujejo tam opredeljene pogodbe in aneksi dovoljen obseg prenosa poslov po drugem odstavku 146. člena ZASP. Tožnik zato tudi ne more uspeti z ugovorom, da ker deluje kot zasebni zavod, ki mu je bilo podeljeno dovoljenje za kolektivno upravljanje, da lahko organ preverja izpolnjevanje pogojev po zakonu le ob pridobitvi dovoljenja, ne pa njegovega nadaljnjega delovanja, saj mora tožnik kot KO delovati ves čas veljavnosti izdanega dovoljenja v skladu z določbami ZASP, ne pa izpolnjevati pogoje ''zgolj'' za potrebe pridobitve tovrstnega dovoljenja in potem ravnati arbitrarno oziroma celo v nasprotju z ZASP. Iz enakega razloga kot že povedano uvodoma v tej točki obrazložitve, pa za uvedbo postopka nadzora tudi ni bilo potrebno, da organ sumi, da tožnik kot KO s podeljenim dovoljenjem za kolektivno upravljanje tam opredeljenih avtorskih pravic ne deluje oziroma da je podan sum zlorabe prenosa KO, temveč le, da glede na razpoložljive podatke preveri, ali tožnik kot KO deluje v skladu z zakonom.

9. Iz podatkov spisa je nadalje razvidno, da tožnik kljub večkratnim pozivom organu ni predložil zahtevanih pogodb na način, da bi bila razvidna njihova vsebina. Tožnik pri tem ugovarja, da bi to predstavljalo razkritje poslovnih skrivnosti in know-howa zunanjih izvajalcev, za kar pa tožnik nima dovoljenja svojih pogodbenih partnerjev, zlasti, ker ZASP v drugem odstavku 162. člena jasno določa pravico organa, da vpogleda (poudarjeno s strani sodišča) v dokumente.

10. V zvezi z ugovorom nedopustnega razkritja poslovnih skrivnosti sodišče odgovarja, da določitev poslovne skrivnosti sama po sebi ne pomeni, da pristojni nadzorni organi ne morejo dostopati do podatkov, ki jih je pravna oseba določila za poslovno skrivnost, zlasti ker morajo pri tem delovati v skladu s predpisi, ki urejajo postopanje organov s tako varovanimi podatki (npr. osebnimi podatki ali/in poslovnimi skrivnostmi – Zakon o varstvu osebnih podatkov, Zakon o gospodarskih družbah, idr.). To potrjuje tudi mnenje Inštituta za javno upravo, ki ga je tožnik sam predložil v upravnem postopku, kakor tudi pojasnilo informacijskega pooblaščenca, dano na podlagi zahteve tožnika, in ki je bilo tudi posredovano organu med upravnim postopkom v vednost. 11. V zvezi z ugovorom tožnika o zakonski dopustitvi ''le'' vpogleda v dokumente pa sodišče ugotavlja, da si tožnik napačno oziroma preozko tolmači pojem ''vpogleda v dokumente''. To namreč v obravnavanem primeru, ko je iz podatkov spisa razvidno, da je prekrit znatno večji del besedila zahtevanih pogodb (v večini primerov je od petih ali štirih strani pogodb prekritega besedila tri in pol oziroma štiri strani), že po logiki stvari vpogled ne more biti izvedljiv na način, kot ga ponuja tožnik, zlasti glede na to, da organ ne razpolaga niti s kopijami zahtevanih pogodb (sodišče tožniku namreč ne more slediti, da je organu posredoval prepise zahtevanih listin, saj to iz spisa ne izhaja). Zato ugovarjan način vpogleda v tem primeru (da bi morala uradna oseba prebrati zakrite dele pogodb, preveriti, ali so relevantni za opravo nadzora in potem na zapisnik podati ugotovitve glede konkretnih delov) organu ne bi zadostoval za opravo svoje nadzorstvene funkcije glede na predmet nadzora in glede na okoliščine konkretnega primera.

12. Na drugačno odločitev v tej zadevi pa tudi ne more vplivati navedba tožnika, da gre dejansko le še za formalnost, ker organ teži k temu, da bi se tožniku odvzelo dovoljenje, saj je v tem upravnem sporu predmet presoje akt organa, s katerim je bila ugotovljena konkretna kršitev, ne pa morebitno nadaljnje postopanje organa (in tudi tožnika).

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

14. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave z izvedbo predlaganih dokazov, saj so podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev, zaradi česar razčiščevanje dejanskega stanja in njegovo morebitno dopolnjevanje ni bilo potrebno (59. člen ZUS-1).

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo stroškovni zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka.