Jedro

Če zanesljivost in nedvoumnost že izvedenih dokazov ni ostala v ničemer vprašljiva, jih izpostavljena abstraktna možnost drugačne dokazne ocene na podlagi predlaganega dokaza ni mogla v ničemer omajati.

Z uveljavljenimi posamičnimi zneski po potnih nalogih je obsojenec na v izreku opisani goljufiv način od istega oškodovanca sukcesivno pridobival izplačane zneske, pri čemer je ravnal z vnaprejšnjim, enovitim naklepom do vseh posamičnih izvršitvenih ravnanj, s ciljem, da si na ta način zagotovi relativno trajno pridobivanje protipravne premoženjske koristi, kot so jo predstavljali ti posamezni zneski in kot je znašala v skupnem znesku ... s tem je izkoriščajoč trajno kriminogeno situacijo izvršil eno samo kaznivo dejanje goljufije.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 800,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega Z. K., pod točko I. izreka sodbe, spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna sodba, v kateri sta mu bili določeni kazni enega leta in dveh mesecev zapora po prvem odstavku 217. člena KZ in devet mesecev po drugem odstavku 240. člena KZ, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena določena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let ter pod posebnim pogojem, da v roku šest mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani Republiki Sloveniji 5.945,40 EUR. Odločeno je bilo še, da je obsojenec dolžan oškodovani Republiki Sloveniji plačati znesek 5.945,40 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih pod točko I.A izreka sodbe, do plačila. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II. izreka sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 352. člena ZKP zavrglo obtožni predlog za tri kazniva dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in za tri kazniva dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ. V tem delu je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje so vložili pritožbo zagovorniki obsojenega, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 79114/2010 z dne 3. 4. 2012, zavrnjena kot neutemeljena ter potrjena sodba sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenec in njegovi zagovorniki vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovorniki obsojenega so v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kar naj bi bilo storjeno s tem, da je obsojenemu sodila sodnica, ki ni bila izbrana po pravilih, določenih vnaprej z zakonom in Sodnim redom in z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojenca ter kršitev kazenskega zakona, ker je bil obsojenec spoznan za krivega tudi kaznivih dejanj za katera je kazenski pregon že absolutno zastaral. Predlagali so, da se zahtevi ugodi in napadeno sodbo razveljavi.

4. Obsojenec je v laično napisani zahtevi navedel, da so mu bile z izpodbijano sodbo in v kazenskem postopku kršene osnovne človekove pravice in pravica do poštenega sojenja; ni bilo ugodeno njegovi prošnji za prenos sojenja na drugo okrajno sodišče; sodba sodišča druge stopnje mu ni bila pravilno vročena; v postopku so "nastopale" iste sodnice in okrožne državne tožilke kot v kazenskih postopkih III K 274/2003 in K 178/2006, kjer je bil zaradi pristranskih dejanj sodišča oškodovan in prisiljen zapustiti Slovenijo; na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen, temveč je prišel sam, ko je izvedel, da se zoper njega vodi "nek postopek"; v postopku so se kot priče zasliševale napačne osebe, zagovora obsojenca pa se ni preverjalo, prič, ki jih je predlagala obramba sodišče ni povabilo; obtožbo je državno tožilstvo med postopkom "drastično spremenilo", sodišče pa obsojencu ni v zvezi s tem odobrilo zaprošenega dodatnega roka za pripravo zagovora; sodba se nanaša tudi na dogodke, ki so že absolutno zastarali; sodišče je sprejelo pričanja oseb do katerih navedb se obsojenec ni mogel opredeliti, saj ga sodišče na naroke glavne obravnave ni vabilo ali pa mu vabil ni pravilno vročalo; dokumentacija, ki je bila zasežena na VURS spisu ni bila priložena in se zato ni mogel dokumentirano braniti; v postopek se je vmešavala "aktualna politika", tudi takratni minister za pravosodje; sodila je v zadevi sodnica, ki ni bila na vrsti po določbah Sodnega reda; zatrjevane sestanke po obtožbi je skonstruiralo državno tožilstvo, gre pa za fiktivne dogodke, v zvezi s katerimi se ni zasliševalo pravih ljudi, nakar se v zvezi s tem sklicuje na pričanja nedoločenih oseb in na tej podlagi ponuja svojo dokazno oceno; meni, da je sodišče le sledilo temu, kar je zahtevalo okrožno državno tožilstvo in se je s tem spremenilo v organ pregona; v postopku ni bila ugotovljena škoda, ki naj bi nastala s kaznivim dejanjem, saj "MKGP" ni posredovalo zneska nastale škode, samo državno pravobranilstvo pa ne more določiti višine povzročene škode. Zaradi vseh navedenih razlogov je predlagal, da se izpodbijano sodbo odpravi.

5. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je navedla, da sta neutemeljeni. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojenec se je na ta odgovor odzval z obširno pisno izjavo, v kateri podrobno pojasnjuje in dodatno utemeljuje svoje navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti, predvsem pa dodatno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje s ponujanjem svoje ocene izvedenih dokazov v postopku na prvi stopnji ter oporeka nekaterim stališčem, zavzetim v sodbi sodišča druge stopnje.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ni mogoče upoštevati niti tistih navedb vložnika zahteve v izjavi, s katero se opredeljuje do odgovora nasprotne stranke in s katerimi širi razloge, ki jih je uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

7. Zagovorniki obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi jo konkretno opredelili, vsebinsko pa v tem delu izpodbijani sodbi očitajo, da je v postopku na prvi stopnji obsojencu sodila sodnica, kateri spis ni bil dodeljen v skladu z zakonom in s pravili Sodnega reda, posledično pa obsojencu ni bila zagotovljena ustavna pravica do nepristranskega sojenja. To stališče se utemeljuje s tem, da je izločitev sodnice, kateri je bil spis prvotno pravilno in zakonito dodeljen v reševanje, temeljila na izjavi te sodnice, ki "se ne sklada z dejstvi", saj so bili navajani razlogi za njeno izločitev neresnični. Poleg tega pa ista sodnica ni predlagala svoje izločitve v drugi kazenski zadevi, kjer je bil obsojenec prav tako stranka (oškodovanec) v postopku. V tej zvezi se v zahtevi izpostavlja tudi dopis predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 8. 2010 Varuhu človekovih pravic glede razlogov izločitve navedene sodnice in na podlagi vseh navedenih okoliščin se zaključuje, da je Okrajno sodišče v Ljubljani že "vnaprej sprejelo stališče, da bo obdolženi obsojen".

8. Stališča, izražena v zahtevi glede kršitve načela zakonitega sodnika, so neutemeljena in se je do istovrstnih pritožbenih navedb v obrazložitvi sodbe podrobno in določno opredelilo že sodišče druge stopnje (točki 6 in 7) ter se Vrhovno sodišče s temi razlogi v celoti strinja. Posebej je treba poudariti, da je povsem nesprejemljivo sklicevanje vložnikov zahteve na to, kako in zakaj je ali pa ni prišlo do izločitve sodnice v neki povsem drugi kazenski zadevi, ki jo je obravnavalo isto prvostopenjsko sodišče. Izločitveni razlogi se presojajo v vsaki posamezni zadevi posebej, odločitev pa velja le za to konkretno zadevo. Poleg tega je kot absolutna kršitev določb kazenskega postopka v 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP navedeno sodelovanje na glavni obravnavi sodnika, ki bi moral biti izločen in to iz enega od razlogov po 1. do 5. točki prvega odstavka ali po 1. do 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP (smiselno enako določbo je imel ZKP tudi v času sojenja obsojencu na prvi stopnji). Vložniki pa v svoji utemeljitvi ne navajajo razlogov, zaradi katerih bi morala biti sodeča sodnica na prvi stopnji izločena, temveč navajajo razloge, zaradi katerih bi morala v zadevi soditi tista sodnica, ki je bila iz sojenja izločena, kar torej ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevanja vložnikov v zahtevi, da naj bi (domnevno) nepravilna izločitev sodnice, kateri je bila obravnavana zadeva najprej dodeljena v reševanje, povzročila nepošteno sojenje in kazala na vnaprejšnjo odločitev za obsodilno sodbo, pa ostaja na ravni pavšalnih trditev, ki nimajo opore v nobenih nadaljnjih konkretiziranih procesnih dejanjih ali odločitvah sodišča v samem teku kazenskega postopka.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov nadalje oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazne predloge obsojenega, nakar se zahteva osredotoči na zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje "osebe, ki je sestavila pisni dokument, na katerega je sodišče oprlo potni nalog št. 282/02" (tč. 61 izreka sodbe). Glede zavrnitve tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje navedlo povsem sprejemljive in razumne razloge (točka 3. na strani 97 sodbe); to odločitev pa je v pritožbenem postopku preverilo še sodišče druge stopnje in jo ocenilo kot pravilno (točka 17. obrazložitve sodbe), saj drugi izvedeni dokazi v tem primeru niso dopuščali nikakršnega dvoma v dokazni zaključek sodišča, da obsojenec v navedenih datumih (10. 8. do 18. 8. 2002) ni prebival v hotelu v Zurichu. Zato je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje za zavrnitev predlaganega dokaza, saj bi bila njegova izvedba, glede na druge že izvedene dokaze, odvečna oziroma ni bila izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi lahko imela njegova izvedba odločilen vpliv na oceno ostalih dokazov. Tudi trditev vložnikov zahteve, da bi zaslišanje "predstavnika hotela o vseh relevantnih okoliščinah njegovega bivanja v hotelu in relevantnih okoliščinah sestave odgovora" omogočilo obsojencu dokazati, da je v navedenem terminu v hotelu dejansko bil, ne ponuja nobene konkretne okoliščine, ki bi lahko vzbudila dvom v verodostojnost in zanesljivost ostalih, že izvedenih dokazov. Zgolj navajanje možnosti, da bi se z zaslišanjem predstavnika hotela morebiti dokazalo, da so dotlej zbrani "podatki netočni in nepravilni" oziroma, da "listina temelji na napačnih in neverodostojnih podatkih" prav v ničemer ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča o zavrnitvi predlaganega dokaza. Zanesljivost in nedvoumnost izvedenih dokazov ni ostala v ničemer vprašljiva, zato jih tudi izpostavljena abstraktna možnost drugačne dokazne ocene na podlagi predlaganega dokaza, ni mogla v ničemer omajati.

10. Po mnenju vložnikov zahteve je bil obsojeni spoznan za krivega tudi tistih kaznivih dejanj, katerih pregon je že zastaral, s čimer se uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Dejanja "izvršena pred 3. 4. 2012, ko je Višje sodišče v Ljubljani odločilo o pritožbi" (verjetno pri tem misleč na dejanja izvršena pred 3. 4. 2002), naj bi torej absolutno zastarala. Stališče vložnikov je, da se je obsojencu v obtožbi očitalo več samostojnih kaznivih dejanj goljufije, zato naj ne bi šlo za nadaljevano kaznivo dejanje, v okviru "katerega bi bilo mogoče govoriti o več dejanjih, ki posamezno ne predstavljajo samostojnega kaznivega dejanja." Tudi v tem pogledu je stališče zahteve neutemeljeno, saj izpodbijana sodba obsojencu očitanih dejanj ni pravno opredelila kot nadaljevano kaznivo dejanje, niti kot več samostojnih kaznivih dejanj, kolikor je bilo potnih nalogov predloženih v izplačilo, temveč kot eno kaznivo dejanje, izvrševano v okviru enotne kriminalne dejavnosti in je zato pravilno zaključilo, da je zastaranje kazenskega pregona začelo teči z zadnjim izvršitvenim dejanjem. Tako stališče prvostopenjskega sodišča je v pritožbenem postopku potrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 41. obrazložitve) in se Vrhovno sodišče z njim v celoti strinja. Z uveljavljenimi posamičnimi zneski po potnih nalogih, kot so citirani v tč. I/A izreka sodbe sodišča prve stopnje, je obsojenec na opisani goljufiv način (kot izhaja iz izreka navedene sodbe), od istega oškodovanca " Republike Slovenije, sukcesivno pridobival izplačane zneske, pri čemer je ravnal z vnaprejšnjim, enovitim naklepom do vseh posamičnih izvršitvenih ravnanj, s ciljem, da si na ta način zagotovi relativno trajno pridobivanje protipravne premoženjske koristi, kot so jo predstavljali ti posamezni zneski in kot je znašala v skupnem znesku. Obsojeni torej ni izvršil enako število posamičnih kaznivih dejanj goljufije, kot je bilo predloženo število posamičnih potnih nalogov v izplačilo, temveč je izkoriščajoč trajno kriminogeno situacijo, ki jo je sam ustvaril kot direktor ... uprave RS, izvršil eno samo kaznivo dejanje goljufije, katerega pregon iz že navedenih razlogov izpodbijane sodbe ni zastaral. Zaradi navedenih razlogov ni utemeljeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da naj bi bila v tem pogledu storjena kršitev kazenskega zakona.

C.

11. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil sam, uveljavlja, da so mu bile kršene osnovne človekove pravice in da mu ni bilo zagotovljeno pošteno in nepristransko sojenje, ker ni bilo ugodeno njegovemu predlogu za prenos sojenja na drugo okrajno sodišče, vendar teh trditev z ničemer vsebinsko ne utemelji, niti ne konkretizira, katero kršitev s tem uveljavlja. Kolikor v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke to svojo trditev dodatno utemeljuje (točka 2 na straneh 2 do 5 izjave) z navajanjem razlogov zaradi katerih v obravnavani zadevi na prvi stopnji naj ne bi smela voditi postopka sodnica M. Š., je odgovor podan že v točki 8 zgoraj in v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje (točka 6 in 7 obrazložitve). Ob tem je treba poudariti, da način odločanja in vodenje sodnega postopka v drugi kazenski zadevi (na kar se vložnik v navedeni izjavi tudi sklicuje) ne more biti podlaga za presojanje sodničinega vodenja postopka in odločanja v tej obravnavani zadevi. Prav tako je neupoštevno vložnikovo ocenjevanje ravnanja državne tožilke v tem postopku in odločanje Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, saj v tem okviru ne utemeljuje nobene od kršitev, zaradi katerih je dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnikovo nadaljnje stališče, da bi naj bila izločitev sodnice, kateri je bila zadeva prvotno dodeljena v reševanje, načrtna in namerna ter naj bi šlo za "organizirano ravnanje sodišča do Z. K." je prav tako neutemeljeno, saj je le plod vložnikove razlage postopkovnih odločitev, ki so imele podlago v določbah ZKP in so bile ustrezno obrazložene, tako v sodbi prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega sodišča. 12. Vložnikovo zatrjevanje, da mu sodba sodišča druge stopnje ni bila pravilno vročena, niti naj mu ne bi bila poskušena vročitev, je prav tako neutemeljeno, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da mu je bila sodba sodišča druge stopnje poslana na naslov v Belgijo (listovna številka 4846), ki ga je sodišču sporočil kot tistega na katerega naj se mu vroča sodne pošiljke, vendar pošiljke ni dvignil. Predvsem pa so navedbe vložnika v tem delu irelevantne, saj je sodbo sodišča druge stopnje nedvoumno osebno prejel dne 4. 4. 2013 (kar v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi sam izrecno navede) in zato v tem pogledu ni izkazana nobena bistvena kršitev določb zakona o kazenskem postopku.

13. Obsojenec v zahtevi trdi, da na glavno obravnavo sploh ni bil povabljen, ampak je prišel sam, ko je izvedel za vodenje postopka proti njemu. Kolikor se s tem uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna), je že iz same obsojenčeve navedbe razvidno, da ni podana, četudi bi na glavno obravnavo prišel sam, brez predhodne vročitve vabila. Poleg tega pa je že sodišče druge stopnje odgovorilo na istovrstne pritožbene navedbe (točka 12 obrazložitve) ter zatrjevanih kršitev ni ugotovilo.

14. Z navajanjem, da je sodišče v dokaznem postopku zasliševalo napačne priče, zagovora obsojenca ni preverjalo, predlaganih prič obrambe pa sodišče ni vabilo, se po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno; poleg tega pa so te navedbe povsem pavšalne in so ostale na ravni nepreverljivosti. Ugotovljeno dejansko stanje se izpodbija tudi z nadaljnjimi navedbami, ko se trdi, da so "sestanki, ki jih je konstruiralo ODT" le fiktivni dogodki, ki ne temeljijo na dejstvih; da je "ODT spraševalo druge, kaj naj bi jaz imel v mislih", saj naj bi šlo v teh primerih za osebe, ki jih obsojenec ni niti poznal ali srečal; da so priče potrdile, da so potni nalogi imeli spremno poročilo o opravljeni poti in da so bile vse poti po potnih nalogih dejansko opravljene, za kar je obstajala dokumentacija; da "ODT prič, ki jih je zaslišala policija in so pričale v moj prid in s tem rušile konstrukt obtožbe, ni želelo na obravnavi" ter da je že v preiskavi povedal, da se sprašuje napačne ljudi. Kolikor je iz zahteve za varstvo zakonitosti obsojenca mogoče razumeti, da se uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo oseb, ki jih je predlagala obramba, je treba ugotoviti, da so te navedbe ostale na povsem splošni in zato nepreverljivi ravni, poleg tega pa je obrazložitev zavrnitve te kršitve podana tudi v točki 9 zgoraj.

15. Obsojenec v zahtevi očitno uveljavlja kršitev pravice do obrambe tudi v zvezi s spremembo obtožbe na glavni obravnavi, ter glede na to, da mu sodišče v zvezi s to spremembo ni zagotovilo dodatnega roka za pripravo zagovora. Istovrstne pritožbene navedbe je obrazloženo zavrnilo že sodišče druge stopnje (točka 13 obrazložitve sodbe), Vrhovno sodišče se z njimi povsem strinja, ni jim treba nič dodati in se zato obsojenca napotuje nanje. Kolikor obsojenec ob tem omenja še zajetje v sodbo dejanj, katerih pregon naj bi že zastaral, je v zvezi s to zatrjevano kršitvijo podana obrazložitev v točki 10 zgoraj.

16. Neutemeljene so tudi trditve iz zahteve obsojenca, da dve škatli zasežene dokumentacije na ... upravi RS niso bile priložene spisu. V njih naj bi bila dokumentacija povezana s potmi, ki jih je opravil in bi se na njihovi podlagi lahko dokumentirano branil. V tem dejstvu obsojenec vidi povezavo s konstruiranim postopkom zoper njega in potrebo, da se ga kaznuje v zvezi s "tako imenovanim škandalom s kloramfenikolom". Vendar so tudi te obsojenčeve trditve povsem nekonkretizirane, saj ne opredeli v zvezi s katerimi službenimi potmi manjka dokumentacija in katera. Za vse primere službenih poti se sodba sodišča prve stopnje sklicuje na ustrezno, priloženo, torej zaseženo ali naknadno pribavljeno dokumentacijo, v katero je imel obsojenec možnost vpogleda in v tej zvezi ni mogoče ugotoviti, da bi mu bila kršena pravica do obrambe. Obsojenčeve domneve o skonstruiranem kazenskem postopku zoper njega pa ne morejo biti predmet argumentirane presoje v okviru tega izrednega pravnega sredstva. Glede obsojenčeve trditve o manjkajoči zaseženi dokumentaciji se je sicer podrobno opredelilo tudi sodišče druge stopnje (točka 19 obrazložitve) in jo v celoti zavrnilo.

17. Obsojenec v zahtevi izraža še stališče, da v obravnavani zadevi ni bila ugotovljena višina škode, ki naj bi nastala, kar naj bi bil osnovni element za "pregon tega kaznivega dejanja". Po njegovem mnenju ministrstvo zneska višine škode ni nikoli posredovalo Državnemu pravobranilstvu RS, postopek se zato sploh ne bi smel začeti, Državno pravobranilstvo RS pa samo ne more določiti višine povzročene škode. Stališče vložnika je tudi v tem delu neutemeljeno, saj je bila višina premoženjske koristi (kot zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ), ki si jo je obsojenec pridobil s kaznivim dejanjem goljufije, kot izhaja iz točke I/A izreka sodbe sodišča prve stopnje, natančno ugotovljena in navedena (1.424.755,65 SIT oziroma 5.945,40 EUR); v enakem znesku pa je nastala škoda Republiki Sloveniji (in ne ministvstvu kot napačno meni vložnik zahteve) ter je zato v sodbi tudi bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati navedeni znesek (5.945,40 EUR) Republiki Sloveniji, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi. V postopku je bila Republika Slovenija zastopana po Državnem pravobranilstvu, kot je obrazloženo v sodbi sodišča prve stopnje (stran 96) in je šlo za upravičenega zastopnika za priglasitev premoženjskopravnega zahtevka.

D.

18. Glede na navedeno, ko Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, niti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, vsebinsko pa se v izpodbijani sodbi napada tudi ugotovljeno dejansko stanje (glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo), sta bili na podlagi 425. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnjeni kot neutemeljeni.

19. Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR.