Jedro

Stranka, ki je predlagala prenos krajevne pristojnosti zaradi razloga, da ji na sodečem sodišču ni zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja, in s predlogom ni uspela, tega sklepa s pritožbo zoper sodbo ne more izpodbijati. V pritožbi zoper sodbo pa lahko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če izkaže, da je zavrnitev predloga, da se pristojnost prenese, vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

V sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog obrambe za prenos krajevne pristojnosti z dne 25. 1. 2011, je višje sodišče obrazložilo, kako poteka dodelitev zadeve novemu sodniku v primeru izločitve sodnika, ki mu je bila zadeva dodeljena, vendar pritožba teh razlogov ne izpodbija z argumenti (s konkretnimi navedbami o številu zadev prispelih na sodišče na dan, ko je kazenska pisarna sprejela sklep o izločitvi sodnice B. B., kakšen je bil abecedni vrstni red priimkov strank v na novo prispelih zadevah ter kateri sodnik je bil tistega dne na vrsti za dodelitev prve zadeve), pač pa zgolj ponavlja navedbe iz predloga za prenos krajevne pristojnosti. Bistveno za presojo, ali je v določeni zadevi sodil zakoniti sodnik, je, ali je bil sodnik izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, torej naključno izbran sodnik (U-I-209/93). Pritožniki niso z ničemer izkazali, da zadeva sodnici C. C., potem, ko je bila izločena sodnica B. B., ni bila dodeljena po vnaprej določenih pravilih.

Na glavni obravnavi dne 21. 2. 2011 je zagovornik predlagal dodatno zaslišanje obdolženca, da se bo lahko izjasnil oziroma podal dodatni zagovor "glede na spremenjeno obtožbo", vendar je sodišče prve stopnje predlog utemeljeno zavrnilo. Kot že obrazloženo, ni šlo za bistveno spremembo obtožnega akta, da bi se moral obdolženec o njem izjasniti, pač pa zgolj za "skrčenje", do katerega pa bi se obdolženec lahko pisno izjasnil, če bi to želel oziroma prišel na glavno obravnavo.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno (ali procesnopravno) relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti (I Ips 35/2005). Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno obrazložilo, katere dokazne predloge je podala obramba, kako jih je obrazložila in utemeljilo (za vsak dokazni predlog posebej) svoje razloge za njihovo zavrnitev. S tem je sodišče prve stopnje zadovoljivo obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba. Pritožniki se v pritožbi sklicujejo na sodbo VS RS I Ips 177/2002, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da je potrebno v dvomu šteti, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, vendar je v konkretnem primeru Vrhovno sodišče izhajalo iz drugačnega dejanskega stanja, ko je obramba predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, iz medicinske dokumentacije pa se je nakazovalo, da je do poškodb prišlo na drugačen način, kot je bilo navedeno v obtožbi.

Pritožba nima prav, da je kaznivo dejanje goljufije možno storiti samo, če spraviš v zmoto točno določeno osebo. V konkretnem primeru je obdolženec spravil v zmoto odredbodajalca, da je odobril in podpisal posamezni potni nalog in s tem odredil izplačilo stroškov, navedenih na njem. Odredbodajalec pa je bil spravljen v zmoto s tem, ko so mu bili predloženi potni nalogi za določeno službeno pot, ki je obdolženi ni opravil in so bile na podlagi tega obračunane dnevnice in kilometrine. Ni relevantno, kdo je bil odredbodajalec, ki je bil spravljen v zmoto, saj je bil obdolženčev namen pridobiti si premoženjsko korist na škodo proračuna RS. Zato je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da ni potrebno z izvedencem grafologom ugotavljati, kdo je na potnih nalogih podpisan kot odredbodajalec.

Obdolženec je z vsemi dejanji izvršil eno kaznivo dejanje goljufije, zastaranje kazenskega pregona pa je začelo teči z dnem izvršitve zadnjega dejanja, to je dne 17. 9. 2002, zato zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje goljufije določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pa devet mesecev zapora in mu nato določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let ter pod nadaljnjim pogojem, da v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu Republiki Sloveniji znesek 5.945,40 EUR. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan oškodovancu Republiki Sloveniji plačati znesek 5.945,40 EUR z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe, do plačila. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sodno takso. Z isto sodbo je iz razloga po 3. točki 352. člena ZKP zavrglo obtožbo za tri kazniva dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in tri kazniva dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ ter odločilo, da potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika v tem delu obremenjujejo proračun.

2. Obdolženčevi zagovorniki so zoper sodbo vložili pritožbo, ki so jo nato pravočasno dopolnili, uveljavljali pa so pritožbene razloge bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlagali so, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa so predlagali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Zagovorniki so v pritožbi predlagali, da višje sodišče obdolženca obvesti o seji senata. Prvi odstavek 445. člena ZKP določa, da kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Predsednica senata in senat do takšnega spoznanja v obravnavani zadevi nista prišla, zato pritožbeno sodišče strank o seji senata ni obvestilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, jih pravilno ocenilo in sprejelo pravilne dokazne zaključke, da sta obdolžencu dokazani obe kaznivi dejanji, ki sta opisani v izreku sodbe. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni podan. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb ZKP, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno pa je uporabilo tudi kazenski zakon.

6. Pritožba zatrjuje, da je bila izločitev okrajne sodnice B. B., ki ji je bila zadeva dodeljena v delo, nezakonita, saj temelji na izjavi, ki se ne sklada z dejstvi. S tem, ko je predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani, kot izhaja iz njenega odgovora Varuhu človekovih pravic z dne 24. 8. 2010, kot nekaj običajnega sprejela pojasnilo sodnice glede pričakovane odločitve v zadevi III K 274/2003, je potrdila utemeljen zaključek, da je tudi kazenski proces v zadevi pod opr. št. V K 79114/2010 "podvržen enakim zakonitostim", torej vnaprej določenem izidu, to je obsodilna sodba za obdolženca. Pritožba torej trdi, da je Okrajno sodišče v Ljubljani po svoji predsednici, ki se je strinjala z izjavo oziroma obrazložitvijo sodnice o rezultatu postopka (obsodilni sodbi), vnaprej sprejelo stališče, da bo obdolženi obsojen, zato so po mnenju pritožnikov nesprejemljivi razlogi višjega sodišča v sklepu, s katerim je bil predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnjen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stranka, ki je predlagala prenos krajevne pristojnosti zaradi razloga, da ji na sodečem sodišču ni zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja, in s predlogom ni uspela, tega sklepa s pritožbo zoper sodbo ne more izpodbijati (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, stran 85). V pritožbi zoper sodbo pa lahko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če izkaže, da je zavrnitev predloga, da se pristojnost prenese, vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Ni mogoče oporekati pritožnikom, da je (vsaj) dvomljiva resničnost okoliščin, navedenih v predlogu zakonite sodnice, ki so bile podlaga za njeno izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, vendar pritožniki niso izkazali, da je to vplivalo oziroma moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožba ni z ničemer izkazala, da je predsednica sodišča v času, ko je odločala o predlogu sodnice za njeno izločitev (dne 10. 3. 2008) vedela, da se ista sodnica v kazenski zadevi pod opr. št. III K 274/2003, v kateri je bil obdolženi A. A. oškodovanec, ni izločila oziroma ni predlagala svoje izločitve in, da v predlogu navedene okoliščine niso resnične. V odgovoru Varuhu človekovih pravic z dne 24. 8. 2010, opr. št. Su 28-1/2010-12 je predsednica sodišča zgolj povzela izjavo sodnice, zakaj sodnica ni zahtevala svoje izločitve v kazenski zadevi pod opr. št. III K 274/2003, v kateri je bil obdolženi A. A. oškodovanec. Torej je le pojasnila, kakšni so bili sodničini razlogi za predlog za izločitev, nikakor pa vsebine dopisa ni mogoče razumeti tako, kot zatrjuje pritožba, da se je torej strinjala z ravnanjem sodnice. Povsem nesprejemljiva pa je trditev pritožbe, da je pojasnilo sodnice B. B. v zvezi z dopisom Varuhu človekovih pravic razumeti tako, da je v tej kazenski zadevi (V K 79114/2010) že vnaprej določen izid, to je obsodilna sodba za obdolženca. Iz vsebine pojasnila sodnice je mogoče razumeti, da je v zadevi opr. št. III K 274/2003 pričakovala, da bo prišlo do umika predloga, torej do odločbe brez postopka (brez izvajanja dokazov na glavni obravnavi), v obravnavanem postopku (kaznivi dejanji se ne preganjata na predlog) pa bo potrebno izvesti dokazni postopek in šele nato izdati sodbo, kar pa ne pomeni, da je lahko izdana le obsodilna. Prav ima sicer pritožba, da takšno ravnanje sodnice in tudi pojasnjeni razlogi zanj, niso sprejemljivi, vendar nima prav, da je predsednica sodišča sprejela kot pravilno sodničino stališče, zato ni z ničemer izkazana trditev pritožbe, da je predsednica kot najvišja predstavnica sodišča sprejela nedopustno vnaprejšnjo odločitev ene od sodnic kot nekaj običajnega.

7. Pritožba v povezavi z nepravilno izločitvijo sodnice B. B. zatrjuje, da sodnici C. C. zadeva ni bila dodeljena po pravilih, ki zagotavljajo, da bo obdolženemu A. A. sodil zakonit oziroma naraven sodnik. Vendar tudi glede tega pritožba nima prav. V sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog obrambe za prenos krajevne pristojnosti z dne 25. 1. 2011, opr. št. I Kr 79114/2010, je višje sodišče obrazložilo kako poteka dodelitev zadeve novemu sodniku v primeru izločitve sodnika, ki mu je bila zadeva dodeljena, vendar pritožba teh razlogov ne izpodbija z argumenti (s konkretnimi navedbami o številu zadev prispelih na sodišče na dan, ko je kazenska pisarna sprejela sklep o izločitvi sodnice B. B., kakšen je bil abecedni vrstni red priimkov strank v na novo prispelih zadevah ter kateri sodnik je bil tistega dne na vrsti za dodelitev prve zadeve), pač pa zgolj ponavlja navedbe iz predloga za prenos krajevne pristojnosti. Bistveno za presojo ali je v določeni zadevi sodil zakoniti sodnik je, ali je bil sodnik izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, torej naključno izbran sodnik (U-I-209/93). Pritožniki pa niso z ničemer izkazali, da zadeva sodnici C. C., potem, ko je bila izločena sodnica B. B., ni bila dodeljena po vnaprej določenih pravilih.

8. Pritožba graja odločitev predsednice sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice C. C. Zatrjuje, da je izkazan dvom v njeno nepristranskost, ker je sodelavka z vrhovno sodnico D. D., ki je bila v času storitve očitanih dejanj zaposlena na Ministrstvu ... kot vodja pravne službe, pri tem pa je med njo in obdolžencem prihajalo do pogostih razhajanj in nasprotovanj. S temi navedbami pritožnik nakazuje, da naj bi bil podan izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP. Če bi bil podan ta izločitveni razlog, bi torej lahko pritožnik to uveljavljal kot relativno bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji iz tega razloga obramba ni zahtevala izločitve sodnice C. C., zato gornja pritožbena navedba nima podlage v spisovnih podatkih. Obdolženec oziroma njegovi zagovorniki bi morali zahtevati izločitev sodnice iz tega razloga najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP), zato pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

9. V dopolnitvi pritožba zatrjuje, da o predlogih za izločitev dokazov (zaradi katerih je obramba zahtevala izločitev sodnice) ni bilo odločeno, "oziroma je odločeno s konkludentnim dejanjem z upoštevanjem vseh dokazov", v sodbi pa ni najti obrazložitve takšnega ravnanja. Tudi o predlogu za izločitev pričevanj nekaterih prič ni bilo odločeno.

To so posplošene navedbe, s katerimi se pritožniki ne opredelijo, kaj izpodbijajo. Pritožba tudi ne pove, o katerih predlogih za izločitev dokazov, o katerih dokazih in o izločitvi izpovedb katerih (poimensko določenih) prič ni bilo odločeno, zato teh pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti.

10. Pritožniki zatrjujejo, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe z izbranim zagovornikom in pravica do svobodne izbire zagovornika, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu obrambe za preložitev narokov za glavno obravnavo, ki sta bila določena za 21. 2. in 22. 2. 2011 oziroma za preložitev nadaljevanja glavne obravnave za nekaj dni.

Obdolženi A. A. je za zastopanje v tej kazenski zadevi dne 2. 10. 2008 pooblastil Odvetniško družbo Č. (B100), torej vse odvetnike iz te družbe in ne točno poimensko določenega odvetnika. Iz vsebine pooblastila pa izhaja, da obdolženec soglaša s substitucijo za posamezna procesna opravila po drugih odvetnikih po "izbiri zgoraj navedenih odvetnikov" (torej odvetnikov Odvetniške družbe Č.). Na obravnavah v letu 2010 in začetku leta 2011 je obdolženca v glavnem zastopal odvetnik Odvetniške družbe Č., E. E. Z datumom narokov za glavno obravnavo dne 21. 2. in 22. 2. 2011 je bil seznanjen na naroku za glavno obravnavo dne 20. 12. 2010, prošnjo za preložitev narokov pa je podal (prvič) na zapisnik na naroku dne 7. 2. 2011. Iz prošnji za preklic narokov priloženih listin, ki jo je sodišče prejelo dne 17. 2. 2011, izhaja, da je bilo potovanje v London rezervirano že 18. 12. 2010, pa zagovornik tega ni povedal na naroku za glavno obravnavo dne 20. 12. 2010, ko je sodnica določila naroke za 21. in 22. 2. 2011, pač pa je preklic predlagal šele 7. 2. 2012 ustno in nato 17. 2. pisno. Ravnanje sodnice, ki predlogu zagovornika za preklic narokov ni ugodila, je torej pravilno, saj je glede na vsebino pooblastila bil za zastopanje obdolženca pooblaščen katerikoli odvetnik iz Odvetniške družbe Č. Zagovornik je za potovanje vedel že več mesecev prej in bi lahko pravočasno poskrbel, da bi se z vsebino spisa seznanil drug odvetnik, zato nima prav pritožba, da je bila zaradi zavrnitve predloga za preložitev obravnave kršena obdolženčeva pravica do zagovornika in do svobodne izbire zagovornika. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da je na naroku za glavno obravnavo dne 7. 2. 2011, na kateri so se izvajali dokazi, obdolženca zastopal odvetnik F. F. (iz Odvetniške družbe Č.), torej se je nedvomno seznanil z vsebino spisa in dokazi, saj je odvetnik E. E. na narok pristopil šele ob 12. uri. Glede na datum rezervacije dopusta in dejstvo, da je obdolženca na obravnavi dne 7. 2. 2011 (in tudi že na prejšnjih narokih) zastopal isti zagovornik, kot na narokih dne 21. in 22. 2. 2011, niso sprejemljive pritožbene navedbe, da je bila zaradi ravnanja sodišča obdolžencu zgolj formalno zagotovljena pravica do obrambe, in da je bilo zato obdolžencu kršeno pravno jamstvo iz 29. člena Ustave. Da je odvetnik F. F. bil pripravljen na naroke za glavno obravnavo dne 21. in 22. 2. 2011 kaže tudi okoliščina, da je pripravil pisno zaključno besedo, ki jo je nato vložil v spis.

11. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z očitkom pritožnikov, da je sodišče s tem, ko ni ugodilo predlogu za preklic narokov za glavno obravnavo, "postavilo" obdolženca v neenakopraven položaj nasproti tožilstvu, ker je predlogu tožilstva za preložitev oziroma preklic obravnave ugodilo. Preložitev glavne obravnave je stvar procesnega vodstva. Ali je prošnja utemeljena ali ne, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsakem konkretnem primeru in nato o njej odloči. Trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje najmanj enkrat sprejelo predlog okrožne državne tožilke za preklic oziroma preložitev obravnave iz razlogov, ki so bili identični razlogom, ki jih je v svoji prošnji navajala obramba, so posplošeni, saj pritožba ne pove, na kateri narok se je nanašal predlog okrožne državne tožilke, zato teh navedb ni mogoče preizkusiti. Iz spisovnih podatkov pa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo prošnjam obeh strank za preklic glavne obravnave zaradi bolezni obdolženca, zagovornika ali okrožne državne tožilke.

Pritožba ni torej z ničemer izkazala neenakopravnega položaja obdolženca v postopku, ampak je to ostalo zgolj na ravni trditve. Prošnjo za preložitev naroka za glavno obravnavo (dne 21. in 22. 2. 2011) je podal zagovornik, zato se pritožniki neutemeljeno sklicujejo na tretji odstavek 16. člena ZKP. Tako obdolženec kot tudi njegovi zagovorniki so imeli možnost med obširnim dokaznim postopkom navajati dejstva in dokaze. Prav tako je imel obdolženec to možnost na narokih za glavno obravnavo dne 21. in 22. 2., pa se ji je očitno zavestno odpovedal, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Po mnenju pritožbenega sodišča je obramba imela dovolj časa za pripravo zaključne besede. Kot že povedano, obdolžencu ni bila kršena pravica do zagovora z izbranim zagovornikom, obramba pa je na naroku dne 21. 2. 2011 vložila v spis pisno zaključno besedo. Prav ima sicer pritožba, da ima obdolženec (in njegov zagovornik) pravico odgovoriti na navajanje tožilca v zaključni besedi, vendar nima prav, da je bila obdolžencu ta pravica v konkretnem primeru kršena. Končni govori so bili na naroku dne 21. 2., ta pa je bil preložen in se je nadaljeval naslednjega dne, torej je imel zagovornik dovolj časa, da bi lahko odgovoril na navedbe okrožne državne tožilke v končni besedi. Podati končno besedo in odgovoriti na navedbe tožilca pa je pravica in ne dolžnost obdolženca, tej pravici pa se lahko obdolženec odpove s tem, ko na obravnavo ne pride.

12. Pritožniki v dopolnitvi pritožbe zatrjuje, da obdolžencu vabila na naroke za glavno obravnavo niso bila vročena, v kolikor pa so mu bila, je bilo to storjeno v nasprotju z določbami ZKP, ki urejajo vročanje, kar je razvidno iz obvestil tuje države o načinu vročitve.

Sodišče prve stopnje je v sodbi (stran 106 do 108) obširno obrazložilo, kateri naroki za glavno obravnavo so bili opravljeni v nenavzočnosti obdolženca in kateri dokazi so se izvajali na njih, kdaj je bil obdolženec obveščen o datumih teh narokov (s podatkom o listovni številki) in kdaj je bil seznanjen s temi dokazi. Pritožba zgolj posplošeno uveljavlja, da obdolžencu vabila niso bila vročena, ne da bi konkretno izpodbijala razloge sodbe z navedbami, za kateri datum, naveden v obrazložitvi sodbe, vabilo za obdolženca ni bilo izkazano. Zgolj posplošena je tudi trditev, da vabila obdolžencu niso bila vročena v skladu z določbami ZKP, ker pritožba ne pove, katero določbo ima v mislih, kaj določa in na kakšen način so bila po njenem mnenju vabila vročena. Iz vročilnic, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da so bila obdolžencu vabila na naroke za glavno obravnavo (in modifikacija obtožnega predloga z dne 4. 11. 2010) vročena tako, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, saj je na vročilnicah podpis, ki je po laični presoji enak obdolženčevemu. Obdolžencu je bilo večina vabil poslanih v tujino, kjer živi z družino, kar je tudi v skladu z določbo prvega odstavka 50. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU).

13. V povezavi s trditvijo o neizpolnjevanju pogojev za sojenje v nenavzočnosti pritožba zatrjuje, da sprememba obtožnega akta obdolžencu ni bila vročena, kljub izrecni zahtevi na naroku dne 21. 2. 2011 pa sodišče obdolžencu ni omogočilo dodatnega zagovora glede spremenjenega obtožnega akta.

Iz razlogov sodbe in spisovnih podatkov izhaja, da je državna tožilka obtožni predlog z dne 7. 3. 2006 modificirala dne 8. 12. 2008. Tega dne je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je bila obdolžencu in njegovemu zagovorniku vročena modifikacija obtožnega predloga (list. št. 1841). Naslednja modifikacija je bila vložena dne 4. 11. 2010. Iz list. št. 4417 (odredba) in njej pripete vročilnice je razvidno, da je bila modifikacija obdolžencu vročena dne 28. 12. 2010 (sodišču prve stopnje je bila vročilnica vrnjena dne 6. 1. 2011). Da je bila ta modifikacija vročena obdolžencu, nakazuje tudi njegova vloga, naslovljena na sodnico, ki jo je sodišče prejelo dne 28. 2. 2011 (list. št. 4620), iz katere izhaja, da jo je obdolženec napisal dne 25. 2. 2011 (očitno na dan razglasitve sodbe), v njej pa navaja, da je prejel zadnjo spremembo obtožnega predloga, ki ga je vložila okrožna državna tožilka G. G. (sprememba obtožnega predloga z dne 4. 11. 2010). Iz spisovnih podatkov izhaja, da je na spremembi obtožnega predloga z dne 8. 12. 2008 (list. št. 1843) podpisana okrožna državna tožilka H. H., torej je očitno, da je obdolženec spremembo obtožnega akta z dne 4. 11. 2010 sprejel skupaj z vabilom za naroke za glavno obravnavo dne 10. 1., 7. 2., 21. 2. in 22. 2. 2011, pa se je s tem, ko na naroke ni prišel, odpovedal pravici, da se opredeli do sprememb. Ne drži torej trditev pritožbe, da obdolžencu sprememba obtožnega akta ni bila vročena. Njegov zagovornik je na naroku dne 7. 2. in 21. 2. navajal, da je obdolženec zamenjal službo, njegov delodajalec pa ni navdušen nad izostankom z dela (7. 2.), torej je očitno kontaktiral z obdolžencem. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za bistveno spremembo obtožnega akta, ampak je opis v konkretnem delu popolnoma enak kot v obtožnem aktu z dne 7. 3. 2006, skrčeno je le časovno obdobje in sicer od novembra 2000 do oktobra 2002 (prej april 1999 do oktobra 2002) in glede na to tudi v obširnem delu izpuščeno število potnih nalogov, torej je bil obtožni akt le "skrčen" glede obtožbenega očitka. Na naroku za glavno obravnavo dne 21. 2. 2011 je sicer državna tožilka v opisu dejanja pod točko 2. dodala, da je obdolženec poslovne listine (potne naloge) "uporabil kot resnične", vendar tudi s tem ni razširjen očitek, saj se v tem delu obtožni akt sklicuje na opis dejanja pod točko 1., v katerem pa je opisano, da je potne naloge predložil v podpis odredbodajalcu, na podlagi le-teh pa so bili obdolžencu izplačani potni stroški, to je kilometrina in dnevnice. Na glavni obravnavi dne 21. 2. 2011 je sicer zagovornik predlagal dodatno zaslišanje obdolženca, da se bo lahko izjasnil oziroma podal dodatni zagovor "glede na spremenjeno obtožbo", vendar je sodišče prve stopnje ta predlog utemeljeno zavrnilo. Kot že obrazloženo, ni šlo za bistveno spremembo obtožnega akta, da bi se moral obdolženec o njem izjasniti, pač pa zgolj za "skrčenje", do katerega pa bi se obdolženec lahko pisno izjasnil, če bi to želel oziroma prišel na glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče se zato strinja z razlogi sodbe za zavrnitev tega predloga (stran 104, točka 45). Prav nobene teže tudi nima zagovornikovo neobrazloženo nasprotovanje spremembi obtožnega predloga na isti glavni obravnavi.

14. Neutemeljen je tudi očitek o prekoračitvi obtožbe. Poseg v obtožbeni očitek je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo na strani 94, vendar nima prav pritožba, da je spremenjen obtožni akt obdolžencu očital protipravno pridobljeno premoženjsko korist zgolj v znesku oziroma v višini kilometrine, ne pa tudi v znesku oziroma višini dnevnic. V spremenjenem obtožnem predlogu (list. št. 4367) je v tekstovnem delu opisano, da si je obdolženec na škodo proračuna RS izplačal potne stroške, to je kilometrino in dnevnice v skupnem znesku ... Enako pa je opisano tudi v izreku sodbe, spremenjen je le skupni znesek, ki je manjši, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo (točka II., stran 20 in 108 sodbe).

Tudi s tem, ko je sodišče prve stopnje v izreku sodbe čas izvršitve kaznivega dejanja pod točko I. opredelilo od decembra 2000 (prej november 2000), je obtožbo "skrčilo" in ne prekoračilo, čas pa je prilagodilo glede na v potnih nalogih navedene datume v opisu dejanja (prvi datum je 5. 12. 2000), zato ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pritožba v nadaljevanju očita sodišču prve stopnje prekoračitev obtožbe, ker je iz opisa dejanja pri posameznih potnih nalogih izpustilo rubriko s podatkom o številu prevoženih kilometrov. Zatrjuje, da je obdolženec večkrat poudaril, da je v zvezi z eno službeno nalogo, navedeno na nalogu, opravil več službenih poti oziroma več nalog, kar je razvidno iz dejanskega števila prevoženih kilometrov. V zvezi s tem pritožba primeroma navaja, da je za pot v K. in nazaj priglašenih 308 km, razdalja med Ljubljano in K. v obe smeri pa je 186 km, kar potrjuje zagovor, da je opravljal več nalog na istem območju in ni mogoče slediti navedbam o lokaciji službene poti. Navedbe v zvezi s številom prevoženih kilometrov bo pritožbeno sodišče presojalo v okviru zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem, ko je iz opisa dejanja izpuščeno število prevoženih kilometrov v zvezi s posamezno potjo, v opisu dejanja pa je naveden znesek kilometrine, ki je bila obdolžencu izplačana (v enakem znesku, kot je bil naveden v obtožnem aktu), ni prekoračena obtožba. Tudi ne drži, da je bila s tem prekršena pravica obdolženca do obrambe. Obtožni akt (in njegove spremembe) so vsebovale to rubriko, zato se je obdolženec do tega lahko opredelil v svojem zagovoru, ne drži pa trditev, da je izpustitev podatka o številu prevoženih kilometrov v obdolženčevo škodo in tudi ne, da je število prevoženih kilometrov pomenilo konkretizacijo kaznivega dejanja.

15. Obramba še uveljavlja, da je bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe, ker je bil obtožni akt brez obrazložitve. Pritožba sama pravilno ugotavlja, da določbe ZKP o skrajšanem postopku ne predvidevajo obrazložitve obtožnega predloga (vsebina obtožnega predloga je določena v prvem odstavku 434. člena ZKP), vendar je imel obdolženec, ki je bil navzoč na glavni obravnavi, ko je okrožna državna tožilka prebrala obtožni predlog, možnost zahtevati, da okrožna državna tožilka obtožni predlog obrazloži, če ga ni razumel. Čeprav obtožni akt ni imel obrazložitve, mu je bila priložena obširna dokumentacija, s katero se je lahko obdolženec seznanil, zato obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe.

16. Pritožniki uveljavljajo, da je sodišče večje število dokaznih predlogov obdolženca zavrnilo z obrazložitvijo, da obramba ni izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti uspešnost predlaganega dokaza oziroma zato, ker izvedba predlaganega dokaza ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja oziroma "ne bi bile lahko ugotovljene nove okoliščine", ki bi bile v korist obdolženca in zatrjujejo, da je takšno stališče v nasprotju s splošno sprejeto sodno prakso, po kateri je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, za katerega je podana vsaj minimalna verjetnost, da je v korist obdolženca, obenem pa je potrebno šteti, da je vsak dokaz v korist obdolženca, in ga izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno (ali procesnopravno) relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti (I Ips 35/2005). Sodišče prve stopnje je v sodbi (stran 96 do 104) obširno obrazložilo katere dokazne predloge je podala obramba, kako jih je obrazložila in utemeljilo (za vsak dokazni predlog posebej) svoje razloge za njihovo zavrnitev. S tem je sodišče prve stopnje zadovoljivo obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je obramba predlagala. Pritožniki se v pritožbi sklicujejo na sodbo VS RS I Ips 177/2002, v kateri je vrhovno sodišče navedlo, da je potrebno v dvomu šteti, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, vendar je v konkretnem primeru vrhovno sodišče izhajalo iz drugačnega dejanskega stanja, ko je obramba predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, iz medicinske dokumentacije pa se je nakazovalo, da je do poškodb prišlo na drugačen način, kot je bilo navedeno v obtožbi.

17. Obramba konkretno izpodbija zgolj odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za neposredno zaslišanje priče, ki je sestavila pisni dokument z dne 18. 8. 2009 (pravilno 18. 8. 2002 - potni nalog št. 282/02, točka 61). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodbe, da iz vsebine odgovora z dne 30. 12. 2009, ki ga je Hotel R. poslal sodišču, ne izhajajo takšna neskladja, kot zatrjuje obramba. Sodba pravilno ugotavlja, da iz tega odgovora izhaja, da za obdobje od 10. 8. do 18. 8. 2002 niso našli prijavnice, ki bi jo podpisal obdolženec. Tudi v dnevnih obračunskih poročilih niso našli v tem obdobju nobenega dokaza o vknjižbah prenočitev na njegovo ime. Na hotelskem računu (z dne 18. 8. 2002, katerega fotokopija jim je bila poslana) navedena ID številka za DDV ne ustreza tedanji veljavni številki za Hotel R. V sobi, navedeni na računu, pa je v tem času tri dni bival nek drug gost iz turistične skupine. Iz navedenega torej nedvomno izhaja, da v spornem obdobju obdolženec ni prenočeval v Hotelu R. Dejstvo, da iz odgovora, ki ga je podpisal direktor hotela, izhaja, da naj bi bil obdolženec v seznamu gostov tega hotela, vendar zaradi različnih hotelskih programov niso mogli ugotoviti kdaj, pa ne vpliva na pravilno presojo sodišča prve stopnje, da sestavljavca dokumenta, to je predstavnika hotela, ni potrebno zaslišati. Neutemeljen je tudi očitek pritožnikov, da je sodišče prve stopnje spregledalo okoliščine, ki vzbujajo dvom v verodostojnost vsebine dokumenta, ker je obdolženec opredeljen kot dr. in ne kot magister, hkrati pa odgovor vsebuje potrditev, da je obdolženi bival v hotelu v funkciji, ki jo je imel, vendar v drugi sobi in v drugem obdobju. V odgovoru z dne 30. 12. 2009 obdolženec ni "opredeljen" z nobenim znanstvenim nazivom, ampak le z gospodom (Herr), iz vsebine dopisa pa ne izhaja v kakšni funkciji naj bi obdolženec bil v tem hotelu. Pritrditi je pritožnikom, da je ta dokaz sicer obremenilen za obdolženca, vendar sodišče prve stopnje sodbe ni oprlo izključno na ta dokaz, pač pa tudi na druge dokaze (bančni izpisek, dopis Ministrstva ..., ... z dne 2. 12. 2008 in Letno poročilo za leto 2002 švicarske veterinarske službe). Pritožbeno sodišče zato ne pritrjuje pritožnikom, da je bil to odločilni obremenilni dokaz, zato nimajo prav pritožniki, da je bila zavrnitev dokaznega predloga nezakonita in da je bila zaradi tega kršena obdolženčeva pravica do poštenega sojenja.

18. Sodišče prve stopnje je v sodbi (stran 18 in 19) obrazložilo oceno obdolženčevega zagovora glede pisanja poročil o službenih poteh in zaključilo, da ne verjame obdolžencu, da bi v spisu manjkala kakršnakoli dokazila v zvezi z obravnavanimi nalogi za službena potovanja. Takšne zaključke sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo oceno dokazov v tej smeri, to je izpovedb priče I. I. in tudi J. J. Tudi sledove odpenjanja sponk na listinah (potnih nalogih) je sodišče pojasnilo z izpovedbo priče I. I. ki je povedala, da so dokumentacijo, ki se je nanašala na posamezen potni nalog (odredba za izplačilo, nalog za službeno potovanje in nalog za prevoz oseb ter morebiti drugo dokumentacijo) razpeli in fotokopirali, nato pa zopet speli, tudi po več sklopov potnih nalogov skupaj, in jih poslali v finančno službo. Z navedenim je sodišče prve stopnje zadovoljivo pojasnilo, zakaj ne sprejema obdolženčevega zagovora, da sledovi sponk (odpenjanja) na potnih nalogih kažejo, da so bila odstranjena njegova poročila o opravljenih službenih poteh. Pritožniki zatrjujejo, da so priče K. K., L. L. in M. M. ter ostale potrdile obdolženčev zagovor, da je o svojih poteh pisal službena poročila, vendar ta trditev ni izkazana. Priča K. K. je namreč izrecno povedal, da se poročila o službenih poteh po Sloveniji niso pisala, so se pa o tem veliko pogovarjali. Pritožniki tako niso z ničemer izpodbili zaključkov sodbe, da k v izreku sodbe navedenim potnim nalogom niso bila pripeta poročila o opravljenih službenih poteh oziroma vsebinski zapisi, iz katerih je izhajalo s kom in kje se je obdolženec srečal ter s kakšnim namenom, kot je zatrjeval obdolženec v svojem zagovoru.

19. Iz zapisnikov o zasegu predmetov izhaja, da je bila dokumentacija, ki je bila zapečatena v kartonskih škatlah v pisarni N. N. odpeljana na policijo, kar je izpovedala tudi priča L. L., kartonske škatle pa so bile v njeni prisotnosti na policiji odprte. Z ničemer torej ni izkazano, da se v spisu ne nahaja vsa dokumentacija, ki je bila na ... zasežena, kot to poskuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je v sodbi (stran 16, 18 in 19) obširno obrazložilo, zakaj sprejema, da je dokumentacija ..., ki se nahaja v spisu in v prilogah, verodostojna, pritožbeno sodišče pa take razloge sprejema. Pritožniki zato z lastno dokazno oceno v tej smeri ne morejo uspeti. Neutemeljen pa je tudi očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zahteve za dostavo zasežene dokumentacije.

Pritožniki še zatrjujejo, da potni nalogi niso takšni, kot so bili v začetku, saj so na njih različni pripisi, dopisi in korekture, za katere sodišče ni pojasnilo, kdo jih je napravil, kdaj in s kakšnim namenom. Takšnemu stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi na strani 19 pojasnilo za kakšne popravke gre in kdo jih je napravil (izpovedba priče I. I.), upravičenost teh popravkov pa je sodišče pojasnilo z izpovedbo priče O. O. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodbe, da ni šlo za bistvene popravke, saj se ne nanašajo na odločilne podatke v potnih nalogih, to je na kraj potovanja, število prevoženih kilometrov in čas potovanja. Pritožba torej zgolj na splošni ravni zatrjuje, da gre za nepojasnjene pripise, dopise in korekture na potnih nalogih, zato je tudi pritožbeno sodišče opravilo presojo na takšni ravni, saj pritožba konkretno ne uveljavlja, za kateri potni nalog ni sodišče pojasnilo pripisa oziroma dopisa ter kakšen je ta pripis oziroma dopis, zato teh pritožbenih navedb tudi ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje v sodbi na strani 18 ugotavlja, da so k nekaterim potnim nalogom za službena potovanja pripeti manjši lističi z navedbo posameznih krajev, torej je priložena nekatera dokumentacija, zato ni upoštevna pritožbena navedba, da so bila k potnim nalogom pripeta dokazila o opravljenih poteh, ki so skrivnostno izginila. Iz izpovedbe priče L. L. sicer res izhaja, da je k tej dokumentaciji pripela tudi vabila in druge relevantne listine v zvezi s potjo, vendar ni z ničemer izkazano, da so bile te listine pripete prav k potnim nalogom, ki so predmet tega kazenskega postopka. Očitek pritožbe (o utemeljenem sumu), da je nasprotna stranka skrila, uničila ali drugače napravila za nedosegljivo dokumentacijo, ki bi pomenila dokaz, da je obdolženec službene poti v resnici opravil, ni utemeljen.

20. Pritožba "poudarja", da sodišče ni zaslišalo priče P. P., katere zaslišanje je povsem upravičeno predlagalo tožilstvo, obramba pa se je s tem dokaznim predlogom strinjala, zato sama njenega zaslišanja ni posebej predlagala. Priča je bila vodja finančne službe in bi bistveno več vedela povedati o okoliščinah v zvezi s potnimi nalogi in okoliščinah, o katerih je bila zaslišana I. I. Iz spisovnih podatkov izhaja, da se pritožba nanaša na pričo R. R., ki jo je sodišče prve stopnje dvakrat vabilo na glavno obravnavo (za 22. 1. in 28. 1. 2010) in je svoj izostanek z glavne obravnave dne 28. 2. 2010 opravičila. Po zaslišanju I. I. in ostalih (O. O. ...), ki so bili zaslišani v zvezi s potnimi nalogi obramba ni vztrajala pri zaslišanju priče R. R. V pritožbi zgolj pavšalno pritožniki zatrjujejo, da bi vedela povedati o bistvenih okoliščinah, ne povedo pa o čem konkretno, ter kako je to, da priča ni bila zaslišana, vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, zato ta pritožbena navedba ni upoštevna.

21. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v obširne zaključke sodbe (stran 20), da je v potne naloge, navedene v izreku sodbe, po navodilu obdolženca njegova tajnica vpisala lažne podatke o času, kraju in namembnosti službene poti, nato pa jih je obdolženec predložil v podpis odredbodajalcu. Pritožniki uveljavljajo, da je bila obdolženčeva tajnica L. L., ki pa je bila v času od marca 2001 do marca 2002 na porodniškem dopustu, zato pri dejanjih ni mogla sodelovati na način, opisan v izreku sodbe. Takšnemu razlogovanju pritožbe ni mogoče slediti. V opisu dejanja je namreč navedeno, da je v potne naloge vpisala lažne podatke po naročilu obdolženca njegova tajnica, ni pa navedeno, da je bila to L. L. L. L. je namreč zaslišana kot priča izpovedala, da jo je v času porodniškega dopusta nadomeščala S. S., torej je tudi S. S. bila obdolženčeva tajnica. Na nekaterih predočenih ji potnih nalogih je priča L. L. prepoznala pisavo S. S., vendar obramba njenega zaslišanja ni predlagala. Pritožba pa zgolj posplošeno zatrjuje, da L. L. svoje pisave ni prepoznala na veliki večini potnih nalogov, tudi v obdobju, ko je bila tajnica, ne pove pa številke potnega naloga, na katerega se ta pritožbena trditev nanaša, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne more preizkusiti.

Pritožba zatrjuje, da obdolženec dvomi v določeno število domnevno njegovih podpisov na potnih nalogih. Na glavni obravnavi so mu bili predočeni potni nalogi in je za vsakega povedal ali na njem prepozna svoj podpis. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (stran 19) pojasnilo, da je iz opisa dejanja izpustilo tiste potne naloge, na katerih obdolženec ni prepoznal svojega podpisa oziroma je izrazil dvom ali gre za njegov podpis. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v zaključke sodbe, da so v opisu dejanja v izreku sodbe navedeni samo tisti potni nalogi, glede katerih obdolženec ni izrazil dvoma glede svojega podpisa. V obširnih pritožbenih navedbah (stran 12 do 17) se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da obdolženec službenih poti, ki so predmet potnih nalogov, navedenih v izreku sodbe, ni opravil, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne morejo biti uspešni. V izreku sodbe so navedeni konkretni potni nalogi z navedbo številke, točno določenim datumom in krajem domnevnega potovanja, za katerega pa je sodišče prve stopnje v sodbi za vsakega posameznega navedlo sprejemljive razloge za svojo oceno, da obdolženec teh službenih poti ni opravil. Pritožniki zato s sklicevanjem na "svoje navedbe na zapisnik" ob zaslišanju prič, za katere zatrjujejo, da so pogosto bile irelevantne, in zgolj s posplošenim navajanjem, da je priča T. T. na glavni obravnavi izpovedala, da je obdolženec sodeloval pri nekaterih fazah vakcinacije lisic, priča U. U. pa o pogostih obiskih obdolženca v Luko Koper itd., ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodbe (pri čemer pot v Luko Koper sploh ni navedena v izreku sodbe). Pritožba še zatrjuje, da so se priče pogosto sklicevale na določene listine, ki pa niso bile predložene, vendar ne pove katere priče, zato teh pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti, za neobrazloženo pa se po ustaljeni sodni praksi šteje pritožba, ki se sklicuje "na prejšnje utemeljitve" o nedovoljenosti oziroma neupoštevnosti izjav zaslišanih prič (list. št. 4735). Pritožbeno sodišče namreč lahko preizkuša samo tiste navedbe, ki jih obsega pritožba.

22. Sicer pa pritožniki zgolj pavšalno zatrjujejo, da je bilo v tistem času težko za slovensko veterino, zato je obdolženec kot direktor ... moral hitro reagirati na terenu, s pogosto vnaprej nepredvidenimi potmi, da se je izkazal kot predan in garaški direktor, o njegovem delu pa so govorile tudi priče, npr. K. K., V. V., Z. Z., vendar s temi navedbami ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da obdolženec v izreku sodbe navedenih poti ni opravil. Sodišče prve stopnje se je do obdolženčevega zagovora o njegovi splošni angažiranosti kot direktorju ... pri reševanju takratnih aktualnih problemov opredelilo in mu verjelo, med drugim tudi to, da je opravil veliko število službenih poti, da je delal tudi ob sobotah, nedeljah in po izteku delovnega časa, vendar to ne vpliva na pravilno presojo sodišča prve stopnje, da obdolženec poti po potnih nalogih, navedenih v izreku sodbe, ni opravil. Neupoštevna je tudi pritožbena navedba, da je priča L. L. jasno povedala, da ni nikoli izpolnila potnega naloga, za katerega bi vedela, da je bil kriv oziroma fiktiven. Enake navedbe je imela obramba tudi v zaključni besedi, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni relevantno za presojo, ali so bili v potne naloge, navedene v izreku sodbe, vneseni podatki o službenih poteh, ki jih obdolženec ni opravil. Obdolženec je, kot sprejema sodišče prve stopnje, dejansko opravil veliko število službenih potovanj, tudi takih, ki vnaprej niso bila predvidena, potni nalogi pa so se izpolnjevali tudi za nazaj, zato ni pričakovati, da bi tajnica ob tem lahko zaznala, da kakšne službene poti, za katero je po naročilu obdolženca izpolnila potni nalog, obdolženec ni opravil. Predmet presoje pritožbe zoper sodbo so lahko samo opisi dejanj, za katere je bil obdolženec spoznan za krivega in zaključki sodbe v zvezi s temi dejanji. Pritožba pa popolnoma enako kot v (pisni) zaključni besedi obširno povzema obseg očitkov v obtožnem predlogu in ponuja lastno dokazno oceno o tem, da je obdolženec hodil na teren in navaja priče, ki so na splošno govorile o tem, da so se z obdolžencem srečevale na terenu, tudi na določenem kraju, tudi takih, ki niso zajeti v izreku sodbe (... postaja ...), in zatrjuje, da se je za večino poti (ne pove katerih) izkazalo, da jih je obdolženec opravil, za preostale pa je podan vsaj razumen dvom. To so posplošene navedbe, zato pritožniki z njimi ne morejo uspeti.

23. Tudi v delu, s katerim pritožba oziroma njena dopolnitev izpodbija konkretne potne naloge, pritožniki v glavnem ponujajo lastno dokazno oceno, ki je pritožbeno sodišče ne sprejema. V zvezi s potnimi nalogi pod točkama 1 in 22 izreka sodbe (prav tako glede točk 31, 38, 42 in 48) pritožbeno sodišče sprejema razloge sodbe, da Radio N. dne 5. 12. 2000, ko naj bi obdolženec zaradi pogovora na tem radiu opravil službeno pot v N., ni obstajal. Prav tako tudi ni obstajal Radio V. (niti Z.). Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na dopis Agencije za pošto in elektronsko komunikacijo RS z dne 14. 1. 2010, vendar teh ugotovitev sodbe pritožba ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da obdolženec tega dne ni bil gost (ni imel pogovora na Radiu N.) in tudi ni sodeloval oziroma imel pogovora na Radiu N. oziroma Radiu V. v N. (niti v Studiu ...) utemeljeno oprlo na izpovedbo priče Ž. Ž., ki je bil v tem času odgovorni urednik Studia ..., in pravilno zaključilo, da obdolženec ni bil gost na njihovem programu. Pritožba tudi neutemeljeno graja razloge sodbe, da naj bi šlo na radiu za pogovor o BSE, vendar z navedbami, da se obdolženec v zvezi s tem PN (točka 1.) ni zagovarjal "na način", da naj bi nastopal na radiu v zvezi z Bovino spongiformno encefalopatijo, saj je ta podatek, in sicer pogovor o (skrajšano) BSE, izhajal iz potnega naloga. Neupoštevne so tudi trditve pritožbe, da je obdolženec zaradi svojega znanja in veščin javnega nastopanja bil večkrat zaprošen, da pripravi lokalnega političnega veljaka za morebitni nastop na kakšnem izmed medijev. Obdolžencu ne gre oporekati retoričnih sposobnosti, znanja in veščin javnega nastopanja, vendar gre zgolj za posplošene navedbe, ki niso relevantne za konkretne datume domnevnih službenih poti, navedenih v izreku sodbe. Zato ta navedba, prav tako pa tudi izpisek iz uradne elektronske korespondence, na katerega se sklicuje pritožba, ne dajeta podlage za drugačno presojo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ker ne potrjujeta, da je obdolženec prav na datume, navedene v potnih nalogih za potovanje v Novo mesto zaradi pogovora na radiu, opravil službeno pot. 24. V zvezi s potnimi nalogi pod točko 2 in 3 pritožba uveljavlja, da sodišče prve stopnje obdolžencu ni dalo možnosti postavljati vprašanja pričama X. X. in Y. Y., Y. Y. pa niti ni zaslišalo. Priča X. X., ki je bila v tistem času odgovorna urednica Radia B., je bila zaslišana v preiskavi, zato se je obdolženec lahko seznanil z njeno izpovedbo, na glavno obravnavo dne 11. 9. 2009, na kateri je bila X. X. zaslišana, pa obdolženec ni pristopil, kar pomeni, da se je zavestno odpovedal možnosti, da priči postavlja vprašanja oziroma jo sam zasliši. X. X. je res izpovedala, da je morebitno obdolženčevo prisotnost na radiu preverila tudi pri kolegici Y. Y., ki pokriva področje kmetijstva, vendar obramba zaslišanja te priče ni predlagala in tega niti ne zatrjuje v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa sprejema razloge sodbe, ki temeljijo na oceni o prepričljivosti izpovedbe priče X. X., ki je sodišču dala na vpogled razpored oddaj v kritičnih dneh, in iz katerega je bilo razvidno, katere oddaje so bile na razporedu. Zaključki sodbe, da obdolženec službenih poti dne 7. 12. in 12. 12. v B. ni opravil, temeljijo na oceni o prepričljivosti izpovedbe priče X. X., ki ji je sodišče verjelo tudi glede vsebine razporeda in v zvezi z izjavo Y. Y., vendar pritožba tega ne izpodbije. Sicer pa (posredna) izjava Y. Y., ki je, kot izhaja iz razlogov sodbe, pokrivala področje kmetijstva, ni odločilna, saj iz izpovedbe priče X. X. izhaja, da je bila kmetijska oddaja na razporedu ob nedeljah, 7. 12. in 12. 12. pa je bil delovni dan (četrtek in torek). Ne prepričajo pa navedbe pritožbe, da se je obdolženec lahko v B. pogovarjal z osebo, ki bo nastopala na radiu ali pa celo s kom od novinarjev, saj je v potnem nalogu navedeno kot namen poti "pogovor na radiu". Če bi šlo zgolj za pogovor z osebo, ki bo nastopala na radiu ali zgolj za pogovor z novinarjem, pa ni logično, da bi se tako zaposlen človek kot je bil obdolženec, zaradi tega odpeljal tako daleč.

25. Pritožniki tudi ne morejo uspeti s pritožbo glede pravilnih zaključkov sodbe, da obdolženec dne 10. 1. 2001 ni bil na sestanku na ... inšpekciji v ... Prepričljivi in logični so zaključki sodbe, da je bil obdolženec tega dne v času, ko naj bi bil na službeni poti, na 1. seji Odbora ... Državnega zbora, ki se je pričela ob 13.09 uri. Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo presojo sodbe, da je obdolženec v času, ko naj bi bil na službenem potovanju, razpravljal na seji odbora, na kateri se je razpravljalo o predlogu Zakona ... z navedbami, da se magnetogrami niso vodili po urah, da seje odborov nimajo zapisane ure posameznega razpravljalca, pač pa samo začetek in konec seje in, da ni mogoče izračunati, kdaj je posamezen razpravljalec opravil razpravo, tako kot si to predstavlja sodišče. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke oprlo na podatke o planu sestankov za čas od 8. 1. do 12. 1. 2001, ki jih je vodila obdolženčeva tajnica, iz katerega izhaja, da je bil obdolženec v sredo, 10. 1. ob 13. uri v "Državnem zboru Odbora ...", česar pritožba ne izpodbija, to pa se ujema z vsebino magnetograma 1. seje, iz katerega izhaja, da se je seja začela ob 13.09 uri, pod točko 3. dnevnega reda pa se je obravnaval predlog Zakona ... (list. št. 3890), pod to točko pa je razpravljal tudi obdolženec (list. št. 3896). Torej ni nobenega dvoma, da se je obdolženec te seje udeležil, glede na pričetek zabeležen uvodoma in zaključek (ob 15.44 uri) pa obstaja tudi velika verjetnost, da je razpravljal prav ob 15.21 uri, tako kot izhaja iz prilog dopisa namestnika generalne sekretarke z dne 26. 10. 2009, ki ga je sodišču predložilo državno tožilstvo. Čeprav zaslišana priča W. W. točnega časa, kdaj je razpravljal obdolženec, ni mogel z gotovostjo potrditi, to niti ni pomembno, ker je to nedvomno bilo v času seje, to je med 13.09 in 15.44 uro, ko je bila seja zaključena. Na koncu magnetograma je sicer naveden datum 11. 1. 2001, vendar iz vsebine magnetograma nedvomno izhaja kontinuiran potek seje, s povzetjem prve in druge točke dnevnega reda, v zvezi s katero je bilo sklenjeno, da se bo seja nadaljevala ("prihodnji teden, predvidoma v sredo ob 13. uri"), konkreten datum pa je razviden na koncu, ko je navedeno, da se bo seja nadaljevala z obravnavanjem 2. točke dnevnega reda, in nato se je nadaljevala obravnava 3. točke dnevnega reda itd. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni torej nobenega dvoma, da se je seja zaključila istega dne, kot se je začela, to je 10. 1. 2001 in je torej obdolženec tega dne na njej razpravljal, ne glede na to, da je na koncu magnetograma naveden, očitno po pomoti, datum 11. 1. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe, s katerimi pritožniki izpodbijajo zaključke, da je bila seja opravljena dne 10. 1., neutemeljene in se do navedb, s katerimi pritožniki nekorektno očitajo sodnici, da ni bila nikoli razpravljalka na sejah Državnega zbora ali sejah Odbora v državnem zboru, da ne more vedeti, kako pogovori in razprave potekajo itd. in ocenjujejo sodničino hitrost branja itd., pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo, ker niso relevantne. Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožniki uveljavljajo, da plačilo računov za parkiranje ne dokazuje, da je dejansko parkiral obdolženec, pač pa je šlo za povrnitev stroškov študentom. Ni relevantno razglabljanje pritožbe, da bi obdolženec lahko parkiral v garaži na K., kjer je stanoval in bi imel bližje do Državnega zbora, kot pa z V. Po mnenju pritožbenega sodišča ni izključeno, da je bil obdolženec najprej službeno kje v bližini V. in je avto zato tam parkiral, nato pa se peš odpravil v Državni zbor na sejo. Ker pa ne gre za veliko razdaljo, tudi v pritožbi zatrjevane slabe vremenske razmere niso relevantne. Ni sicer izključeno, da so študenti, ki so delali na ..., dobili izplačane določene stroške, tudi na takšen način kot to zatrjuje pritožba (kar ugotavlja tudi izpodbijana sodba), vendar ni z ničemer izkazano, da so na V. parkirali študenti, saj je v bližini sedeža ... več parkirišč, zato je nelogično, da bi parkirali tako daleč proč, še zlasti, če so, tako kot zatrjuje pritožba, opravljali kurirska dela in prenos pošte s P. (sedež ...) na D. oziroma do drugih državnih organov.

26. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodbe glede vsebine potnega naloga pod točko 5., ki temelji na oceni o prepričljivi izpovedbe priče A. B., ki se je aktivno ukvarjal s področjem kmetijstva in razvojnimi projekti na tem področju, da na območju ..., kjer naj bi prišlo do sestanka, inštitucije (Kmečke zveze), kjer naj bi bili sestanki, takrat ni bilo. Pritožniki zato s posplošenimi navedbami, da priča nima nikakršnih referenc poznavalca kmetijskega ustroja v Sloveniji, da sodišče ne pomisli, da je kmečka zveza pojem, ki se uporablja za kmečka združenja in da imajo kmečka združenja lahko seje kjerkoli, ne morejo uspeti. Možnosti različnega združevanja sicer ni mogoče oporekati, vendar z gornjimi navedbami pritožniki ne izpodbijajo presoje sodišča o prepričljivosti pričine izpovedbe, zato niso relevantne.

27. V zvezi s potnim nalogom pod točko 6 pritožniki ponujajo lastno dokazno oceno o vsebini izpovedbe priče A. C. vendar je sodišče prve stopnje oceno o tem, da združenja KGZ na območju ... ni bilo, utemeljilo tudi z listinsko dokumentacijo, vendar teh zaključkov pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogovanjem sodbe, da je priča A. C. izpovedal zgolj na splošno o tem, da so v ... obstajali večji prostori, kjer bi lahko potekali sestanki oziroma zbori z večjo udeležbo, torej se je opredelilo do te izpovedbe, vendar ta izpovedba ni v ničemer razbremenilna za obdolženca, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

28. Prepričljivi so zaključki sodbe, da obdolženec dne 24. 3. 2001 (točka 7) ni opravil službene poti v Č., ker Zveza turističnih kmetij v tem času v Č. sploh ni obstajala. Pritožniki zato s posplošeno trditvijo, da se obdolžencu ni treba zglasiti pri načelniku UE, če je prišel na območje UE ali pri županu občine, kadar je prišel na območje posamezne občine, ter da je obdolženec imel svoje razloge za obisk in ogled kmetije in se pogovarjal z zainteresiranimi posamezniki, ne morejo uspeti. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do izpovedb prič, katerih zaslišanje je predlagala obramba, s takšno oceno pa se pritožbeno sodišče strinja, zato so tudi v tej smeri pritožbene navedbe neutemeljene.

29. Sodbenih zaključkov glede potnih nalogov pod točko 8 do 16 pritožniki ne izpodbijajo s konkretnimi navedbami oziroma se sklicujejo na prejšnje navedbe, zato pritožbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti.

30. Glede potnih nalogov pod točko 17 in 20 pritožniki navajajo, da priča obdolženca sicer ni videla, vendar se obdolženec ni hodil kazat na kasaške tekme in tam stavit. S temi navedbami pa ne izpodbijajo zaključkov sodbe, da dne 21. 7. 2001 in dne 15. 9. 2001 v ... ni bilo kasaške dirke, zato obdolženec službene poti v ... ni opravil, saj je na potnem nalogu naveden kot namen poti "obisk kasaške dirke". Prepričljivi so tudi razlogi sodbe, da obdolženec dne 15. 9. 2001 ni bil na Mejnem prehodu ..., ki jih je sodišče gradilo na izpovedbi priče A. D., ki je povedal, da bi se obdolženec moral javiti pri vodji izmene, ki bi o tem naredil zabeležko v poročilu o izmeni, vendar so ob preverjanju poročil ugotovili, da obdolženec ni bil nikoli na Mednarodnem mejnem prehodu ... Iz izpovedbe priče izhaja, da je na mejnem prehodu gibanje omejeno, v primeru obiska pri mejni inšpekciji pa bi moral najprej mimo policije. Pritožniki svoje nestrinjanje z razlogi sodbe izražajo z navedbami, da mejni prehodi ne beležijo, kdo prestopi mejo, da je to v nasprotju z veljavno zakonodajo, da se pri prehodu meje nikomur ni bilo treba registrirati pri komandirju mejnega prehoda, vendar s temi navedbami ne morejo uspeti, ker gre za posplošene trditve. Neutemeljene so trditve pritožbe, da veterinarska inšpekcija ni bila na delu prehoda, kjer bi obdolženec potreboval posebno dovoljenje komandirja, so pa takoj zraven carine, zato za njihov obisk ni bila potrebna nobena dovolilnica. Priča namreč ni izpovedovala o potrebni dovolilnici za obisk prostorov veterinarske inšpekcije, ampak zgolj o tem, da bi bil obdolženčev obisk zabeležen v poročilu o izmeni, ker je bilo gibanje na mejnem prehodu omejeno, ni pa šlo za prečkanje meje, kar pritožbeno sodišče sprejema.

31. Pritožniki se ne strinjajo z zaključki sodbe, da obdolženec ni opravil službene poti dne 5. 9. 2001 v Č., ker sestanka na OE KGZS - govedoreja, ni bilo, vendar obširnih razlogov na strani 36 sodbe, ki temeljijo na razlagi organizacije in organov Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in izpovedbi priče A. E., ne izpodbijajo z argumenti, zakaj se ne strinjajo z razlago o organizaciji KGZS, prav tako ne izpodbijajo ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti pričine izpovedbe. Zatrjujejo le, da ni relevantno, kje so bili sestanki s posamezniki, ki so bili sicer člani zadruge, vendar so bili zaradi različnih vsebinskih pogledov odpadniki, zato niso imeli sestankov na sedežu organizacije. To so le posplošene navedbe, ki niso z ničemer izkazane, zato pritožniki z njimi ne morejo uspeti. Prav tako ne z obširnimi navedbami o stališču obdolženca do obveznega članstva v zadrugah, o nasprotovanju njegovim stališčem itd., saj z njimi ne izpodbijajo razlogov sodbe.

32. Pritožniki se tudi ne strinjajo z zaključki sodbe, da obdolženec dne 26. 3. 2001 ni bil na snemanju teme SIP, in da dne 7. 9. 2001 ni sodeloval na Radiu M. Sodišče prve stopnje je v sodbi (strani 28 do 29 in 37) navedlo prepričljive razloge za svoje zaključke, ki temeljijo na oceni o prepričljivi izpovedbi priče A. F., da obdolženec takrat ni bil njihov gost oziroma ni sodeloval na regionalnem radijskem programu RTV Slovenija, Enota ..., ki se je takrat imenoval tudi M. Pritožniki razlogov sodbe ne izpodbijajo s konkretnimi navedbami, pač pa posplošeno zgolj nakazujejo, da naj bi obdolženec pripravljal lokalne veljake za nastop na radiu, vendar je obdolženec enako zatrjeval ob zaslišanju priče A. F. na glavni obravnavni dne 29. 5. 2009. Sodišče prve stopnje se je torej do takega obdolženčevega zagovora že opredelilo in ga ni sprejelo, s takšno presojo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. 33. Prepričljivi so tudi razlogi sodbe, da obdolženec dne 16. 10. 2001 ni opravil službene poti v B. z nalogo "sestanek na UE" (točka 23). Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do tega, kaj pomeni pojem sestanek na UE, kar pritožbeno sodišče sprejema. Pritožniki pa neutemeljeno uveljavljajo, da gre za geografski pojem in ne za sestanek pri načelniku UE, da to izhaja iz števila prevoženih kilometrov in, da je na nalogu pisalo "z okolico". Takšna trditev je v nasprotju z vsebino potnega naloga (A110), iz katerega je v rubriki "z nalogo" naveden "sestanek na upravni enoti". Pri obračunu stroškov je pri kilometrih sicer pripis "B. lokalno", vendar ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da to pomeni obisk okolice. Zato tudi niso upoštevne pritožbene navedbe, da je priča Z. Z. potrdila, da pomeni UE geografski pojem.

34. Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo zaključke sodbe, da obdolženec službene poti v P. dne 8. 3. 2002 ni opravil, ker je bil njegov avtomobil, s katerim naj bi odšel na službeno pot ob 17.00 uri, parkiran v Ljubljani med 17.36 in 18.46 uro z navedbami, da se službena pot začne, ko delavec zapusti sedež organizacije, po 18.46 uri pa je imel še dovolj časa za prihod v P. do 20.00 ure, ko je bilo predavanje. S takimi navedbami pritožniki ponujajo lastno dokazno oceno, s katero nakazujejo, da je obdolženec lahko odpotoval iz Ljubljane v P. pozneje, kot je navedeno na potnem nalogu, vendar s tem ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodbe.

35. Iz razlogov sodbe v zvezi s potnima nalogoma pod točko 50 in 52 izhaja, da je sodišče prve stopnje svoje zaključek gradilo na ugotovitvah, da UE ... ni izdala nobenega dovoljenja za javno prireditev Razstava mačk dne 9. 6. in Razstava psov dne 23. 6. 2002, zato so pravilni zaključki sodbe, da obdolženec na podlagi teh dveh potnih nalogov ni opravil službene poti, saj je v njej pod rubriko "Namen" naveden ogled razstave psov oziroma mačk. Pritožniki zato ne morejo biti uspešni z navedbami, da obdolženec ni hodil na razstave in se tam sončil v soju žarometov, pač pa je bil namen njegovih obiskov razgovor s posameznimi rejci, ki so utrpeli težave zaradi prepovedi nastopanja in njihovih zagotovil, da lahko s svojimi živalmi nastopajo povsod po Evropi, le v Sloveniji ne. S takšnimi navedbami in tudi z ostalimi, s katerimi obrazlagajo kakšna je bila vloga območnih inšpektorjev itd. pritožniki ne izpodbijajo razlogov sodbe.

36. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljive razloge sodbe, da obdolženec dne 31. 8. 2002 ni opravil ogleda klavnice v ... (točka 56), zato posplošene navedbe pritožbe o tem, zakaj si je obdolženec osebno ali preko svojih sodelavcev želel ogledati pot, po kateri bo vodil veterinarsko inšpekcijo EU in s kritiko ocene sodbe, da toliko časa, kot naj bi trajalo službeno potovanje, ni bilo potrebno za zunanji ogled klavnice, niso utemeljene. V potnem nalogu je bil namreč naveden namen potovanja ogled klavnice, ne pa ogled poti, po kateri naj bi vodil inšpektorje EU, zato te pritožbene navedbe niso relevantne.

37. Pritožniki zaključke sodišča prve stopnje pri posameznih potnih nalogih izpodbijajo tudi z navedbami, da obdolženec ni bil na sedežu UE, ampak na območju UE s trditvijo, da to dokazuje tudi v potnem nalogu navedeno število kilometrov, vendar takšne navedbe pritožbeno sodišče ne sprejema. Iz pregleda potnih nalogov in v njih navedenih prevoženih kilometrov na posameznem potnem nalogu je razvidno, da je na vseh potnih nalogih navedeno večje število kilometrov, kot pa je dejanska razdalja od Ljubljane do namembnega kraja. Pritožniki npr. zatrjujejo, da je iz Ljubljane do K. 186 km, na potnem nalogu pa je navedeno 308 km, kar po njihovem mnenju dokazuje, da ni bil na sedežu UE, ampak na geografskem območju te enote (tretji odstavek točka 12), vendar je na potnem nalogu 286/02 navedena celo razdalja 347 km, torej 155 km več, kot po zatrjevanju pritožbe predstavlja razdalja v obe smeri, vendar tudi s tem pritožniki ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodbe, da službenih poti obdolženec ni opravil. 38. Glede trditve pritožbe, da na ministrstvu ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti v zvezi z njegovim delom, čeprav so bili predmet pregleda isti potni nalogi, kot so predmet tega kazenskega postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega postopka izhaja, da je bil opravljen inšpekcijski pregled porabe sredstev na Ministrstvu ... - ... (zapisnik z dne 29. 10. 2002) in kontrola finančnega poslovanja na sedežu ... (zapisnik z dne 23. 5. 2003), iz katerih izhajajo sicer določene nepravilnosti, vendar je iz vsebine razvidno, da ni bila pregledana dokumentacija v zvezi s potnimi nalogi, ki so predmet tega kazenskega postopka, zato se tudi ni ugotavljalo, ali je obdolženec te poti dejansko opravil. Ugotovljeno pa je bilo (zapisnik z dne 29. 10. 2002), da se za leto 2002 ne ujemajo podatki o obdolženčevi odsotnosti zaradi službenih poti s podatki, ki so bili podlaga za obračun nadomestila za prehrano in sicer naj bi bila obdolžencu narobe obračunana odsotnost 15 dni. Tudi Služba za notranjo revizijo je že dne 20. 11. 2002 ugotovila in opozorila na veliko razliko v kilometrih, navedenih v potnem nalogu v zvezi s posamezno potjo, čeprav je dejanska razdalja do teh krajev manjša (priloga B49). Ne drži torej pritožbena trditev, da ni bila ugotovljena nobena nepravilnost. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila predmet pregleda na ... le dokumentacija, sodišče pa je v dokaznem postopku izvajalo tudi druge dokaze (zaslišanje prič, pribava dokumentacije, itd.), zato gornje pritožbene navedbe niso upoštevne.

39. Pritožniki sicer uveljavljajo "pomanjkljivo obrazložitev", vendar po vsebini uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z dejanjem pod točko 61, ko zatrjujejo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo bistvene okoliščine, kaj pomenijo številke ob izpisih bančnih dvigov na bankomatih in ni pojasnilo, ali je šlo za bančno kartico obdolženca ali morebiti za kartico pooblaščene osebe, ki je imela poleg obdolženca pravico razpolagati z denarjem.

Pritožniki ne povedo na katere številke ob izpisih bančnih dvigov se to nanaša in zakaj naj bi bilo to relevantno, zato tega dela pritožbe ni mogoče preizkusiti. Ni pa mogoče pritrditi, da ni ugotovljeno, ali je šlo morebiti za bančno kartico pooblaščene osebe za dvig (poleg obdolženca) z bančnega računa obdolženca. Sodba namreč ugotavlja, da je šlo za obdolženčevo bančno kartico, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. V prvi koloni je namreč ves čas ista bančna številka kartice, zato ni nobenega dvoma, da pripada eni osebi in ni verjetno, da bi z obdolženčevega računa dvigovala denar samo pooblaščena oseba, sam pa ne, in tudi pritožba tega ne zatrjuje.

V zvezi s tem dejanjem pritožba očita sodišču, da so bile zgolj pavšalno zaslišane priče z ... ali je bil obdolženec odsoten več dni, ne da bi pri tem koristil dopust ali pa je bil razlog njegove večdnevne odsotnosti službena pot in zatrjuje, da obdolženec brez evidentiranja svoje odsotnosti in navedbe razloga nikoli ni bil odsoten. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke glede dejanja pod točko 61 gradilo na drugih dokazih in po mnenju pritožbenega sodišča napravilo pravilne dokazne zaključke. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v spisu dopis ... z dne 29. 11. 2005 (list. št. 1752 do 1762) s podatki kadrovske evidence o izrabi letnega dopusta za obdolženca od leta 1998 do 2002, s katerim je bil obdolženec seznanjen na glavni obravnavi dne 21. 10. 2008. Iz evidence pa izhaja, da za obdolženca v času od 10. 8. do 18. 8. 2002, ko naj bi bil na službenem potovanju v Švici, ni bila evidentirana njegova odsotnost, čeprav je iz evidence razvidno, da se je ločeno vodila evidenca odsotnosti zaradi dopusta in službenih poti. Iz tega torej izhaja, da bi bila obdolženčeva službena pot v Zürich evidentirana, če bi jo obdolženec res opravil. 40. Pritožniki zatrjujejo, da bi sodišče prve stopnje moralo pri osebi, za katero "obtožba zatrjuje", da je odredila izplačilo, preveriti ali je bila dejansko zavedena oziroma ali je v zmoti podpisala potne naloge. Z. Z., ki je bil zaslišan, je izpovedal, da je vedel, da je obdolženec bil na poti in, da je informacije o tem, da je obdolženec bil na "dotičnih krajih" pridobival tudi iz terena, ko se je pogovarjal z ljudmi. Če oseba ni bila zavedena, potem kaznivo dejanje goljufije ni bilo storjeno.

S takšnimi navedbami ponujajo pritožniki lastno dokazno oceno, ki ni sprejemljiva, saj pritožbeno sodišče sprejema razloge sodbe, da obdolženec poti, ki so navedene v izreku sodbe, ni opravil. Tudi Z. Z. ni za nobeno (v izreku sodbe navedeno) pot povedal, da jo je obdolženec opravil, pač pa je o tem govoril zgolj na splošno. Pritožba pa nima prav, da je kaznivo dejanje goljufije možno storiti samo, če spraviš v zmoto točno določeno osebo. V konkretnem primeru je obdolženec spravil v zmoto odredbodajalca, da je odobril in podpisal posamezni potni nalog in s tem odredil izplačilo stroškov, navedenih na njem. Odredbodajalec pa je bil spravljen v zmoto s tem, ko so mu bili predloženi potni nalogi za določeno službeno pot, ki je obdolženi ni opravil in so bile na podlagi tega obračunane dnevnice in kilometrine. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodbe, da niti ni relevantno, kdo je bil odredbodajalec, ki je bil spravljen v zmoto, saj je bil obdolženčev namen pridobiti si premoženjsko korist na škodo proračuna RS. Zato je tudi pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni potrebno z izvedencem grafologom ugotavljati, kdo je na potnih nalogih podpisan kot odredbodajalec.

41. Pritožba uveljavlja, da je pregon za nekatera kazniva dejanja že zastaral, saj je od izvršitve nekaterih dejanj do izreka sodbe preteklo več kot 10 let. Do enakih trditev obrambe v zaključnem govoru se je sodišče prve stopnje že opredelilo v sodbi (stran 85). Po mnenju pritožbe so zastarala dejanja pod točko 1 do 5, vendar se pritožbeno sodišče s takšnim razlogovanjem ne strinja. Ob presoji teh pritožbenih navedb in v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče sprejema razloge sodbe na strani 85, da je obdolženec z vsemi dejanji izvršil eno kaznivo dejanje goljufije, zastaranje kazenskega pregona pa je začelo teči z dnem izvršitve zadnjega dejanja, to je dne 17. 9. 2002, zato zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo. Obdolženec je namreč kot direktor ... vzpostavil sistem, s katerim je dosegel, da je v vseh primerih na enak način tajnica, ki je sicer izpolnjevala potne naloge za opravljene službene poti, po njegovem naročilu izpolnila tudi potne naloge z lažnimi podatki o času, kraju in namembnosti službene poti, čeprav je ni opravil, odredbodajalec pa je skupaj z ostalimi potnimi nalogi, podpisal tudi potne naloge z lažno vsebino. Takšno stanje pa je pravzaprav trajalo praktično vse do odkritja. Zadnje izplačilo na podlagi potnih nalogov, navedenih v izreku sodbe, je bilo opravljeno dne 11. 11. 2002. Služba za notranjo revizijo je dne 20. 11. 2002 na ministra mag. K. K. naslovila dopis (B 48), v katerem je med drugim opozarjala na neskladja o številu prevoženih kilometrov v potnih nalogih in dejansko razdaljo do kraja službenih poti, istega dne pa je bil tudi sestavljen uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja (list. št. 84).

42. Ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, se ne nanašajo na odločilna dejstva.

43. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije (člen 386 ZKP). Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe tudi v tem delu in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki so odločilne za izbiro vrste kazenske sankcije in odmero njene višine, jim dalo ustrezno težo ter obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo. Primerni sta tudi posamični določeni kazni in enotna kazen ter določena daljša preizkusna doba, ki je utrjena tudi z določenim posebnim pogojem.

44. Pritožba obdolženčevih zagovornikov je neutemeljena, ker pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

45. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, mora obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka.