Jedro

Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena SPZ), vendarle pa gre za domnevo, ki jo je mogoče na ustrezen način izpodbiti.

Tožeča stranka pridobitev svoje lastninske pravice utemeljuje kot originarno pridobitev v stečajnem postopku na podlagi pogodbe o prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe v zvezi s sklepom sodišča o izročitvi prodane pravne osebe tožeči stranki kot kupcu. Na omenjeni pravni podlagi je sicer pridobila originarno lastninsko pravico na stečajnem dolžniku kot pravni osebi, ne pa na posameznih stvareh (premoženju) stečajnega dolžnika. Ker tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah stečajnega dolžnika s sodno odločbo, je tožena stranka domnevo lastninske pravice lahko izpodbijala zgolj z ugovorom v tej pravdi, vprašanje lastninske pravice pa se je obravnavalo kot predhodno vprašanje (13. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 330,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna takoj opustiti poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 440/27 k.o. ... s parkiranjem vozil ali postavljanjem drugih premičnih stvari pred zapornico, postavljeno pred parkirnimi mesti na tej nepremičnini levo od uvoza s C., kolikor s tem onemogoča uvoz na ali izvoz s parkirišča na nepremičnini. Toženi strani je tudi v bodoče prepovedalo vznemirjanje tožeče stranke pri izvrševanju lastninske pravice na nepremičnini na opisan način, v presežku, tj. kolikor je tožeča stranka zahtevala prepoved še drugih posegov v njeno lastninsko pravico, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi in pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe prve stopnje zavrnilo in sodbo potrdilo.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 184/2010 z dne 1. 7. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja zadostne obrazloženosti stališča, da tožnica, ki zatrjuje, da je postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi pogodbe o prodaji stečajnega dolžnika, ki je bil pred tem zemljiškoknjižni lastnik te nepremičnine, kljub vknjižbi ni lastnica, ker se z nakupom stečajnega dolžnika pridobi le lastništvo poslovnega deleža. 4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Navaja, da sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje ostali v bistvenem neobrazloženi in se ju ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, poleg tega pa sta tudi materialnopravno zmotni. Sodišče druge stopnje ne obrazloži, na kašno pravno podlago opira svojo odločitev ter kateri dokazi dokazujejo tako stališče. Sodišče je povsem arbitrarno zavzelo stališče, da tožeča stranka ni lastnica nepremičnine, četudi je kot taka vpisana v zemljiško knjigo. Odločitev višjega sodišča ni utemeljena s pravnimi argumenti in je sodišče odločalo na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Poudarja, da je M. pridobil lastninsko pravico na podlagi aktov, navedenih v zemljiški knjigi. V kupoprodajnih pogodbah je res navedeno, da se prodaja tudi uporaba enega ali več parkirnih mest. Lastninska pravica je bila v zemljiško knjigo vpisana, uporaba parkirnih mest pa ne, preprosto zato, ker M. ni bil imetnik pravice uporabe, temveč lastnik. Zato pravice uporabe parkirnih mest ni mogel prenesti na drugo osebo. Prenesel bi lahko le lastninsko pravico, te pa ni. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da je termin uporaba ali souporaba identičen terminu pravica uporabe na družbenem zemljišču. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, za sodišče druge stopnje pa to ni pomembno. Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico na originaren način in vprašanje lastninske pravice ne more biti predhodno vprašanje, dokler iz zemljiške knjige jasno izhaja njeno lastništvo. Zato se šteje kot nedvoumna lastnica nepremičnin. Izjema je predvidena le, če se ugotovi neveljavnost vknjižbe. Velja torej domneva resničnosti vpisa vse dokler se s pravnomočno sodbo ne dokaže drugače. Neveljavnost vknjižbe med postopkom ni bila zatrjevana, sicer pa je treba določila Zakona o zemljiški knjigi o izbrisni tožbi razlagati restriktivno. Neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa, izvedenega na podlagi sodne odločbe, ki je postala pravnomočna, praktično ni mogoče izpodbijati. Aktivna legitimacija tožeče stranke je nedvomno podana. Lastninsko pravico je pridobila na originaren način, saj je po končanem stečajnem postopku postala lastnica celotnega premoženja v stečaju prodane pravne osebe, vključno s spornimi nepremičninami. Na podlagi sodne odločbe – sklepa z dne 12. 2. 2008 je pristojno zemljiškoknjižno sodišče dovolilo vknjižbo lastninske pravice na tožečo stranko ter o tem izdalo sklep, zoper katerega ni bilo vloženo pravno sredstvo, zaradi česar je zemljiškoknjižni vpis postal pravnomočen in kot tak praktično „neizpodbojen“. Poleg tega je bila tožeča stranka ves čas postopka vnovčevanja premoženja družbe M. kot tudi ob sklenitvi pogodbe o prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe dobroverna. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter samo v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo pojasnila, da je v teku tudi postopek po izbrisni tožbi in Vrhovnemu sodišču predlagala, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Pravilnost odločitve glede dopuščenega, pod 3. točko te obrazložitve navedenega pravnega vprašanja je moralo Vrhovno sodišče preizkusiti tako z vidika zatrjevanih procesnih kršitev kot tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava.

8. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v neobrazloženosti in arbitrarnosti sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je glede na ob prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe veljaven zakon (Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji) in tedanja stališča teorije in sodne prakse presodilo, da tožeča stranka (kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu vpisu) ni lastnica nepremičnin in zato ni podana njena stvarna aktivna legitimacija za negatorno tožbo. Pri presoji pridobitve lastninske pravice tožeče stranke je izhajalo iz njenih navedb in predloženih dokazov o poteku stečajnega postopka, v prid svojemu stališču je navedlo ustrezno pravno podlago, sklicevalo pa se je tudi na sodno prakso. Taka obrazložitev izpolnjuje kriterije ustrezne obrazložitve sodne odločbe, ki jo je mogoče preizkusiti, njeni razlogi pa niso nejasni ali pomanjkljivi.

9. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, se revizijsko sodišče ob presoji materialnopravne pravilnosti odločitve o dopuščenem vprašanju omejuje na tiste navedbe revizije, s katerimi se napadajo razlogi te sodbe, ne pa tudi prvostopenjske, ki jih je sodišče druge stopnje presodilo za zmotne.

10. Kot sta tožeči stranki pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je njena tožba negatorna tožba: z njo lastnik ali domnevni lastnik lahko zahteva od tretjega, ki ga protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (prvi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Glede na dejansko ugotovitev v obravnavani zadevi, da je tožena stranka izvrševala na nepremičnini parc. št. 440/27 k.o. ... določena dejanja, ki za (domnevnega) lastnika lahko predstavljajo vznemirjanje, se je tožena stranka v pravdi branila z dvema ugovoroma: (1) da tožeča stranka ni (domnevni) lastnik, torej z ugovorom pomanjkanja stvarne aktivne legitimacije in (2) da njeno vznemirjanje ni protipravno.

11. Po prvem odstavku 99. člena SPZ lahko varstvo pred vznemirjanjem zahteva lastnik ali domnevni lastnik. Tožeča stranka je vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica parc. št. 440/27 k.o. ... Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena SPZ). S tem pravilom se zagotavlja publiciteta lastninske pravice na nepremičnini, njen učinek pa je v povezavi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ) velik, saj se na podlagi vpisa ne le domneva obstoj lastninske pravice določene osebe, pač pa se vsakdo lahko celo zanese na pravilnost te domneve. Vendarle pa gre za domnevo, ki jo je mogoče na ustrezen način izpodbiti.

12. Tožeča stranka pridobitev svoje lastninske pravice utemeljuje kot originarno pridobitev v stečajnem postopku, in sicer na podlagi pogodbe o prodaji stečajnega dolžnika (M. d.o.o.) kot pravne osebe z dne 14. 1. 2008 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 32/2001 z dne 12. 2. 2008, tj. sklepom o izročitvi prodane pravne osebe tožeči stranki kot kupcu. Tožeča stranka je sicer na omenjeni pravni podlagi pridobila originarno lastninsko pravico, a na stečajnem dolžniku kot pravni osebi, ne pa na posameznih stvareh (premoženju) stečajnega dolžnika. Takšno je tudi utrjeno stališče teorije(1) in sodne prakse(2). V obravnavani zadevi je bila pogodba o prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe sklenjena 14. 1. 2008 (dan pred veljavnostjo Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP), sklep o izročitvi pravne osebe kupcu pa izdan 12. 2. 2008 (po začetku veljavnosti, a pred začetkom uporabe ZFPPIPP). Čeprav ZFPPIPP ne pozna več instituta prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe, pač pa samo še prodajo premoženja, je bil stečajni postopek izveden pravilno, saj so se po drugem odstavku 493. člena ZFPPIPP v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008 (začetek uporabe zakona), tudi po 1. 10. 2008 uporabljali predpisi, ki so se uporabljali do 1. 10. 2008, za obravnavano situacijo pa ni bilo predpisano kaj drugega. Ker tudi v pogodbi o prodaji stečajnega dolžnika ni kakšnih določb glede pridobitve lastninske pravice na premoženju stečajnega dolžnika, tožeča stranka na tej podlagi ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah, last stečajnega dolžnika. Na to je tožena stranka utemeljeno opozarjala v vlogi z dne 4. 6. 2009. Sprememba lastništva pravne osebe namreč ne učinkuje na lastninski status njenih sredstev. Ker tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah stečajnega dolžnika s sodno odločbo, je tožena stranka domnevo lastninske pravice lahko izpodbijala zgolj z ugovorom v tej pravdi, vprašanje lastninske pravice pa se je obravnavalo kot predhodno vprašanje (13. člen ZPP) in ker je bila glede na obrazloženo domneva lastninske pravice tudi izpodbita, tožeča stranka nima stvarne aktivne legitimacije za negatorno tožbo. Odločitev sodišča druge stopnje je torej tudi materialnopravno pravilna.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki v revizijskem postopku ni uspela, mora toženi stranki povrniti potrebne stroške sestave odgovora na revizijo (600 odvetniških točk) in 20% DDV. Ker se je postopek z revizijo začel po uveljavitvi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), se v skladu z načelom enkratnega plačila takse (prvi odstavek 18. člena ZST-1) plača enkratna taksa za postopek na posamezni stopnji, plačati pa jo je morala tožeča stranka, na katere predlog se je revizijski postopek začel (prvi odstavek 3. člena ZST-1). Zato toženi stranki posebnih stroškov takse za odgovor na revizijo Vrhovno sodišče ni priznalo.

Op. št. (1): Nina Plavšak, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, stran 363 in naslednje.

Op. št. (2): Tako ne le odločba VS RS III Ips 77/96, ki jo omenja sodišče druge stopnje, temveč tudi druge, npr. II Ips 702/96 in III Ips 81/97.