Jedro

Resda je pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku originarne narave in se pridobi na podlagi sodne odločbe, s pravnomočnostjo sklepa stečajnega senata, a o tovrstni pridobitvi lastninske pravice na posameznih stvareh stečajnega dolžnika ni mogoče govoriti tedaj, ko je dolžnik prodan kot pravna oseba. Po prodaji dolžnika ta ohrani pravno osebnost, s tem pa ostane tudi lastnik premoženja, spremeni se le njegov ustanovitelj in izbriše označba „v stečaju“. S pravnomočnostjo sklepa o izročitvi pravne osebe tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na stvareh, v lasti dolžnika, pač pa je le pridobila lastništvo poslovnega deleža dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I/3., II. in III. točki izreka odločbe) potrdita.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki prepovedalo posegati v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini, parc. št. 440/27, k.o. D., s parkiranjem vozil ali s postavljanjem drugih premičnih stvari pred kovinsko zapornico, postavljeno pred parkirnimi mesti na navedeni nepremičnini levo od uvoza s Ceste v K., kolikor s tem onemogoča uvoz na ali izvoz s parkirišča na navedeni nepremičnini.

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem je zahtevala, da se toženi stranki naloži tudi prepoved ostalih posegov v njeno lastninsko pravico na tej nepremičnini.

Ugovoru zoper začasno odredbo je delno ugodilo in sklep o začasni odredbi z dne 24.11.2008 razveljavilo v delu, s katerim se toženki nalaga več, kot pa ji je bilo naloženo z izrekom sodbe, v ostalem pa je ugovor zavrnilo in sklep potrdilo.

Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno odločitev se v delu, v katerem sta njen tožbeni zahtevek in predlog za začasno odredbo zavrnjena, ter zoper odločitev o stroških pravdnega postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po svoji pooblaščenki pritožuje tožeča stranka. Opozarja, da je bil M. in. Ljubljana p.o. lastnik sporne nepremičnine, na njej pa ni imel pravice uporabe in je zato ni mogel prenesti na svoje sopogodbenike tako, da bi ti kasneje na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) pridobili (so)lastninsko pravico na njej. Opozarja, da sodišče prve stopnje zmotno šteje, da je termin uporaba ali souporaba identična terminu pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini in da je nesporno, da tožena stranka ovira tožečo stranko v izvrševanju njene lastninske pravice na tej nepremičnini in da je kot taka slednja aktivno legitimirana. Tožeča stranka je lastninsko pravico na njej pridobila na originalni način, v stečaju, saj je stečajni senat s sklepom, opr. št. St 32/2001, z dne 04.12.2007 odredil prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe, dne 12.02.2008 pa odredil izročitev pravne osebe M. In. d.o.o., Ljubljana. Termina družbena lastnina po letu 1991 ni bilo več, zato vztraja na stališču, da so pogodbe, na podlagi katerih naj bi sopogodbeniki M. pridobili pravico uporabe, nične. Na to kaže tudi to, da se v zemljiško knjigo sopogodbeniki M. niso mogli vpisati, v pogodbah pa za parkirišča ni moč najti niti intabulacijske klavzule. Pravni predniki so tako mogoče dobili obligacijsko pravico uporabe parkirišč, ki pa je ugasnila z dnem uvedbe stečajnega postopka. Predvsem pa po končanem postopku stečaja ni mogoče govoriti o slabi veri tožeče stranke, ki je kupila premoženje stečajnega dolžnika, v okvir katerega sodi tudi ta nepremičnina. S temi razlogi izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede izdane začasne odredbe in stroškov pravdnega postopka. Predlaga, da se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v novo odločanje in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo svoje lastninske pravice in zahteva, da tožena stranka opusti vsa dejanja, ki bi ovirala njeno izvrševanje lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 440/27, k.o. D. (v nadaljevanju sporna nepremičnina).

Sodno varstvo lastnika oz. domnevnega lastnika, kadar ga kdo tretji protipravno vznemirja v izvrševanju njegove lastninske pravice drugače kot pa z odvzemom stvari, ureja 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Lastnik s tožbo lahko zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje, če pa mu je bila povzročena škoda, lahko zahteva povrnitev tudi te.

Tožnik pa mora dokazati da ima na stvari lastninsko pravico oz. da je njen domnevni lastnik in da ga toženec v njegovi lastninski pravici protipravno vznemirja.

Tožeča stranka zatrjuje, da je lastnica sporne nepremičnine. Svojo lastninsko pravico dokazuje tudi z izpiskom iz zemljiške knjige. 11. člen SPZ res določa, da se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, takšno domnevo pa je mogoče izpodbiti.

Tožena stranka je tekom postopka toženčevemu lastništvu sporne nepremičnine ves čas nasprotovala. Med drugim tudi iz razloga, ker je ta v stečajnem postopku kupil pravno osebo M. d.o.o. kot celoto in ne posameznih stvari, sodišču prve stopnje pa predlagala tudi, da o vprašanju lastninske pravice tožeče stranke v tej smeri odloči kot o predhodnem vprašanju (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 04.06.2009, prejeta na naroku istega dne).

Vprašanje lastninske pravice je v predmetni pravdi predhodno vprašanje, saj lahko varstvo lastninske pravice uveljavlja le njen lastnik (oz. domnevni lastnik). Tudi tožeča stranka je že v tožbi navedla, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi, da je sodelovala v stečajnem postopku zoper M. d.o.o. (pravni naslednik M. p.o.) in ga kupila kot pravno osebo. Da je temu tako izhaja tudi iz sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 32/2001, z dne 12.02.2008 (A3), s katerim je bila pravna oseba M. In. d.o.o., Ljubljana izročena tožeči stranki.

Resda je pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku originarne narave in se pridobi na podlagi sodne odločbe, s pravnomočnostjo sklepa stečajnega senata, ki odreja izročitev kupcu, a o tovrstni pridobitvi lastninske pravice na posameznih stvareh stečajnega dolžnika ni mogoče govoriti tedaj, ko je dolžnik prodan kot pravna oseba. Po prodaji dolžnika ta ohrani pravno osebnost, s tem pa ostane tudi lastnik premoženja, spremeni se le njegov ustanovitelj in izbriše označba „v stečaju“ (146. in 147. člen ZPPSL (tedaj veljavni Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/1993, s spremembami)). S pravnomočnostjo sklepa o izročitvi pravne osebe M. In. d.o.o. tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na stvareh, poprej v lasti dolžnika, pač pa je le pridobila lastništvo poslovnega deleža dolžnika oziroma povedano drugače, postala je njegov edini družbenik. Lastninska pravica na posameznih stvareh pa je še naprej pripadala dolžniku (enako tudi VSL sklep III Cpg 123/2000 z dne 01.02.2001, VS Sklep III Ips 77/96 z dne 19.12.1996,...).

Tožeča stranka sama je tako sodišču ponudila trditve in dokaze, ki omogočajo zaključek, da je domneva njene lastninske pravice, sicer vpisane v zemljiški knjigi, izpodbita, kot je trdila tudi tožena stranka. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo zato potrebno njen tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije v celoti zavrniti, saj ni ponudila druge trditvene podlage in dokazov, ki bi utemeljevali njeno lastninsko pravico in upravičenost do varstva le te. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe materialnega prava, da je tožeča stranka kot eden od etažnih lastnikov solastnik sporne nepremičnine, zaključilo, da je upravičena do sodnega varstva v delu, v katerem je bila pri uporabi sporne nepremičnine ovirana s parkiranjem tožene stranke pred zapornico. Ker pa se je pritožila zgolj tožeča stranka, pritožbeno sodišče v njeno škodo odločitve sodišča prve stopnje ni smelo spremeniti (prepoved reformacie in peius, določene v 359. členu ZPP) in je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP), saj je bila od usode odločitve o glavni stvari odvisna tudi odločitev o usodi začasne odredbe. Ker se zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke ostala vprašanja niso izkazala za pravno odločilna, se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki pa so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožena stranka sama.