Jedro

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, ali je tožena stranka opustila svojo dolžnost zagotavljanja varne izvedbe vadbe na fitnes napravi, kar je nato pripeljalo do škodnega dogodka.

Tožnik je leg press napravo uporabljal pravilno in v skladu z njenim namenom, čeprav s strani tožene stranke ni prejel nobenih navodil. Tožnik je bil reden in izkušen obiskovalec fitnes centrov, zato mu uporaba različnih fitnes naprav ni bila tuja. Glede na to, da je fitnes center tožene stranke pred nezgodo obiskal že 83-krat ter vsaj enkrat tedensko uporabljal obravnavano leg press napravo, pri čemer je vaje po lastnih trditvah izvajal pravilno in naprave ni pretirano obtežil, ni jasno, kako bi navodila in nadzor tožene stranke v konkretnem primeru pripomogli k preprečitvi nastale nezgode, ki je nastala v trenutku, ko je imel tožnik premor med enim in drugim setom vaj in je na napravi le sedel.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka S., d. o. o., je dolžna tožeči stranki A. A. plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 34.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 4. 2016 dalje do plačila.

2. Tožena stranka S., d. o. o., je dolžna tožeči stranki A. A. plačati odškodnino za materialno škodo v znesku 56.044,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 4. 2016 dalje do plačila.

3. Tožena stranka S., d. o. o., je dolžna tožeči stranki A. A. plačevati mesečno rento v višini 600 EUR od vložitve tožbe dalje, do vsakega 5. (petega) v tekočem mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila.

4. Tožena stranka S., d. o. o., je dolžna tožeči stranki A. A. povrniti stroške celotnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri, do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške celotnega pravdnega postopka v znesku 7.737,80 EUR, Zavarovalnici X, d. d. pa v znesku 1.271,07 EUR, obema v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik vložil tožbo zoper S., d. o. o. (tožena stranka) in Zavarovalnico X, d. d. (v nadaljevanju: Zavarovalnica), vendar pa je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da se ta glasi zgolj na toženo stranko (na kar v pritožbi opozarja Zavarovalnica). Namen tožnika je očitno bil, da Zavarovalnica sodeluje v predmetnem postopku, kar se je tudi zgodilo, temu pa ni nasprotovala nobena od pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je Zavarovalnico obravnavalo kot drugo toženo stranko, kar sicer ni ustrezno, saj tožbeni zahtevek ni usmerjen proti njej, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njen položaj v tem postopku dejansko enakovreden položaju stranskega intervenienta na strani tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 70 %.

3. Zoper navedeno vmesno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tožena stranka in Zavarovalnica. Sodišču druge stopnje predlagata, da njunima pritožbama ugodi in sodbo premeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je organizirala fitnes vadbe. Treba je ločiti med fitnes centri, ki omogočajo obiskovanje skupinskih vadb ali dajejo v najem fitnes center. Pri slednjih obiskovalec vadi sam in si sam izbira vaje, njihovo zaporedje, težavnost in izvedbo. V primeru najema infrastrukture ponudnik ne more odgovarjati za morebitne poškodbe, ki pri športu nastanejo in so tudi sestavni del športa. Ponudnik športne infrastrukture odgovarja zgolj za to, da s strani uporabnika najeta infrastruktura pravilno in brezhibno deluje. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila naprava, na kateri je vadil tožnik, brezhibna. Gre za to, da tožnik ni zmogel dviga obremenitve, ki si jo je sam zadal. Vajo oziroma trening je izvajal pravilno, kar je tudi izpovedal. Iz njegove izpovedbe in izpovedb prič izhaja, da je bil v času nezgode star 30 let. Za sabo je imel 13 let obiskovanja fitnes centrov, oziroma vsaj 7 let rednega treniranja v fitnesih, tudi prej je bil športnik in se je ukvarjal z različnimi športi. Tožnik je pred trenutkom nezgode vadil že 15 minut in po tem času je še vedno želel dvigniti 500 kg. To kaže, da je do nezgode prišlo zaradi pretiravanja s težo in neupoštevanja lastne utrujenosti, ne pa zaradi napake, za katero bi odgovarjala tožena stranka. Izvedenec je pojasnil, da si mora vadeči, ki preizkuša meje svojih zmogljivosti, zagotoviti dodatno osebno varovanje tako, da nekdo drug (sovadeči) poskrbi za dodatno varnost, če vadeči obremenitve, ki jo želi premagati, ne zmore. Ta dolžnost je na vadečem, ne na ponudniku športne infrastrukture. Nadziranje vadečih in seznanjanje z dopustnimi obremenitvami ni običajno, ne po predpisih in ne po praksi. Tožnik je izpovedal, da se mu ni zdelo smiselno vzeti osebnega trenerja, saj je poznal postopek izvajanja vaje, ki so mu jo pokazali na enaki napravi v drugem fitnes centru in jo je nato zgolj še izvajal. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je dolžnost fitnes centra na posamezno napravo napisati, kolikšno težo lahko nekdo dviguje. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je tožnik vadil na napredni napravi; na tovrstnih napravah pa obtežitev ni omejena. Tudi sicer table na napravah ne prikazujejo maksimalne teže za posameznika, ampak katere mišice se na napravi krepi. Izvedenec je pojasnil, da naprednejša naprava terja tudi večjo profesionalnost, zato je manj navodil vadečemu, kako naj vadi. O očitani dolžnosti seznanitve in opustitve nadzorstva ni moč govoriti, zato ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastankom škodljive posledice. Sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne ocene o tem, kako in v katerem trenutku je prišlo do nezgode ter zakaj je za to odgovorna tožena stranka. Ni povzelo tožnikove izjave, kako naj bi nastala nezgoda, niti je ni primerjalo z izjavami prič. Na način, kot ga je opisal tožnik, nastanek nezgode ni možen. Izvedenec je pojasnil, da lahko vadečega, ki obremenitve ne zmore, v leg press napravi stisne v skrčen položaj, ne more pa priti do poškodbe. Izjave tožnika in njegove priče B. B. so v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Zapeta varovala na napravi se zaradi zasnove v obliki kavljev ne morejo sama odpreti. Povsem nerazumna je izjava priče, da se je s 500 kg obtežen voziček samodejno odpel, nato na višini „v zraku“ obstal pet do šest sekund in kar naenkrat zdrvel proti tožniku. Tožnik in priča sta glede nastanka dogodka izpovedala neverodostojno, zato jima sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti.

5. Zavarovalnica navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni ocenilo (ne)verodostojnosti izpovedb tožnika in priče B. B. Nedopustno je preseglo tožnikovo trditveno podlago, ugotavljalo nezatrjevana dejstva in sámo napravilo zaključke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odgovornost tožene stranke podana, ker ni zagotavljala osnovne dolžnosti kot poklicni ponudnik in organizator fitnes vadb, nima niti trditvene niti dokazne podlage in je materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali tožnikove navedbe o načinu nastanka škodnega dogodka držijo. Očitki tožnika, da mu ni bil ponujen predstavitveni trening, da ni bilo slikovnega navodila o tem, kako izvajati vajo, se ob osnovni tožnikovi trditvi, na kakšen način je do dogodka prišlo, pokažejo kot nerelevantni. Tožnik ni zatrjeval, da je do dogodka prišlo, ker ni imel predstavitvenega treninga, ali ker ni vedel, kako bi moral vajo izvajati oz., ker ga nihče ni nadziral, ali ker ni vedel, kako napravo obremeniti. Nasprotno, zatrjeval je, da je bil izkušen fitneser, da je vajo znal izvajati, da jo je pravilno izvajal ter da je napravo obremenil le na mestih, kjer je to dopustno. Tožnik zatrjevanega dogodka in vzročne zveze ni dokazal. Razlog dogodka je izključno v tožnikovi osebni sferi. Tožena stranka ni bila dolžna zagotoviti stalne prisotnosti osebe, ki bi uporabnike fitnes naprav nadzirala med izvajanjem vaj. Pravila, ki bi to določala, ne obstojijo. Tožena stranka tudi ni bila v vlogi organizatorja fitnes vadbe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo mnenja izvedenca, ki je pojasnil, da do dogodka ne bi prišlo, če bi bila naprava „zahakljana“. Do padca potisne plošče je lahko prišlo le zaradi ravnanja tožnika, ker ni uporabil varovala, sam pa ni imel moči, da bi potisno ploščo zadržal. Zahteve po tem, da bi moral ponudnik fitnes naprav uporabnike opozarjati na njihove fizične sposobnosti, na stopnjo njihovega znanja, na stopnjo njihove utrujenosti in jih pri izvajanju vaj nadzirati, so neutemeljene in neživljenjske. Izpolnjevanja zahtev, ki jih sodišče prve stopnje terja od tožene stranke, ne zahteva niti fitnes stroka. Sodišče prve stopnje je napravilo zaključke, za katere ni imelo podlage ne v veljavni zakonodaji ne v stroki in ne v izvedenih dokazih.

6. Tožnik je v odgovoru pritožbama nasprotoval in predlagal njuno zavrnitev.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je 29. 4. 2012 utrpel v fitnes centru v lasti tožene stranke, na napravi trenažer iztegovalke nog oziroma leg press.Toženi stranki očita, da naprava ni bila tehnično brezhibna in da pri izvajanju vadbe ni bil deležen ustreznih navodil ter nadzora. Tožena stranka in Zavarovalnica prerekata temelj tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni zadostila standardu profesionalne skrbnosti, ker tožnika ni poučila o varnem izvajanju vadbe ter ga ni na ustrezen in primeren način seznanila z dopustnimi obremenitvami, zato pa je prišlo do škodnega dogodka. K nastanku škodnega dogodka je prispeval tudi tožnik sam, saj obremenitve ni prilagodil stanju naprave, čeprav je vedel, da navodil o delovanju naprave ni imel in je menil, da varovanje ni zadostno. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek ocenilo na 30 %, krivdo tožene stranke pa na 70 %.

9. Za odločitev pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in med pravdnima strankama niso sporna oziroma niso (bila) prerekana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), so: − tožnik je na dan škodnega dogodka s prijateljem B. B. v fitnes centru tožene stranke treniral na leg press napravi; − na napravi ni bilo oznak o proizvajalcu in namembnosti; − tožnik je napravo obremenil z utežmi v skupni teži 500 kg; − tožnik je pred škodnim dogodkom 83-krat obiskal fitnes center tožene stranke in vaje na leg press napravi izvajal vsaj enkrat tedensko; − naprava je bila na dan škodnega dogodka tehnično ustrezna oziroma brezhibna in primerna za uporabo; − naprava ima štiristopenjski varovalni sistem, pri čemer se zapeti varovali na vsaki strani naprave ne moreta hkrati samodejno odpeti; − varovala na napravi niso bila zlomljena; tudi če bi se oba (ali eden) zob zlomil, bi se gibljivi del naprave ustavil na nižjem varovalnem zobu naprave.

10. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovim trditvam, da je bila leg press naprava neprimerna za uporabo, ker ni imela ustreznega varovala, ki bi preprečilo ali zaustavilo padec uteži oziroma potisne plošče. Prav tako ni sledilo njegovim zatrjevanjem, da se je naprava zaradi nepravilnega servisiranja in zastarelosti majala in ni bila stabilna. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je (bila) naprava tehnično ustrezna in primerna za uporabo. Imela je štiristopenjski varovalni mehanizem, ki je preprečeval zdrs potisne plošče z utežmi proti vadečemu. Pritrdilo pa je tožnikovim navedbam, da tožena stranka ni nudila navodil o pravilni uporabi naprave, niti ni poskrbela za nadzor vadečih med vadbo.

11. Za odločitev v tej zadevi je torej bistveno, ali je tožena stranka opustila svojo dolžnost zagotavljanja varne izvedbe vadbe, kar je nato pripeljalo do škodnega dogodka. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da mu tožena stranka ni nudila vseh navodil, v okviru katerih bi ga morala seznaniti z navodili za varno uporabo leg press naprave. V fitnes centru tožene stranke ga ni nihče poučil o delovanju te ali katere koli druge naprave. Prav tako mu ni bil ponujen brezplačen predstavitveni trening, oziroma s to možnostjo sploh ni bil seznanjen. V vadbenem prostoru ni bilo nobenega osebnega trenerja, na katerega bi se v primeru morebitnih vprašanj v zvezi z izvajanjem vaj posameznik lahko obrnil oziroma, ki bi vadečega popravil in opozoril na napačno izvajanje vaj. Seznanitev z napravo je bila otežena tudi zaradi odsotnosti napisne tablice, na kateri bi morali biti podatki o proizvajalcu in oznaka delovne opreme glede namembnosti ter sam način (pravilne) uporabe naprave.1

12. Navedeno bi bilo relevantno za presojo odgovornosti tožene stranke za nastanek škodnega dogodka, če bi tožnik hkrati zatrjeval, da je bil zaradi odsotnosti navodil in nadzora s strani tožene stranke nepoučen in nevešč uporabe leg press naprave, in je zato napravo napačno uporabljal. Iz njegove trditvene podlage pa izhaja ravno nasprotno. Tako je tožnik navedel, da do poškodbe ni prišlo zaradi prevelikega bremena in nezmožnosti uporabe varoval na napravi, saj bi imel v nasprotnem primeru noge v drugačnem položaju in bi prišlo do drugačnih poškodb. Naprave ni uporabljal objestno/samovoljno, temveč je šlo za povsem ustrezno, običajno in dovoljeno rabo fitnes naprave. Nezgoda se je po mnenju tožnika pripetila zaradi zastarele in nevzdrževane naprave, ne pa zaradi njene nepravilne uporabe ter tekmovanja med njim in B. B. Naprave ni uporabljal nepravilno ali na neustrezen način. Uteži je naložil samo na drog, ki je za to predviden in naprave ni prekomerno obtežil.2

13. Iz zgoraj povzetega je razvidno, da je tožnik leg press napravo uporabljal pravilno in v skladu z njenim namenom, čeprav s strani tožene stranke ni prejel nobenih navodil. V pripombah na izvedensko mnenje3 je še dodatno zatrdil, da je uporabljal napravo/izvajal vajo povsem pravilno – na način, kot ga je v izvedenskem mnenju opisal izvedenec. Tožnik je bil reden in izkušen obiskovalec fitnes centrov, zato mu uporaba različnih fitnes naprav ni bila tuja. Glede na to, da je fitnes center tožene stranke pred nezgodo obiskal že 83-krat ter vsaj enkrat tedensko uporabljal obravnavano leg press napravo, pri čemer je vaje po lastnih trditvah izvajal pravilno in naprave ni pretirano obtežil, ni jasno, kako bi navodila in nadzor tožene stranke v konkretnem primeru pripomogli k preprečitvi nastale nezgode.

14. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da se škodni dogodek ni zgodil med samim izvajanjem vaje na leg press napravi, ampak v trenutku, ko je imel tožnik premor med enim in drugim setom vaj in je na napravi le sedel. Tožnik je v zvezi z nastankom nezgode zatrjeval, da je na dan škodnega dogodka izvajal vaje za noge. Po začetnem ogrevanju sta s kolegom B. B. odšla do leg press naprave, kjer sta pričela z izvajanjem vaje. Nezgoda se je zgodila po koncu drugega seta desetih ponovitev, ko je tožnik pravilno zapel varovali, s čimer je fiksiral voziček4, dal nogi na tla in želel narediti požirek vode, takrat pa je voziček z naloženimi utežmi zdrsnil proti njegovim nogam.5 Navodila tožene stranke o pravilni uporabi naprave in izvajanju vaj ter večji nadzor fitnes trenerja nad vadečimi v konkretnem primeru ne bi preprečila nastanka nezgode, saj tožnik v kritičnem trenutku vaje ni izvajal, varovala naprave pa je po lastnih zatrjevanjih pravilno zapel. 15. Iz pisnega izvedenskega mnenja, ki ga je v imenu Univerze v ..., Fakultete ... (Katedra ...) pripravil doc. dr. C. C.6 izhaja, da se obe varovali naprave ne moreta samodejno odpeti, če sta bili predhodno zapeti. Eden ali oba zoba naprave bi se lahko zlomila, vendar bi se tudi v tem primeru gibljiv del naprave ustavil na naslednjem (v vrsti nižjem) varovalnem zobu. Napravo se lahko sprosti le v primeru, da se z nogama potisne v potisno ploščo, se jo premakne za nekaj centimetrov in šele nato z obema rokama odmakne varovalne mehanizme. Upoštevaje navedeno in tožnikove trditve, da je obe varovali naprave pravilno zapel7, se škodni dogodek ni mogel zgoditi na zgoraj zatrjevani način.

16. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sprejelo kot strokovno in prepričljivo, vendar je vseeno zaključilo, da je naprava pod težo bremena popustila, za to pa je odgovorna tožena stranka, ki je dopuščala visoke obremenitve naprave, saj tožnika ter ostalih vadečih o dopustnem obremenjevanju naprave ni poučila. Ta ugotovitev je neutemeljena. Kot pravilno opozarjata pritožbi, ni podane vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je s sprejeto odločitvijo tudi preseglo tožnikovo trditveno podlago. Iz tožnikovih trditev namreč izhaja, da je leg press napravo pravilno uporabljal, jo kljub 500-tim kilogramom pravilno obtežil in po opravljenem setu vaj pravilno zapel obe varovali. Naprava je bila tehnično brezhibna, varovala niso bila zlomljena, tožnik se na preobremenjenost naprave ni skliceval, prav tako pa ni ponudil dodatnih oziroma drugih navedb o poteku in nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage za zaključek, kakršnega je sprejelo.

17. Napačna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je narekovala spremembo vmesne sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbama ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

18. Pravdni stranki sta kljub temu, da se pred sodiščem prve stopnje postopek ni končal s končno sodbo, priglasili stroške postopka. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Tožena stranka in Zavarovalnica sta v postopku v celoti uspeli, zato jima mora tožnik povrniti njune pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve naslednjih pravdnih stroškov: 1.200 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 Odvetniške tarife - OT), 1.200 točk za pripravljalno vlogo z dne 29. 11. 2017 (tar. št. 19/1 OT), 900 točk za pripravljalno vlogo z dne 11. 12. 2017 (tar. št. 19/2 OT), 600 točk za pripravljalno vlogo z dne 27. 2. 2018 (tar. št. 19/3 OT), 600 točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 1. 2019 (tar. št. 19/3 OT), 1.200 točk za zastopanje na naroku 15. 11. 2017 (tar. št. 20/1 OT), 600 točk za zastopanje na naroku 1. 3. 2018 (tar. št. 20/2 OT), 400 točk urnine (6. člen OT), 600 točk za zastopanje na naroku 17. 4. 2018 (tar. št. 20/2 OT), 100 točk urnine (6. člen OT), 600 točk za zastopanje na naroku 19. 2. 2019 (tar. št. 20/2 OT), 100 točk urnine (6. člen OT), 550 točk za zastopanje na naroku 29. 8. 2019 (tar. št. 20/2 OT), 1.375 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), skupaj 10.025 točk oziroma 4.872,90 EUR, povečano za materialne stroške po 11. členu OT (92,45 EUR), 22 % DDV, 9,07 EUR stroškov priče D. D. in 1.671 EUR sodne takse za pritožbo, kar skupno znaša 7.737,80 EUR. Stroškovna odločitev ne zajema stroškov posveta s stranko in pregleda listin, saj ne gre za samostojno storitev v smislu določb OT.8 Čeprav ima tožena stranka pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, ji pritožbeno sodišče ni priznalo njegovih potnih stroškov za prihod na sodišče, saj ima pooblaščena odvetniška družba poleg sedeža v ... tudi podružnico v Ljubljani, torej v kraju sodišča in tožene stranke.

19. Zavarovalnica je upravičena do povrnitve priglašenih pravdnih stroškov v skupni višini 1.271,07 EUR (35 EUR za materialne stroške, 9,07 EUR za stroške priče D. D. in 1.227 EUR za sodno takso za pritožbeni postopek. Tožnik mora priznane stroške toženi stranki in Zavarovalnici plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude s plačilom jima od izteka izpolnitvenega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Povzeto po tožnikovi tožbi in pripravljalnih vlogah z dne 10. 10. 2017 in 29. 1. 2018. 2 Povzeto po tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2017 (list. št. 80 do 93 spisa). 3 Glej list. št. 389 do 398 spisa. 4 Gre za gibljivi del naprave, tj. potisno ploščo z utežmi. 5 Povzeto po tožnikovih pripravljalnih vlogah z dne 10. 10. 2017 in 29. 1. 2018. 6 Glej list. št. 377 do 386 spisa. 7 Pri tem še vedno vztraja tudi v odgovoru na pritožbi. 8 Storitve so zajete že v vrednosti posamezne pisne vloge, zaradi katere je bil opravljen posvet oziroma pregled listin.