Jedro

Zavarovalnica je bila pooblaščena za izpolnitev bianko menice in ima toženka zoper njo ugovor, da je bila menica izpolnjena in iz nje izhajajoča menična terjatev uveljavljana v nasprotju s pooblastilom, danim ob izročitvi menice oz. na način, ki ni v skladu z vsebino sklenjene pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P., opr. št. I 307/95 z dne 29.6.1995 v prvi točki izreka, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 9.339.973,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1995 dalje do plačila, v tretji točki izreka, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka v višini 107.564,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1995 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 404.250,00 SIT v 15-ih dneh.

Tožeča stranka se je po pooblaščencu zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter citirani sklep o izvršbi v celoti vzdrži v veljavi, podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja na navedbe že v postopku na prvi stopnji, da se pogodba o kratkoročnem kreditu z dne 28.7.1993 nanaša na osnovni dogovor med posojilojemalcem in posojilodajalcem. Zaradi smrti edinega družbenika pravne osebe kot posojilojemalca se je s podpisom nove pogodbe zgolj podaljšal rok črpanja kredita in rok vračila kredita. Osnovno pogodbeno razmerje je ostalo nespremenjeno, saj je bil posojilojemalec, pravna oseba R. d.o.o., še vedno ista oseba, prav tako je naveden tudi znesek kredita, ki je bil dogovorjen že s pogodbo z dne 28.1.1993. Konkretna menica se nanaša na isto pogodbeno razmerje in za zavarovanje tega razmerja je menico kot ackceptant podpisala tudi tožena stranka. Slednja ni zahtevala vračila menice, ki se v konkretnem postopku obravnava oz. nikoli ni bilo s kakršnokoli izjavo zapisano, da bi se z izročitvijo novih menic in akceptnih nalogov razveljavila veljavnost menice, na katero se je podpisala toženka oz. bi le-ta bila zahtevana nazaj. Toženka ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je toženka podpisala menico zgolj zaradi začasnega zavarovanja. Toženka je menico podpisala ter jo akceptirala. Toženki je bil znan razlog podpisa menice, saj je dejansko bilo potrebno za najetje kredita družbe R. zaradi smrti ustanovitelja družbe soglasje vseh dedičev po pokojnem družbeniku. Vsi dediči, tudi tožena stranka, so morali podpisati več izjav, tudi menico. Tako so podpisali izjavo dne 25.1.1993, s katero so se strinjali s črpanjem kredita ter so svoje podpise overili pri notarju, kakor tudi izjavo dne 27.1.1993, s katero so se zavezali, da ne bodo odtujili nepremičnin v k.o. P. Kdo je dedoval po pokojnem ustanovitelju posojilodajalca niti ni pomembno. Jasno je, da je bila dedič tudi toženka, saj s tem, ko se je odrekla dedovanju v korist otrok, je dediščino dejansko sprejela in je sodelovala pri najetju in črpanju kredita ter za vračilo le-tega jamčila s svojim premoženjem tako, da je podpisala bianko menico. Dejstvo je, da je bila menica akceptirana, da izročitelj menice nikoli ni zahteval nazaj, da dolg za zavarovanje vračila katerega je bila menica dana, ni bil nikoli poplačan. Toženka kot podpisnik menice bi se morala zavedati, da podpisuje menico in da prevzema odgovornost za poplačilo dolga v kolikor ta ni poplačan od primarnega dolžnika. Toženi stranki je bilo znano, da najema družba R. d.o.o. kredit, da je ustanovitelj družbe njen pokojni mož ter da želi banka pred izplačilom kredita zagotoviti njegovo vračilo tudi z osebno odgovornostjo vseh podpisnikov na menici - dedičev po pokojnem družbeniku. Toženka je s podpisom meničnega blanketa - na licu menice in izročitvijo te menice ob podpisu posojilne pogodbe banki, le-to pooblastila, da v primeru neizpolnitve pogodbenih določil glede vračila posojila menico izpolni in vnovči. Izdana bianko menica in izjava ter pooblastilo, ki je bilo molče dano prejemniku menice, se nanaša na terjatev iz kreditnega razmerja, na katerega se sklicuje tožeča stranka in na podlagi katerih je, ker posojilo ni bilo vrnjeno, izpolnila menico in zahtevala plačilo meničnega dolga.

Pritožba ni utemeljena.

Ob pavšalno uveljavljanem pritožbenem razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s katerim se pritožba ne ukvarja, ob uradnem preizkusu ni bila odkrita nobena tovrstna absolutna procesna kršitev, zato s tem pritožbenim razlogom pritožba ni bila uspešna. Ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi so zadoščala za razsojo, ki je tudi pravilna, o pritožbenem nestrinjanju z njo pa pritožbeno sodišče dodaja: pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila sporna bianko menica izročena v januarju 1993 tožeči stranki (in ne banki) - tako je izpovedala toženka, priča A. T. in izhaja iz 7. čl. pogodbe o izplačilu odškodnine in izterjave dolga od porokov podjetja R. d.o.o. P., št. 1/95-LV z dne 10.3.1995, sklenjene med zavarovalnico T. in L. (priloga A4 spisa). Torej je bila pooblaščena za izpolnitev bianko menice in ima toženka zoper njo ugovor, da je bila menica izpolnjena in iz nje izhajajoča menična terjatev uveljavljana v nasprotju s pooblastilom, danim ob izročitvi menice oz. na način, ki ni v skladu z vsebino sklenjene pogodbe (ugovor prekoračitve pooblastila ob izpolnitvi bianko menice obravnava 2. odst. 16. čl. Zakona o menici v povezavi z 256. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v danem primeru še uporablja glede na določilo 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, v zvezi s katero kreditno pogodbo je bila sporna menica izdana in povsem pravilno ugotovilo, da je bila sporna menica izročena v zavarovanje kredita po pogodbi o kratkoročnem kreditu, sklenjeni 28.1.1993 med L. d.d. V. in družbo R. d.o.o. P. Sodediči po pok. R. E. (edinemu lastniku in ustanovitelju družbe R.), med njimi tudi toženka, so se strinjali z najetjem in črpanjem kredita, vendar so omejili čas veljavnosti soglasja (izjava z dne 25.1.1993) do izdaje sklepa o dedovanju po pokojnem R. T. (dodatni sklep o dedovanju, opr. št. D 170/92 z dne 5.3.1993), po katerem je 100-% delež družbe R. dedoval zap. sin A. T.. Družba R. je 28.7.1993 sklenila z L. novo kreditno pogodbo. Da gre za novo pogodbo in ne le za aneks zaradi spremembe 1. in 2. čl. pogodbe, sklenjene dne 28.1.1993 (glede roka črpanja in roka vračila kredita), kot zatrjuje pritožba, izhaja iz zapisa in vsebine same pogodbe (priloga A2 spisa). To potrjuje tudi jasna in prepričljiva izpoved A. T., katero povzema tudi prvostopenjsko sodišče, da je ob sklenitvi kreditne pogodbe 28.7.1993 izročil banki nove menice (kar izhaja tudi iz 3. čl. te pogodbe) in o tem obvestil mater (toženko) in sestro, slednji pa v juliju 1993 nista podpisali nobene menice. In kot izhaja iz že cit. pogodbe o izplačilu odškodnine in izterjavi dolga od porokov podjetja R. d.o.o. z dne 10.3.1995 sta L. in Z. d.d. v 1. čl. te pogodbe ugotovili obstoj terjatve po kreditni pogodbi št. 133-4/93-LV z dne 28.7.1993 in dodatku št. 1 k tej pogodbi z dne 28.1.1994, v zavarovanje vračila kredita po tej pogodbi pa so bile izročene banki bianko menice v juliju 1993 (o tem priča A. T.). To jasno izhaja iz datuma izdaje menice (28.7.1993) in kot navedeno v 8. čl. cit. pogodbe z dne 10.3.1995. Menična zaveza toženke v zvezi s kreditno pogodbo, sklenjeno 28.7.1993, zato ni izkazana, temveč le v zvezi s kreditno pogodbo z dne 28.1.1993 (pri čemer je nepomembna pritožbena trditev, da toženka ni zahtevala vračila menice). Zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka presegla pooblastilo, ko z menično terjatvijo zoper toženko uveljavlja plačilo zneska po kreditni pogodbi z dne 28.7.1993, v zavarovanje katerega toženka menice ni izročila. Zato tožeča stranka pravnega varstva ne more biti deležna in je izpodbijana sodba zato pravilna in zakonita, vsled tega jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP).