Jedro

Obravnavane so obveznosti podpisnika bianco menice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je 29.6.1995 izdalo na predlog sedanje tožnice (zavarovalnice) kot upnice zoper sedanjo toženko (S. T.) kot dolžnico na podlagi verodostojne listine (menice z dne 25.1.1993) sklep o izvršbi opr. št. I 307/95, s katerim je S. T. zavezalo zavarovalnici plačati 9.339.973 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrniti ji stroške izvršilnega postopka, za primer, da tega v roku, ki ga je dalo na razpolago, ne bi storila, pa je dovolilo izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo njenih nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k.o. ... Dolžnica je zoper sklep o izvršbi ugovarjala; trdila je, da upnici ne dolguje ničesar: bianco menica ji je bila izročena le za začasno zavarovanje obveznosti družbe R., ki je bilo nato nadomeščeno z zavarovanjem z drugo menico, upnica pa jo je izpolnila nezakonito in brez pooblastila dolžnice. V pravdi, ki je sledila, je sodišče prve stopnje kondemnatorni in stroškovni del sklepa o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je takšno sodbo potrdilo.

Tožeča stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo sodb nižjih sodišč z ohranitvijo sklepa o izvršbi v veljavi. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list Republike Slovenije št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ni sporno, da je S. T. podpisala bianco menico, ki jo je družba R. 25.1.1993 izdala in izročila tožeči zavarovalnici. Sporne niso niti okoliščine, v katerih in zaradi katerih je do tega sploh prišlo. Toženkin mož R. T., ki je umrl 17.10.1992, je bil izključni lastnik družbe R. d.o.o. P.; ta družba je 28.1.1993 od Splošne banke Velenje najela posojilo v višini 6.000.000 SIT z rokom vračila 6 mesecev od dneva prvega črpanja. Vsi (trije) zakoniti dediči lastnika družbe, med katerimi je poleg sina A. T. in hčere K. T. tudi vdova S. T., so na dan sklenitve posojilne pogodbe podali izjavo, da se strinjajo z najetjem in črpanjem kredita v korist in za račun družbe. Kredit (glavnica in obresti) je bil zavarovan pri tožeči zavarovalnici. V ta namen so ji bile izročene tri bianco menice z menično izjavo in trije bianco akceptni nalogi. Toženka je podpisala eno od teh menic. O dedovanju družbe je bilo odločeno šele za tem: s sklepom o dedovanju piranskega sodišča D 170/92 z dne 5.3.1993 jo je v celoti podedoval toženkin (in zapustnikov) sin A. T. Družba R. je nato 28.7.1993 z isto banko za isto posojilo sklenila še eno posojilno pogodbo, A. T. pa je izročil v zavarovanje 3 nove menice, katerih S. T. ni podpisala. R. posojila ni vrnil, zato je banka leta 1995 na podlagi posojilne pogodbe z dne 28.7.1993 zahtevala in izterjala odškodnino od tožeče zavarovalnice, ta pa je nato povrnitev plačanega zahtevala (nazadnje tudi z vložitvijo predloga za izvršbo oziroma v pravdi) od S. T. Sodišče prve stopnje je kondemnatorni del sklepa razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila sporna menica z dne 25.1.1993 izdana le za začasno zavarovanje obveznosti družbe R. iz posojilne pogodbe z dne 28.1.1993 in sicer za čas do zaključka zapuščinskega postopka po pok. R. T., da pa so bili s pogodbo z dne 28.7.1993 dogovorjeni novi instrumenti zavarovanja in da so bile skladno s tem dogovorom izročene v zavarovanje tri "nove" menice, ki jih je podpisal samo (takrat že izključni lastnik R.) A. T. in ne tudi toženka. Da je bila sporna menica z dne 25.1.1993 dana le za začasno zavarovanje do zaključka zapuščinskega postopka po pok. R. T., je ugotovilo iz izpovedi vseh treh dedičev imenovanega in iz njihove pisne izjave z dne 25.1.1993. Pritožbeno sodišče je te dejanske ugotovitve sprejelo kot pravilne. Na njih temelji presoja obeh nižjih sodišč, da tožeča stranka, ki je bianco menico, ki jo je podpisala S. T., izpolnila potem, ko je bil zapuščinski postopek po pok. R. T. zaključen in ko je bilo na podlagi pogodbe z dne 28.7.1993 dano novo zavarovanje, za to ni imela pooblastila.

Pretežni del revizijskih trditev predstavlja grajo dejanskih ugotovitev nižjih sodišč o tem, da je bila 28.7.1993 sklenjena nova posojilna pogodba (in da ni bila le delno, glede roka črpanja in roka vračila posojila, spremenjena posojilna pogodba z dne 28.1.1993), da je bil dogovorjen nov način zavarovanja z izdajo novih menic (in ne dodaten, poleg že danih menic, med katerimi je tudi sporna) in da je bila sporna menica izdana le za zavarovanje obveznosti družbe R. po posojilni pogodbi z dne 28.1.1993 in ne tudi po posojilni pogodbi z dne 28.7.1993 in še to le za čas do zaključka zapuščinskega postopka po pok. R. T.. Toda revizijsko sodišče je na te ugotovitve vezano: zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ni mogoče vložiti. Preostali del revizije je namenjen predstavitvi revidentkinih materialnopravnih stališč v zvezi z obravnavano zadevo, ki pa so po prepričanju revizijskega sodišča zmotna.

Sporno je, ali je toženka dolžna plačati vtoževani znesek kot menična dolžnica na podlagi bianco menice, ki jo je kot trasant (po zakonitem zastopniku) podpisala družba R., toženka pa jo je podpisala brez navedbe funkcije, v kateri jo je podpisala. Na licu menice se nahajata dva njena podpisa. Pomen podpisov na menici je določen z Zakonom o menici (Uradni list SFRJ 104/64 in Uradni list RS 82/94, v nadaljevanju ZM): po prvem odstavku 24. člena podpis na licu menice, ki ni podpis trasanta(1), velja za akcept, po tretjem odstavku 30. člena pa podpis na licu menice, ki ni podpis trasata ali trasanta , zadostuje za aval (menično poroštvo). Funkcija, v kateri je S. T. menico podpisala, je pomembna, ker se akceptantove obveznosti razlikujejo od avalistovih. Akceptant (to je trasat(2), ki menico sprejme) s sprejemom menice postane menično zavezan in sicer kot glavni menični dolžnik, medtem, ko so obveznosti vseh drugih podpisnikov menice subsidiarne.(3)Avalist pa je po določbi prvega odstavka 31. člena ZM odgovoren prav tako kakor tisti, za katerega je porok. Meničnemu upniku odgovarja skupaj z osebo, za katero je dal poroštvo, solidarno.(4) Menični porok je sicer po določbi drugega odstavka 29. člena ZM lahko vsaka oseba, tudi tista, ki je že podpisala menico, a po naravi stvari ne more meničnega poroštva prevzeti akceptant(5). Toženka, ki je, kot je bilo ugotovljeno, menico akceptirala, bi tako v konkretnem primeru lahko odgovarjala kot akceptantka in ne kot avalistka. Presoja, ali tudi dejansko odgovarja, je odvisna najprej od ugovorov, ki jih ima v tem svojstvu sploh pravico uveljavljati proti tožeči stranki kot meničnemu upniku - remitentu in nato še od njihove uspešnosti (utemeljenosti). Menični ugovori imajo prednost pred obveznostjo meničnega zavezanca: obveznosti ni, če je ugovor utemeljen in pravno varovan.(6) Meničnih ugovorov je več vrst, a so omejeni (ne pripadajo vsem, ki so z menico prevzeli obveznost plačila proti vsem imetnikom menice). Prvi izhajajo iz vsebine menice (objektivni oz. materialnopravni ugovori; dovoljeni so proti vsakemu imetniku menice), drugi iz neposrednih in osebnih razmerij med meničnim zavezancem in določenim meničnim upnikom (subjektivni oz. osebni ugovori; dovoljeni so zoper prvega imetnika menice, zoper drugega imetnika pa le, če ta ni ravnal zavestno v škodo meničnega zavezanca) in tretji iz posla, ki je temelj izdaje menice (temeljni menični ugovori; dovoljeni so zoper prvega imetnika menice, zoper nadaljnje imetnike pa pod pogojem, da so pri pridobitvi menice ravnali z grobo malomarnostjo). Za konkretno zadevo pa je pomembno, da lahko menični zavezanci do remitenta uveljavljajo vse ugovore iz vseh pravkar navedenih skupin.(7) To velja tudi za toženko, saj je bilo izrecno ugotovljeno, da je bila sporna bianco menica izdana in izročena (samo) tožeči stranki (in ni bila v nadaljnjem obtoku - indosirana): tožeča stranka ima v konkretnem primeru položaj remitenta, proti kateremu ugovori niso omejeni. Zato dopustnost ugovora, da zavarovanje ni bilo dano za 28.7.1993 sklenjeno posojilno pogodbo, ni pogojena z nedobrovernostjo oziroma veliko malomarnostjo tožeče stranke (ki v postopku nista bili ugotovljeni), kot ta materialnopravno zmotno uveljavlja v reviziji.

Bianco menice ZM (ali drug zakon) ne ureja. Posredno se nanjo nanaša določba drugega odstavka 16. člena, ki dopušča, da menica ob izdaji nima vseh sestavin (mora pa jih imeti ob predložitvi v plačilo(8) in dovoljuje, da jih v blanket lahko vpiše upnik na podlagi sporazuma oziroma na podlagi pooblastila za izpolnitev. Prav to, da (ne dolžnik, pač pa) upnik sam izpolni listino o dolgu v svojo korist, je glavna značilnost bianco menice; pravico (kasneje) izpolniti menični blanket dolžnik prenese na upnika s pooblastilom. Menica in pooblastilo tožene stranke po stališču sodne prakse predstavljata sporazum med strankama, torej pogodbeno materialno pravo.(9) Bianco menico, izdano zaradi zavarovanja, je treba izpolniti skladno s sporazumom upnika in dolžnika; če ni posebnega sporazuma, jo je treba izpolniti skladno s sporazumom iz temeljnega posla.(10) Temeljni posel je v konkretnem primeru dogovor o zavarovanju, ki ga je toženka prevzela za obveznosti podjetja R.(11) in ne posojilna pogodba, zaradi katere je to obveznost prevzela. Je pa ta nedvomno vplivala na ugotovitev vsebine oziroma obsega do zavarovalnice prevzete obveznosti. Zato in ker ima toženka v konkretnem primeru pravico ugovarjati, da je menica izpolnjena v nasprotju s temeljnim poslom, sta nižji sodišči pravilno ugotavljali, za zavarovanje katere terjatve je bila izdana sporna bianco menica in s kakšnim pooblastilom. Zgoraj že navedeni ugotovitvi, da je bila menica dana za zavarovanje terjatve po posojilni pogodbi z dne 28.1.1993 in s časovno omejitvijo do zaključka zapuščinskega postopka po pok. R. T. pa (že vsaka zase) utemeljujeta odločitev nižjih sodišč (prvi odstavek 256. člena v času nastanka spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78, v nadaljevanju ZOR v zvezi z drugim odstavkom 16. člena ZM): prva zato, ker se temeljni posel sploh ne nanaša na zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe, sklenjene januarja 1993, druga pa zato, ker je pooblastilo za izpolnitev bianco menice, pa čeprav bi bila ta izdana v zvezi z zavarovanjem pravkar omenjene ("prve") posojilne pogodbe zaradi vmesnega zaključka zapuščinskega postopka prenehalo veljati.

Dejstvo, da je toženka sporno menico akceptirala, ne more imeti za posledico nasprotne presoje, kot meni, sklicevaje se na določbo prvega odstavka 24. člena ZM, revidentka. Resda podpis na licu menice, ki ni podpis trasanta, velja za akcept.(12) Akcept menice je predpostavka, da menična zaveza za akceptanta sploh nastane(13), a nastane vendarle samo v obsegu in pod pogoji, ki jih določata menica in pooblastilo oziroma pogodbeno materialno pravo.

Na procesne kršitve v postopku pred nižjima sodiščema revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo strank (371. člen ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. V konkretnem primeru tožeča stranka tej zahtevi ni zadostila, saj ni ne opisno pojasnila, s katerim ravnanjem naj bi nižji sodišči (in katero) kršili procesne predpise in ne navedla (morebiti) kršenih določb procesnega zakona. Revizijski razlog iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP zato uveljavlja neutemeljeno.

Ker niso podani ne izrecno uveljavljani in ne uradoma upoštevni revizijski razlogi, je vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Trasant oziroma izdajatelj menice je v konkretnem primeru Renex; primerjaj 8. točko prvega člena ZM Op. št. (2): Trasat je ime tistega, ki naj plača ( primerjaj 3. točko prvega člena ZM); v konkretnem primeru je kot trasat v sporni menici zapisana Sonja Terčelj Op. št. (3): Glej Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2001, stran186 Op. št. (4): Primerjaj Jožko Žiberna in Šime Ivanjko, Menica in ček, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 85 Op. št. (5): Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2001, stran 217 Op. št. (6): Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2001, stran 148 Op. št. (7): Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2001, stran 148 do 151 Op. št. (8): Primerjaj Jožko Žiberna in Šime Ivanjko, Menica in ček, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 40 Op. št. (9): Glej sodbo II Ips 360/99.Op. št. (10: Tako ob identični materialnopravni ureditvi in v z vidika dejanskih okoliščin primerljivi zadevi sodba Rev 760/04 Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 16.6.2008. Op. št. (11): Da temeljni posel predstavlja poroštvena izjava, je bilo pojasnjeno v zadevi II Ips 284/2001. Op. št. (12): Tako na primer sodba II Ips 486/2001.Op. št. (13): Jožko Žiberna in Šime Ivanjko, cit delo, stran74.