Jedro

V skladu z določbo 267. člena PDEU SEU ni pristojno presojati nacionalne zakonodaje članic EU, ki ni v povezavi z evropsko zakonodajo. V spornem primeru sta pravdni stranki sklenili - ne obvezno zavarovanje v cestnem prometu - temveč prostovoljno - pogodbeno zavarovanje (AO plus), katerega pa Direktiva, kot tudi ne vse druge prejšnje direktive, navedene v sodbi C-162/13 SEU, niti kakšen drug predpis EU ne ureja. Torej ne gre za kogentna pravila evropskega prava, katera bi moralo sodišče uporabiti v konkretnem primeru, s čimer odpade tudi možnost presoje v smislu navedene interpretacije sodbe SEU. To še posebej velja v spornem primeru, ko sta pravdni stranki vezali zavarovalni primer ožje – na škodo nastalo v prometni nesreči in ne na vsakršno uporabo vozila; zgolj v slednjem primeru bi se lahko nakazala možnost posredne evro skladne razlage tudi s pomočjo interpretacije pojma uporabe vozila, kot to izhaja iz navedene sodbe SEU.

V spornem primeru gre za pogodbeno avtonomijo zavarovalnice in zavarovanca, ki izključuje tudi uporabo določb ZOZP, ki ureja le obvezna zavarovanja, med drugim tudi določbe 1. točke 1.a člena ZOZP, ki definira širši pojem od prometne nesreče - vsakršno nesrečo, ki nastane zaradi uporabe prometnega sredstva, torej dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe vozila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 2.279,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 51.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2008 dalje, ter da ji povrne tudi stroške pravdnega postopka v višini 11.206,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.161,00 EUR.

3. Revizijo vlaga tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v celoti in prisodi tudi nadaljnje pritožbene in revizijske stroške oziroma podrejeno, naj se reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Poudarja, da je sodišče druge stopnje odločilo v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča. Zato bo v primeru, če bi Vrhovno sodišče že zavzeto materialnopravno stališče spremenilo, prisiljen sprožiti ustavni postopek in postopek pred Evropskim sodiščem. Za odstop od sprejetega materialnopravnega stališča v zvezi z uporabo evropskega prava ni pristojno ne Vrhovno in ne višje sodišče. V ta namen je predviden poseben postopek pred Evropskim sodiščem. Tožniku so tudi nastali visoki sodni stroški. V primeru morebitne spremembe pravnega stališča Vrhovnega sodišča bo tožnik vso škodo, ki mu je nastala zaradi tega, uveljavljal od države z odškodninskim zahtevkom. Zato pričakuje, da bo Vrhovno sodišče to zadevo obravnavalo prednostno in potrdilo svoje že zavzeto materialnopravno stališče. Sodišče druge stopnje si nepravilno in tudi v nasprotju s sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in napotki Vrhovnega sodišča razlaga, da sodba SEU ne velja. Že Vrhovno sodišče je v svoji prejšnji odločitvi zavzelo stališče, da sodba SEU določa spremenjen okvir in smer materialnopravne presoje pravno odločilnih vprašanj tudi v predmetni zadevi, zato pojem uporabe vozila ni mogoče omejiti na uporabo vozila v cestnem prometu oziroma v prometni situaciji, ampak upoštevati tudi uporabo vozila, ki je skladna z običajno uporabo. Vrhovno sodišče je poudarilo, da zavarovalni pogoji AO plus ne morejo predstavljati ustrezne materialnopravne podlage za odločitev, saj se v 1. členu omejujejo le na škodo, nastalo v prometni nesreči vozniku. Gre za vezanost na sodbo SEU, ki podaja takšno razlago direktive glede uporabe vozila, ki ni omejena na pojem prometne nezgode oziroma uporabe vozila v prometu, ampak širše, na opravljanje njegove običajne funkcije (v primeru traktorja torej nedvomno tudi delovne funkcije kot kmetijskega in delovnega stroja). Sodba SEU ne analizira neposredno zgolj direktive, kot si nepravilno razlaga višje sodišče, ampak se vprašanja za predhodno odločanje loti celovito s proučevanjem pravil vrste direktiv s področja zavarovalnega prava. Gre za varstvo oškodovancev. Tudi glede na cilj direktiv na podlagi poudarka SEU ni mogoče šteti, da je zakonodajalec unije s področja varstva, ki ga te direktive omogočajo, želel izključiti oškodovanca nesreče, ki je povzročena z vozilom ob njegovi uporabi, če je slednja skladna z običajno funkcijo tega vozila. Nepravilna je interpretacija pojma prometne nesreče v smislu 1. člena Splošnih pogojev na podlagi Zakona o varnosti v cestnem prometu (v nadaljevanju ZVCP-1), ki v 134. členu določa, da je prometna nesreča nesreča na ravni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla, ali bila telesno poškodovana, ali je nastala materialna škoda. Ker se obravnavana nezgoda ni zgodila na površini, namenjeni za javni cestni promet, temveč na travniku, je sodišče druge stopnje traktorju odvzelo lastnost motornega vozila in ga opredelilo kot pogonski oziroma delovni stroj. Takšna razlaga pa je materialnopravno zmotna. Splošni pogoji ne definirajo pojma prometne nesreče, prav tako ne napotujejo na definicijo iz kakšnega predpisa in zato ni podlage za sklicevanje na 134. člen ZVCP-1. Gre za sistemsko napačno razlago pogodbenega določila. Zavarovalna pogodba spada v sistem obligacijskega prava in je treba pri razlagi spornih ali nejasnih pogodbenih določil skladno z drugimi odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) iskati skupen namen pogodbenikov in pogodbena določila razumeti tako, da ustrezajo načelom obligacijskega prava. Smisel in namen zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb je, da zavarovanec (oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje pri njegovi uporabi), nikoli ne ostane brez povračila škode. AO plus zavarovanje se torej sistemsko navezuje na osnovno AO zavarovanje in s tem na določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), zato je treba uporabiti tudi razlago v smislu ZOZP. Po 1. točki 1.a člena ZOZP pa je nesreča dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva. Ta člen ne razlaga pojma prometne nesreče iz 134. člena ZVCP-1. Po 1. točki 1.a člena ZOZP pa so prometna sredstva vozila, zrakoplovi in druge letalne naprave ter čolni. Po 3. točki istega člena so vozila motorna in priklopna vozila, kot jih opredeljuje ZVCP-1, za katere je predpisano prometno dovoljenje. Obravnavanje po teh določilih torej ni omejeno na javno prometno površino in tipične prometne situacije, ampak pokriva vse škode, do katerih je prišlo pri uporabi in posesti motornega vozila, skladno z njegovim namenom. V obravnavanem primeru pa je prišlo do tožnikove poškodbe, ker se je traktor nepričakovano premaknil in je zato izpolnjen tudi pogoj prevozne funkcije traktorja, ki je v skladu s pojmom uporabe vozila.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva tudi povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče v spornem primeru ni vezano na svoje stališče, ki ga je zavzelo v sklepu II Ips 359/2011 z dne 30. 10. 2014, s katerim je razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Za senate Vrhovnega sodišča edino splošno zavezujočo sodno prakso predstavljajo sprejeta pravna mnenja na občni seji Vrhovnega sodišča (primerjaj določbo drugega odstavka 110. člena Zakona o sodiščih). Zato ni utemeljena revidentova zahteva, da mora tudi v tem revizijskem postopku revizijsko sodišče odločati na podlagi enakih stališč, kot jih je zavzelo v omenjeni odločbi in na ta način izpolniti revidentova pričakovanja za ugodno rešitev njegove revizije. Še posebej to velja v konkretnem primeru, ko gre za presojo relativno širokega pravnega standarda „prometne nesreče“ (glej nadaljnje razloge revizijske odločbe), ko je hermenevtično polje argumentacijske presoje lahko podvrženo tudi v času spreminjajoči se apercepciji članov senata.

7. Revident izpostavlja dve glavni okoliščini, za kateri meni, da omogočajo odločitev v njegovo korist. Prvo predstavlja sodba SEU, z dne 4. 9. 2014, v zadevi C-162/13, na katero so sodišča v Republiki Sloveniji upoštevaje določbo 113. a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) vezana, in s katero je bilo razsojeno, da pojem „uporaba vozila“ iz 3. člena Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. 4. 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva) zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Takšna interpretacija bi lahko omogočila širše pravno razumevanje škodnega dogodka v smeri ugotovitve zavarovalnega primera oziroma zavarovalnega kritja tožniku nastale škode, kar bi od tožene stranke zahtevalo izplačilo sporne zavarovalnine. Vendar gre v konkretni zadevi za drugačen primer, katerega ni mogoče pravno razrešiti na podlagi navedene sodbe, kot pravilno ugotavlja tudi v ponovljenem postopku sodišče druge stopnje. V skladu z določbo 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) SEU namreč ni pristojno presojati nacionalne zakonodaje članic EU, ki ni v povezavi z evropsko zakonodajo.(1) V spornem primeru pa sta pravdni stranki sklenili - ne obvezno zavarovanje v cestnem prometu - temveč prostovoljno - pogodbeno zavarovanje (AO plus), katerega pa Direktiva, kot tudi ne vse druge prejšnje direktive, navedene v sodbi SEU, niti kakšen drug predpis EU ne ureja. Torej ne gre za kogentna pravila evropskega prava, katera bi moralo sodišče uporabiti v konkretnem primeru, s čimer odpade tudi možnost presoje v smislu navedene interpretacije sodbe SEU. To še posebej velja v spornem primeru, ko sta pravdni stranki vezali zavarovalni primer ožje – na škodo nastalo v prometni nesreči in ne na vsakršno uporabo vozila; zgolj v slednjem primeru bi se lahko nakazala možnost posredne evro skladne razlage tudi s pomočjo interpretacije pojma uporabe vozila, kot to izhaja iz navedene sodbe SEU.

8. Tudi ni mogoče navedenih splošnih pogojev razlagati z uporabo določb ZOZP, kot še zmotno meni revident. Kot omenjeno - je sklenil takšno prostovoljno zavarovanje, ki ga omejuje pri pravici do izplačila zavarovalnine le na primere, ko je škoda nastala v prometni nesreči. V spornem primeru gre torej za pogodbeno avtonomijo zavarovalnice in zavarovanca, ki izključuje tudi uporabo določb omenjenega zakona, ki ureja le obvezna zavarovanja, med drugim tudi določbe 1. točke 1.a člena ZOZP, ki definira širši pojem od prometne nesreče - vsakršno nesrečo, ki nastane zaradi uporabe prometnega sredstva, torej dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe vozila. Sodišče druge stopnje je tako pravilno upoštevalo zgolj vsebino sklenjene pogodbe in opravilo preizkus ali zakonske razlagalne metode lahko presežejo jezikovni pomen določbe 1. člena Splošnih pogojev AO plus. Na podlagi drugega odstavka 82. člena OZ je pravilno ugotovilo, da razlagalna pravila iz te zakonske določbe (skupen namen pogodbenih strank in temeljna načela obligacijskega prava) ne pripeljejo do drugačnega zaključka, kot očitno izhaja že iz samega jezikovnega (dobesednega) pomena pojma prometne nesreče. Tožnik v času nastanka nezgode ni upravljal s traktorjem, temveč ga je ustavil, zategnil ročno zavoro, ter se povzpel na njegov priključek (balirko), in se lotil njenega popravila; že ti znaki odločilnega dogodkovnega stanu nedvoumno izpričujejo, da ni šlo za prometno nesrečo, temveč za delovno nesrečo, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje. Ni torej pravilno revidentovo sklicevanje na širšo razlago prometne nesreče, med drugim tudi na to, da naj ne bi bilo odločilno vprašanje površine, na kateri se je zgodila nesreča. Sistemska argumentacija namreč nujno vodi do uporabe določb ZVCP-1; v spornem primeru se je nesreča zgodila na travniku in ne na javni cesti ali nekategorizirani cesti v smislu določbe 19. člena ZVCP-1, ki je opredeljevala pojem prometne nesreče v času škodnega dogodka. Čeprav ni odvzela pomena vozilu kot prometnem sredstvu, kot nasprotno nepravilno meni revident, pa je z omenjeno dodatno okoliščino zaprla polje presoje o tem, kdaj gre za prometno nesrečo. Tudi dejstvo, da se je traktor samodejno oziroma proti volji tožnika premaknil, ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve. Premik celo ni bil tipičen za gibanje stroja oziroma vozila v prometu oziroma pri opravljanju prevoza in celo ne za normalno delovanje traktorja in priključka kot delovnih strojev, temveč je šlo izključno za premik, ki je bil povzročen v okviru popravila stroja zaradi lastne nepazljivosti oškodovanca. Ali še drugače povedano: kontekst nastanka nezgode ne temelji na gibanju traktorja v prometni situaciji (na primer, ko voznik zavozi iz cestišča in trči v oviro, ali se pri vožnji prevrne na strmem travnatem terenu), temveč v izjemni situaciji popravila delovnega stroja, celo zgolj priključka k vozilu. Namen oškodovančevega posega je bil usposobiti priključek za opravljanje delovnih funkcij in ne za samo delovanje kot prevoznega sredstva oziroma sredstva, ki služi prevozu do nekega mesta oziroma vleki priključka. Torej tudi vse druge semantične opredelitve, ki temeljijo na ustaljenem (življenjskem) razumevanju prometne nezgode in na podlagi katerih se izriše razlika med dogodkom prometne nesreče in drugimi lahko celo podobnimi škodnimi dogodki, ne omogočajo subsumpcije konkretnega primera pod pravno situacijo, ki bi lahko terjala od tožene stranke, da tožniku izplača zavarovalnino. Ker se revident na podlagi cit. določbe OZ sklicuje tudi na obligacijsko načelo varstva oškodovancev, pa mu je treba še nekoliko drugače odgovoriti, da ga ni poškodoval kakšen drug udeleženec v cestnem prometu, temveč se je poškodoval sam zaradi lastne neprevidnosti izven sfere cestnega prometa (primerjaj dejanske ugotovitve sodišč), te pa s predmetno pogodbo ni zavaroval. Predmetno nezgodno zavarovanje je pogodbenega značaja ter upošteva med drugim tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (primerjaj določbo 3. člena OZ) in njegova omejitev na določeno vrsto škodnih dogodkov ne pomeni protipravnega posega v katero od drugih obligacijskih načel. 9. Tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča(2), ki je že začrtala pomenske meje, ki ločujejo opredelitve prometnih nesreč kot upoštevnih zavarovalnih dogodkov od drugih škodnih dogodkov, v katerih zavarovanci ne uživajo pogodbenega zavarovalnega varstva, pritrjuje izpodbijani odločitvi sodišča druge stopnje.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki je v revizijskem postopku propadla, mora plačati toženi stranki njene stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Natančnejša odmera stroškov odgovora na revizijo je razvidna iz stroškovnika tožene stranke v odgovoru na revizijo.

Op. št. (1): Glej o tem natančneje tudi v: P. Craig in G. de Burca „EU LAW, Text, cases and materials," Šesta izdaja, Oxford, University press, 2015, stran 464 do 466. Op. št. (2): Primerjaj že v sodbi sodišča druge stopnje omenjeni sodbi: II Ips 1159/2008 z dne 29. 3. 2012 (voznik je izstopil iz vozila in šel odpirat garažna vrata, medtem pa se je vozilo začelo premikati navzdol proti garaži in ga poškodovalo, ko ga je poskušal zadržati) in II Ips 319/2007 z dne 21. 1. 2010 (oškodovanec je na lahek priklopnik natovarjal lesena vrata, pri čemer je bilo vozilo v prostem teku z zategnjeno ročno zavoro, nato pa se je kljub temu premaknilo; zato ga je oškodovanec poskušal ustaviti, pa ga je pri tem poškodovala elastična priponka na vozilu).