Jedro

Konkretno pogodbeno zavarovanje ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči. To pomeni, da je potrebno presoditi to, ali se je zgodila prometna nesreča, in ne, ali je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z uporabo vozila, ki je (upoštevajoč sodbo SEU) skladna z njegovo običajno funkcijo. Razlaga 3. člena Direktive 72/166/EGS oziroma pojma „uporaba vozila“ je zato v konkretni zadevi nerelevantna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka Zavarovalnica T., je dolžna tožeči stranki J. T., plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 51.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2008 dalje ter ji povrniti njene pravdne stroške v 15 dneh po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude roka za plačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za plačilo, do plačila.“ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v višini 1.161,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča.

Obrazložitev

1. Ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo, da tožniku plača 51.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2008 dalje do plačila, povrniti pa mu je dolžna tudi pravdne stroške v višini 11.206,51 EUR v roku 15 dni s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane odločitve in zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Navaja, da je sklicevanje sodišča na sodbo sodišča Evropske unije št. C-162/013 (v nadaljevanju: sodba SEU) zmotno, saj se sodba nanaša na vprašanje obsega kritja škode, ki jo voznik z uporabo vozila povzroči tretjim osebam, to je oškodovancem. Tožnik pa ni oškodovanec, kot to zmotno navaja sodišče, temveč je zavarovanec in lahko prejme le tisto zavarovalnino, za katero je določeno zavarovalno kritje v zavarovalni pogodbi. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je cilj vseh direktiv s področja zavarovalnega prava, ki jih zajema sodba SEU, zlasti varstvo oškodovancev, zato ni pravilna. Oškodovanec je v skladu z nacionalno zakonodajo tisti, ki mu nekdo drug povzroči škodo, ne pa povzročitelj sam. Za povzročitelje veljavna zakonodaja ne predvideva odškodnine, lahko pa zavarovanci prejmejo zavarovalnino iz nezgodnega ali življenjskega zavarovanja, če imajo za to sklenjeno ustrezno zavarovalno pogodbo. Sodba SEU se nanaša na predhodno vprašanje, ki se je pojavilo v zvezi z odškodninsko odgovornostjo po obveznem zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil po evropski direktivi 72/166/EGS in ne drži obrazložitev sodbe, da se sodba razširja tudi na konkretni primer. V konkretnem primeru ne gre za vprašanje civilne odgovornosti voznika motornega vozila proti tretji osebi, temveč za vprašanje, ali je podano kritje po pogodbenem zavarovanju. Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo zavarovalnine po AO plus zavarovanju. To je pogodbeno zavarovanje, ki je po svoji naravi nezgodno zavarovanje in ne obvezno zavarovanje civilne odgovornosti voznika vozila proti tretji osebi. Pri pogodbenem zavarovanju je kritje lahko podano samo v obsegu dogovorjenem z zavarovalno pogodbo. Tožnik sam navaja, da je za nastanek poškodbe odgovoren sam, torej ne zatrjuje odgovornosti tretje osebe in zahteva plačilo zavarovalnine na podlagi zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, za katero veljajo splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus) z oznako PG aop/05-2. Splošni pogoji določajo materialnopravni okvir in obseg zavarovalnega kritja. Ti pogoji so jasni, ko določajo obseg kritja (1. člen Splošnih pogojev). Določajo, da se zavarovalnica zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec. Definicija prometne nesreče je bila v času nastanka nezgode tožnika definirana v prvem odstavku 134. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), enako definicijo pa danes vsebuje tudi 109. člen Zakona o pravilih cestnega prometa. Travnik ni ne javna cesta, ne nekategorizirana cesta, ki se uporablja za javni cestni promet, prav tako pa ni škoda nastala zaradi premikanja vozila. Poškodba tožnika zato ni nastala v prometni nesreči. Pritožnica še izpostavlja, da tožnik v času nastanka nezgode ni bil voznik, temveč delavec na balirki in tudi zato ni podano zavarovalno kritje po AO plus zavarovanju. Sodišče se do navedb toženke, da tožnik ni bil voznik, ni opredelilo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Iz poročila PP, da do poškodbe tožnika ni prišlo zaradi premika traktorja, temveč zato, ker se je tožnik spotaknil. Gre za javno listino, katere vsebino ni mogoče izpodbiti zgolj z izpovedbo tožnika. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, saj je za obstoj prometne nesreče nujno, da je udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je stališče toženke zgrešeno in v nasprotju z jasnimi napotki Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 359/2011 z dne 30. 10. 2014. Okrožno sodišče v Novem mestu je v izpodbijani sodbi sledilo napotkom Vrhovnega sodišča in sprejelo pravilno odločitev. Trditev, da tožnik ni bil voznik, temveč delavec, je v nasprotju s pojmom uporabe vozila, poleg tega pa gre za nepravočasno trditev. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno. Poudarja, da bi morala toženka škodo, ki jo povzroči zavarovano motorno vozilo, ko je uporabljeno kot delovni stroj, izrecno izključiti iz zavarovalnega kritja. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica sodišču neutemeljeno očita kršitev načela kontradiktornosti, saj ga utemeljuje z izostankom opredelitve do njenih trditev, da tožnik v konkretni nezgodi ni bil voznik traktorja, pač pa delavec na balirki. Gre namreč za trditve, ki jih je toženka sodišču ponudila šele v ponovljenem postopku, s pripravljalno vlogo z dne 12. 1. 2015, tožnik pa je ugovarjal, da gre za prepozne trditve (primerjaj zapisnik naroka z dne 13. 1. 2015). Ker toženka navedb, ki jih je podala po prvem naroku (286. in 2. odstavek 362. člena ZPP) ni ustrezno opravičila, jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo (šesti odstavek 286. člena ZPP). Opredeljevanje do teh trditev zato ni bilo potrebno.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da do tožnikove poškodbe ni prišlo pri vožnji po cestnih površinah, temveč ob uporabi traktorja s priključeno balirko na travniku. Tožnik je s traktorjem na travniku baliral seno. Ker je na stroju za baliranje prišlo do okvare, jo je poskušal tožnik, ki je takrat upravljal s traktorjem, odpraviti. Traktor je ustavil, zategnil ročno zavoro in izklopil kardan. Balirni stroj je miroval, traktor pa je še vedno deloval v prostem teku. Zaradi vzvratnega premika traktorja, ki je stal na klancu, se je tožnik, ki je takrat stal na balirki, opotekel in z desno roko udaril med valje balirnega stroja, zaradi česar sta valja tožnikovo roko zgrabila in mu jo odtrgala med ramo in komolcem.

7. Toženka v pritožbi trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnik, preden se je lotil popravila, ugasnil traktor, prav tako pa tudi ni izključil pogona stroja balirke (kardana), zaradi česar so se valji balirke še vedno vrteli. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je do nezgode prišlo zato, ker je tožnik zaradi premika traktorja izgubil ravnotesžje in trdi, da se je tožnik spotaknil. Sklicuje se na poročilo PP, ki je po njenih trditvah javna listina.

8. Pritožbeno sodišče očitke v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja zavrača. Ne glede na to, da iz poročila PP izhaja deloma drugačen opis dogodka (glede izklopa kardana in glede neposrednega razloga za nesrečo – izguba ravnotesžja zaradi premika traktora ali zaradi spotika), to ne pomeni, da so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je oprlo na tožnikovo izpovedbo, napačne. Ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v to, ali poročilo, ki ga policija na podlagi 148. člena ZKP pošlje tožilstvu, sploh predstavlja javno listino, mora opozoriti, da dokazno pravilo o resničnosti tistega, kar se v listini potrjuje ali določa, ni absolutno. Sodišče zavezuje le, če v dokaznem postopku ni izpodbito. To se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Sodišče je glede poteka nesreče tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno sledilo tožniku. Policija, ki je poročilo pripravila, namreč z njim, kot je izpovedal, razgovora ni opravila. Ob nesreči je bil sam. Tisti, ki so sicer tudi opravljali delo na travniku, po mnenju tožnika dogodka niso videli. Ker razen sklicevanja na Poročilo PP in dejstvo, da tožnik v tožbi ni navedel, da je ročno zavoro zategnil, ne ponudi razlogov, ki bi lahko vzbudili dvom v tožnikovo izpovedbo, pritožbeno sodišče očitke zavrača. 9. Ne glede na to pa pritožbeno opozarja tudi na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik traktor ugasnil, ampak je ugotovilo le to, da ga je ustavil in zategnil ročno zavoro. Ker pri zahtevku, ki temelji na zavarovanju AO plus, krivda voznika za nastalo škodo ni pomembna, je ob dejstvu, da ni prerekano, da je tožniku roko odtrgala delujoča balirka, vprašanje, ali je izklopil tudi kardan ali ne, tudi sicer nerelevantno. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, pa je v konkretnem primeru nerelevantno tudi vprašanje, ali se je tožnik poškodoval iz vzroka kot ga je ugotovilo sodišče, ali pa zato, ker se je spotaknil. Do izplačila zavarovalnine namreč v nobenem primeru ni upravičen.

10. Nobenega dvoma ni, da je sodba Sodišča Evropske unije C-162/13 z dne 4. 9. 2014 (v nadaljevanju sodba SEU), upoštevajoč šesti odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih, za slovenska sodišča pri sojenju zavezujoča. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da to ne velja v konkretnem primeru in je zato sklicevanje sodišča prve stopnje na to sodbo, kljub drugačnemu stališču, ki izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 359/2011 z dne 30. 10. 2014, zmotno.

11. Sodba SEU je bila izdana na podlagi predloga Vrhovnega sodišča RS za sprejetje predhodne odločbe(1) glede vprašanja razlage 3. člena Direktive 72/166/EGS Sveta z dne 24. 4. 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva 72/166/EGS). Gre za direktivo, ki (je) v pravu Evropske unije urejala sistem obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil. Poleg te direktive so do sprejetja Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, sistem obveznega zavarovanja civilne odgovornosti urejale še Druga direktiva Sveta z dne 30. 12. 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (84/5/EGS), Tretja direktiva Sveta z dne 14. 5. 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (90/232/EGS), Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 5. 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) in Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. 5. 2005 o spremembi Direktiv sveta 72/166/EGS, 84/5/EGS, 88/357/EGS in 90/232/EGS ter Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/26/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil. Vse naštete direktive je kot pravo Unije pri presoji upoštevalo tudi Sodišče EU (primerjaj razloge sodišča v točkah 3 do 17).

12. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se Sodišče EU vprašanja, ki mu je bilo zastavljeno, ni lotilo zgolj z analiziranjem Direktive 72/166/EGS (t. i. Prva direktiva), je tako sicer pravilna, vendar premalo natančna. Sodišče EU v tej sodbi namreč ni analiziralo katerihkoli direktiv s področja zavarovalnega prava, ampak direktive, ki v pravu Evropske unije urejajo sistem obveznega zavarovanja civilne odgovornosti za škodo, ki pri uporabi motornih vozil nastane tretjim (in ne vozniku).

13. V konkretnem primeru pa tožbeni zahtevek tožnika nima podlage v sklenjenem obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti za škodo, ki je z uporabo vozila povzročena tretjim, ampak v sklenjenem AO plus zavarovanju, ki ga ni mogoče enačiti z obveznim zavarovanjem odgovornosti, kar je bilo sicer predmet zgoraj citirane sodbe SEU. Za razliko od zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki je posebna oblika zavarovanja, ki temelji na obveznosti iz 15. člena ZOZP in zaradi razlogov socialnosti odstopa od načela, da je zavarovanje prostovoljno, gre pri zavarovanju AO plus za prostovoljno zavarovanje, katerega predmet ni zavarovanje odgovornosti, ampak gre po svoji naravi za nezgodno zavarovanje. S temi zavarovanji se Sodišče EU ni ukvarjalo, niti sodba o tem ne govori. Na odločitev Sodišča EU zato sodišče v tej zadevi ne more biti vezano. Posledično je zato tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na cilj Direktiv, ki jih je presojalo, neustrezno.

14. Pri prostovoljnem pogodbenem zavarovanju, kamor sodi tudi zavarovanje AO plus, je kritje podano samo v obsegu dogovorjenem z zavarovalno pogodbo.

15. V konkretnem primeru zavarovalno pogodbo predstavlja zavarovalna polica št. 4406722836 in Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus) z oznako PG-aop/05-2 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Ti splošni pogoji (del priloge B9) obseg kritja določajo v 1. členu. Po tej določbi je zavarovalnica zavezana povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, trpi zavarovanec. Zavarovanec pa je po uvodni določbi oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči.(2)

16. Konkretno pogodbeno zavarovanje torej ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči. To pomeni, da je potrebno presoditi to, ali se je zgodila prometna nesreča, in ne, ali je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z uporabo vozila, ki je (upoštevajoč sodbo SEU) skladna z njegovo običajno funkcijo. Razlaga 3. člena Direktive 72/166/EGS oziroma pojma „uporaba vozila“ je zato tudi iz tega razloga v konkretni zadevi nerelevantna.

17. Sodna praksa se je z razlago pojma „prometna nesreča“, na katerega različni splošni pogoji za AO plus zavarovanja vežejo obseg kritja, že ukvarjala. Zavzela je stališče, da je pojem jasen in zato razlogov za uporabo razlagalnih pravil (82. člena in naslednjih OZ) ni. Brez posebnih razlagalnih naporov je jasno, kakšen je smisel in pomen pridevnika „prometni/a“. Nesreče, ki jih zajema zavarovalno kritje, torej niso kakršnekoli in katerekoli (poljedelske, delovne, lovske), temveč samo prometne, se pravi tiste, do katerih pride pri uporabi vozila v cestnem prometu.(3) Sodna praksa se je sklicevala tudi na 19. člen ZVCP-1, ki je določal, da je prometna nesreča nesreča na javni cesti in nekategorizirani cesti, ki je dana v uporabo za cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej ena ali več oseb umrlo, bilo telesno poškodovanih ali je nastala materialna škoda. Nobenega tehtnega razloga ni, da bi pritožbeno sodišče v konkretni zadevi določilo prvega člena splošnih pogojev razlagalo drugače. 18. V konkretnem primeru do tožnikove poškodbe ni prišlo pri vožnji po cestnih površinah, temveč ob uporabi traktorja s priključeno balirko na travniku, kot je bilo to že opisano v točki 6 te sodbe. Ker vozilo (to je traktor) v konkretnem primeru ni bilo uporabljeno v prometu, neodvisno od vprašanja, ali je traktor miroval ali se je samodejno premaknil, tega škodnega dogodka ni mogoče šteti za prometno nesrečo. Ker je tako, tožnik do povrnitve škode iz zavarovanja AO plus ni upravičen.

19. Na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je bilo zavarovano motorno vozilo (traktor) traktorski vlačilec, ki je primarno namenjen za delo na kmetijskih površinah in funkcije motornega vozila na cestah oziroma v cestnem prometu praktično ne opravlja. Ker gre pri AO plus zavarovanju za prostovoljno zavarovanje, je kritje lahko omejeno zgolj na primere, ko do škode pride v prometni nesreči. Zato ne gre za nedopustno oženje vsebine zavarovalnega kritja. Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče že v svoji sodbi II Cp 3814/2010 z dne 12. 1. 2011, ni ustrezno niti sklicevanje na prvo točko 1.a člena ZOZP, ki opredeljuje pojem nesreče, saj gre za širši pojem kot je pojem „prometna nesreča“.(4)

20. Tožnik se v odgovoru na pritožbo neutemeljeno zavzema tudi za to, da bi morala toženka primere, ko se zavarovano vozilo uporablja kot delovni stroj, izrecno našteti med primeri nezavarovanih nevarnosti. 3. člen Splošnih pogojev med nezavarovanimi nevarnostmi namreč obravnava primere, ko do škode sicer pride pri uporabi motornega vozila kot prometnega sredstva, vendar pa je zavarovalno kritje zaradi določenih posebnih okoliščin izključeno. V obravnavanem primeru pa je izključeno zavarovalno kritje že po 1. členu Splošnih pogojev, saj kot rečeno, do poškodovanja tožnika ni prišlo v prometni nesreči, temveč pri uporabi traktorja kot delovnega stroja na travniku.

21. Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi II Ips 359/2011 z dne 30. 10 2014 opozarja še na (drugačna) stališča od tistih, ki sta jih v prejšnjem sojenju zavzeli obe nižji sodišči in po katerih so pod zavarovalno kritje spadale tudi škode nastale izven prometnih površin. Pri tem je izpostavilo odločitvi v zadevah II Ips 117/2002 in II Ips 407/2008. Pritožbeno sodišče je obe odločbi vpogledalo. Ugotavlja, da stališča, ki so bila v njih zavzeta, na konkretno odločitev ne morejo vplivati, saj ne gre za primerljive zadeve. V primeru II Ips 117/2002 odločitev VS RS ni temeljila na enakih splošnih pogojih, saj so splošni pogoji v tej zadevi kritje vezali na škodo „ki jo upravičenec utrpi ob uporabi zavarovanega motornega vozila“, ne pa na škodo, ki jo zavarovanec utrpi v „prometni nesreči“, kot določajo konkretni Splošni pogoji. V primeru II Ips 407/2008 pa je bila obravnavana škoda, ki je nastala sopotnici v vozilu, ki je bilo (obvezno) zavarovano pri zavarovalnici, ne pa škoda, ki bi jo utrpel voznik.

22. Ker glede na obrazloženo pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

23. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik zaradi neuspeha v postopku ni upravičen do njihove povrnitve, pač pa je tožena stranka upravičena do povračila stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je glede postopka pred sodiščem prve stopnje priznalo priglašene materialne stroške v višini 15,00 EUR, v pritožbenem postopku pa strošek plačane takse v višini 1.116,00 EUR ter materialne stroške v višini 30,00 EUR (fotokopiranje, poštnina), skupaj torej 1.161,00 EUR. Ker toženka zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov ni zahtevala, jih pritožbeno sodišče ni priznalo.

(1) Predlog je bil vložen v zvezi z zadevo II Ips 415/2011. V tej zadevi je bil tožnik poškodovan pri spravljanju bal sena na podstrešje skednja. Vzpenjal se je po lestvi, ko je zavarovanec tožene stranke traktor s prikolico, na kateri so bile bale sena, prestavil vzvratno in pri tem zadel lestev, ki se je skupaj s tožnikom prevrnila na tla. Tožnik je zoper zavarovalnico, pri kateri je imel lastnik traktorja sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker v slovenskem nacionalnem pravu obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ureja Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ta pa v 15. členu določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz, se je v teku postopka izpostavilo vprašanje pojma „uporaba vozila“, ki v ZOZP ni definiran in ga je doslej napolnjevala sodna praksa (odločba je dostopna v javno dostopni bazi Vrhovnega sodišča RS).

(2) Gre za neprerekana dejstva, ki niso bila predmet dokazovanja (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato ta dejstva lahko vzelo za podlago svoje odločitve tudi na nejavni seji, ne da bi s tem prikrajšalo pravdni stranki za pravico do izjave (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2011 z dne 17. 5. 2011).

(3) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 408/2005, II Ips 319/2007 in II Ips 1159/2008. (4) Primerjaj z Ristin G. in drugi, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana 2008, točka 2.3, stran 108.