Jedro

Tožnica je dne 17. 10. 2012 sama odjavila stalno prebivališče v N. in kot novo stalno prebivališče navedla Via …. Tožnica tudi ne zanika prejema dopisa Upravne enote Nova Gorica številka 214-894/2013/2 z dne 29. 5. 2013 v zadevi prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje, s katerim je bila seznanjena z ugotovitvami organa prve stopnje, z določbami 6. in 7. alinee tretjega odstavka 57. člena ZTuj-2 in tudi s posledicami, ki bodo sledile, če se v odrejenem roku o ugotovitvah pomembnih za odločitev ne bo izrekla.

S tožbenimi navedbami glede zmote pri odjavi stalnega prebivališča tožnica ne izpodbija dejstva, da je poziv, v katerem je bila opozorjena tudi o pravici do tolmača, prejela in da se nanj sploh ni odzvala. To pa pomeni, da predstavljajo dejstva in okoliščine, ki jih navaja v tožbi in zanje predlaga dokaze, nedopustno tožbeno novoto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravna enota (v nadaljevanju organ prve stopnje) ugotovila, da je dovoljenje za stalno prebivanje izdano 22. 10. 2010 osebi z imenom A.A., državljanki Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju tožnica) prenehalo veljati. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ prve stopnje na podlagi podatkov iz Registra stalnega prebivalstva ugotovil, da je tožnica, ki ji je bilo 22. 10. 2010 izdano dovoljenje za stalno prebivanje v RS, dne 17. 10. 2012 odjavila stalno prebivališče v RS in se odselila v Italijo, Via …. Po citiranju določb 6. in 7. alinee 57. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), organ prve stopnje navaja, da je zato, ker je izselitev stranke iz Republike Slovenije razlog za prenehanje dovoljenja za stalno prebivanje, tožnico pozval, da se pred izdajo odločbe s pisno izjavo v roku treh dni izreče o njegovih ugotovitvah oziroma o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev in jo seznanil, da bo sicer nadaljeval postopek v smislu prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje. Ker se tožnica, ki je navedeni poziv prejela dne 12. 6. 2013, nanj do izdaje odločbe ni odzvala je organ prve stopnje sprejel izpodbijano odločitev.

Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju pritožbeni organ) je z odločbo številka 2140-411/2013/2 (1312-03) dne 11. 11. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnica v tožbi navaja, da jo je upravni organ kot stranko zavedel in da je zato opravila odjavo prebivanja na naslovu N., čeprav je tam dejansko stalno prebivala. Ker se z dejstvom, da je dne 17. 10. 2012 odjavila stalno prebivališče v RS in se odselila v Italijo na naslov Via … ne strinja, sodišču predlaga, da glede tega dejstva preveri podatke pri italijanskih varnostnih organih. Zatrjuje, da je imela tudi za čas od 4. 1. 2012 do 4. 1. 2013 sklenjeno najemno pogodbo za stanovanje na naslovu N. Zato meni, da upravni organ ne bi smel tega dejstva šteti kot odjavo stalnega prebivališča, pač pa le za zasebni obisk, ki ga zakonodaja dovoljuje. Prav zato, ker v konkretnem primeru ne gre za odjavo prebivališča po Zakonu o prijavi prebivališča, predlaga obnovo postopka s ponovnim zaslišanjem tožnice kot stranke ter prič (lastnike nepremičnine v N. in M.). Vztraja pri trditvi, da se iz Republike Slovenije ni nikoli izselila in da na naslovu Via … v Italiji nikoli ni imela začasnega ali stalnega prebivališča. Izpodbijana odločitev je zanjo absurdna tudi zato, ker jo je organ prve stopnje utemeljil na določbi 6. alinee tretjega odstavka 57. člena ZTuj-2, ki velja za osebe, ki se izselijo izven območja članic EU neprekinjeno eno leto ali dlje. Navaja tudi, da kot tujka ni poznala posledic njenega nesodelovanja v upravnem postopku. Sodišču smiselno predlaga da tožbi ugodi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri ugotovitvah navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in utemeljitvi podani v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa. Trditev tožnice, da kot neuka stranka ni razumela pomena pisne seznanitve, po mnenju tožene stranke glede na to, da so v pisni seznanitvi razumljivo navedena ugotovljena dejstva, kakor tudi vpliv teh dejstev na veljavnost dovoljenja za stalno prebivanje in da je bila tožnica seznanjena tudi s pravico do tolmača, ni utemeljena. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja, ker meni, da pogoj, ki je za prenehanje dovoljenja za stalno prebivanje v RS, ki je določen v 6. alinei tretjega odstavka 57. člena ZTuj-2, v njenem primeru, ni podan. Ob navajanju, da je bila s strani uradne osebe pri odjavi stalnega prebivališča zavedena in dejstvu, da izven Republike Slovenije ni imela stalnega in niti začasnega bivališča, pa zatrjuje, da pogoji za izdajo izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni.

Po presoji sodišča na pravilnost izpodbijane odločitve, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, tožbeni ugovori ne morejo vplivati iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi namreč ni sporno dejstvo, da je tožnica, z odjavo predpisano na obrazcu določenem v Pravilniku o izvrševanju Zakona o prijavi prebivališča, dne 17. 10. 2012 sama odjavila stalno prebivališče v N. in kot novo stalno prebivališče navedla Via …, Italija. Tožnica tudi ne zanika prejema dopisa Upravne enote Nova Gorica številka 214-894/2013/2 z dne 29. 5. 2013 v zadevi prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje, s katerim je bila seznanjena z ugotovitvami organa prve stopnje, z določbami 6. in 7. alinee tretjega odstavka 57. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in tudi s posledicami, ki bodo sledile, če se v odrejenem roku o ugotovitvah pomembnih za odločitev ne bo izrekla. Ob upoštevanju teh dejstev sodišče ne dvomi, da je organ prve stopnje pravilno odločil, da pritožničino dovoljenje za stalno prebivanje, zaradi njene izselitve ugotovljene na podlagi podatkov v Registru stalnega prebivalstva, preneha veljati. Sodišče se strinja tudi z utemeljitvijo podano v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, da je v obravnavanem primeru temelj za prenehanje dovoljenja za stalno prebivanje v 7. alinei tretjega odstavka 57. člena ZTuj-2 in ne na določbi 6. alinee, ki je kot podlaga navedena v izpodbijani odločbi. Vendar ta nepravilnost ne vpliva na odločitev.

Po določbi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bila tožnici s pozivom organa prve stopnje, ta možnost dana. S tožbenimi navedbami glede zmote tožnice pri odjavi stalnega prebivališča niti tožnica ne izpodbija dejstva, da je že navedeni poziv, v katerem je bila opozorjena tudi o pravici do tolmača, prejela in da se nanj sploh ni odzvala. To pa pomeni, da predstavljajo dejstva in okoliščine, ki jih navaja tožnica v tožbi in zanje predlaga dokaze, nedopustno tožbeno novoto. Zato jih sodišče pri odločanju v tem upravnem sporu v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 ni upoštevalo.

Glede na vse navedeno sodišče na podlagi dejstev navedenih v izpodbijani odločbi, ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.