Jedro

Ker pogodbeni stranki aneksa k Pogodbi, v katerem bi dogovorili drugačen rok izročitve stanovanja, nista sklenili, je zmotno prepričanje revidenta, da ga je lahko nadomestilo zaprosilo za soglasje (ki je v svojem tekstu vseboval tudi spremembo roka za izročitev stanovanja), katerega je bil končni kupec v skladu s Pogodbo dolžan pridobiti in ki je bil tožnici s strani izvajalca del v podpis ponujen šele na dan izročitve stanovanja, čeprav je tožnica zanj zaprosila že pred tem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 337,10 EUR v petnajstih dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 5.001,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom II DoR 405/2010 z dne 29. 9. 2011 revizijo dopustilo glede pravnih vprašanj: - ali je bila tožnica glede na določila OZ in prodajne pogodbe dolžna pridobiti soglasje toženca za spremembe na stanovanju ter ali nepridobitev tega soglasja pomeni, da ni upravičena do pogodbene kazni za zamudo; - ali je tožnica z zaprosilom za soglasje z dne 16. 5. 2005 pristala na dejstvo, da se ji stanovanje izroči šele 16. 5. 2005. Navedbe revidenta

3. V reviziji toženec vztraja na tem, da bi morala tožnica pred izvedbo sprememb pridobiti njegovo soglasje, saj četudi bi toženec za spremembe vedel in jih dopustil, bi obravnavani vzrok zamude ostal v sferi tožnice. Pasivnosti toženca ni mogoče šteti za soglasje volje, poleg tega pa samovoljno naročenih sprememb na stanovanju ni mogoče šteti za ponudbo, na katero je mogoče pristati. Argumentira, zakaj sklepanje sodišča druge stopnje ni dosledno v delu, v katerem s strani tožnice podpisani zahtevi za soglasje odreka pravni učinek spremembe roka za izročitev stanovanja, iz istega razloga (da toženec ni stranka pogodbe) pa v primeru naročanja sprememb na stanovanju tožnici ne očita kršitve pogodbe. Meni, da tožnica s svojimi navedbami in tožbenim zahtevkom nasprotuje svoji jasno izraženi volji, da pristaja na kasnejši datum izročitve stanovanja, kar pa je nedopustno. Sklicuje se tudi na odločbo VS RS II Ips 43/2011 z dne 22. 9. 2011. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 247. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Tožnica je v pravdi od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude toženca pri primopredaji stanovanja, ki je bilo predmet prodajne pogodbe z dne 26. 3. 2004 (Pogodba). Osrednje sporno vprašanje je bilo, katera pogodbena stranka je za zamudo odgovorna. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo (kar je prestalo pritožbeni preizkus), da je tožnica pri izvajalcu del naročila določene spremembe na stanovanju, ki pa niso bile večje narave, in niso predstavljale vzroka za zamudo pri izročitvi stanovanja. Tožena stranka v okviru dopuščene revizije navaja, da sodišči pri končni presoji nista upoštevali 1) tožničine kršitve pogodbenega določila, v skladu s katerim bi morala tožnica pred izvedbo sprememb pridobiti soglasje tožene stranke, ter 2) jasno izražene volje tožnice na zaprosilu za soglasje z dne 16. 5. 2005 (B5), s podpisom, s katerim je tožnica pristala na kasnejši datum izročitve stanovanja.

8. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 43/2011 z dne 22. 9. 2011 podalo razlago drugega odstavka 5. člena Pogodbe (ki določa, da prodajalec omogoči kupcu nepremičnine določene spremembe na stanovanju, vendar le ob pogoju, da stroške zanje nosi kupec), da gre za določbo, namenjeno varstvu prodajalca, ter da mora prodajalčevo soglasje pridobiti kupec. Vendar v obravnavanem primeru (za razliko od prej omenjenega) obseg naročenih sprememb na stanovanju ni predstavljal vzroka za zamudo pri izročitvi stanovanja in zato odsotnost soglasja tožene stranke ne more predstavljati „višje sile“ za prodajalca stanovanja (toženca), zaradi katere ta na podlagi drugega odstavka 7. člena Pogodbe ne odgovarja. Povedano z drugimi besedami, kršitev pogodbenega določila o predhodni pridobitvi soglasja ni v vzročni zvezi z zamudo pri izročitvi stanovanja in zatorej zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve tega pogodbenega določila ni avtomatično neutemeljen.

9. Neutemeljeno pa je tudi revidentovo prepričanje, da je tožnica s podpisom zaprosila za soglasje dne 16. 5. 2005 pristala na kasnejši rok izročitve stanovanja. Po določilu 1. člena Dogovora o načinu izvajanja sprememb na željo končnih kupcev (A4) sta bila E., d. o. o., (prodajalec) in G.d. o. o., (izvajalec) pripravljena upoštevati in izvajati spremembe na željo kupcev le, če te niso vplivale na rok izročitve kupcu (tožencu). Koordinator in nosilec vseh sprememb na željo končnega kupca je bil v skladu z določilom 3. člena predmetnega dogovora izvajalec G. d. o. o. Po določilu pete alineje 2. člena dogovora naj bi k predlogu želene spremembe in pisni potrditvi s strani končnega kupca podala soglasje prodajalec (E. d. o. o.) in kupec (toženec).

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, 1) da je tožnica spremembe na svojem stanovanju naročila pri investitorju (družbi E.), spremembe na stanovanju pa je izvedel izvajalec del (družba G.), na katerega je tožnico napotila tožena stranka, 2) da se je soglasje k spremembam stanovanja po ustaljenem postopku pridobivalo/podpisovalo na dan primopredaje stanovanja, 3) da je bilo zaprosilo za soglasje oblikovano kot obrazec, v katerem je bilo potrebno zgolj dopisati podatke, ki so se nanašali na konkretno stanovanje, 4) da je tožnica izpovedala, da se je pri podpisu obrazca strinjala le z izročitvijo stanovanja, ne pa tudi s tem, da pristaja na kasnejši rok izročitve, 5) da si je tožnica v primopredajnem zapisniku izrecno pridržala pravico uveljavljati pogodbeno kazen. Te dejanske ugotovitve, ki so prestale pritožbeni preizkus, pa potrjujejo materialnopravni zaključek sodišč, da zapisan „dogovor“ med tožnico in izvajalcem del o spremembi roka izročitve stanovanja ne spreminja pogodbenega določila o roku izročitve stanovanja, ki sta ga dogovorila tožnica in toženec v Pogodbi. Sprememba roka izročitve stanovanja pomeni spremembo pogodbe, ki zahteva voljo obeh pogodbenih strank in tudi izjavo te volje v pisni obliki (drugi odstavek 51. člena OZ). Ker pogodbeni stranki aneksa k Pogodbi, v katerem bi dogovorili drugačen rok izročitve stanovanja, nista sklenili, je zmotno prepričanje revidenta, da ga je lahko nadomestilo zaprosilo za soglasje (ki je v svojem tekstu vseboval tudi spremembo roka za izročitev stanovanja), katerega je bil končni kupec v skladu s Pogodbo dolžan pridobiti in ki je bil tožnici s strani izvajalca del v podpis ponujen šele na dan izročitve stanovanja, čeprav je zanj tožnica zaprosila že pred tem. Okoliščina, da sta investitor (ali njegov izvajalec) brez s strani tožnice predhodno pridobljenega soglasja izvedla naročene spremembe, pa spada v notranjo sfero tožene stranke (glej dogovor A4) in tako ne utemeljuje ekskulpacijskega razloga po 250. členu OZ.

10. Ker revident ni dokazal, da bi prepozno pridobljeno soglasje s strani tožnice predstavljalo vzrok za zamudo pri izročitvi stanovanja in ker ni dokazal, da bi za kasnejši rok izročitve stanovanja obstajalo tožničino soglasje, je pravilna materialnopravna odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pogodbeno kazen, kot to izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

12. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožnici dolžna povrnitvi stroške odgovora na revizijo po stroškovniku na l. št. 240 ter v skladu z Odvetniško tarifo (druga točka izreka).