Jedro

Domneva se, da je vzrok za kršitev pogodbe v sferi pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, ta pa lahko to domnevo ovrže. Tožena stranka se lahko na podlagi 240. člena OZ razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je zamudila z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.001,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,198.518,00 SIT od 17. 5. 2005 do 31. 12. 2006 ter od zneska 5.001,33 EUR od 1. 1. 2007 dalje do prenehanja obveznosti, v 15 dneh.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.931,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do izpolnitve.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da vrne zadevo v ponovno sojenje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Cp 2679/2009 že pravnomočno zavrnilo identičen zahtevek drugih tožnikov za plačilo pogodbene kazni zoper istega toženca na podlagi nakupa stanovanja v istem naselju in identične prodajne pogodbe. Tožnica bi morala pred izvedbo sprememb pridobiti soglasje tožene stranke, kar utemeljujejo že splošne določbe pogodbenega prava. Tožena stranka se je do 15. 3. 2005 pod grožnjo pogodbene kazni zavezala izročiti le stanovanje, kot je le-to določeno v pogodbi in ne stanovanja, na katerem bodo izvedene dodatne spremembe na željo kupca. Napačno je sklepanje sodišča, da so bile vse tožničine želje za spremembe odobrene, saj priča K. tega ni izpovedal. Tožnica je navedla, da naj bi pisno zaprosila toženo stranko za spremembe, kar naj bi toženec odobril. Ta izpoved kaže na to, da se je tožnica zavedala, da mora soglasje pridobiti od tožene stranke. Sklepanje sodišča, da je iz samega dejstva, da so bile spremembe izvedene, izhajalo, da je bilo tožničino zaprosilo odobreno, je napačno. Pasivnost ne more izražati soglasja volj. Iz izpovedi priče K. ni mogoče sklepati, da je bila tožena stranka seznanjena s spremembami, saj je povedal, da spremembe brez soglasja kupca in izvajalca (ne pa toženca) niso mogli izvajati. Tudi priča Š. B. je v pisni izjavi izpovedala, da tožena stranka s spremembami ni bila seznanjena. Pa tudi, če bi tožena stranka bila seznanjena s spremembami, bi vzrok zamude spadal v sfero tožnice, zato ne more odgovarjati za zamudo (250. člen OZ). Bistveno v predmetni zadevi pa je dvoje: 1. Kakšna je pravna narava s strani tožnice in G…, d.o.o., podpisanega zaprosila za soglasje in 2. Ali je izvajanje sprememb na željo tožnice povzročilo zamudo? Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica s podpisom zaprosila za soglasje dne 16. 5. 2005 pristala na dejstvo, da se ji tega dne izroči stanovanje. Napačen pa je zaključek, da se na podlagi istega zaprosila ni odpovedala pogodbeni kazni. Če se je strinjala s tem, da se primopredaja stanovanja prestavi s 15. 3. 2005 na 16. 5. 2005, je logično, da iz tega izhajajo tudi vse ostale posledice, predvsem tek pogodbene kazni. Tožnica se je strinjala z novim rokom izročitve, zato do novega roka pogodbena kazen za zamudo ni mogla začeti teči. V tem delu je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer je toženkino stališče, da zaprosila ni mogoče šteti za ustrezno izjavo volje, ker je bilo sklenjeno z G…, ki ni stranka prodajne pogodbe, zmotno. Spremembe pogodbenih določil, ki se nanašajo na lastnosti stanovanja, so po mnenju tožnice bile dopustne z dogovorom med tožnico in G… sprememba roka izročitve, ki je posledica teh istih sprememb, pa na isti način ne bi bila mogoča. Tožnica s takšnim stališčem prihaja sama s seboj v nasprotje. V zaprosilu za soglasje je jasno določeno, kdaj bo G… stanovanje zaradi izvajanja sprememb izročil tožencu. Stališče, da naj zaprosilo za soglasje ne bi predstavljalo svobodno izražene volje tožnice, je napačno. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče P., zaradi česar je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Izpodbijana sodba je napačna tudi v delu, kjer navaja, da naj naročene spremembe ne bi mogle povzročiti dvo mesečne zamude. Sodišče ni upoštevalo jasnih izjav prič, ampak je zaključek napravilo samo in brez ustreznih znanj, zato je podana kršitev 243. člena ZPP, saj bi moralo dejstva, katera dela lahko povzročijo dvo mesečni zamik gradnje, ugotavljati z izvedencem. Priče S., P. in Š. B. so vse izpovedale, da so bile razlog za zamudo spremembe.

Na vročeno pritožbo tožene stranke tožnica odgovarja in predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter povrne stroške postopka.

Zoper sklep se prav tako pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in tožnici naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik iz previdnosti vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep, kot posledico pravočasno vložene pritožbe zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari.

Pritožbi nista utemeljeni.

a) O pritožbi zoper sodbo: Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi kot nesporno ugotovilo, da bi morala na podlagi prvega odstavka 5. člena Prodajne pogodbe, opr. št. SV 386/04 z dne 26. 3. 2004 (A3), tožena stranka kot prodajalec tožnici kot kupcu izročiti kupljeno stanovanje najkasneje do 15. 3. 2005. Dejansko je do predaje stanovanja prišlo šele 16. 5. 2005, ko je bil sestavljen primopredajni zapisnik (A2), v katerem si je tožnica izrecno pridržala pravico uveljavljati plačilo pogodbene kazni, ki je določena v 7. členu prodajne pogodbe. Pogodbena kazen je bila določena v dnevnem znesku oziroma največ v višini 5 % prodajne cene stanovanja. Tožnica je dokazala, da je upravičena do vseh 5 % pogodbene kazni, kar predstavlja vtoževani znesek.

Določba 250. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01; v nadaljevanju OZ) omogoča razbremenitev dolžnika plačila pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Domneva se, da je vzrok za kršitev v sferi pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, torej tožene stranke, ta pa lahko to domnevo ovrže. Takšni vzroki pa so lahko dogodki oziroma ravnanja tretjega, ki je zunaj dolžnikove sfere, ali ravnanje upnika, ki ima znake upniške zamude. Tako se lahko tožena stranka na podlagi 240. člena OZ razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je zamudila z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Ta opredelitev negativne predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti se zelo približuje objektivni odgovornosti (Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, 2003, 2. knjiga, str. 213), kar pomeni visoko breme za razbremenitev odgovornosti.

Tožnica je v postopku dokazala utemeljenost svoje terjatve s tem, ko je zatrdila in dokazala, da prodajna pogodba ni bila izpolnjena v pogodbeno določenem roku, temveč šele dva meseca kasneje. Prej citirana določba 250. člena OZ pa omogoča dolžniku (toženi stranki) razbremenitev odgovornosti za zamudo. Tako se izkaže, da je na podlagi materialnopravnih določb OZ pravilna pritožnikova navedba, da je eno od ključnih vprašanj v predmetnem sporu, ali je izvajanje sprememb na željo tožnice povzročilo zamudo pri izročitvi stanovanja. Tekom postopka namreč ni bilo sporno, da je tožnica predlagala določene spremembe na stanovanju, pred izročitvijo stanovanja, te spremembe pa so bile tudi izvedene.

Glede na zgoraj obrazloženo materialnopravno podlago, natančneje naravo negativne predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti, morajo razlogi za zamudo, torej spremembe na stanovanju, predstavljati obsežne in zahtevne gradbene posege, ki ovirajo pravočasnost izpolnitve obveznosti tožene stranke. Kot rečeno je trditveno in dokazno breme na toženi stranki, v breme katere je dogovorjena pogodbena kazen. Tožena stranka v tem delu trditvenega bremena ni izpolnila, saj ni konkretno navedla, kakšne spremembe in katera dela so bila izvedena po naročilu tožnice, ter kako in za koliko časa je posamezna sprememba (npr. zamenjava parketa, keramike,…) vplivala na zamudo pri izročitvi stanovanja oziroma zakaj je bilo treba več časa za izvedbo stanovanja s spremembami kot pa bi ga bilo treba za izvedbo stanovanja brez sprememb. Tekom postopka je tožena stranka ugovarjala, da je do zamude z izročitvijo stanovanja prišlo zaradi sprememb na nepremičnini na željo tožnice. Te spremembe naj bi predstavljale obsežna gradbena dela in naj bi potrditvah tožene bistveno vplivale na potek in dokončanje gradnje in posledično na čas izročitve. Omeni tudi, da je pomembno, koliko časa vzame sama izvedba sprememb upoštevaje, da se določena dela izvajajo v fazah, finalna dela pa šele pred zaključkom gradnje. Tožena stranka pa konkretno ne navaja, katera sprememba v stanovanju, ki jo je predlagala tožnica, je bila tako obširna, da je časovno bistveno podaljšala rok dobave, niti ne za koliko časa je podaljšala rok dobave. Zgolj splošno zatrjevanje, da so spremembe vplivale na zamudo, ne predstavljajo zadostne trditvene podlage. Tožena stranka je v dokaz trditvi, da so spremembe na tožničinem stanovanju vplivale na zamudo, predlagala zaslišanje prič V. S., M. Š. B. in B. P., ki jih je sodišče zaslišalo (ustno in pisno). Sodišče prve stopnje je tako kljub pomanjkljivi trditveni podlagi izvedlo dokazni postopek, s katerim bi ugotovilo, ali so predlagane spremembe vplivale na zamudo pri izročitvi stanovanja.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje glede na izvedeni dokazni postopek pravilno ugotovilo, da so bile spremembe na stanovanju tožnice manjšega obsega. To je potrdila tako tožnica kot tudi priča S., ki je potrdil, da v tožničinem primeru ni šlo za velike spremembe. Bistveno pa je, da se je sodišče osredotočilo na ugotovitve pod 4. točko primopredajnega zapisnika, v katerem je natančno navedeno, kakšne spremembe so bile opravljene, in zaključilo, da ni šlo za večje gradbene posege v stanovanju. Res je, da je sodišče takšen zaključek naredilo brez sodelovanja izvedenca ustrezne stroke, kar pa ne pomeni, da je kršilo 243. člen ZPP. Kot rečeno je bilo na toženi stranki dokazno breme ekskulpacije svoje pogodbene odgovornosti, zato bi za izvedbo dokaza z izvedencem le-tega morala predlagati (212. člen ZPP) in zato založiti predujem za stroške (153. člen ZPP), česar pa v konkretni zadevi ni storila. Pritožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z obsegom sprememb v stanovanju tožnice tudi s sklicevanjem na priči Š. B. in P., ki sta izpovedala nasprotno ugotovitvam sodišča in jima to ni sledilo, ne omajajo dejanskega zaključka sodišča prve stopnje. Tudi priči S. sodišče pravilno ni v celoti sledilo, saj je očitno, da je izpovedoval glede zamude pri izročanju vseh stanovanj (torej ne zgolj tožničinega), ki pa za predmetni postopek niso pomembna. Na podlagi pojasnjenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da spremembe niso vplivale na zamudo pri izročitvi stanovanja, tožena stranka pa ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki ji ga nalaga materialno pravo, zato odgovornost za zamudo z izročitvijo stanovanja ni prešla v sfero tožnice, temveč je še vedno v sferi tožene stranke. Posledično pa je tožbeni zahtevek tožnice že iz tega naslova utemeljen.

Ker je sodišče ugotovilo, da spremembe na stanovanju, predlagane s strani tožnice, niso vplivale na zamudo z izročitvijo stanovanja, je vprašanje s strani tožene stranke danega soglasja nebistveno. Le-ta tudi v pritožbi vztraja, da soglasja v skladu z določbo drugega odstavka 5. člena prodajne pogodbe ni dala, še več, za to je naj tožnica niti ni zaprosila. Tožena stranka, tudi če vztraja na stališču, da soglasja za spremembe ni podala ali ga izrecno ne bi podala, če bi bila zaprošena za spremembe, ki jih je predlagala tožnica, to ne vpliva na končni razplet v predmetni zadevi. Dejstvo je, da ni dokazala, da bi same spremembe vplivale na podaljšanje roka dobave.

V pritožbi se sklicuje na odločbo naslovnega sodišča pod opr. št. II Cp 2679/2009, ki zagovarja stališče, da je določbo drugega odstavka 5. člena prodajne pogodbe treba interpretirati na način, da bi morala tožnica pred izvedbo sprememb pridobiti soglasje tožene stranke. Ker tega soglasja s strani tožene stranke ni dobila, le-ta ne more odgovarjati za zamudo pri izročitvi stanovanja, na katerem so bile izvedene dodatne spremembe. Sodišče druge stopnje opozarja, da ta odločitev ne predstavlja ustaljene sodne prakse, saj je v zadevah pod opr. št. II Cp 3778/2009 in II Cp 204/2010 naslovno sodišče pritrdilo interpretaciji, da določba drugega odstavka 5. člena prodajne pogodbe ne zahteva pridobitev soglasja s strani kupca (tožnice) neposredno od tožene stranke. Ta interpretacija se glede na nejasnost pogodbene določbe zdi prepričljivejšega, zato jo pritožbeno sodišče sprejema. Iz takšnih materialnopravnih zaključkov pa izhaja, da tožnici ni mogoče očitati odgovornost za zamudo, zgolj iz razloga, ker soglasja ni pridobila od tožene stranke.

Tudi sicer pa sodnih primerov, ki izhajajo iz sporov med kupci stanovanj v naselju D. in Stanovanjskim skladom RS, ne gre izenačevati. Res je, da je glede vseh primerov predmet spora plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izročitvi stanovanja, enako je tudi, da so vsi kupci zahtevali spremembe na stanovanju v skladu s tipsko prodajno pogodbo. A iz primerov izhaja, da so kupci stanovanj predlagali različen obseg in zahtevnost sprememb v svojem stanovanju, kar pa glede na določbo 250. člena OZ lahko vpliva na odgovornost tožene stranke za zamudo pri izročitvi stanovanja, če ta v postopku zadosti trditvenemu in dokaznemu bremenu.

V zvezi z vprašanjem pridobitve soglasja za dela na stanovanju, sodišče druge stopnje opozarja tudi na ugotovitve sodišča prve stopnje povzete po pričanju Petroviča, ki je izjavil, da je tožena stranka sama napotila tožnico na izvajalca G..., d.o.o.. Tožena stranka je tožnico obvestila, na kakšen način lahko uveljavlja spremembe na stanovanju, možnost uveljavljanja sprememb pa je omogočala že prodajna pogodba (drugi odstavek 5. člena). Tako je tožena stranka že ob podpisu prodajne pogodbe vedela, da obstaja možnost uveljavljanja sprememb na stanovanjih, s pozivom tožnici, pa je določila, kako se bo ta pogodbena določba realizirala. Bistvo napotila je bilo, da je tožnica primorana vse dogovore opravljati z izvajalcem, kar je tožnica v predmetni zadevi tudi storila. Sklicevanje tožene stranke, da bi morala tožnica na podlagi drugega odstavka 5. člena prodajne pogodbe pridobiti izrecno soglasje za spremembe od tožene stranke, na podlagi povedanega predstavlja zavajanje tožnice. Kot rečeno je le-ta storila vse, kar ji je naročila tožena stranka, zato se slednja sedaj ne more sklicevati na pogodbeno določilo, ki pa je poleg vsega še tako nejasno, da ne omogoča trdnega zaključka, da bi morala prav tožnica pridobiti soglasje tožene stranke.

Sodišče prve stopnje pravilno opozori tudi na med toženo stranko, družbo E…, d.o.o., in G..., d.o.o., sklenjeni Dogovor o načinu izvajanja sprememb na željo končnih kupcev (A4). Ta med drugim določa, da je koordinator in nosilec vseh sprememb na željo končnega kupca izvajalec, torej G... (3. člen dogovora). Tripartitni dogovor je z vidika tožnice sicer nepomemben, saj ona ni bila podpisnica tega dogovora, vpošteven pa je z vidika tožene stranke, ki poskuša prepričati, da bi morala tožnica soglasje pridobiti neposredno od tožene stranke. Tožena stranka je s tem dogovorom določila izvajalca G… za neposrednega nosilca vseh sprememb na stanovanju, poleg tega pa je tožnico napotila na omenjenega izvajalca. Tudi te dejanske ugotovitve omogočajo zaključek, da tožnici ne gre očitati, da ni pridobila soglasja za spremembe neposredno od tožene stranke.

Sodišče prve stopnje ne zaključuje, da je tožena stranka za predlagane spremembe vedela in tudi soglašala, kot zmotno izpostavlja pritožba. Sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da je tožnica, ki je sledila navodilom tožene stranke, kako se lahko pogodbena določba o izvedbi sprememb v stanovanju realizira, utemeljeno pričakovala, da je tožena stranka s spremembami soglašala. Glede na to, da jo je sama tožena stranka usmerila k izvajalcu, ta pa je spremembe izvedel, tožnica ni imela razloga za sum, da za spremembe ni podanega soglasja. Morebitna pasivnost tožene stranke v primeru dajanja soglasja ni bila odločilna, saj je ona sama tožnico napotila k izvajalcu. Stališče, da tožnica ni bila dolžna pridobiti soglasja, pa ne pomeni, da s strani tožene stranke soglasje ni bilo potrebno. Okoliščina, da investitor (ali njegov izvajalec) nista pridobila soglasja, preden so se spremembe, ki jih je naročila tožnica, začele izvajati, spada v notranjo sfero tožene stranke, saj gre za ravnanje tretjih, s katerimi je bila tožena stranka v poslovnem odnosu (A4), zato pogoji za ekskulpacijo v smislu 250. člena OZ tudi iz tega razloga niso izpolnjeni.

Eno od bistvenih vprašanj za toženo stranko predstavlja tudi pravna narava in posledice s strani tožnice in G... podpisanega zaprosila za soglasje (B5). Vztraja na stališču, da je tožnica s podpisom omenjenega soglasja z dne 16. 5. 2005 pristala na izročitev stanovanja šele tega dne. Že pritožbene navedbe tožene stranke so v tem delu nenatančne. Tožnica se namreč s podpisom zaprosila ni strinjala s tem, da se primopredaja stanovanja prestavi s 15. 3. 2005 na 16. 5. 2005. Primopredaja stanovanja je dejanski trenutek, kdaj je tožnica prejela stanovanje v posest in tožnica se je nedvomno strinjala s tem, da se primopredaja opravi na dan 16. 5. 2005, saj je tega dne dejansko prišlo do predaje stanovanja. Sporno pa je, ali je tožnica s podpisom zaprosila izrazila pogodbeno voljo napram toženi stranki spremeniti končni rok izročitve stanovanja določen v prvem odstavku 5. člena prodajne pogodbe. Po mnenju sodišča druge stopnje je takšno stališče tožene stranke zmotno.

Zaprosilo za soglasje sta sklenila tožnica in predstavnik G…, kar pomeni, da ta izjava volje ne more veljavno učinkovati napram toženi stranki, ki ni podpisnik omenjenega zaprosila. Pritožbeno stališče, da lahko takšna izjava veljavno učinkuje iz istega razloga, kot tožnica šteje, da je veljavno spremenila predmet pogodbe, s tem ko je predlagala spremembe na svojem stanovanju G... (izvajalcu) in ne toženi stranki, je zmotno. Z oziroma na dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo manjše spremembe na stanovanju, predlagane s strani tožnice, te manjše spremembe niso vplivale na predmet prodajne pogodbe. Predmet prodajne pogodbe je še vedno isto stanovanje, zgolj notranja oprema je bila zamenjana (parket, keramika,…), ta zamenjava pa ni terjala spremembe projektne dokumentacije, kar izhaja iz samega zaprosila za soglasje. V njem je navedeno, da so spremembe razvidne iz kupčeve vloge, del stavka, ki omenja projekt sprememb, pa je prečrtan. Tako v predmetni zadevi pri spremembah tožničinega stanovanja ne gre za spreminjanje lastnosti stanovanja, ki jih določa prodajna pogodba, zato so vse pritožbene navedbe, ki poskušajo utemeljiti nasprotno, neutemeljene. Ker pa tožnica s prošnjo za spremembo stanovanja ni spremenila predmeta pogodbe, pa odpade tudi bistveni pritožbeni razlog, zakaj bi moralo sodišče šteti podpis zaprosila za veljaven pristanek na podaljšanje končnega roka izročitve stanovanja.

V nasprotju s pritožbenimi trditvami, sodišče druge stopnje sporni odstavek zaprosila ne šteje za povsem jasen. V prvem delu odstavka je določeno do kdaj naj bi G… izvršil spremembe na stanovanju, torej ureja razmerje med tožnico in izvajalcem glede izvedbe sprememb na stanovanju, kar pa samo po sebi nima vpliva na toženo stranko, še manj pa na njeno pogodbeno zavezo izročiti tožnici stanovanje na določen dan. V nadaljevanju pa je določeno, da se ta dan šteje za dan, ko se stanovanje izroči E…, d.o.o., in toženi stranki. Iz takšne vsebine ne izhaja, da bi se tožnica strinjala, da se končni rok, ko mora tožena stranka tožnici izročiti stanovanje, prestavi na 16. 5. 2005. S čisto jezikovno razlago pridemo do zaključka, da se z zaprosilom, brez sodelovanja tožene stranke, končni rok za izročitev stanovanja s strani G... toženi stranki podaljšuje na 16. 5. 2005, s čimer se strinja tudi pritožnik. To pa ne more imeti vpliva na določbe prodajne pogodbe sklenjene med tožnico in toženo stranko. Zgolj če bi iz zaprosila izhajalo, da se tožnica izrecno strinja z izročitvijo stanovanja njej s strani tožene stranke, bi to edino omogočalo zaključek, da je na podlagi omenjenega zaprosila prišlo do tožničinega soglasja, da se rok izročitve spremeni. Tako je zmotno pritožbeno stališče, da se je tožnica s tem, ko se je strinjala za drugačen datum izročitve stanovanja toženi stranki s strani izvajalca, istočasno strinjala s tem, da tožena stranka njej izroči stanovanje šele na ta dan. Kljub podpisu zaprosila za soglasje tožnica v predmetnem postopku zatrjuje in dokaže, da s tem dejanjem ni izrazila volje spremeniti končnega roka izročitve stanovanja določenega v prodajni pogodbi. Ker pa rok v prodajni pogodbi ni bil spremenjen, pa je tožnica upravičena do plačila pogodbene kazni, kot je določeno v 7. členu iste pogodbe.

Sodišče prve stopnje je nespretno izhajalo iz stališča, da je tožnica pristala na spremembo roka izročitve, kar glede na pojasnjeno ne drži. Omenjena nespretnost pri uporabi izrazov pa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je prvo sodišče sledilo izpovedbam tožnice, ki je izrecno zatrdila, da se s podpisom zaprosila ni strinjala s podaljšanjem roka, strinjala pa se je z opravo primopredaje. Izrecno pa je tožnica isti dan na primopredajni zapisnik zapisala, da uveljavlja plačilo pogodbene kazni, od datuma določenega v prodajni pogodbi za izročitev stanovanja, zato je od tedaj upravičena do plačila le-te. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da naj bi tožnica svobodno izrazila voljo podpisati zaprosilo, saj sodišče prve stopnje nikjer ne omenja, da bi bila tožničina volja pri podpisovanju zaprosila kakorkoli omejena v svobodi, zato se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredeljevalo. Pritožnik ne pojasni, do katerih izpovedb priče P. se sodišče prve stopnje ni opredelilo in kakšen vpliv naj bi to imelo na ugotovljeno dejansko stanje, zato se tudi do te navedbe sodišče druge stopnje ni opredeljevalo.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnica dokazala utemeljenost svoje terjatve in zahtevku v celoti ugodilo. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

b) O pritožbi zoper sklep: Sodišče druge stopnje je posledično potrdilo tudi izpodbijani sklep z dne 19. 2. 2010, s katerim je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki stroške postopka tožnice. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep posledično zaradi pritožbe zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, v pritožbi pa ne izpodbija višine odmerjenih stroškov tožnice. Ker je sodišče druge stopnje sodbo z dne 14. 10. 2009 potrdilo, je pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ob tem pa je treba opozoriti na pravilne pritožbene navedbe, da ZPP ne daje podlage za izdajo sklepa o stroških postopka po končanem postopku na prvi stopnji (163. člen ZPP), temveč vedno v končni odločbi.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Enako tožnica krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke zoper sodbo, saj z navedbami v odgovoru ni prispevala k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).