Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik zmanjšal tožbeni zahtevek, saj na novo oblikovan tožbeni zahtevek iz tožnikove pripravljalne vloge ne daje podlage za drugačen zaključek. Zmanjšanje tožbenega zahtevka pa se lahko obravnava bodisi kot delno odpoved tožbenemu zahtevku bodisi kot delni umik tožbe. Ker pogoji, da bi se lahko to zmanjšanje zahtevka štelo za delno odpoved tožbenemu zahtevku, niso bili podani (odpoved mora biti izrecna, jasna in nedvoumna), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo z zmanjšanjem tožbenega zahtevka do delnega umika tožbe. Posledično je utemeljeno izdalo sklep o ustavitvi tega dela postopka.

V primeru, če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu zakonito preneha, ni pravne podlage, da bi bil delavec v obdobju po takšnem prenehanju delovnega razmerja upravičen do obračuna in izplačila nadomestila plače in regresa za letni dopust.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane odločitve zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na del 3. točke tožbenega zahtevka, ki se glasi "in z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo", na obračun in izplačilo nadomestila plač za čas od maja 2016 do vrnitve nazaj na delo ter na obračun in izplačilo regresov za letni dopust za leto 2016 in vsa nadaljnja leta do vrnitve nazaj na delo, postopek v tem delu ustavilo. V prvem odstavku II. točke izreka je zavrnilo tožnikov primarni oziroma A tožbeni zahtevek za obračun nadomestila plače za obdobje od junija 2013 do aprila 2016 v bruto zneskih, kot izhajajo iz te točke izreka, za odvod predpisanih dajatev od teh zneskov in za izplačilo ustreznih neto zneskov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V drugem odstavku II. točke izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za obračun bruto in izplačilo neto regresa za letni dopust za leto 2015, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je zavrglo tožbo v delu primarnega oziroma A tožbenega zahtevka, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati zakonske zamudne obresti od posameznega neto zneska mesečnega nadomestila plače (za obdobje od junija 2013 do aprila 2016) za 15. dan v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca. V IV. točki izreka je odločilo, da ne dovoli spremembe tožbe z dne 11. 4. 2017 v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom. V V. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno odločitev, razen zoper del sklepa, da tožena stranka nosi svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj odloči tudi o stroških pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da v svoji pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2017 ni podal delnega umika tožbe, zato sodišče prve stopnje postopka v zvezi z delom 3. točke tožbenega zahtevka ne bi smelo ustaviti. V kolikor je bilo sodišču v zvezi s to pripravljalno vlogo kaj nejasno, bi moralo tožnika v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da se jasno opredeli do tega, ali tožbo spreminja oziroma ali tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) delno umika. S to svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 188. člena ZPP in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker ni obravnavalo vseh njegovih tožbenih zahtevkov). Podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (v posledici zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da je prišlo do delnega umika oziroma spremembe tožbe).

Tožnik poleg tega ni postavil primarnega in podrednega zahtevka, tožbe ni spremenil, ampak je v celoti vztrajal pri že postavljenih zahtevkih. Do spremembe tožbe ni prišlo, saj je ostal tožbeni predlog enak, tožbeni temelj pa se je ločil na delovnopravno osnovo (reparacijski zahtevek zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja) in na odškodninsko osnovo (odškodnina za škodo, ki je nastala tožniku zaradi ničnega sklepa nadzornega sveta, ki je neposredno rezultiral v prenehanju pogodbe o zaposlitvi, delovnega razmerja in izpadov prihodkov iz tega naslova ter je predstavljal tudi kršitev pogodbe o zaposlitvi). Zahtevek za ničnost sklepa nadzornega sveta je bil postavljen v gospodarskem sporu, tožnik pa se je v svojih pripravljalnih vlogah v tem individualnem delovnem sporu skliceval tudi na trditveno podlago, kot je bila podana v gospodarskem sporu. Za ugoditev zahtevku po odškodninski osnovi je irelevantno, ali je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje prenehala zakonito ali nezakonito, saj je vse omenjeno posledica ničnega (nezakonitega) odpoklica, neposredna posledica tega odpoklica pa je bila med drugim izguba dohodka. Tožnik pri toženi stranki ni imel nobene druge pravne podlage, iz katere bi izvirali njegovi prihodki. Takšen zahtevek pa spada glede na odločbe gospodarskih sodišč (I Cpg 160/2015, V Pg 2860/2013) v okvir delovnega spora. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno ni vsebinsko opredelilo do navedb tožnika, ki se nanašajo na utemeljenost njegovih zahtevkov na odškodninski osnovi. Tožnik ni postavil podrednega tožbenega zahtevka, izpostavil je zgolj možnost ugoditve obstoječemu zahtevku na odškodninski osnovi. Ker je sodišče prve stopnje glede stvarne pristojnosti in spremembe tožbe odločilo izključno o podrednem oziroma B tožbenem zahtevku, ki ni bil postavljen, je že samo iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Še enkrat poudarja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je spremenil tožbo. V tej zadevi je pomembno samo to, ali se odškodninska osnova presoja v tem sporu ali pa v sporu I Pd 507/2016. Tožena stranka mora odgovarjati za ničen sklep nadzornega sveta, ki ga je izdala. Tožnik ima pravico, da se sodišče vsebinsko opredeli do njegovih tožbenih zahtevkov, ker bo v nasprotnem primeru kršena njegova ustavna pravica do sodnega varstva. Izpodbijana sodba glede podrednega oziroma B zahtevka sploh ni obrazložena, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih tožnikovih navedb, ki so se neposredno nanašale na spremembo tožbe oziroma stvarno pristojnost. Tožnik je vložil gospodarskopravno tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, Oddelek za gospodarsko sodstvo, v kateri je med drugim uveljavljal ugotovitev ničnosti/nezakonitosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013 o odpoklicu tožnika z mesta predsednika uprave tožene stranke (s čimer je v celoti uspel) in plačilo odškodnine v posledici ničnosti tega sklepa. Pred delovnim sodiščem pa je zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja pri toženi stranki (ta del je bil pravnomočno zavrnjen in je sedaj predmet revizije), postavil pa je tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo (plače, regres, bonitete, druge pravice). Ti zahtevki se sedaj obravnavajo v tem individualnem delovnem sporu in v sporu I Pd 25/2016. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2015 (vložena je bila v takrat edinem odprtem delovnopravnem sporu I Pd 1104/2013) postavil enoten zahtevek, ki je temeljil na podlagi iz gospodarskopravne in delovnopravne tožbe. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. I Pd 1104/2013 z dne 8. 1. 2016 razločilo pravdo, tako da se tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo drugih nadomestil (nagrade, izobraževanja, …) obravnava pod novo opr. št. I Pd 25/2016, preostali zahtevek delovnopravne narave (nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja, delovnopravno reintegracijo in reparacijo) se je še naprej obravnaval pod opr. št. I Pd 1104/2013 (zdaj I Pd 672/2017), medtem ko se zahtevki, ki so bili postavljeni v gospodarskopravnem sporu, vodijo pod opr. št. I Pd 507/2016. Odškodninski zahtevek v gospodarskopravnem sporu brez dvoma izhaja iz ničnega (ali najmanj nezakonitega) sklepa nadzornega sveta, kar je predmet gospodarskega spora V Pg 2860/2013, saj tožnik zaradi ničnega sklepa nadzornega sveta ni prejemal prihodkov, ki bi jih prejel, če do ničnega (nezakonitega) odpoklica naj bi prišlo. Ničen sklep nadzornega sveta pa je neposredno rezultiral v prenehanju pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja. Zaradi tega sklepa tožnik ni prejemal prihodkov oziroma koristi, ki so bili dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi. Z vidika odškodninske odgovornosti niti ni relevantno, ali je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zakonito ali ne. Če ne bi prišlo do ničnega sklepa nadzornega sveta, ne bi prišlo do predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja. Ker morajo biti na podlagi prvega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi razlogi za odpoklic utemeljeni, je prišlo tudi do kršitve pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v gospodarskopravnem sporu uveljavljal bruto znesek po načelu popolne odškodnine (kar zajema tudi plačilo prispevkov, ki predstavljajo korist za tožnika), zahteval pa je tudi obračun akontacije dohodnine in obveznih prispevkov. Če prispevki ne bi bili obvezni, bi tožnik prejemal večji neto znesek, tako da omenjeno v ničemer ne spreminja same narave zahtevka. Sicer je bilo o stvarni pristojnosti že pravnomočno odločeno v gospodarskem sporu (I Cpg 160/2015), kjer je bilo odločeno, da je za reševanje delovnega spora (tudi odškodninskega) pristojno delovno sodišče. Odškodninski zahtevek namreč temelji na delovnopravni podlagi, na pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bilo o pristojnosti že odločeno, do tega se v obrazložitvi izpodbijane odločbe niti ni opredelilo. Utemeljitev sodišča prve stopnje, da ni pristojno za odločanje o zahtevkih na odškodninski osnovi, je nezakonito in neustavno, saj tožnik ne more biti prizadet zaradi različnih odločitev sodišč. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje opredeljevalo do gospodarskopravnega zahtevka, ki se vodi pod opr. št. I Pd 507/2016, pri čemer pri opredeljevanju do litispendence ni primerjalo podrednega oziroma B zahtevka z gospodarskopravnim zahtevkom, ki se vodi pod opr. št. I Pd 507/2016. Sodišče bo moralo v postopku, ki se vodi pod opr. št. I Pd 507/2016, obravnavati ta zahtevek brez povezave z obravnavano pravdo, v vsakem primeru pa bo moralo upoštevati pravnomočno odločitev glede pristojnosti. Tožbeni zahtevek iz spora I Pd 507/2016 glede na izpodbijano sodbo ne more biti predmet litispendence oziroma nima identitete, kot jo ima tožbeni zahtevek v tej pravdi. Ker sodišče ni upoštevalo predloga tožnika za združitev delovnopravnih pravd (I Pd 507/2016, I Pd 1104/2013 - zdaj I Pd 672/2017 in I Pd 25/2016) je ravnalo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in ogrozilo pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker se do predloga tožnika za združitev pravd ni opredelilo, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča o zavrnitvi primarnega oziroma A tožbenega zahtevka je nezakonita in nepravilna že zato, ker podredni zahtevek (kot samostojen zahtevek) sploh ni bil postavljen. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o tožbenih zahtevkih, kot jih je tožnik postavil v četrti pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2016 in ki jih je prilagodil na naroku 13. 5. 2016. Tem zahtevkom bi lahko ugodilo v variantnem delu točke A in točke B njegove pete pripravljalne vloge. Ker tega ni storilo, je absolutno kršilo pravila postopka. Ker je zahtevek pod točko A presojalo zgolj z vidika delovnopravne osnove, ne pa tudi z vidika odškodninske osnove, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Prav tako se ni opredelilo do revizije, ki jo je tožnik vložil zoper nezakonito odločitev pritožbenega sodišča, pri čemer te revizije še ni posredovalo v reševanje na VSRS. Če bo odločitev pritožbenega sodišča razveljavljena, bo to imelo vpliv tudi na ostale tožnikove zahtevke, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavrnilo. Zaradi tega bi moralo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka ugoditi, kar bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. 6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ugotovitev nezakonitosti (oziroma ničnosti) prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (zaradi ničnega sklepa nadzornega sveta tožene stranke o tožnikovem odpoklicu s funkcije predsednika uprave), ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja (z izjemo vmesnih obdobij, ko je bil zaposlen pri drugih delodajalcih), priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki, vključno z nadomestilom plače, regresom, bonitet in nagrad. Poleg tega je na Okrožno sodišče v Ljubljani, Oddelek za gospodarsko sodstvo, vložil tožbo (A2) za ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu in za ugotovitev ničnosti vpisa spremembe zastopnika. Ob tem je v tej tožbi vtoževal še večje število različnih denarnih zahtevkov iz različnih pravnih naslovov, podredno pa je uveljavljal vrnitev na funkcijo, s katere je bil odpoklican, priznanje neprekinjenega opravljanja funkcije predsednika uprave z vsemi pravicami, vključno z nadomestilom plače, regresi, bonitetami in nagradami. Iz odločitev prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, sprejetih v gospodarskem sporu (A33, A34, A35, A36) izhaja, da je bil del zadeve, ki je bila vložena v gospodarskem sporu, odstopljen v pristojno reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

7. Tožnik je v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2015 preoblikoval tožbeni zahtevek, ga razdelil na pet točk, pri čemer je 4. točko, v okviru katere je uveljavljal različne denarne zahtevke iz različnih pravnih naslovov, razdelil na devet podtočk in jih označil od a) do i). Po prejemu te specifikacije tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 300. člena ZPP s sklepom opr. št. I Pd 1104/2013 z dne 8. 1. 2016 odločilo, da se bodo v tem individualnem delovnem sporu obravnavali tožbeni zahtevki tožnika, ki se nanašajo na ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja, na reintegracijo k toženi stranki s priznanjem delovne dobe in vpisom zavarovalne dobe v matično evidenco (z izjemo vmesnih obdobij tožnikovih zaposlitev pri drugih delodajalcih) na obračun in izplačilo nadomestila plače ter regresa za letni dopust za vtoževano obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s preostalimi denarnimi zahtevki pa je odločilo, da se bodo obravnavali ločeno od tega individualnega delovnega spora in sicer pod opr. št. I Pd 25/2016. 8. V nadaljnjem postopku je tožnik v četrti pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2016 konkretiziral denarni del tožbenega zahtevka v tem individualnem delovnem sporu (označil ga je kot točko 4 a), ki se je nanašal na nadomestilo plače in regresa za letni dopust, z navedbo mesečnih bruto nominalnih zneskov za obdobje od 15. 6. 2013 do vrnitve na delo, z odvodom predpisanih dajatev in z izplačilom ustreznih neto zneskov (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), medtem ko je bonitete, nagrade in vse druge dodatke ali bonitete, ki bi mu pripadale, uveljavljal le v opisni obliki (del tožbe v zvezi z opisnim delom tožbenega zahtevka je tožnik sicer na naroku dne 23. 3. 2016 umaknil, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu s posebnim sklepom, ki ni predmet pritožbenega preizkusa, postopek ustavilo). Na tem naroku je tožnik točko 4 tožbenega zahtevka še enkrat spremenil (po prejemu izvedenskega mnenja).

9. O celotnem tožbenem zahtevku, ki je bil predmet tega individualnega delovnega spora, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo opr. št. I Pd 1104/2013 z dne 8. 7. 2016. Ugotovilo je nezakonitost prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi in da ta ni prenehala veljati (I. točka izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 14. 6. 2013 (II. točka izreka) in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo z izjemo vmesnih prekinitev priznati delovno dobo z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo, ter mu urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka). V IV. točki in V. točki izreka je delno ugodilo njegovemu denarnemu delu tožbenega zahtevka, v VI. točki izreka pa je njegov denarni del tožbenega zahtevka v preostalem zavrnilo, v VII. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških obeh pravdnih strank.

10. Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo le tožena stranka, pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017 odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi in da mu ta pogodba ni prenehala, zavrnilo je del njegovega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 14. 6. 2013, zavrnilo pa je tudi njegov reintegracijski zahtevek skupaj s priznanjem delovne dobe in vpisom zavarovalne dobe v matično evidenco. S sklepom je razveljavilo preostali del izpodbijane sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po prejemu zgoraj opisane sodbe in sklepa pritožbenega sodišča je tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo, v zvezi z razveljavljenim delom prvostopenjske sodbe pa je vložil v spis svojo peto pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2017. V tej vlogi je sicer med drugim navedel, da v celoti vztraja pri svojih (odprtih) tožbenih zahtevkih, vendar pa je nato v preostalem delu tožbenega zahtevka (glede katerega je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena), ki ga je označil pod točko a) navedel konkretne mesečne bruto zneske nadomestila plače za obdobje od junija 2013 do aprila 2016 in regresa za letni dopust za leto 2015, od katerih bi mu morala tožena stranka obračunati in odvesti predpisane dajatve, nato pa mu izplačati pripadajoče neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je v tej vlogi postavil tudi zahtevek pod točko b), v katerem je vtoževal izplačilo istih bruto zneskov, kot jih je v točki a) zahtevka uveljavljal kot bruto nadomestila plače in regresa za letni dopust. V zvezi s tem je izrecno navedel, da predlaga sodišču, da ugodi njegovim zahtevkom v obliki, ki jo je opredelil v tej pripravljalni vlogi. Glede na zgoraj opisano je treba ugotoviti, da tožbeni zahtevek tožnika, kot ga je oblikoval v svoji pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2017 (ki se je nanašal na obračun in izplačilo nadomestila plač in regresa za letni dopust) ni več vseboval zahtevka, ki bi se nanašal na obračun in izplačilo nadomestila plač za čas od maja 2016 dalje do vrnitve nazaj na delo in na obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2016 in vsa nadaljnja leta do vrnitve tožnika nazaj na delo, kot tudi ne (opisnega) zahtevka za priznanje vseh pravic, ki iz delovnega razmerja (ki naj bi mu nezakonito prenehalo) izhajajo.

11. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnik v tem delu zmanjšal tožbeni zahtevek, saj na novo oblikovan tožbeni zahtevek iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 10. 4. 2017 tudi po stališču pritožbenega sodišča ne daje podlage za drugačen zaključek. Zmanjšanje tožbenega zahtevka pa se lahko obravnava bodisi kot delno odpoved tožbenemu zahtevku bodisi kot delni umik tožbe. Ker pogoji, da bi se lahko to zmanjšanje zahtevka štelo za delno odpoved tožbenemu zahtevku, niso bili podani (odpoved mora biti izrecna, jasna in nedvoumna), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo z zmanjšanjem tožbenega zahtevka do delnega umika tožbe. Posledično je utemeljeno izdalo sklep o ustavitvi tega dela postopka. Ob tem pa je treba dodati, da sklep o ustavitvi postopka zaradi (delnega) umika tožbe ne predstavlja procesne ovire za vložitev nove tožbe z enakim tožbenim zahtevkom, kot ga je vseboval umaknjeni del tožbe.

12. Glede na jasno postavljeni tožbeni zahtevek v tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2017, v kateri je tožnik izrecno navedel, da naj sodišče prve stopnje ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku v obliki, kot ga je navedel v tej pripravljalni vlogi, tožnik po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 285. členom ZPP. Ta kršitev naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela materialnega procesnega vodstva. Pritožbeno sodišče glede na postavljeni tožnikov tožbeni zahtevek ugotavlja, da sodišče prve stopnje določbe 285. člena ZPP ni kršilo, saj materialno procesno vodstvo, kot ga opredeljuje 285. člen ZPP, ni namenjeno popravljanju ali spreminjanju jasno postavljenih tožbenih zahtevkov.

13. Ker se sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ni smelo in ni moglo opredeljevati do vsebinske utemeljenosti dela tožbenega zahtevka, v zvezi s katerim je prišlo do delnega umika tožbe, so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka po 14. oziroma 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v zvezi s tem sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma ker tožniku ni bilo omogočeno sodno varstvo in sodelovanje v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka.

14. Iz drugega odstavka 184. člena ZPP izhaja, da je sprememba tožbe tudi sprememba istovetnosti zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik s tožbenim zahtevkom, ki ga je v svoji pripravljalni vlogi dne 10. 4. 2017 označil s točko b), dejansko spremenil tožbo, saj je v tem delu zahtevka vtoževal od tožene stranke odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi sklepa nadzornega sveta o njegovemu odpoklicu s funkcije predsednika uprave. S tem je spremenil istovetnost tožbenega zahtevka, saj (kljub deloma težko razumljivi pravni argumentaciji tega dela zahtevka) zahteva odškodnino za škodo, ki izvira iz drugega pravnega razmerja, kot pa jo je uveljavljal v delu tožbenega zahtevka, ki ga je označil s točko a). S tožbenim zahtevkom pod točko a) je tožnik uveljavljal obračun bruto nadomestil plače in regresa za letni dopust za vtoževano obdobje, odvod predpisanih dajatev in plačila ustreznih neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (torej terjatve, ki izvirajo iz delovnega razmerja), v zahtevku pod točko b) pa je uveljavljal plačilo zneskov (ki so sicer identični višini bruto nadomestil plač in regresa za letni dopust iz točke a) zahtevka, kar pa ni odločilnega pomena), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh bruto zneskov (kot terjatev, ki izvira iz korporacijskopravnega razmerja). Ker je tožena stranka tej spremembi tožbe v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2017 izrecno nasprotovala, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 185. členom ZPP, ker te spremembe tožbe ni dopustilo.

15. Ker sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dopustilo, se mu ni bilo treba ukvarjati s presojo vsebinske utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen po spremenjeni tožbi. To pa pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je v zvezi s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima vsebinskih razlogov v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik vtoževal pod točko b). Iz tega razloga tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj v zvezi s tem delom tožbe (oziroma tožbenega zahtevka) ne bi imel možnosti sodelovati v postopku. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o nedopustitvi spremembe tožbe nimajo vpliva pritožbena sklicevanja tožnika na dejstvo, da je Višje sodišče v Ljubljani (na pritožbo tožnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani) s sklepom opr. št. I Cpg 160/2015 z dne 23. 9. 2015 ugodilo tožnikovi pritožbi, sklep prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe razveljavilo in v tem delu zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Iz obrazložitve citiranega sklepa izhaja, da je bila zadeva odstopljena v reševanje na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani glede terjatev, ki jih je tožnik uveljavljal na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar pa spada v pristojnost delovnega sodišča. 16. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane odločitve zares ni opredelilo do tožnikovega predloga za združitev vseh zadev, ki potekajo med njim in toženo stranko pred sodiščem prve stopnje, vendar po zaključku pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev zaradi tega ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 300. členom ZPP (kot to smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi). Sodišče namreč ni vezano na predloge strank za združitev pravd v skupno obravnavanje. Ta odločitev je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Ker se je sodišče prve stopnje odločilo, da ne bo sledilo predlogu stranke za združitev pravd (kar izhaja iz konkludentnega ravnanja sodišča v tem individualnem delovnem sporu), to nima za posledico bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi s 300. členom ZPP), ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku oziroma tožbi (ne glede na to, da svoje odločitve o tem, da pravd ne bo združilo v skupno obravnavanje, sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo).

17. Ker tožnikova vložitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017 ne predstavlja razloga za prekinitev postopka po 205. členu ZPP oziroma 206. členu ZPP, tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z zgoraj omenjenima členoma ZPP), ker ni prekinilo postopka v tem individualnem delovnem sporu do odločitve Vrhovnega sodišča RS o njegovi reviziji.

18. Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti prenehanja njegove pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da ta pogodba ni prenehala veljati, da mu delovno razmerje ni prenehalo z dnem 14. 6. 2013 in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu priznati manjkajočo delovno dobo in urediti ustrezen vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, pravnomočno zavrnjen, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnilo tudi del tožnikovega tožbenega zahtevka, v katerem je uveljavljal denarne terjatve iz naslova nadomestila plače in regresa za letni dopust za obdobje, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu zakonito preneha, ni pravne podlage, da bi bil delavec v obdobju po takšnem prenehanju delovnega razmerja upravičen do obračuna in izplačila nadomestila plače in regresa za letni dopust. Ta del odločitve sodišča prve stopnje je sicer pritožbeno sodišče preizkušalo le v okviru uradnega preizkusa (v zvezi s to odločitvijo je tožnikova pritožba pavšalna in nekonkretizirana). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da odločitev sodišča temelji na pravilni uporabi materialnega prava in da sodišče pri tej odločitvi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznega neto zneska mesečnega nadomestila plače (za obdobje od junija 2013 do aprila 2016) za 15. dan v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca. Razlog za zavrženje tega dela tožbe je bil v tem, da je bilo o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno. Tudi ta del odločitve prvostopenjskega sodišča je bil podvržen le pritožbenemu preizkusu po uradni dolžnosti, saj tožnik v svoji pritožbi pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča glede navedenega ne napada.

19. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sam krije svoje pravdne stroške.

20. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (5. točka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1).