Jedro

Glede na odsotnost jasne in nedvoumne izjave o delnem umiku tožbe, tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da bi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva moralo razjasniti, ali gre v resnici za delni umik tožbe, če je na podlagi dejansko protislovnih navedb tožnika štelo, da je tožnik tožbo delno umaknil.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v odločitvi, da se zavrne pritožba tožeče stranke zoper I., II. in V. točko izreka prvostopenjske sodbe; sodba sodišča prve stopnje pa se razveljavi v I. II. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na del 3. točke tožbenega zahtevka, ki se glasi „in z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo“, na obračun in izplačilo nadomestila plač za čas od maja 2016 do vrnitve nazaj na delo ter na obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2016 in vsa nadaljnja leta do vrnitve nazaj na delo, postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni oziroma a tožbeni zahtevek za obračun nadomestila plač za čas od junija 2013 do aprila 2016 in za plačilo regresa za letni dopust za leto 2015 (II. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu primarnega oziroma a tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestila plač za 15. dan v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca (III. točka izreka). Sklenilo je, da se ne dovoli sprememba tožbe z dne 11. 4. 2017 v zvezi s podrednim oziroma b tožbenim zahtevkom (IV. točka izreka). Odločitev, da se del tožbe šteje za umaknjenega, je utemeljilo s tem, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2017 primarno oziroma pod točko a zahteval, da mu tožena stranka obračuna in izplača nadomestilo plače za čas od junija 2013 do aprila 2016, ni pa zahteval obračuna in izplačila nadomestila plač za čas od maja 2016 do vrnitve nazaj na delo ter obračuna in izplačila regresa za letni dopust za leto 2013 in vsa nadaljnja leta; prav tako zahtevek pod a ne vsebuje več besed „in z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo“. Odločitev, da se sprememba tožbe ne dovoli, temelji na ugotovitvi, da je tožnik z uveljavljanjem podrednega oziroma b zahtevka v peti pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2017 spremenil tožbo in da je tožena stranka takšni spremembi nasprotovala. Hkrati je sodišče ocenilo, da za dokončno ureditev razmerij med strankama ne bi bilo smotrno, da spremembo dovoli, saj bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (pod pritožbo ni bila odločitev, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka). Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 94/2018 z dne 23. 8. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanj: — ali je sodišče s tem, ko je v okoliščinah obravnavanega primera štelo, da je tožena stranka umaknila del tožbe, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka? — ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev, ker v zahtevku ni odločilo na odškodninski podlagi?

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje navedbe in predloge tožnika v pripravljanji vlogi z dne 11. 4. 2017 zmotno opredelili kot delni umik tožbe. Tožnik je v tej vlogi izrecno zatrjeval, da ne spreminja tožbenih zahtevkov in da vztraja pri obstoječih zahtevkih. Tudi tožena stranka te vloge ni razumela kot delni umik tožbe. Tožnik je v peti pripravljalni vlogi izrecno zapisal, da tožbenih zahtevkov, kot jih je postavil v četrti pripravljanji vlogi in jih prilagodil na naroku za glavno obravnavo dne 13. 5. 2016, zaradi jedrnatosti na tem mestu (to je v okviru pete pripravljanje vloge z dne 11. 4. 2017) ne bo ponavljal ter da vztraja pri svojih (odprtih) tožbenih zahtevkih. Tožnik je v peti pripravljanji vlogi sodišču zgolj predstavil možnost, kako lahko že postavljenemu zahtevku ugodi tudi na strogo odškodninski podlagi. Prav tako je izrecno zapisal, da ne bo umaknil nobenega zahtevka (niti v gospodarskopravnem niti v delovnopravnem sporu). Procesna dejanja, kot so umik tožbe ali sprememba tožbe, morajo biti podana v jasni, nepogojni in nedvomni obliki, sicer jim pravni red ne sme pripisovati pravnih posledic. Sodišče druge stopnje je ravnalo v nasprotju z določbami tretjega odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in 184. člena ZPP, ko je pritrdilo odločitvi prvostopenjskega sodišča, da navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2017 predstavljajo delni umik tožbe. Sodišči prve in druge stopnje sta pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2017 samovoljno interpretirali tako, da naj bi tožnik z njo spremenil tožbo. Tožnik s to vlogo ni postavil podrednega zahtevka in ni uveljavljal drugega zahtevka, temveč je zgolj izpostavil možnost ugoditve obstoječim tožbenim zahtevkom na odškodninski podlagi, kar je možno tako v varianti a kot v varianti b. Sodišči sta tako odločali o zahtevkih, ki nikoli niso bili postavljeni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Revizija opozarja, da je bilo v gospodarskem sporu že pravnomočno odločeno, da se morajo vsi premoženjskopravni zahtevki, razen zahtevka za plačilo nematerialne škode, ki je še vedno predmet obravnave pred gospodarskim sodiščem, obravnavati pred delovnim sodiščem. V vsebini že postavljenih zahtevkov je sodišče zato imelo podlago, da bi zahtevkom lahko ugodilo tudi na odškodninskem temelju.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP).

8. Izpodbijani odločbi sta bili izdani po tem, ko je bilo v tem sporu s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017 v zvezi s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje I Pd 1104/2013 z dne 8. 7. 2016 pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 21. 6. 2010, za ugotovitev, da delovno razmerja tožniku pri toženi stranki ni prenehalo s 14. 6. 2013 ter zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, razen za obdobje od 15. 6. 2013 do 14. 6. 2014, od 15. 6. 2014 do 19. 2. 2015 ter od 15. 9. 2015 do vrnitve nazaj na delo prizna delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uredi ustrezen vpis zavarovalne dobe v matično evidenco. Z izpodbijanimi odločbami je sodišče moralo odločiti še o reparacijskem delu tožbenega zahtevka.

9. Revizija je bila dopuščena le glede vprašanj, ali je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato ni možno upoštevati revizijskih navedb o zmotni uporabi materialnega prava. Sicer pa se te navedbe pretežno nanašajo na zmotno uporabo procesnih določb ZPP, kar pomeni uveljavljanje revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kot zmotno meni revizija. Tožnik predlaga razveljavitev celotnih odločb sodišč druge in prve stopnje, kar bi prav tako preseglo obseg dopuščene revizije. Ta je namreč omejena le na vprašanje pravilnosti odločitve, da se del tožbe šteje za umaknjenega (o čemer je bilo odločeno v I. točki izreka prvostopenjske odločbe) in vprašanje, ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev, ker o zahtevku ni odločilo na odškodninski podlagi (kar se lahko nanaša le na odločitev v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje).

10. Revizija ni bila dopuščena glede vprašanja, ali je tožnik s peto pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2017 spremenil tožbo, kar pomeni, da pod revizijo ne more biti odločitev sodišča, da se sprememba tožbe v zvezi s podrednim oziroma b tožbenim zahtevkom ne dovoli. Vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena, tudi ne omogočajo presoje pravilnosti tistega dela izpodbijane sodbe, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrže tožba glede teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zneskov že od petnajstega dne v mesecu za nadomestilo plače iz preteklega meseca (za obdobje od junija 2013 do aprila 2016), o čemer je bilo odločeno v III. točki izreka prvostopenjske odločbe. Zato ni možno slediti reviziji v delu, s katerim se izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s III. in IV. točko izreka prvostopenjske sodbe, saj v tem delu izpodbijane sodbe ni dopustno preizkusiti.

K prvemu vprašanju: ali je sodišče s tem, ko je v okoliščinah obravnavanega primera štelo, da je tožeča stranka umaknila del tožbe, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka?

11. Tožnik je s pogostim prilagajanjem in dopolnjevanjem tožbenega zahtevka (v tretji, četrti in peti pripravljalni vlogi in še na posameznih narokih) tudi sam prispeval k nejasnosti zahtevka, vendar pa vsebine njegove pete pripravljalne vloge z dne 11. 4. 2017 ni mogoče šteti za delni umik tožbe, kot sta to storili sodišči druge in prve stopnje. Že navedba v tej vlogi, da se upoštevaje v tem sporu predhodno izdano sodbo sodišča druge stopnje1 trenutno odloča o tožbenih zahtevkih, kot jim je bilo ugodeno s IV. in V. točko izreka prvostopenjske sodbe I Pd 1104/2013 z dne 8. 7. 2016 ter, da tožnik v celoti vztraja pri svojih (odprtih) tožbenih zahtevkih, izhaja, da tožnik tožbenih zahtevkov, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, s to vlogo ne umika, ampak pri njih vztraja.

12. Navedba v peti pripravljalni vlogi, da del III. točke izreka prvostopenjske sodbe „in z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo“, ki ga je drugostopenjsko sodišče še pustilo odprtega, po oceni tožnika trenutno ni relevanten in se posledično v ta del ne bo spuščal, ne pomeni nedvoumne in jasne izjave o umiku tega dela tožbenega zahtevka. Pomeni zgolj to, da se tožnik v tej vlogi do tega dela tožbenega zahtevka ne opredeljuje.

13. Sodišče je o tem, da tožnik umika tožbo glede zahtevka za plačilo nadomestila plače za čas od maja 2016 do vrnitve nazaj na delo in glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 in za nadaljnja leta, sklepalo na podlagi dejstva, da v variantah a in b, ki se nahajata na koncu pete pripravljalne vloge, navaja po višini opredeljene zneske bruto nadomestil plač za čas od junija 2013 do aprila 2016 (varianta a) oziroma v enakih bruto zneskih opredeljeno odškodnino za isto obdobje (varianta b) ter po višini opredeljen znesek regresa za letni dopust v letu 2015 (varianta a) oziroma isti znesek kot odškodnino (varianta b).

14. Da gre za delni umik je sodišče sklepalo tudi na podlagi tožnikove navedbe v peti pripravljalni vlogi, da si za obdobje od aprila 2016 pridružuje pravico do povišanja tožbenega zahtevka, bodisi s povečanjem tožbenega zahtevka ali pa z vložitvijo nove tožbe. Glede na odsotnost jasne in nedvoumne izjave o delnem umiku tožbe, tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da bi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva moralo razjasniti, ali gre v resnici za delni umik tožbe, če je na podlagi dejansko protislovnih2 navedb tožnika štelo, da je tožnik tožbo delno umaknil. 15. Glede na vse navedeno je sodišče zmotno uporabilo določbo 188. člena ZPP, ko je štelo, da je tožnik z vlogo z dne 11. 4. 2017 umaknil del tožbe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 188. členom ZPP.

K drugemu vprašanju: ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev, ker o zahtevku ni odločilo na odškodninski podlagi?

16. Sodišče o odškodninski podlagi tožbenega zahtevka ni odločalo, ker je štelo, da je tožnik takšno podlago utemeljeval šele s spremembo tožbe, vsebovano v peti pripravljanji vlogi z dne 11. 4. 2017, tej spremembi pa je tožena stranka nasprotovala, sodišča pa je ni dopustilo. Vendar pa je takšno stališče zmotno. Zgolj zato, ker je tožnik s to vlogo način ugoditve po višini konkretiziranemu denarnemu zahtevku opredelil v dveh variantah, pri čemer gre obakrat za enake bruto zneske, razlika pa je le v tem, da v primeru variante a davke in prispevke od vtoževanih zneskov obračuna in plača tožena stranka, pri varianti b pa se celotni bruto znesek izplača tožniku in ta potem (kot izhaja iz obrazložitve v tej vlogi) sam ustrezno prijavi prejeti dohodek pristojnim davčnim organom, mogoče sklepati, da tožnik odškodninsko podlago uveljavlja le glede zahtevka, ki ga sodišče (ne pa tudi tožnik) šteje za podrednega.

17. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP sprememba tožbe pomeni spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega.

18. Predlog tožnika v peti pripravljalni vlogi, da naj sodišče (na podlagi že postavljenega zahtevka) ugodi tožbenim zahtevkom v obliki, ki jo opredeli kot varianti a in b, pri čemer je jasno, da gre za alternativni obliki, ne pomeni spremembe istovetnosti zahtevka. Pri generičnih zahtevkih, takšni so tudi vsi denarni zahtevki, namreč lahko gre za spremembo tožbenega predloga in s tem za spremembo tožbe tudi v primeru, ko ta ostane po višini nespremenjen, vendar pa temelji na povsem drugi dejanski podlagi.3 V konkretnem primeru ne gre za to, da bi tožnik zahtevek pod a in b uveljavljal na podlagi dveh povsem različnih dejanskih podlag.

19. Iz navedb tožnika v peti pripravljalni vlogi je razvidno, da tožnik z varianto a in b ne želi uveljavljati dveh različnih zahtevkov, ki bi se opirala na različno dejansko in pravno podlago. Tožnik, očitno pod vplivom razlogov iz v tem sporu izdane drugostopenjske sodbe in sklepa Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017,4 navaja, da je glede odprtih tožbenih zahtevkov „v obravnavi odškodninski vidik tožbenih zahtevkov“, zato ponuja dve različni varianti, kako naj tožena stranka plača škodo iz naslova prikrajšanja pri plači in regresa za letni dopust. Tožnik ob sklicevanju na sodno prakso, razvidno iz sodbe II U 69/2011, glede variante a navaja, da mora tožena stranka tudi v primeru, ko je dolžna tožniku povrniti škodo iz naslova prikrajšanja plač in regresov za letni dopust, plačati akontacijo dohodnine s prenakazilom neto zneska tožniku. Nato v zvezi z varianto b navede, da v kolikor to ni potrebno, potem tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen, po sami naravi vsebuje določilo, da mora tožena stranka tožniku nakazati celoten zahtevani znesek v bruto obliki. Iz takšnih navedb očitno izhaja, da tako po varianti a kot varianti b tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek. Razlika je le glede tega, ali naj tožnik prejme bruto ali neto znesek.

20. Navedeno pomeni, da bi sodišče o denarnem zahtevku v vsakem primeru moralo odločiti tudi ob upoštevanju tožnikovih navedb o odškodninski naravi terjatve. Sodišče je neutemeljeno štelo, da tožnik odškodninsko naravo tega dela tožbenega zahtevka uveljavlja le v zvezi z domnevnim podrednim zahtevkom, ki da pomeni spremembo tožbe, ki ji je tožena stranka nasprotovala, sodišče pa ji ni dovolilo.

21. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da denarnega zahtevka ni prisojalo glede na zatrjevano odškodninsko podlago tožbenega zahtevka. S tem je sodišče tožnika prikrajšalo za možnost dialoga s sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Načelni pravici stranke da poda dejansko in pravna naziranja, ustreza obveznost sodišča, da na ta naziranja odgovori.

22. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo v odločitvi, da se zavrne pritožba tožnika zoper I., II. in V. točko izreka prvostopenjske sodbe; sodbo in sklep sodišča prve stopnje pa je razveljavilo v I., II. in V. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

23. V novem postopku bo sodišče znova odločilo glede tistega dela tožbenega zahtevka za katerega je štelo, da je tožnik tožbo umaknil ter o denarnem delu tožbenega zahtevka ob upoštevanju zatrjevanje odškodninske podlage tožbe.

24. Na podlagi tretjega 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Gre za sodbo in sklep Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017, s katero je bila ugodilna sodba sodišča prve stopnje delno spremenjena tako, da se zavrne zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, delno pa razveljavljena v III. točki izreka, ki se glasi: „In z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo“ in v točkah IV, V in VII izreka prvostopenjske sodbe. 2 Na eni strani tožnik vztraja pri odprtih tožbenih zahtevkih, po drugi strani pa za obdobje od aprila 2016, kar je prav tako predmet odprtega tožbenega zahtevka, navaja, da si pridržuje pravico do povečanja tožbenega zahtevka (ki po višini niti ni postavljen) ali pa do vložitve nove tožbe. 3 D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Druga knjiga, GV Založba 2006, stran 201. 4 Z navedeno odločbo sodišča druge stopnje je bila razveljavljena odločitev prvostopenjskega sodišča o reparacijskem delu tožbenega zahtevka (plačilo nadomestil plače za sporno obdobje in regresa za letni dopust).