Jedro

Delavec je upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika - ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da plača tožnici nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v višini 606,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). V delu, ki je relevanten za revizijsko presojo, je odločilo, da je toženka dolžna tožnici obračunati bruto razliko v plači, in sicer od januarja 2013 do vključno oktobra 2017, v zneskih, ki izhajajo iz izreka sodbe, od teh bruto zneskov pa plačati ustrezne davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 dalje do plačila (II. izreka sodbe). Zavrnilo je druge oziroma višje zahtevke tožnice (za plačilo odpravnine, odškodnine za čas odpovednega roka, odškodnine za nepremoženjsko škodo, višjega nadomestila za neizrabljen letni dopust, del plače za november in december 2017 ter januar 2018) (III. točka izreka sodbe) ter sklenilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti stroške v višini 471,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom z dne 16. 7. 2019 je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 162,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo, pritožbi toženke pa delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka ter dopolnilni sklep tega sodišča in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delno je spremenilo tudi odločitev v II. točki izreka tako, da je zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od 20. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka odločbe sodišča druge stopnje). V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

3. Odločitev o obračunu bruto razlik v plači od januarja 2013 do vključno oktobra 2017 sta sodišči utemeljili s tem, da je v tem obdobju toženka del tožničine plače obračunavala nezakonito, saj jo je delno obračunavala in izplačevala kot kilometrino, čeprav za to ni bilo podlage. S tem je tožnico prikrajšala za del plače, od katere se v skladu s predpisi obračunajo in plačajo davki in prispevki. Sodišči sta pri odločitvi izhajali iz tega, da ima delavec pravico do bruto plače (sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo na določbe 126. do 129. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), katere del so davki in prispevki, ki jih je za delavca dolžan obračunati in plačati delodajalec. Delavcu ni mogoče odreči varstva za terjatve iz naslova neizplačane plače. Višina prikrajšanja ni bila sporna; tožnica ga je izračunala tako, da je mesečne zneske kilometrine vnesla v poseben program in dobila bruto zneske, ki bi ji morali biti priznani in obračunati kot plača. Sodišče druge stopnje tožnici ni prisodilo zamudnih obresti od prisojenih zneskov, ker je v spornem obdobju prejela neto izplačilo (sicer nepravilno kot kilometrino), zaradi česar do zamude ni prišlo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 101/2020 z dne 30. 6. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali ima tožnica (kot delavka) pred sodiščem pravico zahtevati obračun bruto razlik v plači, če je vse zapadle neto zneske dogovorjene plače že prejela.

5. Toženka je revizijo vložila zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb obeh sodišč in zavrnitev zahtevka za obračun bruto razlik plače. V reviziji navaja, da iz novejše sodne prakse izhaja, da v takšnem primeru ne gre za zasebno terjatev tožnice – delavke do toženke – delodajalke, temveč za potencialno javno terjatev pristojnih državnih organov do delodajalca kot zavezanca za plačilo takšne terjatve. Teh terjatev ni mogoče uveljavljati v sodnem sporu pred delovnim in socialnim sodiščem, temveč v javnopravnih postopkih, ki jih sprožijo pristojni državni organi. Zato meni, da sodišči ne bi smeli odločati o tožbenem zahtevku; odločanje o tem ne spada v pristojnost sodišč. Delavec od delodajalca ne more zahtevati izplačila bruto plače, ker mu to onemogoča pogodba o zaposlitvi in ureditev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.), temveč lahko zahteva le izplačilo neto plače. S tem, ko bi delavec od delodajalca zahteval obračun in odvod prispevkov za socialno varnost, bi vlagal tožbo v korist tretjega (na primer Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Vprašanje pravilnega obračuna in plačila davkov ni in ne more biti stvar delovnopravnega spora, kar je Vrhovno sodišče RS že odločilo v sklepu II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017. Nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov in prispevkov je v pristojnosti davčnih organov. Ta nadzor v skladu z določbami 352. in 353. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) ter v skladu s 17. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št 5/96 in nadalj.) opravlja Finančna uprava RS (FURS), ki je tudi stvarno pristojna v skladu s 70. členom ZDavP-2. Če zavezanec ne obračuna in plača prispevkov v skladu z zakonom, mu finančni organ izda odločbo in z njo ugotovi vrsto prispevkov, njihovo višino ter rok za plačilo. Sodišče zato ni le preseglo svoje pristojnosti, temveč je o domnevnih obveznostih toženke odločalo na zakonski podlagi, ki tega ne omogoča. V nadaljevanju se sklicuje tudi na odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 23/2019 z dne 11. 2. 2020 in VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, iz katerih smiselno izhaja stališče, da odločanje o tem, kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke, v kakšni višini ter odločanje o obračunu in plačilu davkov in prispevkov, ni stvar sodišča v delovnem sporu.

6. V odgovoru na revizijo tožnica predlaga zavrnitev revizije. Opozarja na to, da je vprašanje toženke zavajajoče; toženka je vztrajala, da se del plače izplačuje v obliki kilometrine. To pomeni, da toženka tega zneska ni prijavila kot plače, temveč kot povračilo materialnih stroškov. V takšnem primeru ne more biti govora o javni terjatvi pristojnih davčnih organov, saj bi morala toženka pristojnemu davčnemu organu vsakomesečno na obrazcih sporočati celotno bruto plačo, česar pa ni delala, temveč je izvajala davčno goljufijo. FURS za terjatev ni vedel, torej je ni mogel niti zahtevati. Zato je napačno stališče, da ugotavljanje delavčeve plače ni v pristojnosti delovnega sodišča. Sklicuje se na določbe 44. člena, 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR-1. Delodajalec je dolžan delavcu izdati pisni obračun, iz katerega so razvidni podatki o plači in med drugim tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov; FURS ne more terjati plačila davkov in prispevkov, za katere ne ve in ki jih delodajalec ne sporoči. Za ugotovitev višine plače je izključno aktivno legitimiran delavec. Nasprotuje tudi stališču, da z neplačilom prispevkov delodajalec ne poseže v pravice delavca, saj so od višine in plačila prispevkov odvisne socialne pravice, na primer pokojnina, nadomestilo plače za čas odsotnosti zaradi bolezni, starševsko nadomestilo, nadomestilo za brezposelnost itd. Po mnenju tožnice v tem primeru ne gre za vprašanje pravilnega obračuna in plačila prispevkov, temveč za ugotovitev dejanske višine njene plače. Da je razlogovanje toženke napačno, izhaja tudi iz dopisa FURS-a z dne 20. 5. 2020, in sicer da toženka kljub pravnomočni sodni odločbi do danes še ni predložila obračuna odtegljajev za navedeno obdobje.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Zato je predmet odločanja revizijskega sodišča omejen le na dopuščeno revizijsko vprašanje.

9. ZDR-1 kot eno od obveznosti delodajalca določa zagotavljanje ustreznega plačila za opravljeno delo. Iz določb zakona ne izhaja neposredno, da to plačilo pomeni plačo v ti. bruto znesku. O tem sklepamo posredno. Delodajalec ima namreč dolžnost, da delavcu izda pisni obračun, iz katerega so razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do katerih je delavec upravičen na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan (drugi odstavek 135. člena ZDR-1).1 Ta pisni obračun predstavlja verodostojno listino, na podlagi katere lahko delavec predlaga sodno izvršbo (tretji odstavek 135. člena ZDR-1), delodajalec pa je dolžan najkasneje do 31. januarja delavcu izdati tudi pisni obračun plač in nadomestil plač za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov (četrti odstavek 135. člena ZDR-1). Pojem bruto plače oziroma bruto nadomestila plače je mogoče zaslediti v ZPSV, ki pa v večjem obsegu ne velja več, saj so nekatere določbe prenehale veljati z ZPIZ-2, z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) oziroma spremembo tega zakona (ZZVZZ-M) in Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, Ur. l. RS, št. 26/2014 in nadalj.).

10. O tem, da plača predstavlja znesek bruto prejemka delavca, sklepamo tudi iz nekaterih drugih zakonov. Tako ZPIZ-2 poleg dolžnosti plačevanja prispevkov, ki jih med drugim plačujejo delavci in delodajalci (8., 141. člen), določa, da je osnova za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračilom stroškov v zvezi z delom, določa pa tudi izjeme (144. člen ZPIZ-2). Plačilo prispevkov je tudi pogoj, da se trajanje delovnega razmerja šteje v zavarovalno dobo, obdobja, v katerih je delodajalec le obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od plače delavca, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov, pa se štejejo delavcu v pokojninsko dobo (129., 132., 133. in 134. člen ZPIZ-2). ZZVZZ2 za plačevanje prispevkov določa osnovo za plačilo prispevkov, ki je enaka osnovi za plačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (50. člen ZZVZZ)3, ZSDP4 pa, da se prispevki obračunavajo od osnove za plačilo prispevkov, ki je enaka osnovi za plačilo prispevkov, od katere zavarovanci plačujejo prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (10. člen)5. Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.)6 določa enako (54. člen v povezavi s 135. členom).7 Dohodek iz zaposlitve oziroma delovnega razmerja je tudi predmet obdavčitve - dohodnine8, pri čemer osnovo za dohodnino predstavlja dohodek iz delovnega razmerja, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec (prvi odstavek 41. člena ZDoh-2). Obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov in obračunavanje prispevkov za socialno varnost ureja tudi Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.), po katerem so zavezanci za davek davčni zavezanci (to so osebe, katere dohodek, premoženje ali pravni posli so neposredno predmet obdavčitve v skladu z zakonom o obdavčenju), plačniki davka (to so osebe, ki so v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju zavezane za izračunavanje ali plačevanje davka oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev in ki ta davek prenesejo državnemu proračunu, proračunom samoupravnih lokalnih skupnosti ali zavodom, pristojnim za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali obvezno zdravstveno zavarovanje) in osebe, ki so v postopku davčne izvršbe v skladu s tem zakonom dolžne plačati davek (12. člena ZDavP-2). Plačnik davka izračuna davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka izračuna davek na podlagi ugotovljene davčne osnove, davčnih olajšav in davčne stopnje ter odtegne in plača davčni odtegljaj po davčnih stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti, kot je določen v zakonu o obdavčenju ali v tem zakonu. Plačnik davka mora predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju, podatke iz obračuna davčnega odtegljaja pa mora predložiti tudi davčnemu zavezancu na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju (57. člen ZDavP-2; glej tudi 59. člen tega zakona, ki določa, da neodtegnjen in neplačan oziroma nepravilno odtegnjen in plačan davčni odtegljaj – s strani plačnika - v delu, ki ni bil odtegnjen, s pripadajočimi dajatvami, bremeni plačnika davka). Glede prispevkov za socialno varnost isti zakon določa, da njegove določbe, razen izjem, veljajo tudi za prispevke (tretji odstavek 3. člena). Izračun prispevkov se opravi v obračunu davčnih odtegljajev, kadar prispevke za zavezance izračuna, odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka v skladu z 58. členom tega zakona (49. člen, 352. člen). Zavezanci, ki prispevke izračunajo v obračunu davčnega odtegljaja, morajo predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu v roku, ki je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku morajo te prispevke tudi plačati in podatke o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost, predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) (353. člen ZDavP-2).

11. Na teh podlagah torej (že dalj časa) uveljavljen sistem plač predstavlja plače v ti. bruto zneskih, prav takšni pa so tudi zneski minimalnih plač (glej Zakon o minimalni plači; Ur. l. RS, št. 13/2010 in nadalj.), izhodiščnih plač (glej kolektivne pogodbe) in osnovnih plač. V pogodbenem razmerju med delavcem in delodajalcem (kot zasebno pravnem razmerju) je delavec upravičen do plače, ki predstavlja tudi osnovo (razen izjem) za obračun in plačilo davkov in prispevkov, ki pa jih obračuna in za delavca plača delodajalec. Ti. bruto plača predstavlja premoženje delavca in je sestavljena iz dela, ki se izplača delavcu in dela, ki ga delodajalec obračuna in plača pristojnim organom iz naslova davkov in prispevkov. Obenem je delodajalec tudi samostojni zavezanec za plačilo prispevkov.

12. To ne pomeni, da je delavec upravičen le do neto zneska plače ali drugih prejemkov. Njegovega plačila za delo ne predstavlja le plača po obračunu in odvodu davkov in prispevkov. V obstoječem sistemu na višino neto izplačil vplivajo davki in prispevki v času obračuna oziroma izplačila,9 pri tem pa tudi, narava dohodka, osnove za obračun, različne davčne olajšave, morebitna izvzetja itd. Predmet zahtevka delavca iz naslova plače je torej njegova bruto plača, tudi če uveljavlja le razliko v višini plače, ki je namenjena odvodu davkov in prispevkov (ki so tudi javnopravni prihodki). Zato ni utemeljeno izhodišče revizije, da je delavec lahko upravičen le do plačila neto zneska plače in zato lahko zahteva le izplačilo takšnega zneska, ne pa izplačilo celotnega zneska, od katerega se sicer obračuna in (za delavca) plača tudi davke in prispevke.

13. Delavec je tako upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika - ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati. Za spore o plačilu plače so pristojna delovna sodišča (5. člen ZDSS-1). Ta odločajo o obveznosti plačila plače kot pravici iz delovnega razmerja in njeni višini. Delavec je v teh sporih aktivno legitimiran.

14. Obstaja tudi interes delavca, da se mu prizna plača v celotni višini. Tožnica pravilno opozarja na to, da je od višine plače odvisna višina nadomestila plače v času delovnega razmerja, od tega pa so lahko odvisni tudi drugi prejemki iz naslova zavarovanja, npr. višina pokojnine (če se za njen izračun upošteva prav obdobje, v katerem je delavec prejel manjšo plačo, upravičen pa je do razlike). Pogodbeno dogovorjene plače delodajalec ne more izplačevati in izplačila prikazovati v drugih oblikah. Na tak način ne izpolni pravilno in ne izpolni v celoti svojih pogodbenih obveznosti ter delavca prikrajša. 15. Tudi v tem primeru je bistvo spora v tem, ali tožnici pripada razlika v plači. Prvenstveno ne gre za problem obračuna davkov in prispevkov in tega, kdo jih je dolžan plačati, čeprav je na ta način oblikovan izrek sodne odločbe.

16. Toženka (kot delodajalka) tožnici ni priznala dela plače, ki bi ji sicer pripadal, kar je storila tako, da ji dela plače ni obračunala. Izplačani del je namreč obračunala in izplačala kot kilometrino, od katere pa se ne plača dohodnina (21. člen ZDoh-2) in prispevki za socialno varnost (144. člen ZPIZ-2 v povezavi z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, Ur. l. RS, št. 140/2006, 50. člen ZZVZZ, 135. člen ZUTD, 10. člen ZSDP). V posledici nepravilnega obračuna je tožnica prejela neto znesek, o višini katerega ni bilo spora. Prav tako ni bila predmet spora višina razlike plače, ki tožnici pripada; toženka izračunu tožnice ni ugovarjala in ni predmet revizije.10 Neto prejemek je torej dejansko predstavljal plačo in ne kilometrino, vendar je prav s tem toženka tožnico prikrajšala. Ker pa je plačilo vseeno prejela, sicer v obliki napačno obračunane kilometrine, je lahko upravičeno zahtevala še izplačilo razlike med že obračunano plačo in v celoti pripadajočo plačo. 17. Glede na to toženka v reviziji neutemeljeno izhaja iz tega, da gre v tem sporu le za vprašanje obračuna davkov in prispevkov, ki ga nadzoruje FURS. V delovno pravnem smislu ne gre le za popravo napak pri izračunu ali plačilu davčnega odtegljaja s strani plačnika davka (čeprav se ta odprava napake pravilno izvrši s popravkom obračuna davka – glej 54.a člen ZDavP-2; več kasneje), pristojnost davčnega organa pa sicer tudi ne obsega odločanja o tem, do katerih prejemkov iz delovnega razmerja in v kakšni višini je delavec sploh upravičen.

18. Dopuščeno revizijsko vprašanje se ob navedenem nanaša tudi na pravilnost odločitve oziroma ustreznega izreka sodne odločbe - ali ima delavka pravico zahtevati obračun bruto razlik v plači, če je vse zapadle neto zneske dogovorjene plače že prejela.

19. Pravilen obračun in plačevanje davkov in prispevkov nadzoruje FURS (glej npr. 127. in nadalj. člene ZDoh-2, delno veljavno določbo 17. člena ZPSV), v omejenem obsegu pa pa tudi pokojninski in zdravstveni zavod (glej 134.a člen, 158. člen ZPIZ-2, 59. člen ZZVZZ; ZSDP-1 in ZUTD posebnega nadzora, izven pristojnosti davčnega organa, ne določata). Delavec ima pravico do pisnega obračuna plače, ki je tudi verodostojna listina (135. člen ZDR-1), vendar ta obračun ne predstavlja dokazila o tem, da so bili davki in prispevki dejansko plačani.

20. Davčni organ vsaki fizični osebi na njeno zahtevo tudi razkrije podatke o prispevkih za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkih za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevkih za zaposlovanje oziroma prispevkih za starševsko varstvo, ki jih je zanj plačal oziroma jih je dolžan plačati njegov delodajalec (21. člen ZDavP-2). Tudi zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu s 140. členom ZPIZ-2 vodi za vsakega zavarovanca, ki je vključen v obvezno zavarovanje, informativno osebno evidenco obveznega zavarovanja, omogoči pa tudi elektronski vpogled v podatke, ki se vodijo v informativni osebni evidenci. Zavod na podlagi podatkov informativne osebne evidence enkrat letno zavarovancem iz prvega do četrtega odstavka 14. člena tega zakona posreduje obvestilo o obračunanih prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za preteklo leto ter o plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za preteklo leto.

21. Zavarovanec (delavec) ima torej dostop do nekaterih podatkov o njegovih prispevkih, vendar je njegova vloga pri nadzoru in možnost nadzora pravilnega obračunavanja in plačevanja davkov in (predvsem) prispevkov ter njegova vloga v davčnih postopkih omejena. Na drugi strani se dopolnjuje ter nadgrajuje sistem evidentiranja in nadzora, v katerem ima odločilno vlogo zlasti FURS, delno pa tudi pokojninski in zdravstveni zavod.11 V teh razmerjih – pri katerih so pomembni predvsem prispevki (za zavarovance kot fizične osebe predvsem na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa še to omejeno na morebitni vpliv na višino pokojnine in drugih prejemkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - glej 10. točko obrazložitve) - bi bilo v sedanji ureditvi breme nadzora nad pravilnim plačevanjem prispevkov (pa še to le prispevkov iz plače delavca, ne pa tudi prispevkov, ki jih mora ob tem plačati sam delodajalec) neustrezno prenesti na delavca, saj so ustrezni zakonski vzvodi preneseni na FURS in delno na oba zavoda. Treba je upoštevati, da je prispevno pravno razmerje del javnega, socialno zavarovalnega razmerja, v katerem so nosilci zavarovanj upniki za prejem prispevkov, katerim mora biti v javnem interesu (ki je obenem interes zavarovancev in upravičencev), da dejansko prejmejo te prispevke. Na drugi strani obstaja javnopravna dolžnost delodajalcev, ki so zakonsko zavezani za obračun in plačilo, torej da plačajo davke in prispevke iz plače delavcev in tudi svoj delež prispevkov, izpolnjevanje te dolžnosti pa nadzira prvenstveno FURS. V našem sistemu delavec od pripadajoče plače ne more sam plačevati prispevkov (če delodajalec tega prispevka ne plača), obenem pa velja tudi obratno – da upravičenci do prispevkov (nosilci zavarovanj) le teh ne morejo zahtevati od delavca, saj le ta v teh razmerjih ni dolžnik.

22. Glede na to ter upoštevajoč pravila o sodni pristojnosti delovno sodišče odloča o zasebnopravnem razmerju med delavcem in delodajalcem, ob uporabi postopkovnih pravil ZDSS-1 in ZPP. O vprašanju plačila oziroma obveznosti plačila davkov in prispevkov kot javnopravnem razmerju odloča FURS, sodno varstvo pa je zagotovljeno v upravnem sporu. Glede na zgornjo utemeljitev o tem, da ima delavec pravico do ti. bruto plače ter veljavna postopkovna pravila, delovno sodišče z dajatvenim izrekom odloči o obveznosti plačila plače in/ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne pa tudi o obveznosti ali celo višini obveznosti plačila davkov in prispevkov. Dolžnost obračunavanja plače ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja in dolžnost plačila za delavca je že zakonska dolžnost izplačevalca (delodajalca) in ne spada v sodni izrek. Zato bi se tudi v obravnavanem primeru izrek sodne odločne pravilno glasil na plačilo neplačane razlike (bruto) plače. Toženka (delodajalka) pa bi takšno sodbo pravilno izvršila, če bi od prisojenih zneskov obračunala in plačala davke in prispevke, saj je tožnici neto znesek že izplačala. Na delavca v delovnem sporu tudi ne gre prevaliti bremena zagotavljanja, da bodo zneski, ki predstavljajo obveznost, ki jo mora obračunati in pravilno plačati druga oseba (delodajalec kot zavezanec za plačilo prispevkov), plačani na ustrezne račune tretjih oseb, čeprav je to posredno lahko v njegovem interesu; to je lahko kvečjemu vprašanje ureditve davčnega postopka in zakonodaje s področja prispevkov.

23. Izrek sodne odločbe, ki se glasi le na plačilo še neizplačanega zneska plače – zato, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti – ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v vsakem primeru plačan neposredno upniku - delavcu (na njegov račun). Na podlagi prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1, mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je zavezan še davkom in prispevkom, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davkov in prispevkov, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davkov in prispevkov, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del (če sploh lahko govorimo o tem – kot v tej zadevi) pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Podobno je obrazložilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VS RS II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018: dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka (!), zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi.12

24. Tudi s stališča izvršitve sodne odločbe v (civilnem) izvršilnem postopku le opisni izrek o tem, da je dolžan delodajalec obračunati, odvesti oziroma plačati davke in prispevke (v neugotovljeni višini) predstavlja ponovitev zakonske obveznosti, ki se izvršuje tako kot to predpisujejo davčni predpisi, pod nadzorom davčnih organov;13 ob takšnem (tj. opisnem) primeru izreka je dolžnost izračuna davkov, prispevkov in neto plače ob vložitvi predloga za izvršbo prenesena na upnika (delavca), ki je s tem postavljen v težji položaj.

25. V izvršilnem postopku se ob izreku, ki nalaga le plačilo plače, sicer lahko zgodi, da bi delavec prejel zneske celotne plače na svoj račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (glej 46. člen14 Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) in bo delodajalec s tem v celoti izpolnil obveznost po sodbi tudi v izvršilnem postopku (glede na to, da v tem postopku velja načelo formalne legalitete), vendar to še vedno ne bo predstavljalo pravilne izpolnitve v smislu davčnih predpisov. Zato obveznost izplačevalca (delodajalca) ne bo prenehala v celoti, kajti kogentne davčne zakonske določbe ne dopuščajo drugačnega ravnanja. V skladu z davčnimi predpisi bo plačnik (delodajalec) še vedno moral obračunati in plačati davke in prispevke.15

26. Odgovor na revizijsko vprašanje se torej glasi, da ima tožnica (delavka) pravico zahtevati bruto razliko v plači, tako da zahteva njeno izplačilo od delodajalca. Pri tem se tožbeni zahtevek in izrek sodne odločbe ne glasi na obračun od bruto razlik v plači in plačilo (odvod) davkov in prispevkov, temveč na plačilo razlike plače.16

27. Kljub temu zaključku revizijsko sodišče ni poseglo v odločitev sodišč druge in prve stopnje. Dosedanja sodna praksa delovnih sodišč namreč takšnih in podobnih izrekov ni izključevala. Res je Vrhovno sodišče RS v nekoliko specifični zadevi VIII Ips 226/2017 (v kateri se je obravnavalo plačilo odškodnine) in kasnejših istovrstnih zadevah že obrazložilo nepravilnost takšne prakse, vendar so sodišča prve stopnje takšne zahtevke še dopuščala, sodišče druge stopnje pa vanje ni posegalo.

28. Ni tudi nepomembno, da se je osnovni spor nanašal na dolžnost plačila višje plače. Tudi toženka je nasprotovala temu, da tožnici sploh pripada karkoli iz naslova plače. Jedro spora se torej ni nanašalo na obliko sodnega izreka; toženka je to vprašanje odprla šele v pritožbi. Ker nepravilno postavljenega zahtevka ob dosedanji praksi sodišče prve stopnje niti toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zaznala, potrdilo pa ga je v skladu s svojo prakso tudi pritožbeno sodišče, bi s stališča pravne predvidljivosti in pravne varnosti poseg revijskega sodišča v odločitev predstavljal nesorazmeren poseg v pravico do učinkovitega pravnega varstva. Obenem nakazana drugačna odločitev vsebinsko ne bo spremenila položaja toženke, saj bo morala le ta ob sedanjem izreku sodbe ali bi morala v primeru sodbe z dajatvenim izrekom le za plačilo razlike še neizplačane razlike plače, svojo obveznost izvršiti na praktično enak način.

29. Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

30. Ker toženka v revizijskem postopku ni uspela, krije sam svoje stroške revizije. Ker tudi odgovor na revizijo ni bil utemeljen, je revizijsko sodišče enako odločilo tudi za stroške tožnice.

31. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki izhaja iz uvoda sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Ta spor ni spor o obračunu plače ali o izstavitvi pisnega obračuna plače. 2 Sredstva za obvezno zavarovanje se zagotavljajo s prispevki, ki jih med drugim plačujejo zavodu zavarovanci in delodajalci (45. člen). 3 Delavcem so pravice po tem zakonu in tudi nadomestilo med začasno zadržanostjo zagotovljene ne glede na plačilo prispevkov (28. člen). 4 Za starševsko varstvo se plačujeta prispevek zavarovanca in prispevek delodajalca (9. člen). 5 Zakon v 43. členu govori le o osnovi za posamezno vrsto nadomestila, od katere so bili obračunani prispevki (torej ne govori tudi o tem, da bi ti morali biti plačani). 6 Sredstva za pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti se po načelih vzajemnosti in solidarnosti med drugim zagotavljajo iz prispevkov delavcev in delodajalcev (134. člen). 7 Ta zakon izrecno določa, da pridobi pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti tudi delavec, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ne glede na možnost njihove izterjave. Zavarovancem se v teh primerih v zavarovalno dobo šteje celotno obdobje trajanja delovnega razmerja (četrti odstavek 59. člena ZUTD). 8 Dohodek iz delovnega razmerja vključuje zlasti plačo, nadomestilo plače in vsako drugo plačilo za opravljeno delo, ki vključuje tudi provizije (1. točka prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini – ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) itd. 9 Primerjaj prvi in peti odstavek 15. člena ZDoh-2 v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena ZDavP-2. 10 Tožbeni zahtevek je tožnica postavila tako, da je iz neto zneskov kilometrine (ki bi ji pripadala kot plača) izračunala znesek mesečne razlike bruto plače in od teh bruto zneskov zahtevala le še obračun davkov in prispevkov. 11 134.a člen ZPIZ-2, ki je bil uveljavljen z novelo ZPIZ-2E. 12 Podobno tudi v sodbi in sklepu VS RS VIII Ips 181/2017 z dne 6. 3. 2018. Navedeno se skladu tudi z razlogi odločitev v odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015, VIII Ips 23/2019 in VIII Ips 226/2017. V zadevi II Ips 313/2015 je sodišče obrazložilo, da presoja pravilnosti obračuna davčnega odtegljaja ni predmet civilnega izvršilnega postopka. Obenem je pojasnilo tudi (podobno kot v tej zadevi), da je tudi plačilo davčnega odtegljaja pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (upniku) pripada celotno prisojeno nadomestilo po 72. členu ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek. 13 54.a člen ZDavP-2 med drugim določa: Ne glede glede na 53. in 54. člen tega zakona lahko davčni zavezanec v zvezi z izvršitvijo sodbe, izdane v delovnih in socialnih sporih, v dveh mesecih od pravnomočnosti sodbe predloži popravek obračuna davka. S popravkom obračuna davka davčni zavezanec odpravlja predhodno predloženi obračun davka v delu, v katerem ga spreminja. Popravljenemu obračunu davka mora davčni zavezanec priložiti obrazložitev o razlogih, zaradi katerih je predložil popravek obračuna davka in sodbo, opremljeno s potrdilom o pravnomočnosti. Razlika v davčni obveznosti med predloženim in popravljenim obračunom davka je izvršilni naslov. 14 (1) Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. (2) Upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. (3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet. 15 Glej četrti odstavek 59. člena ZDavP-2. Glej tudi dr. Jernej Podlipnik: Obveznosti in pravice plačnika davka, Davčno finančna praksa, januar 2019, str. 14-16. 16 Pravilno oblikovan izrek sodne odločbe bi se torej glasil le na izplačilo neizplačane razlike plače ( v višini, ki zajema le del plače za davke in prispevke) in ne le še na obračun in plačilo davkov in prispevkov od celotnega zneska bruto razlike plače.