Jedro

Po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke in ni omejeno na pripravljalne vloge med pripravami za glavno obravnavo. Z zmotno razlago četrtega odstavka 269. člena ZPP, zaradi česar ni upoštevalo pravočasnih tožničinih navedb, ki jih je podala v pripravljanji vlogi, je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjavljanja v postopku.

Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2017 v višini 2.426,98 EUR, ki ga ni zaradi prenehanja delovnega razmerja ni mogla koristiti. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 18. 1. 2018 zaradi izredne odpovedi, ki jo je podala na podlagi 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu. Iz preteklega leta 2017 je tožnici ob prenehanju delovnega razmerja ostalo še 8 dni neizrabljenega letnega dopusta. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna tudi z novejšo prakso Sodišča EU, iz katere izhaja, da določba člena 7(2) Direktive 2003/88 za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja kot, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se: - razveljavita točki III in IV izreka sodbe in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; - delno spremeni točka II izreka tako, da se obrestni del tožbenega zahtevka (tj. plačilo zakonskih zamudnih obresti od 20. 1. 2018 dalje do plačila) zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v višini 606,75 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 dalje do plačila ter na navedeni neto znesek obračunati in plačati davke in prispevke (I. točka izreka) in obračunati bruto razlike v plači za posamezne mesece v obdobju od januarja 2013 do oktobra 2017 ter od teh zneskov plačati ustrezne davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala: plačilo odpravnine v višini 3.383,76 EUR, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 dalje do plačila; plačilo odškodnine za čas odpovednega roka v višini 2.400,00 EUR, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 dalje do plačila; plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila; plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust v višini 1.820,23 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 dalje do plačila ter na navedeni neto znesek obračunati in plačati davke in prispevke; izplačilo dela plače za november 2017 v višini 150,00 EUR neto ter od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2017 dalje do plačila; izplačilo dela plače za december 2017 v višini 150,00 EUR neto ter od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2018 dalje do plačila; izplačilo dela plače za januar 2018 v višini 210,73 EUR neto ter od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 471,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 162,25 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

3. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenju sodišču prve stopnje drugemu sodniku. Navaja, da je sodišče v postopku storilo številne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnica je bila postavljena v neenakopraven položaj in ji je bila kršena ustavna pravica do poštenega postopka, kar je eden od vidikov enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Sodišče je s pristranskim odločanjem poseglo tudi v ustavno pravico do sodnega varstva in pravice na podlagi 184. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč na prvem naroku za glavno obravnavo ni dopustilo pripravljalne vloge, ki jo je tožnica vložila na naroku, hkrati pa je toženi stranki dopustilo podajanje novih trditev in novih dokazov. Meni, da ni razlike med pripravljalno vlogo, vloženo na naroku, in navajanjem novih dejstev in dokazov. Vzrok za predložitev vloge na naroku je bil v tožničini hudi duševni stiski. Opozarja tudi, da je sodišče istočasno toženi stranki dopustilo nove navedbe in dokaze ter tožnici dodelilo rok za odgovor nanje, hkrati pa ji ni dopustilo, da bi po navedbah tožene stranke navajala še kaj drugega kot odgovor na navedbe tožene stranke. Takšno ravnanje je v nasprotju z določbo 286. člena ZPP in predstavlja poseg v ustavno pravico enakosti sodnega varstva. Poleg tega je sodišče preložilo prvi narok in tožnici dalo rok za odgovor na navedbe tožene stranke, zato se s sprejetjem pripravljalne vloge postopek ne bi zavlekel. Nadalje navaja, da je bil kršen metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Poudarja, da je bil le njej odvzet računalnik. S tem, ko je tožena stranka pri pregledu računalnika vstopala v njene osebne mape in osebno e-pošto, je vdrla v njeno zasebnost. To pa predstavlja način šikaniranja na delovnem mestu. Dejanja šikaniranja predstavljajo tudi odredba dela pod kamerami, odvzem ključa, prepoved malicanja v prostorih tožene stranke, poniževanje, obtoževanje pred ostalimi sodelavci ter izročitev opomina z božičnim darilom pred ostalimi zaposlenimi. O slednjem sodba nima razlogov. Tožena stranka ni dokazala, da bi kakršnokoli dogajanje pri družbi A. d. o. o. izviralo iz tožničinih ravnanj. Ugotovitev sodišča, da je tožnica pred odhodom nagovarjala poslovne partnerje k prenehanju sodelovanja s toženo stranko, je v nasprotju z listinami v spisu. Ne strinja se z razlogi sodišča za zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za preostale dni neizrabljenega letnega dopusta. Tožena stranka je delavce v letu 2017 silila v antidatirano podpisovanje odločb o odmeri dopusta za prejšnja leta, zato ti niso vedeli, koliko imajo dejanskega dopusta. Pri izrabi letnega dopusta pa so bili omejeni z izjavo zakonite zastopnice, da lahko dopust koristijo, če je vse narejeno. Sodišče je nepravilno zavrnilo zahtevke, ki so vezani na izredno odpoved. Pri tem pa ni obrazložilo, zakaj izredna odpoved ni zakonita, zato sodbe v 13. točki ni mogoče preizkusiti. Nepravilna je odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlik v plači za obdobje od novembra 2017 do januarja 2017 oziroma so razlogi v tem delu v medsebojnem nasprotju. Ni jasno, o kakšni delovni uspešnosti govori sodišče, saj tožena stranka ni predložila nobenega akta, na podlagi katerega se je delavcem obračunavala in izplačevala delovna uspešnost. Vse kar je sodišče ugotovilo za obdobje od januarja 2013 do oktobra 2017, velja tudi za obdobje od novembra 2017 do januarja 2017. Priglaša stroške pritožbe.

4. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenju sodišču prve stopnje. Navaja, da je bilo tožnici ves čas omogočeno koriščenje letnega dopusta na termine in v obsegu, kot je predlagala tožnica. Zagotoviti je morala le, da je bilo tekoče delo opravljeno. Sodišče pri presoji ni upoštevalo, da je tožnica sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki se je izkazala za neutemeljeno. Poudarja, da bi lahko tožnica dopust koristila v času pred podajo izredne odpovedi, saj je vedela, koliko dopusta ji je še preostalo za leto 2017 in je imela tudi dejansko možnost zaprositi za izrabo dopusta. Tožnica ne zatrjuje, da bi obstajala kaka objektivna okoliščina, ki bi ji onemogočila izrabo letnega dopusta. Sodba o tem nima razlogov, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. Nadalje navaja, da je tožnici ves čas izplačevala plačo v višini, ki je ustrezala pogodbi o zaposlitvi in pripadajočim aneksom. Nepravilna je odločitev, da mora obračunati bruto razlike v plači, saj je tožnica že prejela bruto plačo v vrednosti, ki je občasno celo presegala plačo, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče ni ugotovilo, da naj bi pravdni stranki sklenili kakršen koli dogovor, po katerem naj bi bila tožnica upravičena do višje plače. Tega tožnica niti ni zatrjevala. Poleg tega tožnica do vložitve tožbe ni nikdar ugovarjala izplačilu plače niti ni podala kakršnegakoli zahtevka. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja pravna podlaga za priznanje razlik v plači, zato sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je nepravilno ugotovilo obstoj domnevne obveznosti tožene stranke, saj tudi v primeru, v kolikor bi sodišče imelo podlago za ugotovitev obstoja pogodbenega dogovora za višjo plače, je odločitev napačna v delu, da mora tožena stranka za posamezni mesec obračunati tako davke in prispevke (t.i. 1. bruto) kot tudi davke in prispevke delodajalca (t.i. 2. bruto). Meni, da sodišče ne bi smelo odločati o davkih in prispevkih, saj po novejši sodni praksi to ne sodi več v sodno pristojnost. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi zoper sklep o stroških postopka z dne 16. 7. 2019 iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče izpodbijani sklep izdalo po tem, ko je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo, zato se iz istih razlogov pritožuje tudi zoper ta sklep. Priglaša stroške pritožbe.

6. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, tožnica pa tudi potrditev izpodbijanega dopolnilnega sklepa. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani dopolnilni sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnice:

9. Pritožbeni preizkus se začne s preizkusom navedenih in v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbi tožnice že iz tega razloga ugodilo, pri čemer se do preostalih dveh pritožbenih razlogov (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotna uporaba materialnega prava) niti ni natančneje opredelilo. Posledično navedenega je razveljavilo tudi izpodbijani dopolnilni sklep.

10. Utemeljen je torej pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnici z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je zmotno obrazložilo, da je bila pripravljalna vloga, ki jo je tožnica podala na pripravljalnem naroku oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 2. 2019 prepozna in je zato ni upoštevalo. Štelo je, da je imela tožnica že pred pripravljalnim narokom oziroma prvim narokom za glavno obravnavo dovolj časa za pripravo te vloge, saj je bil odgovor na tožbo vložen 29. 10. 2018 in ker je od prvega vabila na pripravljalni narok in na prvi narok (ki je bil razpisan za 22. 1. 2019, nato pa je bil na prošnjo tožničine pooblaščenke dvakrat prestavljen) preteklo že več kot dva meseca. Pri tem je izhajalo iz četrtega odstavka 269. člena ZPP, ki je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E; Ur. l. RS, št. 10/2017), ki določa, da lahko med pripravami za glavno obravnavo stranke pošiljajo vloge, v katerih navedejo dejstva, ki jih imajo namen zatrjevati na glavni obravnavi, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Brez poziva sodišča lahko vsaka stranka pošlje le dve pripravljalni vlogi. To lahko stori najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva.

11. Istega dne, tj. 28. 2. 2019, sta bila razpisana pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, tožnica pa je pripravljalno vlogo poskušala podati po neuspešno opravljenem pripravljalnem naroku in sklepu sodišča, da se takoj v nadaljevanju opravi prvi narok za glavno obravnavo. V vseh treh vabilih na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, v zadnjem z dne 30. 1. 2019 (ker sta bila dvakrat na prošnjo tožničine pooblaščenke preklicana), je sodišče prve stopnje stranki pravdni stranki poučilo, da morata najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze. Tožnica je tako na naroku 28. 2. 2019 pravočasno navajala nova dejstva in dokaze pisno v pripravljalni vlogi. Razlikovanje sodišča prve stopnje med podajanjem novih dejstev in dokazov ustno ali v pisni vlogi ni utemeljeno. Po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke in ni omejeno na pripravljalne vloge med pripravami za glavno obravnavo. Z zmotno razlago četrtega odstavka 269. člena ZPP, zaradi česar ni upoštevalo pravočasnih tožničinih navedb, ki jih je podala v pripravljanji vlogi, je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjavljanja v postopku (primerjaj odločitev VSM opr. št. I Cp 836/2018).

12. Ne nazadnje pa dopustitev navedene pripravljalne vloge ne bi v ničemer zavlekla reševanje spora, glede na to, da je sodišče prve stopnje na naroku 28. 2. 2019 toženi stranki dopustilo navajati nova dejstva in dokaze, tožnici pa dalo 15 – dnevni rok za odgovor na te navedbe in na naroku prejete listine. To le še dodatno potrjuje, da tožnici ni bila dana možnost (enakopravnega) obravnavanja pred sodiščem, saj ni imela možnosti izjaviti se o vseh pravno odločilnih dejstvih.

13. Ker gre za takšno postopkovno kršitev, ki je pritožbeno sodišče samo - namesto sodišča prve stopnje - ne more sanirati, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točkah III in IV izreka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je na podlagi 365. člena ZPP razveljavilo tudi dopolnilni sklep o stroških z dne 16. 7. 2019. Navedenih določb ne gre razumeti v smislu prelaganja sojenja s prvostopenjskega na pritožbeno sodišče, saj je temeljna funkcija pritožbenega sodišča v kontroli nad prvostopenjskim, ki mora v ponovljenem postopku odpraviti procesno kršitev pravice do izjave tožnice v postopku. Poleg tega bi bila, v kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

14. Ta kršitev pa ni razlog za odreditev sojenja pred drugim sodnikom, zato se pritožbeno sodišče ni odločilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnice odločalo prvič, prav tako pa pritožbeno sodišče ne dvomi v nepristranskost sodnice. Razlogi za uporabo 356. člena ZPP po zaključku pritožbenega sodišča torej niso podani.

K pritožbi tožene stranke:

15. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2017 v višini 2.426,98 EUR, ki ga ni zaradi prenehanja delovnega razmerja ni mogla koristiti. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 18. 1. 2018 zaradi izredne odpovedi, ki jo je podala na podlagi 8. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/13 in nasl.) zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu. Iz preteklega leta 2017 je tožnici ob prenehanju delovnega razmerja ostalo še 8 dni neizrabljenega letnega dopusta. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna tudi z novejšo prakso Sodišča EU1, iz katere izhaja, da določba člena 7(2) Direktive 2003/88 za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja kot, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 83/2019). Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožene stranke, ki pogojujejo priznanje pravice do izplačila nadomestila za neizrabljen letni dopust še z drugimi dejstvi, npr. da je tožnica sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, da bi preostali dopust lahko koristila pred izredno odpovedjo, da za izrabo dopusta ni zaprosila, itd., neutemeljene. Bistveno je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in da tožnica ni izrabila celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bila upravičena na dan prenehanja delovnega razmerja, zato je za te neizrabljene dni letnega dopusta upravičena do denarnega nadomestila.

16. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi nezakonitega obračunavanja dela plače v obdobju od januarja 2013 do oktobra 2017. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici v tem obdobju nezakonito obračunavala del plače, saj ji je, kot izhaja iz plačilih list (A15), poleg stroškov prevoza na delo, ki so tožnici dejansko pripadali, izplačevala tudi kilometrino, čeprav tožnica v službene namene ni opravljala nobenih poti. S tem, ko je del plače prikazovala in izplačevala kot kilometrino, čeprav za to niso obstajali utemeljeni razlogi, je tožena stranka tožnico prikrajšala za davke in socialne prispevke, ki bi jih morala plačati od plače v skladu s predpisi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se tožena stranka svoje odgovornosti ne more razbremeniti z navedbami, da se je tožnica s takšnim načinom izplačevanja strinjala. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu pa tudi ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače (primerjaj odločitvi VDSS, opr. št. Pdp 508/2018 in Pdp 781/2018). Glede na to pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

17. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izračunom prikrajšanja iz naslova neplačanih davkov in prispevkov sledilo tožničinemu izračunu, saj mu tožena stranka ni posebej ugovarjala. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija višino tožničinega prikrajšanja, pomenijo pritožbeno novoto, saj jih tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi, ne da bi navedla razloge, zakaj tega ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na to jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člen ZPP).

18. Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožnici zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od 20. 1. 2018 do plačila, saj glede na to, da je tožnica v spornem obdobju prejela vsa neto izplačila, do zamude sploh ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo obrestni del zahtevka (tj. plačilo zakonskih zamudnih obresti od 20. 1. 2018 dalje do plačila). Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Glej sodbo Bollacke, C-118/2013 z dne 12. 6. 2013 in Maschek, C-341/2015 z dne 20. 6. 2016.