Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo v primeru smrti oškodovanca ne preide na dediče, razen če je bila pravnomočna prisojena ali določena s sporazumom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici zahtevali od tožene stranke plačilo 3.755,63 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 289,17 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka v letu 1995 ponudila pravnemu predniku tožeče stranke izplačilo 900.000,00 SIT in kljub kogentni določbi člena 919. ZOR tega ni storila, zaradi česar je G. M. umrl in ni prejel odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti svoje hčerke. Tožnici kot pravni naslednici uveljavljata ta znesek zaradi civilnega delikta po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. V kolikor bi tožena stranka izplačala odškodnino, bi to premoženje prešlo v zapuščino in bi ga podedovali tožnici. Ker je tožena stranka špekulirala s pričakovanjem, da bo G. M. Umrl, in ni nakazala odškodnine, je s kršitvijo temeljnih načel ZOR dosegla, da odškodnine ni plačala, čeprav jo je priznala v znesku 900.000,00 SIT in bi jo morala izplačati.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje od tožeče stranke 3.755,63 EUR (takratnih 900.000,00 SIT), ki jih je tožena stranka v letu 1995 ponudila v izplačilo kot nepremoženjsko škodo za smrt hčerke N. pravnemu predniku tožeče stranke M. G., ki se s ponujenim zneskom ni strinjal in je bila vložena tožba pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. III P 118/1997, v teku katere je slednji umrl 23.5.1998. Terjatev za povrnitev negmotne škode s smrtjo oškodovanca preneha in na dediče preide samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo in pismenim sporazumom (prvi odstavek člena 204. ZOR). Sama ponudba za izplačilo odškodnine ni podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi zgoraj navedenega določila niti ne more biti odškodninske odgovornosti zaradi kršitve določbe člena 919. ZOR (izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote), saj v konkretnem primeru ni šlo za pogodbeno zavarovanje, temveč za neposlovno odškodninsko odgovornost zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke, zato tudi ravnanje tožene stranke ni protipravno, kot je pravilno pojasnilo tožnici že sodišče prve stopnje, in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Zmotne in brez pravne podlage so trditve tožeče stranke, da bi morala tožena stranka izplačati pravnemu predniku tožeče stranke znesek, ki ga je ponudila, če se slednji ni strinjal s tem zneskom in je zaradi tega vložil tožbo. S trditvami, da je tožena stranka špekulirala z izplačilom odškodnine, tožeča stranka zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dopustno. Tudi sklicevanje na splošna določila ZOR ni podlaga za zatrjevano odškodninsko odgovornost. Določbe člena 919. ZOR niso kogentne, kot trdi pritožba, in ravnanje v nasprotju z njo ne pomeni odškodninske odgovornosti, kot je bilo tožeči stranki že pojasnjeno. Kršitev te določbe kvečjemu vpliva na tek zamudnih obresti.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353. ZPP).