Jedro

Določba prvega odstavka 75. člena člena ZMZ narekuje odločanje po opravljeni glavni obravnavi vselej, ko upravno sodišče ugotovi pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju. Medtem ko dolžnost oprave glavne obravnave po ZUS-1 v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja izhaja iz tožbenih navedb o napakah dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani upravni akt (s temi navedbami je prek samostojnega tožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vzpostavljen spor med strankama glede dejanske podlage sprejete odločitve), pa obravnavana določba ZMZ določa drugo izhodišče za dolžnost izvedbe glavne obravnave. To je v že opravljeni presoji sodišča, s katero je potrjeno, da v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno ali je nezadostno ugotovljeno. Pri tem ZMZ ne določa nobenih omejitev, kar pomeni, da je ugotovitev o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju lahko posledica drugih kršitev. Obravnavano določbo ZMZ je zato treba razumeti, da določa nadaljnjo obveznost opravljanja glavnih obravnav v postopkih odločanja o zakonitosti odločitev v zadevah mednarodne zaščite z namenom zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva v teh postopkih. Zaradi tega je treba opraviti glavno obravnavo vselej, ko sodišče naleti na pomanjkljivosti dejanskega stanja: ne le, ko je to sporno zaradi navedb v tožbi in pomeni uveljavljanje samostojne tožbene kršitve, ampak tudi, ko je ugotovitev o nepopolnem ali zmotnem dejanskem stanju posledica druge (materialne ali procesne) ugotovljene kršitve, zaradi katere, ne da bi bilo ugotovljeno relevantno dejansko stanje, ni mogoče odločiti o tožnikovem zahtevku.

S tem je v zadevah mednarodne zaščite v primerih, ko sodišče ugotovi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, odprta pot odločanju sodišča v sporu polne jurisdikcije na podlagi ustreznega tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva spremembo upravnega akta, ne pa le njegove odprave in ponovnega odločanja toženke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1285/2016-21 z dne 26. 2. 2019 se razveljavi (II. točka izreka sodbe in sklepa) in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-634/2016/31 (1312-14) z dne 5. 8. 2016, s katero je ugodila tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite do 15. 3. 2019, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da bi morala toženka pri presojanju izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca upoštevati ustaljeno sodno prakso, po kateri je mladoletnik brez stika s starši v Afganistanu lahko pripadnik posebne družbene skupine. Zaradi narave ugotovljene kršitve sodišče ni dolžno odločiti po opravljeni glavni obravnavi. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, kako je pri presoji pogojev za priznanje statusa begunca upoštevala načelo največjih otrokovih koristi. Ob sklicevanju na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-662/17 z dne 18. 10. 2018 v zadevi E. G. proti Republiki Sloveniji se je strinjalo s tožnikom, da bi morala toženka v izreku odločiti v dveh točkah, tako da bi v prvi zavrnila priznanje statusa begunca, v drugi pa priznala status subsidiarne zaščite. Zaradi te kršitve je toženka napačno štela, da je odločila v tožnikovo korist, s čimer je povezana nadaljnja bistvena kršitev določb postopka, saj tožnika ni soočila z informacijami o izvorni državi, ki jih je uporabila v izpodbijani odločbi. Navedlo je še, zakaj ne more odločiti v sporu polne jurisdikcije, ki je izjema, pri čemer tudi Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v drugem odstavku 71. člena ne zapoveduje te vrste odločanja. Toženi stranki je naložilo, da v ponovnem postopku v posebni točki izreka odloči, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca in če jih ne, v novi točki izreka odloči o izpolnjevanju pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Oporeka stališču sodišča prve stopnje, da obstaja ustaljena sodna praksa, da se mladoletnik brez stika s starši v Afganistanu obravnava kot pripadnik posebne družbene skupine. Vztraja, da v primeru priznanja statusa subsidiarne zaščite v odločbi ne more v zvezi s tem odločiti v dveh točkah izreka. Neutemeljeni so tudi razlogi, zaradi katerih sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije. Prav tako bi prvostopenjsko sodišče lahko opravilo glavno obravnavo in samo ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik oziroma njegova pooblaščenka v odgovoru na pritožbo priznava, da je predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije, in meni, da bi bilo smiselno in tudi v skladu s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah), da bi sodišče tako tudi odločilo. Vendar naj razlago o tem poda Vrhovno sodišče. Tudi sam meni, da ni naloga upravnega sodišča, da odloča namesto toženke, ki materialnega prava ne zna oziroma noče uporabiti. Toženka namreč o statusu begunca ni odločila, ker odločitve o tem v izreku ni. Poleg tega mu ni omogočila, da se v zvezi s podelitvijo statusa begunca izjavi glede informacij o izvorni državi. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tožbi s tem, ko je primarno predlagal, naj mu sodišče prizna status begunca, predlagal spremembo izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Sodišče prve stopnje zahtevku ni ni sledilo. Pojasnilo je (38. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi tako odločanje v konkretnem primeru pomenilo znaten poseg v ustavno načelo delitve oblasti, za odločanje pa niso izpolnjeni niti pogoji iz 65. člena ZUS-1, saj podatki spisa za tako odločanje ne dajejo zanesljive podlage, saj bi bilo treba tožnika v zvezi z ugotavljanjem pogojev za status begunca kot tudi glede morebitne subsidiarne zaščite seznaniti z že pridobljenimi in v izpodbijani odločbi uporabljenimi informacijami o izvorni državi ter pridobiti nove aktualne informacije o njej. Sodišče pa ni dolžno opraviti glavne obravnave, saj je kot kršitev ugotovilo, da je toženka napačno uporabila materialno pravo glede razloga preganjanja pripadnosti posebni družbeni skupini. Po mnenju sodišča je tožnik kot mladoletnik brez stika s starši v Afganistanu lahko pripadnik posebne družbene skupine (13. točka sodbe). Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Odločbo je odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in s tem ugodilo tožnikovemu podrejenemu zahtevku.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča so utemeljeni pritožbeni očitki, da ti razlogi ne utemeljujejo opustitve izvedbe glavne obravnave in ugotavljanja dejanskega stanja na njej, posledično pa tudi ne odklonitve odločanja v sporu polne jurisdikcije.

**Glavna obravnava po Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ) in spor polne jurisdikcije po ZUS-1**

8. ZUS-1 v 59. členu določa, kdaj sme sodišče odločiti brez glavne obravnave, torej na seji. V povezavi z dejanskim stanjem glavna obravnava ni obvezna, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek), in v taksativno naštetih primerih iz drugega odstavka istega člena, ko je določen tudi primer, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (druga alineja). Vendar ima ZMZ glede oprave glavne obravnave svojo določbo. V prvem odstavku 75. člena določa,1 da če upravno sodišče ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, mora izvesti glavno obravnavo. Poleg tega pa še, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno (četrti odstavek istega člena).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča določba prvega odstavka navedenega člena ZMZ narekuje odločanje po opravljeni glavni obravnavi vselej, ko upravno sodišče ugotovi pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju. Medtem ko dolžnost oprave glavne obravnave po ZUS-1 v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja izhaja iz tožbenih navedb o napakah dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani upravni akt (s temi navedbami je prek samostojnega tožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vzpostavljen spor med strankama glede dejanske podlage sprejete odločitve), pa obravnavana določba ZMZ določa drugo izhodišče za dolžnost izvedbe glavne obravnave. To je v že opravljeni presoji sodišča, s katero je potrjeno, da v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno ali je nezadostno ugotovljeno. Pri tem ZMZ ne določa nobenih omejitev, kar pomeni, da je ugotovitev o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju lahko posledica drugih kršitev. Obravnavano določbo ZMZ je zato treba razumeti, da določa nadaljnjo obveznost opravljanja glavnih obravnav v postopkih odločanja o zakonitosti odločitev v zadevah mednarodne zaščite z namenom zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva v teh postopkih. Zaradi tega je treba opraviti glavno obravnavo vselej, ko sodišče naleti na pomanjkljivosti dejanskega stanja: ne le, ko je to sporno zaradi navedb v tožbi in pomeni uveljavljanje samostojne tožbene kršitve, ampak tudi, ko je ugotovitev o nepopolnem ali zmotnem dejanskem stanju posledica druge (materialne ali procesne) ugotovljene kršitve, zaradi katere, ne da bi bilo ugotovljeno relevantno dejansko stanje, ni mogoče odločiti o tožnikovem zahtevku. Ob tem ne gre spregledati, da tudi ZUS-1 nalaga sodišču odločitev na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1). Jasno je, da taka izjava lahko pomeni tudi navedbo okoliščin, s katerimi stranka upravnega postopka šele pred sodiščem oporeka dejstvom toženke. Če je s tem vzpostavljen dvom v ugotovljeno dejansko stanje, mora o njem odločiti sodišče na glavni obravnavi.

10. S tem je v zadevah mednarodne zaščite v primerih, ko sodišče ugotovi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, odprta pot odločanju sodišča v sporu polne jurisdikcije na podlagi ustreznega tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva spremembo upravnega akta (tretja alineja prvega odstavka 33. člena v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1), ne pa le njegove odprave in ponovnega odločanja toženke (64. člen ZUS-1).

11. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi po ugotovitvi o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju kot posledici kršitve materialnega prava izvesti glavno obravnavo, na kateri bi ob izvajanju načela odprtega sojenja z izvedbo dokazov, ki so jih dolžne predlagati stranke, in dokazov, za katere bi samo menilo, da lahko prispevajo k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi (drugi odstavek 20. člena ZUS-1),2 odločilo na način, predlagan v tožbi, tako da bi tožnikovi zahtevi po spremembi izpodbijane odločbe ugodilo ali pa jo zavrnilo, ne da bi bil tožniku odvzet (odpravljen) status subsidiarne zaščite. Morebiti spremenjena odločba s priznanim statusom begunca, s čimer bi bila nadomeščena odpravljena odločba, bi tudi pomenila, da je bil tožniku tak status priznan že z dnem izdaje izpodbijane odločbe, saj bi sodišče njeno zakonitost presojalo na podlagi dejanskega stanja, obstoječega v času izpodbijane odločbe, ki bi ga samo popolno ugotovilo. V tem primeru na odločitev sodišča, da se tožniku prizna status begunca, ne bi imela nobenega vpliva okoliščina, da je tožnik kasneje postal polnoleten. Razlogi za prenehanje statusa so namreč predmet posebnega postopka (69. člen ZMZ-1).

12. Poleg tega bi sodišče v tej zadevi z odločanjem na glavni obravnavi v skladu z določbo tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 odpravilo ugotovljeno kršitev tožnikove pravice do izjave (39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Na ta način in po izvedbi potrebnih dokazov bi torej upravno sodišče samo ugotovilo dejansko stanje, potrebno za spremembo izpodbijane odločbe, s čimer bi bil izpolnjen drugi pogoj iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za odločanje v sporu polne jurisdikcije.3 Prvi pogoj, to je da narava stvari to dopušča, je namreč v postopkih, ko je stranki priznan status subsidiarne zaščite, ne pa status begunca, izpolnjen. Odločanje o pravici do mednarodne zaščite pomeni ugotavljanje upravičenosti do statusa zaščite, ki zahteva razlago materialnega prava in upoštevanje prepisanih kriterijev, v skladu s katerimi je treba ugotoviti relevantno dejanko stanje o razlogih, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo in se zaradi njih v njo ne more vrniti. Že na podlagi razlogov izpodbijane sodbe o nujnem zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva, ki ne sme pripeljati do tega, da bi bilo z odločanjem sodišče tožniku odvzet priznani status subsidiarne zaščite (kar je učinek izpodbijane sodbe z odpravo odločbe in vrnitve zadeve v ponovno odločanje toženki), pa je mogoče ugotoviti, da bo tožnik brez odločanja sodišča, ki ga zahteva, utrpel težko popravljivo škodo. Izguba statusa subsidiarne zaščite pomeni izgubo pravic, ki iz tega statusa izhajajo.4

14. Za odločanje sodišča o tožnikovi pravici pa je izpolnjen tudi tretji pogoj iz petega odstavka 65. člena ZUS-1, da sodišče s sodbo odloči o stvari, kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 7. člena tega zakona. V navedeni določbi je določeno, da v upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa, ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno. To odločanje je potrebno zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem tožnikove pravice do mednarodne zaščite.5

15. Glede na obrazloženo je napačno stališče izpodbijane sodbe, da je odločanje v sporu polne jurisdikcije mogoče le v primerih, ko bi bilo treba dopolniti postopek v nekem manjšem delu (33. točka izpodbijane sodbe), ker da bi le tak obseg ne ogrožal načela delitve oblasti med sodno in izvršilno vejo. Tudi sicer po prepričanju Vrhovnega sodišča pomeni pooblastilo za odločanje o sami stvari, če so zanj izpolnjeni zakonski pogoji, način izvrševanja nadzora sodišč nad zakonitostjo dela upravnih organov, ne pa prevzemanja njihove pristojnosti za odločanje. Ta se je namreč udejanjila v sprejeti odločitvi, v naravi sodnega odločanja pa je tudi sprememba sprejetih odločitev. V ta namen ima sodišče zakonsko pooblastilo, da izvede vse, kar je za to potrebno.

16. Sodišče prve stopnje ima v obravnavani zadevi na podlagi navedenih procesnih določb vse vzvode, da z izvrševanju zakonskih pooblastil zagotovi uresničitev zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu pred sodiščem v primeru, ko je tožnik od njega zahteval, naj mu prisodi, kar je toženka zavrnila. Posledično je toženki neutemeljeno naložilo tudi opravo posodobljene (ex nunc) presoje vložene prošnje za mednarodno zaščito, ki v skladu s stališči Sodišča evropske unije (SEU) pomeni obveznost sodišča, da opravi presojo, ki, kadar je to primerno, upošteva nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo. Taka presoja namreč omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo treba spis vrniti organu v presojo. Pooblastilo, ki ga ima sodišče, da upošteva nove elemente, glede katerih se ta organ ni izrekel, je v skladu z namenom Direktive 2013/32. Pridevnik "popolna" v členu 46(3) Direktive 2013/32 pa potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo. Zahteva glede podrobne in _ex nunc_ presoje poleg tega, da je treba to določbo razlagati v skladu s členom 47 Listine, pomeni, da sodišče, pri katerem je vloženo pravno sredstvo, opravi zaslišanje prosilca, razen če meni, da lahko presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem pred navedenim organom. V primeru novih elementov, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, mora sodišče, kot izhaja iz člena 47 Listine, prosilcu dati priložnost, da se izjavi, če lahko ti dejavniki neugodno vplivajo nanj.6

17. Glede na obrazloženo pa se kot nepotrebno izkaže obširno utemeljevanje izpodbijane sodbe o nepravilnih izrekih v odločbah toženke, zakaj bi moralo biti, a ni, v eni točki odločeno o zavrnitvi prošnje glede statusa begunca, v drugi točki pa o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Poleg vsega razlogov o oblikovanju izreka odločbe tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na razlage SEU v zadevi E.G. proti Republiki Sloveniji (C-662/17) z dne 18. 10. 2018. Stališča v tej sodbi se nanašajo na zagotavljanje učinkovitega pravnega sredstva v sodnem postopku oziroma na dolžnost držav članic, da zagotovijo pravico do takega pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi prošnje za pridobitev statusa begunca v primerih, ko je prosilcu priznan status subsidiarne zaščite (46. točka sodbe), ne pa na oblikovanje izrekov tovrstnih odločb. 18. V okoliščinah obravnavane zadeve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, ni mogoče sklepati, da določbe ZUS-1 in ZMZ zahtevanega pravnega sredstva ne bi zagotavljale. Znotraj teh okvirov pa je tudi na stranki breme, da v zakonu določene procesne možnosti (glede uveljavljanja zahtevka, usmerjenega v odločitev, ki ne bo posegla v že priznano pravico do subsidiarne zaščite) ustrezno uporabi. V konkretnem primeru je tožnik to storil s predlogom za odločanje v sporu polne jurisdikcije (katere rezultat je odprava izpodbijane odločbe in odločitev sodišča o njegovi pravici, ki učinkuje kot spremenjena ugotovitvena odločba, torej za nazaj)7 in le subsidiarno s predlogom za njeno odpravo. Tako tudi po izdaji sodbe C-667/17 ni razloga za odstop od dosedanjih stališč Vrhovnega sodišča glede oblikovanja izrekov odločb v primerih, kot je obravnavani. Ta pa so, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite, ne pa za dve pravici in dva samostojna zahtevka.8 Upoštevaje, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1), odločitev, da se prizna subsidiarni status, ne more pomeniti drugega, kot da je bilo zavrnjeno, kar je prosilec več ali drugače zahteval (status begunca).

19. V obravnavanem in temu podobnih primerih, na kar pa utemeljeno opozarja sodišče v izpodbijani sodbi, je zato zmotno razumevanje, da je bilo prošnji v celoti ugodeno in da zato pritožnica ni bila dolžna tožnika seznaniti z informacijami, ki jih je sama pridobila in na katere je oprla odločitev. Če bi to storila, bi bila njena odločitev lahko drugačna, upravni spor pa nepotreben. Pri tem – ne da bi se Vrhovno sodišče opredeljevalo do situacije obravnavane zadeve – velja splošni poudarek, da tudi prosilec, zlasti pa njegov pooblaščenec, delita breme za izvedbo hitrega in procesno pravilnega postopka. K temu na osebnem razgovoru prisotni svetovalec za begunce kot poznavalec pravnega področja podeljevanja mednarodne zaščite prispeva tudi s tem, da z vprašanji vzpodbudi prosilca, da celovito predstavi svoj primer, saj se v nasprotnem prosilca vzpostavlja kot goli objekt postopka. Svetovalec se torej ne sme omejiti na pasivnega opazovalca izvedbe procesnega dejanja, nato pa šele v tožbi na toženko naslavljati očitke, o čem vse prosilca ni vprašala.

20. Čeprav za odločitev ni bistveno, se Vrhovno sodišče opredeljuje še do odklanjanja odločanja v sporu polne jurisdikcije, ker naj bi to vplivalo oziroma spodbujalo slabše delo upravnega organa. Tako je Vrhovno sodišče že opozorilo, da hipotetična možnost, da bi organ večkrat poenostavljeno obravnaval prošnjo za mednarodno zaščito z vidika statusa begunca, računajoč, da bi praksa odpravljanja odločb v celoti odvračala tožnike od uveljavljanja pravnih sredstev, ni posledica napačne razlage prava EU ali zakona temveč zlorabe postopka.9 K temu dodaja, da je nujno reševanje ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti v delovanju upravnih organov, če do njih pride,10 a ne v konkretnih postopkih in na račun (v škodo) strank teh postopkov. Morebitno neetično in celo načrtno nestrokovno delo državne uprave ne more biti razlog, da sodišče ne bi opravilo, kar od njega zahteva pravo EU in mu to omogočajo nacionalni procesni predpisi. Odgovornost, da to stori v razumnem času, pa ni samo na njem, še manj na posamičnih sodnikih.

21. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) se Vrhovno sodišče do ostalih navedb ni opredelilo in je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). V njem se bo moralo v skladu s kriteriji iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1 jasno opredeliti, ali gre v primeru afganistanskih otrok brez stika s starši za pripadnost posebni družbeni skupini, ne pa se le sklicevati na svoje stališče v sodbi I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 in na tem utemeljevati, da je mladoletnik brez stika starši "lahko" pripadnik posebne družbene skupine. Poleg tega omenjena odločitev, čeprav je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 171/2012 z dne 18. 4. 2012, še ne pomeni ustaljene sodne prakse. Upoštevati pa je tudi treba, da tako kot razmere v družbi niso stalnica, ni mogoče pripisati nespremenljivosti niti dojemanju družbe, da je neka skupina ljudi, ki jo obkrožajo, različna in je zato tarča preganjanja. Omenjeno presojo je tako treba opraviti na podlagi okoliščin iz obdobja izdaje izpodbijane odločbe.

1 Navedena določba se uporabi glede na čas vložitve prošnje za mednarodno zaščito 26. 2. 2016, saj ZMZ-1 v drugem stavku 125. člena določa, da če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo tega zakona (pred 24. 4. 2016), se za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 - uradno prečiščeno besedilo, 98/11 - odl. US, 83/12, 111/13 in 114/13 - odl. US). 2 V skladu z navedeno določbo sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. 3 Določba prvega odstavka 65. člena ZUS-1 se glasi: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. 4 Kljub temu tožnik predlaga zavrnitev pritožbe. 5 Prim. tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 in I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016. 6 Sodba SEU v zadevi Serin Alheto (C-585/16) z dne 25. 7. 2018, tč. 110-114. 7 Glede učinkov sodne odločitve v takih primerih Vrhovno sodišče podrobno v sklepu I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019. 8 Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016, I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016, I Up 165/2016 z dne 4. 8. 2016 in I Up 107/2014 z dne 20. 3. 2014. 9 Sodba I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016. 10 Ne more biti dvoma, da tovrstne sistemske napake vplivajo na večanje obsega dela sodišč (upravnega in vrhovnega) in s tem na daljše reševanje zadev – ne le azilnih, ampak tudi upravnih sporov na ostalih pravnih področjih.