Jedro

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je z vidika časovnih meja pravnomočnosti za ugoditev ugotovitvenemu zahtevku za obstoj služnostne pravice pomemben obstoj pravice oziroma pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave. Vendar je napačna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da je priposestvovalna doba tekla kljub vložitvi odgovora na tožbo, ker mora biti nasprotovanje lastnika služečega zemljišča dejanske narave, da prepreči priposestvovanje. Nasprotovanje izvrševanju služnosti je lahko dejansko ali pravno. Pomembno je le, da je nasprotovanje drugi stranki izraženo jasno in nedvoumno. Vložitev odgovora na tožbo, v katerem lastnik služeče nepremičnine nasprotuje tožbenemu zahtevku in s tem samemu obstoju služnosti pomeni tudi jasno in nedvoumno nasprotovanje izvrševanju služnosti, kar pomeni, da prekine tek priposestvovalne dobe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne pritožba sedme tožnice in se potrdi sodba sodišča prve stopnje tudi v VI. točki izreka; - glede odločitve o povrnitvi stroškov prvostopenjskega postopka v II. točki izreka spremeni tako, da je toženka dolžna prvim šestim tožnikom povrniti 6/7 njihovih stroškov prvostopenjskega postopka, sedma tožnica pa toženki 1/7 njenih stroškov prvostopenjskega postopka; - glede odločitve o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka v IV. točki izreka spremeni tako, da so tožniki in toženka dolžni kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.697,6 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. Sedma tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožniki s tožbo z dne 23. 10. 2018 od sodišča zahtevajo, naj ugotovi, da so priposestvovali služnost hoje in voženj po dostopni poti na parc. št. 19/2 (vse k. o. ...) v korist vsakokratnega lastnika večstanovanjske stavbe št. 704 na zemljišču parc. št. 19/33 in pripadajočega zemljišča parc. št. 19/34 ter garaž, ki stojijo na parc. št. 19/4 (last prvega tožnika), 19/7 (last šeste tožnice), 19/11 (last sedme tožnice) in 19/12 (last druge tožnice in tretjega tožnika).

2. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu tožbenemu zahtevku ugodilo. Zahtevek je zavrnilo le glede priposestvovanja služnosti v korist parc. št. 19/11, torej zemljišča z garažo v lasti sedme tožnice, ker je ugotovilo, da je bila ta nepremičnina še do leta 1999 v lasti pravne prednice toženke in se zato do vložitve tožbe v letu 2017 dvajsetletna priposestvovalna doba še ni iztekla (drugi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Odločilo je, da je toženka dolžna prvim šestim tožnikom povrniti 6/7, sedma tožnica pa toženki 1/7 stroškov prvostopenjskega postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi sedme tožnice ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v korist parcele št. 19/11. Presodilo je, da je bistveno, da se je priposestvovalna doba iztekla do konca sojenja. Začetek pravde bi bila lahko ovira teku priposestvovalne dobe le, če bi toženka oporekala izvrševanju služnosti ali trdila, da dejstva, na katerih temelji tožbeni zahtevek, ne držijo. Tako je ugotovilo, da se je priposestvovalna doba iztekla med pravdo 23. 6. 2019. Pritožbe ostalih tožnikov in toženke pa je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških je spremenilo tako, da je toženki naložilo, da tožnikom povrne vse njihove stroške postopka. Odločitev, da je sedma tožnica dolžna toženki povrniti 1/7 njenih stroškov postopka, pa je razveljavilo.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 532/2022 z dne 1. 2. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev, da lahko dvajsetletna priposestvovalna doba za pridobitev služnosti poteče tudi med trajanjem sodnega postopka za ugotovitev obstoja te služnosti, čeprav tožena stranka v postopku zahtevku ves čas nasprotuje.

**Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa toženka vlaga revizijo in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo sedme tožnice zavrne, njeni pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo pa ugodi in jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

6. Navaja, da za odločitev v konkretnem primeru ni pomembno, na kakšen način je nasprotovala tožbenemu zahtevku, prav tako tudi ne more biti bistvena okoliščina, da ni nikoli fizično preprečevala dostopa tožnikov preko njene nepremičnine, saj seveda ni želela povečevati intenzivnosti sporov. Bistveno je, da se je toženka potem, ko so tožniki zoper njo sprožili pravdni postopek z zahtevkom za ugotovitev obstoja služnosti, takšnemu zahtevku aktivno in nedvoumno uprla in mu nasprotovala z vrsto pravnih in dejanskih argumentov, o katerih je sodišče prve stopnje nato odločalo skoraj štiri leta. Zanesla se je na to, da v času trajanja sodnega postopka zanjo v zvezi s tem zahtevkom oziroma razmerjem ne smejo (več) nastajati negativne materialne posledice. Tek materialnih rokov ne more biti odvisen od trajanja sodnega postopka. Opozarja, da v času trajanja sodnega spora glede zahtevka za ugotovitev obstoja služnosti priposestvovalna doba ne more nemoteno teči dalje.

7. Nadaljnje vprašanje, ki po mnenju toženke ne presega vsebine dovoljene revizijske presoje, pa se nanaša na sam začetek teka priposestvovalne dobe v obravnavanem primeru. Toženka vztraja, da tožniki vsaj do zaključka postopka njenega lastninskega preoblikovanja niso mogli začeti pridobivati stvarnih pravic na podlagi priposestvovanja. Ta časovni trenutek je namreč relevanten za presojo o tem, na katerih nepremičninah v družbeni lastnini je toženka dejansko sploh pridobila lastninsko pravico in s tem pravno možnost, da aktivno nasprotuje izvršitvenim ravnanjem tožnikov, torej uporabi njenih nepremičnin.

**Odgovor na revizijo**

8. Sodišče je revizijo vročilo tožnikom in sedma tožnica je nanjo odgovorila. Uvodoma poudarja, da je bil predlog toženke za dopustitev revizije glede dopuščenega vprašanja nepopoln in bi ga Vrhovno sodišče moralo zavreči. Zato menijo, da je tudi revizija nedovoljena, in predlagajo njeno zavrženje. Tožniki dodajajo, da revizija tudi ni utemeljena in da so razlogi sodišča druge stopnje materialnopravno pravilni.

**Glede dovoljenosti revizije**

9. ZPP v petem odstavku 367.b člena določa obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije. Prva sestavina je natančna in konkretna opredelitev spornega vprašanja in toženka je temu pogoju zadostila. Iz vsebine predlaganega in dopuščenega vprašanja pa izhaja tudi opredelitev pravnega razmerja (obstoj stvarne služnosti), razlogi, zaradi katerih naj bi sodišče druge stopnje sporno pravno vprašanje rešilo nezakonito (ker je odločilo, da pravno nasprotovanje ne zadošča za obrambo pred nastankom služnosti), in pravna pomembnost vprašanja za odločitev v obravnavanem primeru (stališče je ključno za ugoditev spornemu delu zahtevka). Tožniki torej nimajo prav, ko v odgovoru na revizijo ugovarjajo, da je bil predlog nepopoln in revizija zato ni dovoljena.

10. Imajo pa tožniki prav, da revizija ni bila dopuščena glede vprašanja, ali so bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje pri drugih nepremičninah. Toženka namreč v postopku dopustitve revizije v tem delu ni izkazala materialnopravne zmotnosti oziroma odstopa od sodne prakse pri presoji sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče zato na revizijske navedbe, ki presegajo dopuščeno vprašanje, ne odgovarja.

**Pravno pomembna dejstva**

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bilo zemljišče parc. št. 19 družbena lastnina, na kateri je imelo podjetje A., ki je bil pravni prednik toženca, pravico uporabe, 25. 7. 1997 pa se je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) vknjižil kot lastnik; - da zemljišče ni služilo proizvodnji, temveč se je že takrat uporabljalo za dostop do stanovanj v večstanovanjski stavbi; - priposestvovalna doba je začela teči najkasneje leta 1997, ko so tožniki postali lastniki stanovanj in se je do vložitve tožbe v letu 2018 že iztekla; - garažo parc. št. 19/11 je pravna prednica toženke 23. 6. 1999 prodala pravni prednici sedme tožnice, ta pa jo je 8. 9. 1999 prodala sedmi tožnici: nepremičnina je bila torej do 23. 6. 1999 v lasti pravnega prednika toženca, zato priposestvovalna doba do takrat ni mogla teči, od leta 1999 do leta 2018 pa se 20 letna priposestvovalna doba še ni iztekla.

**O pravnem nasprotovanju priposestvovanju stvarne služnosti**

12. Priposestvovalna doba za priposestvovanje stvarne služnosti v korist parc. št. 19/11 je torej lahko začela teči šele leta 1999. Če je priposestvovalna doba začela teči pred uveljavitvijo SPZ (1. 1. 2003), se po 269. členu SPZ glede priposestvovalne dobe upoštevajo določila SPZ.

13. Priposestvovanje stvarne služnosti ureja 217. člen SPZ. V prvem odstavku ureja pravo priposestvovanje služnosti, za katerega se zahteva dobra vera, v drugem odstavku pa nepravo priposestvovanje, za katerega se zahteva le dejansko izvrševanje služnosti in da način izvrševanja ni nepošten.

14. Tožniki niso zatrjevali dobrovernosti, zato sta sodišči presojali, ali so izpolnjeni pogoji za nepravo priposestvovanje po drugem odstavku 217. člena SPZ. Ta določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Sodišče druge stopnje je odločilo, da vložitev odgovora na tožbo ne pomeni izraza nasprotovanja izvrševanju služnosti, ker tudi od vložitve tožbe (tako kot pred tem) toženec tožnikom ni preprečeval izvrševanja služnosti. Zato je presodilo, da je priposestvovalna doba tekla tudi po vložitvi odgovora na tožbo in se je nato iztekla do trenutka zadnje obravnave 5. 4. 2022. 15. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je z vidika časovnih meja pravnomočnosti za ugoditev ugotovitvenemu zahtevku za obstoj služnostne pravice pomemben obstoj pravice oziroma pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave.1 Vendar pa toženka v reviziji pravilno opozarja, da je napačna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da mora biti nasprotovanje lastnika služečega zemljišča dejanske narave, da prepreči priposestvovanje. Vrhovno sodišče je tako stališče že zavzelo v sodbi II Ips 75/2011 z dne 15. 5. 2014, ko je presojalo, ali je prišlo do osvoboditve služnosti po 223. člen SPZ. Navedlo je, da vsaka ponovna izvršitev služnosti prekine proces osvoboditve služnosti, ta pa je lahko dejanska (upravičenec ravna v skladu z vsebino pravice, ali uporabi samopomoč) ali pravna (upravičenec zahteva pravno varstvo svoje pravice).2 Obrazložilo je tudi, da ni bistveno, ali je upravičenec uporabil ustrezno pravno pot in ali je bil uspešen. Vrhovno sodišče je tako v tem konkretnem primeru presodilo, da je služnostni upravičenec z vložitvijo predloga za izvršbo preprečil osvoboditev služnosti.

16. Vrhovno sodišče je nato to stališče potrdilo in nadgradilo še v sodbi II Ips 254/2015 z dne 2. 3. 2017. Odločilo je, da za preprečitev osvoboditve služnosti zadostuje že, da služnostni upravičenec vloži odgovor na tožbo, s katero lastnik služeče stvari zahteva ugotovitev prenehanja služnosti. Navedlo je, da odgovor na tožbo pomeni neposredni pravni način uveljavljanja pravice, torej potrebno skrb za njeno pravno varstvo, z jasno artikuliranim namenom še nadalje uporabljati sporno služnostno pot. Gre za ravnanje, ki je v nasprotju z ravnanjem lastnika služeče stvari, ki se izvrševanju pravice upira, in pomeni skozi tek sodnega postopka izraženo permanentno ter koherentno neupoštevanje njegove prepovedi. Vrhovno sodišče je navedlo, da bi nasprotni učinek imeli opustitev vložitev odgovora na tožbo (zamudna sodba) ali pa celo pripoznava tožbenega zahtevka (sodba na podlagi pripoznave). Tako je odločilo, da triletni rok iz prve alineje 223. člena SPZ ne teče v času trajanja sodnega postopka zaradi prenehanja služnosti.

17. Čeprav v obravnavanem primeru ne gre za osvoboditev ampak za priposestvovanje služnosti, so izhodišča vrednotenja v obeh primerih enaka. Upravičenec v obeh primerih pravico pridobi ali izgubi na podlagi zakona v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. Če po izpolnitvi zakonskih pogojev nastane spor med lastnikoma služeče in gospodujoče nepremičnine o obstoju stvarne služnosti, sodišče z ugotovitveno odločbo odloči o obstoju ali neobstoju stvarne služnosti. Tako kot nasprotovanje osvoboditvi služnosti, je tudi nasprotovanje izvrševanju služnosti lahko dejansko ali pravno. Pomembno je le, da je nasprotovanje drugi stranki izraženo jasno in nedvoumno.3 Vložitev odgovora na tožbo, v katerem lastnik služeče nepremičnine nasprotuje tožbenemu zahtevku in s tem samemu obstoju služnosti, pomeni tudi jasno in nedvoumno nasprotovanje izvrševanju služnosti, kar pomeni, da prekine tek priposestvovalne dobe.

18. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, ko je presodilo, da je priposestvovalna doba za pridobitev stvarne služnosti tekla še po vložitvi odgovora na tožbo 7. 1. 2019. Od 23. 6. 1999, ko je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravni prednik toženca nepremičnino prodal pravni prednici sedme tožnice, do vložitve odgovora na tožbo 7. 1. 2019 se pa dvajsetletna priposestvovalna doba še ni iztekla. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ugodilo reviziji in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi pritožbo sedme tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v VI. točki izreka, v kateri je bil zavrnjen njen zahtevek za ugotovitev priposestvovanja služnostne pravice na parc. št. 19/11 k. o. ... .

19. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Nobena od pravdnih strank v pritožbi ni izpodbijala pristopa sodišča prve stopnje k odločitvi o povrnitvi stroškov, želeli sta le, da se upošteva njun morebitni pritožbeni uspeh. Ker po spremenjeni odločbi sedma tožnica s pritožbo ni uspela in je bila vzpostavljena meritorna odločitev sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče tudi o povrnitvi stroškov prvostopenjskega sodišča odločilo enako kot sodišče prve stopnje: da je toženka dolžna prvim šestim tožnikom povrniti 6/7 njihovih stroškov prvostopenjskega postopka, sedma tožnica pa toženki 1/7 njenih stroškov prvostopenjskega postopka. Po spremenjeni odločitvi nobena od pravdnih strank ni uspela s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

20. Toženka je v revizijskem postopku uspela, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da morajo tožniki kriti njene stroške revizijskega postopka. Ti znašajo 1.697,6 EUR (625 točk za predlog za dopustitev revizije, 750 točk za revizijo, 2 % (27,5 točke) za mat. stroške, 22 % DDV, 50 EUR sodne takse za predlog za dopustitev revizije in 621 EUR sodne takse za revizijo). Sedma tožnica pa mora na podlagi iste določbe kriti svoje stroške odgovora na revizijo.

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 A. Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem (ur. L. Ude, A. Galič), Ljubljana 2006, str. 147. 2 Tako tudi M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, (ur. M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur), str. 920. 3 Primerjaj z M. Juhart, nav. delo, str. 921.