Jedro

Služnost na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini, a ni bilo družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, je mogoče priposestvovati.

V skladu z obstoječo sodno prakso je nasprotovanje izvrševanju služnosti podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z izvrševanjem služnostnih upravičenj ne strinja in jih ne dovoljuje. Ne zahteva se vložitev pravnega sredstva ali fizično preprečevanje, niti ni potrebno neprestano ponavljanje nasprotovanja, zadošča tudi enkratna prepoved, ki mora biti jasna in nedvoumna. Za odločitev odločilno dejansko stanje, ki je obstajalo na dan zaključka glavne obravnave.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi lahko tožniki dostop uredili na drug način – z uporabo instituta nujne poti. Povsem odločitev tožnikov je, katero pravno podlago bodo uporabili za uveljavitev svoje pravice. Stvar sodišča pa je, da presodi, če so izpolnjeni zakonski pogoji za uveljavljani zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi 7. tožeče stranke se ugodi in se sodba v VI. točki spremeni tako, da se ugotovi, da na nepremičnini s parc. št. 19/2 k. o. ... obstaja služnostna pravica dostopne poti, hoje in vožnje z motornimi vozili vseh vrst v širini in dolžini asfaltirane dovozne poti (ceste), ki poteka čez celotno nepremičnino 19/2 k.o ..., in sicer v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine parcela št. 19/11 k.o. ...

II. Pritožbi tožečih strank se ugodi in se VII. točka sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti njihove pravdne stroške, VIII. točka sodbe pa se razveljavi.

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

IV. Tožena stranka je tožnikom dolžna v 15 dneh nerazdelno povrniti 530,79 EUR stroškov pritožbenega postopka, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I. - V.) ugotovilo služnost dostopne poti, hoje in vožnje z motornimi vozili vseh vrst v širini in dolžini asfaltirane dovozne poti (ceste), ki poteka čez parc. št. 19/2, k. o. ..., v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin: ID znak 0000-704, 0000 19/34, 0000 19/4, 0000 19/12, 0000 19/7, (VI.) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev priposestvovanja za gospodujočo nepremičnino ID znak 0000 19/11, nato je (VII.) odločilo, da je tožena stranka dolžna prvi do šesto tožeči stranki povrniti 6/7 pravnih stroškov, da je (VIII.) sedmo tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1/7 njenih pravdnih stroškov in (IX.) da bodo pravdni stroški odmerjeni po pravnomočnosti sodbe s posebni sklepom.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Na tožeči strani se sedmo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper VI. točko sodbe in predlaga spremembo le-te tako, da se ugodi tudi njenemu tožbenemu zahtevku, podredno, da se sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vsi tožniki se pritožujejo zoper VII. in VII. točko sodbe ter predlagajo spremembo stroškovnega dela sodbe tako, da jim je dolžna tožena stranka povrniti celotne pravdne stroške. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Obe stranki priglašata pritožbene stroške.

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE

3. Tožena stranka opozarja, da je sodna praksa enotna, da s priposestvovanjem stvarnih pravic na nepremičnini v družbeni lastnini v času njenega obstoja formalno ni bilo mogoče pridobiti. Pri tem ni razlike med »družbeno lastnino v uporabi družbene pravne osebe« in »družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi«. »Družbeno lastnino« in »družbena sredstva« je v tem kontekstu treba razumeti kot sinonima, ki sta onemogočala pridobitev vseh zasebnopravnih upravičenj na podlagi priposestvovanja. Drugačno razumevanje vodi k obidu zakona in »dejanski privatizaciji« družbene lastnine. Tožniki vsaj do zaključka postopka lastninskega preoblikovanja tožene stranke niti pojmovno niso mogli pridobiti nobenih stvarnih pravic.

Ni utemeljeno sklicevanje sodišča na avtomatično transformacijo pravice uporabe družbene lastnine v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL. Šele od potrditve otvoritvene bilance (od zaključka lastninskega preoblikovanja) je tožena stranka dejanski in formalni lastnik obravnavanih nepremičnin. Po prepričanju tožene stranke je najzgodnejši tek rokov za priposestvovanje mogoče vezati na čas dejanskega vpisa lastninske pravice tožene stranke na podlagi ZLPP in ZLNDL v letu 1999, odtlej pa za nobenega od tožnikov ni pretekla niti 20 letna niti 10 letna priposestvovalna doba. V letu 2006 in 2007 je namreč potekala geodetska odmera in sprememba zemljišč, s katero so bili tožniki seznanjeni. Čeprav so od leta 2009 sprožali zoper toženo stranko različne sodne postopke, do te prvde nikoli niso zatrjevali služnostne pravice na predmetni nepremičnini, kar jim odreka dobrovernost. Tožniki imajo po mnenju tožene stranke možnost pridobiti dostop do svojih nepremičnin v za to ustreznih sodnih postopkih – npr. v postopku za določitev nujne poti, kar pa je povezano z obveznostjo plačila nadomestila, čemur pa se tožniki izogibajo.

Tožena stranka na koncu očita sodišču še procesno pomanjkljivost, ki naj bi bila v tem, da je sodišče kot toženo stranko v pravdi izločilo družbo A., d. o. o., kot imetnico hipoteke na obravnavanih nepremičninah. Ni mogoče trditi, da ta družba nima pravnega interesa za udeležbo v tem postopku, vsaj kot stranski intervenient, s čimer je povezana tudi pravica do povračila stroškov.

4. Tožniki so odgovorili na pritožbo in predlagajo, da jo pritožbeno sodišče zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je skladno z izoblikovano sodno prakso.1 Najprej je, ko govorimo o priposestvovanju na družbeni lastnini, bistveno razlikovanje med priposestvovanjem lastninske pravice in stvarne služnosti. Priposestvovanje lastninske pravice že pojmovno ni bilo možno. Glede priposestvovanja stvarne služnosti pa 55. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih2 (v nadaljevanju: ZTLR) določa, da se na nepremičnini, ki je **družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi**, stvarna služnost ne more priposestvovati. Kaj je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, je pojasnil 223. člen Zakona o združenem delu3 (v nadaljevanju: ZZD), ki je določal: Družbena sredstva, ki jih upravljajo delavci ali drugi delovni ljudje v družbeni pravni osebi (v nadaljnjem besedilu: **družbena sredstva v družbeni pravni osebi**), sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za njihovo delo oziroma materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Pomembno je, da je bilo pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bila parc. št. 19/2 (kot del prej skupne parc. št. 19), k. o. ..., namenjena za dostop do stanovanjskih stavb in garaž, ne pa za dostop do industrijskega obrata pravne prednice tožene stranke (uvoz po tej poti je bil preozek za tovornjake in je podjetje uporabljalo druge dovoze k obratu). Temu pritožba ne nasprotuje. Ker torej nepremičnina, po kateri je zatrjevana sporna služnost, ni bila ugotovljena kot materialni pogoj za delo pravne prednice tožene stranke, ampak kot parcela preko katere so stanovalci dostopali do stanovanj in garaž, je pravilen zaključek, da je bilo služnost na takšnem zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini (a ni bilo družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi), mogoče priposestvovati. Drugačna pritožbena zatrjevanja so materialno pravno zmotna. Nikakor ni mogoče govoriti o obidu zakona, kot navaja pritožba, saj zgoraj navedena določba ZTLR sama jasno omogoča priposestovanje služnosti na družbeni lastnini, če ne gre za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, kar pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da ni šlo.

7. Nadalje je pravilen tudi zaključek, da dejstvo, da je pravni prednik tožene stranke razpolagal z garažami na parc. št. 19/4, 19/12 in 19/7, ob uvedbi ZLNDL na teh garažah ni imel več pravice uporabe, saj so jo pridobili tožniki oz. njihovi pravni predniki in so tako z dnem uveljavitve ZLNDL 25. 7. 1997 postali ex lege lastniki teh nepremičnin. Enako velja tudi za stanovanja v stavbi št. 704 in pripadajoče zemljišče parc. št. 19/34. Glede vsega tega se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, kot so zapisani v 22. točki obrazložitve.

8. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se tožniki niso sklicevali na dobrovernost, zato so neutemeljeni vsi pritožbeni pomisleki, ki se nanašajo nanjo. Tožniki so trdili in tudi dokazali, da so 20 let dejansko izvrševali služnost na sporni nepremičnini v lasti tožene stranke oz. njenega pravnega prednika.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi lahko tožniki dostop uredili na drug način – z uporabo instituta nujne poti. Kot je pravilno odgovorilo na ta pomislek že sodišče prve stopnje, je povsem odločitev tožnikov, katero pravno podlago bodo uporabili za uveljavitev svoje pravice. Stvar sodišča pa je, da presodi, če so izpolnjeni zakonski pogoji za uveljavljani zahtevek. In če so, mu sodišče ugodi.

10. Pritožba tožene stranke ni utemeljena niti v delu, v katerem opozarja na postopkovno pomanjkljivost v zvezi z družbo A., d. o. o., ki je bila prvotno tožena poleg družbe B., d. o. o. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 10. 2021 postopek P 143/2018 razdružilo tako, da se tožbeni zahtevek, ki je usmerjen proti družbi A., d. o. o., vodi posebej pod opr. št. P 141/2021. Razlog za razdružitev je bil, da postopka zoper obe pravni osebi nista medsebojno povezana.4 Vsekakor drži, da od razdružitve obeh postopkov družba A., d. o. o., ni več stranka tega pravdnega postopka, ki zoper njo teče posebej, zato bo pravico do povrnitve stroškov postopka lahko uveljavljala v posebej vodenem postopku, ki teče pod opr. št. P 141/2021. Kar pa se tiče trditev o interesu družbe A., d. o. o., v tej pravdi, je treba pojasniti, da v spisu ni izjave te družbe iz tretjega odstavka 199. člena ZPP, da bi v postopek vstopila kot stranski intervenient, prav tako ne obvestila tožene stranke po prvem odstavku 204. člena ZPP. Končno pa zatrjevane procesne kršitve tožena stranka tudi ni pravočasno uveljavljala, zaradi česar je ne more uveljavljati v pritožbi (prim. 286.b člen Zakona o pravdnem postopku5, v nadaljevanju: ZPP).

O PRITOŽBI TOŽNIKOV

11. V zvezi z zavrnilnim delom sodbe (VI. točka izreka) sedmo tožnica v pritožbi navaja, da je v skladu z obstoječo sodno prakso nasprotovanje izvrševanju služnosti podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z izvrševanjem služnostnih upravičenj ne strinja in jih ne dovoljuje. Ne zahteva se vložitev pravnega sredstva ali fizično preprečevanje, niti ni potrebno neprestano ponavljanje nasprotovanja, zadošča tudi enkratna prepoved, ki mora biti jasna in nedvoumna (I Cp 2794/2013, II Cp 2464/2011). V zvezi s tem sedmo tožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se služnost v nespremenjenem okviru in obsegu ter brez nasprotovanja tožene stranke izvršuje še tudi na dan izdaje sodne odločbe. Po njenem prepričanju mora sodišče upoštevati dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave (torej 5. 4. 2022 in ne 23. 10. 2018). Tožena stranka v svojih vlogah ni prerekala dejanskih okoliščin v zvezi z izvrševanjem služnosti, zatrjevala je le pravne razloge, zakaj priposestvovalna doba ni mogla teči. V odgovoru na tožbo ne omenja nasprotovanja. Zaradi vsega tega dejstvo, da je priposestvovana doba iztekla po vložitvi tožbe, 23. 6. 2019, za odločitev ne more biti pravno odločilno. Pravda bi bila lahko ovir teku priposestvovalne dobe le, če bi tožena stranka oporekala izvrševanju služnosti, oz. če bi trdila, da dejstva na katerih temelji tožbeni zahtevek, ne držijo ipd., česar pa v tej zadevi ni bilo. Vložitev odgovora na tožbo po prepričanju sedmo tožnice zato ne pomeni izraza nasprotovanja izvrševanju služnosti. Drugo je ali se je tožena stranka strinjala s pravnimi posledicami takšne svoje opustitve. V zadevi ni mogoče govoriti o jasno izraženem nasprotovanju, zato sedmo tožnica meni, da ni ovire za ugotovitev, da je priposestvovalna doba iztekla 23. 6. 2019. Tožena stranka izvrševanju služnosti ni nasprotovala, trdila je le, da nanjo ni pristala in da ne more biti odplačna. Tožena stranka je bil ves postopek strokovno zastopana in ni izrazila ne ustnega in ne pisnega nasprotovanja izvrševanju služnosti.

Glede na navedene pritožbene trditve sedmo tožnice vsi tožniki skupaj nasprotujejo stroškovni odločitvi, saj menijo, da jim mora tožena stranka povrniti celotne pravdne stroške.

12. Pritožba je utemeljena.

13. Sedmo tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je za odločitev odločilno dejansko stanje, ki je obstajalo na dan zaključka glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe.6 Drži tudi, da tožena stranka tudi od vložitve tožbe naprej ni preprečevala tožnikom (tudi ne sedmo tožnici) dostopa preko spornega zemljišča, zato je tudi v tem času in vse do zadnje glavne obravnave tekla priposestvovalna doba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sedmo tožnica garažo na parc. št. 19/11 pridobila v last v letu 1999. To seveda ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (15. točka obrazložitve), da se služnost v nespremenjenem okviru in obsegu ter brez nasprotovanja tožene stranke izvršuje še tudi na dan izdaje sodne odločbe, pomeni, da je 20 letna doba izvrševanja služnosti od prodaje do trenutka zadnje glavne obravnave 5. 4. 2022 iztekla tudi za sedmo tožnico. Zato je utemeljen tudi njen tožbeni zahtevek in posledično njena pritožba, kar narekuje ustrezno spremembo sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP).

14. Posledica ugotovitev pritožbi sedmo tožnice je tudi utemeljenost pritožbe tožnikov zoper stroškovni del sodbe, saj je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna tožena stranka povrniti tožnikom celotne njihove pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 351. člena ZPP sodbo ustrezno spremenilo tudi v VII. točki in razveljavilo VIII. točko (ki je določala obveznost sedmo tožnice, da povrne toženi stranki del njenih pravdnih stroškov).

O PRITOŽBENIH STROŠKIH

15. Tožena stranka ni uspela v pritožbenem strošku, tožniki pa so s pritožbo uspeli, zato so upravičeni do povrnitve stroškov (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožniki so priglasili stroške tudi v odgovoru na pritožbo tožene stranke, a jim teh pritožbeno sodišče ni priznalo, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi in so zato ti stroški nepotrebni (155. člen ZPP). Tožnikom gredo naslednji stroški: 510 točk za sestavo pritožbe (po tretjem odstavku 7. člena Odvetniške tarife je upoštevano tudi zastopanje več strank), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter 150 EUR sodne takse za pritožbo.

1 Tako npr. VSL sodba I Cp 465/2017, VSL sodba I Cp 630/2017, VSL sodba II Cp 1434/2003. 2 Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s spremembami. 3 Uradni list SFRJ, št. 53/1976, s spremembami. 4 Tožbeni zahtevek zoper v tej pravdi toženo stranko B., d. o. o., temelji na priposestvovanju stvarne služnosti, kot pa je razvidno iz tožbe, pa tožniki s tožbenim zahtevkom zoper družbo A., d. o. o., uveljavljajo ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. 5 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami. 6 VSRS sodba II Ips 861/93, VSL sodba IV Cp 1768/2021 in druge.