Jedro

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, da je tožnik leta 2010 in 2013 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji ter leta 2013 v Franciji, Avstrijo je dvakrat tudi samovoljno zapustil, ob odhodu iz matične države je vse meje prehajal ilegalno in je julija 2013 ilegalno vstopil tudi v Republiko Slovenijo, zaradi česar tožena stranka zaključuje, da je tožnik z ilegalnim prehajanjem meje pokazal izrazito begosumnost. Torej je tožena stranka pojasnila, zakaj je prepričana, da se bo tožnik morebitni predaji eni izmed dveh držav izognil. Ilegalno prehajanje mej predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko pri odločanju tožene stranke vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil morebitno njegovo predajo drugi državi, če bi se to izkazalo za potrebno.

Tožena stranka je izbrala milejšo obliko izvajanja ukrepa omejitve gibanja, saj je tožniku omejila gibanje zgolj na območje azilnega doma.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 25. 7. 2013 od 18.10 ure do dne 25. 10. 2013 do 18.10 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Pri podaji prošnje je med drugim povedal, da je leta 2010 odpotoval iz Groznega do Moskve, iz Moskve do Belorusije, iz Belorusije je odšel v Litvo, iz Litve do Poljske in naprej do Češke, od tod pa v Avstrijo, kjer je ostal dve leti. V Avstriji je bil prosilec za mednarodno zaščito, ko pa je dobil negativno odločbo, je samovoljno zapustil Avstrijo in z vlakom odšel preko Italije v Francijo. V Franciji je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bil vrnjen nazaj v Avstrijo. Iz Avstrije je samovoljno odšel v Slovenijo, to pa zato, ker se je bal, da ga ne bi vrnili v Rusko federacijo. Na vprašanje, katera je bila njegova ciljna država, je povedal, da ni imel nobene ciljne države, v Sloveniji pa ima še malo upanja, da se mu prizna mednarodna zaščita. Tožena stranka je preverila prstne odtise tožnika v bazi EURODAC. Iz te baze je razvidno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji 1. 11. 2010 in 11. 4. 2013 ter v Franciji dne 28. 2. 2013. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v prvem odstavku 59. člena med drugim določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena tega zakona, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES (3. alineja).

Na podlagi posredovanja prstnih odtisov tožnika v bazo EURODAC pridobljeni podatki kažejo, da so bili prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Avstrije in Francije. Iz teh rezultatov izhaja, da je tožnik tam že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali pa sta to Avstrija ali Francija, se je tožena stranka odločila, da so tožniku omeji gibanje zaradi pridobitve rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar omogoča tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ. Tožena stranka meni, da je ukrep o omejitvi gibanja iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Avstrija ali Francija, mogoča realizacija predaje tožnika tema dvema državama. Tožena stranka je prepričana, da tožnik v primeru predaje Avstriji ali Franciji, ne bi počakal na izvršitev predaje, zato ugotavlja, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Tožena stranka se je odločila, da se tožniku omeji gibanje na območje azilnega doma. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, ali pa sta to Francija ali Avstrija. Avstrijo je tožnik tudi dvakrat samovoljno zapustil. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je ob odhodu iz matične države vse meje prehajal ilegalno, julija 2013 pa je ilegalno vstopil tudi v Republiko Slovenijo. Z ilegalnim prehajanjem meja tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

Tožnik v tožbi meni, da je avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi obstoja prstnih odtisov v bazi EURODAC nepravilna. ZMZ določa, da tožena stranka zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi, odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu zgolj navaja, da je prepričana, da tožnik na morebitno predajo ne bi počakal, tega pa sploh ne utemelji. Navaja izključno, da so bili tožnikovi prstni odtisi posredovani v bazo EURODAC, od koder izhaja, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji in Franciji, vendar pa tožena stranka ne pojasni, zakaj naj bi bila prepričana, da se bo tožnik morebitni predaji eni izmed teh dveh držav izognil. Tožnik toženi stranki ni prikrival prej vloženih prošenj za mednarodno zaščito. Tožena stranka tudi navaja, da tožnik z ilegalnim prehajanjem meja kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, teh trditev pa ni v zadostni meri obrazložila, razen tega se sum begosumnosti nanaša na izbor objekta za omejitev gibanja in ne na samo odločitev za ukrep, ki je brez utemeljitve ter se nanaša zgolj in izključno na zadetek v bazi EURODAC. Poleg tega ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, saj bi bili potem skoraj vsi prosilci za mednarodno zaščito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Poleg tega pa sam ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito ni kazniv oziroma se prosilca za mednarodno zaščito kljub nezakonitemu prečkanju meje ne obravnava zaradi prekrška, zato tudi ilegalni prehod ne more pomeniti zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Tožeča stranka ni pokazala namena, da bi zapustila ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz vidika načela sorazmernosti. Tožena stranka bi morala preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika za eventuelno izvedbo dublinskega postopka. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti v sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 2. 8. 2013 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je za azil zaprosil že v Avstriji in Franciji. Iz Belorusije v Litvo je potoval ilegalno, iz Litve v ostale države Evropske unije pa je potoval s taksijem, kajti če plačaš, te peljejo, kamor želiš. Avstrijo je prvič zapustil iz razloga, ker mu je sodišče zavrnilo dodelitev azila. S sklepom je tudi odločilo, da mora v 14 dneh zapustiti državo, v nasprotnem primeru ga bodo deportirali v domači kraj v Rusijo. Drugič je Avstrijo zapustil zato, ker so mu ponovno zavrnili vložitev prošnje za azil z obrazložitvijo, da za ponovno vlogo potrebuje nove vzroke oziroma dejstva, pri njem pa ni nič novega, vzroki so isti kot prej, v tem času ni bil doma in vztraja pri svojih prvotnih navedbah, ki jih Avstrija zavrača. Iz Avstrije v Slovenijo je prišel s taksijem. Najprej je pripotoval v Beljak, potem pa skozi karavanški predor v Slovenijo. Svoje ciljne države ni imel. Cilj mu je bila Evropa, čim dlje od Rusije. Ko je drugič zapustil Avstrijo, mu je bila cilj Slovenija. Ko je prišel v Slovenijo, je začel sam iskati policijsko postajo, s spraševanjem mu ni uspelo, potem pa se je obrnil na prometno policijo, da želi zaprositi za azil in so poklicali ustrezne pristojne policiste. Če bi ga Slovenija vrnila v Avstrijo, bi ga Avstrijci takoj z letalom deportirali domov.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 3. alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ. Skladno s tem določilom lahko pristojni organ do predaje pristojni državi nastani prosilca v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz citiranega določila izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o tej nastanitvi odloča po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Tožena stranka je ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnika v bazo EURODAC že posredovani s strani Avstrije in Francije. To med strankama ni sporno. S tem so po mnenju sodišča nastale vse tiste okoliščine, ki jih zahteva navedeno določilo 59. člena ZMZ, zaradi katerih lahko tožena stranka prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da so te okoliščine podane, tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni utemeljila, zakaj je prepričana, da morebitne predaje ne bi počakal oziroma da se bo morebitni predaji bodisi Franciji bodisi Avstriji izognil. Sodišče se s to tožbeno trditvijo ne more strinjati, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjeno, da je tožnik leta 2010 in 2013 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji ter leta 2013 v Franciji, Avstrijo je dvakrat tudi samovoljno zapustil, ob odhodu iz matične države je vse meje prehajal ilegalno in je julija 2013 ilegalno vstopil tudi v Republiko Slovenijo, zaradi česar tožena stranka zaključuje, da je tožnik z ilegalnim prehajanjem meje pokazal izrazito begosumnost. Torej je tožena stranka pojasnila, zakaj je prepričana, da se bo tožnik morebitni predaji eni izmed dveh držav izognil. S tem je po mnenju sodišča tožena stranka tudi v zadostni meri obrazložila, zakaj meni, da je tožnik begosumen. V tožbi je tudi navedeno, da se sum begosumnosti nanaša na izbor objekta za omejitev gibanja in ne na samo odločitev za ta ukrep. Sodišče pa meni, da se begosumnost ne nanaša zgolj na odločitev o vrsti izvajanja omejitve gibanja (bodisi na območje azilnega doma ali na objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva), temveč se sum begosumnosti nanaša tudi na samo odločitev o tem, ali nekemu prosilcu omejiti gibanje ali ne.

Nadalje je v tožbi navedeno, da ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik begosumen ter da ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito ni kazniv oziroma se prosilca za mednarodno zaščito kljub nezakonitemu prečkanju meje ne obravnava zaradi prekrška. Sodišče se sicer strinja s tem, da so tudi taki prosilci za azil, ki nimajo možnosti legalno preiti meje, in da vsi, ki ilegalno prehajajo meje, niso begosumni, vendar pa ilegalno prehajanje mej vsekakor predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko pri odločanju tožene stranke vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil morebitno njegovo predajo drugi državi, če bi se to izkazalo za potrebno. Tožena stranka je torej z izpodbijanim sklepom odločila v skladu z namenom 3. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, saj je v zadostni meri obrazložila, da so podane okoliščine, ki bi kazale na to, da bi lahko tožnik zapustil ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka.

Nadalje tožnik navaja, da naj bi bil izpodbijani sklep nezakonit tudi z vidika načela sorazmernosti in da bi morala tožena stranka preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika za eventuelno izvedbo dublinskega postopka. S tem v zvezi sodišče meni, da je tožena stranka v zadostni meri upoštevala načelo sorazmernosti. Tožena stranka je namreč izbrala milejšo obliko izvajanja ukrepa omejitve gibanja, saj je tožniku omejila gibanje zgolj na območje azilnega doma. Drugi odstavek 51. člena ZMZ namreč predvideva omejitev gibanja bodisi na objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva, kar je strožja oblika omejitve gibanja, saj gre za omejitev gibanja na določen objekt, lahko pa se tožena stranka odloči na omejitev gibanja zgolj na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kar je najmilejša oblika ukrepa omejitve gibanja.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.