Jedro

Dejstva, da je tožnik večkrat v več državah zaprosil za mednarodno zaščito, da je samovoljno potem zapustil to državo, da je brez ustreznih dokumentov prehajal državne meje ter izjavil, da ne želi biti vrnjen v konkretno državo, ki bi bila pristojna za reševanje njegove prošnje, tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na utemeljen sum, da bi lahko pred koncem odločitve o pristojni državi zapustil Slovenijo in s tem onemogočil učinkovito odločanje oziroma realizacijo izročitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-189/2013/8 (1313-06) z dne 26. 7. 2013, s katerim mu je bilo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejeno gibanje na območje Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 25. 7. 2013 od 18.10 ure do dne 25. 10. 2013 do 18.10 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje obrazloženo pritrjuje ugotovitvam in zaključkom tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka ter je v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, upoštevala pa je tudi načelo sorazmernosti, saj je izbrala milejšo obliko izvajanja ukrepa.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da so z ugotovitvijo, da so bili njegovi prstni odtisi v bazo EURODAC že posredovani s strani Avstrije in Francije, že nastale vse tiste okoliščine, ki jih zahteva določba 59. člena ZMZ. Poudarja, da se po ZMZ gibanje zgolj lahko omeji, ni pa nujno, zato mora biti za omejitev gibanja za konkretnega prosilca ugotovljeno in obrazloženo, čemu je tak ukrep nujen in potreben. Prav tako se ne strinja z zaključkom upravnega sodišča, da se begosumnost, opredeljena v izpodbijanem sklepu, ne nanaša le na izbiro objekta, ampak tudi na samo odločitev o tem, ali se mora tožniku gibanje omejiti. Nasprotuje tudi zaključku, da ilegalno prehajanje meja kaže na možnost begosumnosti, meni, da zanj ta bojazen v ničemer ni izkazana.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma ali njegove izpostave (prva alineja) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva (druga alineja).

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v tej zadevi, izhaja, da je iz baze EURODAC razvidno, da je tožnik v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito dne 1. 11. 2010 in dne 11. 4. 2013 ter enkrat v Franciji dne 28. 2. 2013. V letu 2010 je namreč iz mesta Grozni odpotoval v Moskvo, naprej v Belorusijo, Litvo, Poljsko, Češko, do Avstrije, kjer je ostal dve leti. Po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito je Avstrijo samovoljno zapustil in preko Italije odšel v Francijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bil vrnjen v Avstrijo. Ker se je bal, da bo vrnjen v Rusko federacijo, je samovoljno odšel v Slovenijo in tu zaprosil za mednarodno zaščito.

8. Tožnikovo gibanje je omejeno na območje azilnega doma zato, da ne bo zapustil Slovenije v času, ko bo tožena stranka ugotavljala, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito ter morebitne predaje pristojni državi.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka tožniku pravilno in zakonito omejila gibanje na prostore Azilnega doma, pri tem tudi ni prekoračila meja prostega preudarka, kar je pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

10. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori v zvezi s pridobitvijo rezultatov o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC oziroma uporabo tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Na podlagi navedene določbe ZMZ pristojni organ lahko prosilcu omeji gibanje, če pridobi podatek o obstoju njegovih prstnih odtisov v bazi EURODAC, kar je tudi v tem primeru. Ni pa omejitev gibanja ob izpolnjevanju navedenega pogoja obvezna, kar pravilno navaja tožnik v pritožbi. Zakaj se je pristojni organ odločil za uporabo tega ukrepa, pa je obrazložil v izpodbijanem sklepu. Pojasnil je, da so podani razlogi za omejitev gibanja glede na to, da je tožnik že večkrat v več državah zaprosil za mednarodno zaščito. In ker je tožnik nelegalno prehajal meje, julija 2013 tako vstopil tudi v Republiko Slovenijo, Avstrijo dvakrat samovoljno zapustil, je utemeljeno tudi stališče tožene stranke, da kaže izrazito begosumnost ter tudi zlorabo sistema mednarodne zaščite.

11. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori o neizkazani begosumnosti ter posledični nezakoniti omejitvi gibanja ter izboru objekta za omejitev gibanja. Tožena stranka je pojasnila razloge za omejitev gibanja in izbor objekta. Dejstva, da je tožnik večkrat zaprosil za mednarodno zaščito, da je samovoljno zapustil državo, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, da je prehajal državne meje brez ustreznih dokumentov, tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostujejo za utemeljitev omejitve gibanja iz razlogov begosumnosti. In zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da za tožnika bojazen, da bi onemogočil morebitno predajo drugi državi, ni z ničemer izkazana. Sam je pojasnil, da je, ko ga je Francija izročila Avstriji, odšel iz Avstrije, ker ni želel biti vrnjen v Rusijo, ter izjavil, da ne želi, da ga Slovenija preda Avstriji. Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča potrjuje utemeljenost ukrepa zaradi zagotovitve realizacije predaje pristojni državi. Z izrečenim ukrepom se prepreči, da bi tožnik zapustil Slovenijo oziroma ne bi počakal na izvršitev predaje Avstriji oziroma Franciji. Vrhovno sodišče je že v več zadevah (glede na konkretne okoliščine v posamezni zadevi) zavzelo stališče, da npr. ilegalno prehajanje mej, zapustitev države še pred koncem odločitve v postopku, kaže na begosumnost ali celo zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite (prim. sodbe v zadevah I Up 128/2013, I Up 63/2013, I Up 14/2013).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).