Jedro

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o neustreznem materialno procesnem vodstvu na glavni obravnavi. Ta institut sodišču sicer res nalaga dolžnost, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, vendar pa materialno procesno vodstvo ni neomejeno, predvsem pa je stopnja sodnikove dolžne aktivnosti odvisna tudi od tega, ali stranko zastopa kvalificirani pooblaščenec ali ne. V skladu z zahtevo po dejanski enakopravnosti strank v postopku mora biti namreč aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se jo lahko pričakuje od stranke. Od kvalificiranega pooblaščenca se tako pričakuje večja strokovnost pri poznavanju prava in s tem tudi večja skrbnost pri navedbi ustreznih trditev, iz katerih bo izhajala materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, s katerima je tožnica zahtevala ugotovitev, da je solastnica nepremičnine s parc. št. 450/9 k.o. Semedela do nadaljnjih 2/8 celote oziroma skupaj 4/8 celote in da sta ji toženca (pri čemer je druga toženka H.M. tekom postopka umrla, S.M. pa je njen pravni naslednik) dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino (pri čemer s primarnim zahtevkom zahteva tožnica solidarno izstavitev listine, s podrejenim pa zahteva od vsakega od tožencev izstavitev listine za njegov delež). V II. točki izreka je sodišče tožnici še naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 1.967,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba najprej navaja, da je sodišče tožnici kršilo pravico do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), sodba pa je obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč na naroku za glavno obravnavo zavrnilo predlagane dokaze, zlasti zaslišanje tožnice, pri čemer je tožnica sodišče pravočasno obvestila, da se naroka ne bo mogla udeležiti. Kljub temu je sodišče narok opravilo v tožničini odsotnosti in ji tudi ni dalo možnosti zaslišanja na drugem naroku, s tem pa ji odvzelo možnost, da bi pojasnila dogodke iz preteklosti. V tej zvezi pritožba še navaja, da obvestila sodišča, da se bo narok izvedel v strankini odsotnosti, ni mogoče razumeti kot odklonitev tožničinega zaslišanja. Nadalje je pritožba mnenja, da bi moralo sodišče ob stališču o nesklepčnosti tožbe, slednjo moralo zavreči in ne zavrniti zahtevka. Še posebno zakonsko nesprejemljiv je po mnenju pritožbe način uporabe določbe 285. člena ZPP o materialno procesnem vodstvu, pri čemer zgolj vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo „ali so še kakšne trditve...“ zagotovo ne ustreza kriteriju poštenega sojenja, posledično pa je izdana sodba tudi t.i. sodba presenečenja. Pritožba sodišču nadalje očita tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi odsotnosti zaslišanja tožnice, izpostavlja nejasnost razlogov, da tožnica ni zatrjevala nastanka nove stvari (pri čemer pritožba priznava, da s tožničinimi vlaganji ni nastala nova hiša, so se pa z vlaganji zagotovo spremenila solastniška razmerja) in nenazadnje opozarja tudi na nejasno predstavitev uporabe materialnega prava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek (tako primarni kot podrejeni, ki se razlikujeta zgolj v delu, ki se nanaša na izstavitev listine) zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožba nesklepčna, saj tožnica ni postavila ustreznih trditev, ki bi utemeljevale njen zahtevek po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR – za vlaganja od leta 1987 do 1.1.2003) oziroma po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ – za obdobje po 1.1.2003). Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno in nazorno opredelilo relevantne materialnopravne določbe navedenih zakonov, ki urejajo stvarnopravne posledice vlaganj v tujo nepremičnino in prepričljivo zaključilo, da tožnica ni postavila ustreznih trditev, ki bi utemeljevale njeno zahtevo po nastanku večjega solastninskega deleža na sporni nepremičnini. Tožbene trditve so bile namreč zelo skope in so se nanašale zgolj na izvedena vlaganja po poplavi v letu 1987 ter kasnejša nujna investicijska vlaganja, ni pa tožnica (niti po pozivu sodnice na naroku za glavno obravnavo) zatrjevala niti obstoja dogovora o skupni gradnji, niti ni trdila, da je z njenimi vlaganji nastala nova stvar (v tej zvezi tožnica še v pritožbi priznava, da z njenimi vlaganji ni nastala nova hiša).

5. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki o neustreznem materialno procesnem vodstvu na glavni obravnavi. Ta institut sodišču sicer res nalaga dolžnost, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, vendar pa materialno procesno vodstvo ni neomejeno, predvsem pa je stopnja sodnikove dolžne aktivnosti odvisna tudi od tega, ali stranko zastopa kvalificirani pooblaščenec ali ne. V skladu z zahtevo po dejanski enakopravnosti strank v postopku mora biti namreč aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se jo lahko pričakuje od stranke (1). Od kvalificiranega pooblaščenca se tako pričakuje večja strokovnost pri poznavanju prava in s tem tudi večja skrbnost pri navedbi ustreznih trditev, iz katerih bo izhajala materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka. V predmetni zadevi je tožnico že od sestave tožbe dalje zastopal kvalificirani pooblaščenec, ki je bil prisoten tudi na naroku za glavno obravnavo. Sodnica je v okviru materialno procesnega vodstva na naroku pooblaščenca pozvala k dopolnitvi trditev glede nastanka lastninske pravice, s tem pa je zadostila dolžni aktivnosti po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj glede na navedeno stališče o višji stopnji skrbnosti, ki se jo pričakuje od kvalificiranega pooblaščenca, podrobnejše poučevanje slednjega v predmetni zadevi ni bilo potrebno. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da je sodišče na naroku zavrnilo skoraj vse predlagane dokaze, pritožba zato ne more uspeti niti s sklicevanjem na t.i. sodbo presenečenja.

6. Tožnici v predmetni zadevi tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj pomanjkljivih trditev v nobenem primeru ne bi mogla nadomestiti s svojo izpovedbo, ki predstavlja zgolj dokaz v postopku. Ker iz trditvene podlage tožbe torej ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in ker tožnica tudi na prvem naroku ni ustrezno dopolnila svojih navedb, je torej pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožba ni sklepčna, pravilna pa je tudi posledična odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj vprašanje sklepčnosti tožbe zajema že presojo materialnopravne utemeljenosti zahtevka, medtem ko pride do zavrženja tožbe v primeru formalnih pomanjkljivosti slednje.

7. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno in celovito presodilo trditveno podlago tožbe ter svoje razloge ustrezno obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih, niti ostalih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zaradi tega potrebno zavrniti kot neutemeljeno (tako v I. točki izreka kot v stroškovnem delu, glede katerega pritožba nima nobenih konkretnih pritožbenih razlogov) ter potrditi izpodbijano sodbo v skladu z določbo 353. člena ZPP.

op. št. 1: Nina Betetto, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 593, podobno tudi VSL sodba I Cp 4382/2010