Jedro

V zvezi s financiranjem prevozov učencev osnovnih šol gre upoštevaje 81. člen ZOFVI-A za izvirne naloge lokalnih skupnosti, katerih financiranje je do izteka prehodnega obdobja, določenega z novelo ZOFVI-A, prevzela država. V tem primeru ni podana sodna pristojnost, in sicer na podlagi uporabe analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine, zato je treba v zvezi z navedenimi zahtevki uporabiti določilo 25. člena ZLS, ki v primeru spora glede višine sredstev predvideva rešitev spora pred arbitražo. Zato v obravnavanem primeru ne gre za civilnopravno razmerje v smislu prvega člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0003 Ig 2005/01899 z dne 30.3.2005 in tožbo zavrglo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 2.294,10 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo stroškov, ki jih je imela z organizacijo prevoza osnovnošolcev po nevarnih poteh v obdobju od decembra 2002 do decembra 2004 na podlagi določil Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur.l. RS št 12/1996 in naslednji, v nadaljevanju ZOFVI). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je za tovrstne zahtevke občin na mestu analogija s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine. Ker je z Zakonom o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) določena v primeru spora v 25. členu pristojnost arbitraže, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu prvega člena ZPP, kar je narekovalo zavrženje tožbe.

6. Pritožnica navaja, da v primeru spornih prevozov v vtoževanem obdobju ne gre za naloge v pristojnosti države, ki bi jih le-ta prenesla v pristojnost občine, ampak gre za izvirne pristojnosti in naloge občine, katerih financiranje je bilo z zakonom preneseno na državo. Zaradi bistveno različnega položaja, ko gre za izvirno z zakonom določeno pristojnost občine pod finančno podporo države, od položaja, ko gre za opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, ki jih država prenese na občino, pa analogna uporaba določb 24. in 25. člena ZLS za predmetni primer ni mogoča. Spora, ki je predmet tega postopka, po mnenju pritožnice zato ni mogoče opredeliti kot spora o višini sredstev, na katerega se nanaša določba prvega ostavka 25. člena ZLS. V skladu z določbo 45. člena ZOFVI-A, je obveznost države z zakonom povsem konkretizirana in jasna, zakonodajalec za predmetni primer ni predvidel pristojnosti arbitraže, temveč ima občina v primeru neplačil s strani države na voljo redno sodno pot. Arbitraža je predvidena le v primeru prenosa pristojnosti po 24. členu ZLS zaradi šibkejšega položaja občine, v primeru, ko država po svoji volji na občino prenese del svojih izvirnih nalog. V obravnavanem primeru zato ni mogoče govoriti o obstoju pravne praznine in kakršnakoli analogija ne pride v poštev. Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje zmotne uporabe analogije ni obrazložilo, ampak se le sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v drugem primeru, kar pa ne predstavlja potrebne obrazložitve sodbe.

7. Pravilne so pritožbene navedbe, da je organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov izvirna naloga lokalne skupnosti in da je z ureditvijo po 81. členu ZOFVI do novele ZOFVI-A oziroma do izteka prehodnega obdobja po 45. členu ZOFVI-A tožena stranka (država) prevzela obveznost njenega financiranja. Vrhovno sodišče RS je v sodbi III Ips 15/20012 z dne 17.12.2012 zavzelo stališče, da je ob takšni situaciji mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju (drugi odstavek 140. člena Ustave RS in 24. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS). Zato pridejo v primeru spora med lokalno skupnostjo in državo glede zagotovitve navedenih sredstev v poštev določila 25. člena ZLS, ki določa, da lahko občina glede višine sredstev, ki jih je dolžna kriti država zaradi prenosa posameznih nalog iz državne pristojnosti na občino, sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade, če spora ni mogoče rešiti na ta način pa odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.

8. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da gre v zvezi s financiranjem prevozov učencev osnovnih šol upoštevaje 81. člen ZOFVI-A za izvirne naloge lokalnih skupnosti, katerih financiranje je do izteka prehodnega obdobja, določenega z novelo ZOFVI-A prevzela država. Skladno z določili 45. člena ZOFVI-A se je država zavezala plačati za prevoze iz državnega proračuna v letu 2002 70 % sredstev, v letu 2003 50 % in v letu 2004 30 % sredstev. Prav tako je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi stališče, da v tem primeru ni podana sodna pristojnost in sicer z uporabo analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine, zato je treba v zvezi z navedenimi zahtevki uporabiti določilo 25. člena ZLS, ki v primeru spora glede višine sredstev predvideva rešitev spora pred arbitražo. Zato v obravnavanem primeru ne gre za civilnopravno razmerje v smislu prvega člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na stališče Vrhovnega sodišča RS izraženo v sodbi opr. št. III Ips 15/2012 (točka 9 in 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja. Trditve, da izpodbijana odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa so glede na povedano neutemeljene.

9. Držijo pritožbene navedbe, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Upr 2/2007 že odločilo v sporu o pristojnosti med rednim sodiščem in Upravnim sodiščem in zavzelo stališče, da je za odločitev v zadevi podana pristojnost rednega sodišča, kar pa na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost in se mora v primeru, da ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kak drug organ, izreči za nepristojno, razveljaviti opravljena dejanja in zavreči tožbo (18. člen ZPP). Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožnica tudi s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS III opr. št. Ips 11/2012 z dne 19.6.2012 ne more uspeti, saj se v tem primeru Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem pristojnosti sodišča. 10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).