Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi nadomestnega računa. Tožnik, ki je davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa na podlagi 74. člena ZDDV-1. Po zaključku obeh davčnih organov navedeni račun ne vsebuje podatkov, ki jih zahteva 82. člen ZDDV-1, zaradi česar tožnik nima pravice odbitka vstopnega DDV od omenjenega računa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil zahtevo tožnika za vrnitev 1.439,22 EUR (1. in 2. točka izreka). Iz 3. točke izreka izhaja, da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali, iz 4. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožniku se zahtevani DDV v znesku 1.439,22 EUR ne vrne iz razloga, ker je k zahtevku predložil nadomestne račune, izstavljene po 1. 11. 2011, ki ne predstavljajo originalne listine. V skladu s 74. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) se DDV vrača na podlagi originalnih računov, ki vsebujejo vse obvezne podatke, določene v 82. členu ZDDV-1. Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil in izpodbijano odločbo odpravil v delu, s katerim je bilo odločeno o vračilu DDV v znesku 86,67 EUR po računih št. 28/1/1/5014/160, 28/1/1/4623/362, 11/1/2/4856/95 in 3/13/13/185/280. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Stroški postopka pa niso bili priglašeni. Pritožbeni organ se sklicuje na prvi in tretji odstavek 74. člena ZDDV-1 ter točko a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Slednji določa, da mora davčni zavezanec za odbitek DDV v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 imeti račun, ki je sestavljen v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na DDV po računih št. 28/1/1/5014/160, 28/1/1/4623/362, 11/1/2/4856/95 in 3/13/13/185/280 (DDV v skupnem znesku 86,67 EUR). Navedeni štiri računi vsebujejo ime in naslov kupca. Zato je pritožbeni organ izpodbijano odločbo v tem delu odpravil in zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V preostalem delu, ki se nanaša na vračilo DDV v znesku 1.352,55 EUR (po računu št. 575) pa pritožbeni organ meni, da pritožba ni utemeljena. Pri slednjem računu gre za nadomestni račun, ki je bistveno pomanjkljiv, saj iz njega ni razvidno, kateri račun oziroma katere račune naj bi nadomestil, niti iz njega nista razvidna vrsta blaga oziroma storitev. Ker račun št. 575 ne vsebuje podatkov, ki jih zahteva 82. člen ZDDV-1, je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ni upravičen do vračila DDV po tem računu.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo prvostopenjskega organa v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov zahtevek za vračilo DDV za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 v znesku 1.352,55 EUR. Tožnik pojasnjuje, da ima sedež opravljanja svoje dejavnosti registriran v Romuniji in se ukvarja s prevozi v cestnem tovornem prometu. Glede na naravo poslovanja tožnik plačuje tudi cestnino v Republiki Sloveniji, in sicer mu družba A. d.d. na kraju posamezne cestninske postaje izda cestninske lističe (poenostavljene račune), po zaključku določenega obdobja pa mu družba A. d.d. izda tudi rekapitulacijski (nadomestni račun) za plačano cestnino po teh lističih. Tožnik že več let opravlja svoje storitve in vse do 5. 1. 2012 ni imel nobenih težav pri vračilu DDV, ki ga je poravnaval v zvezi s plačano cestnino v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi pa je glede konkretnega računa sporno, ker je tožnik k zahtevku za povrnitev DDV v znesku 1.352,55 EUR, predložil „samo“: t. i. nadomestni račun družbe A. z dne 11. 11. 2011, cestninske lističe, na katerih ni podatkov tožnika in evidenco plačil za posamezne zneske. Tožnik meni, da so iz omenjenega računa razvidni vsi podatki ter da navedeni račun ustreza zahtevam v 74. in 82. členu ZDDV-1, zaradi česar meni, da v predmetni zadevi materialno pravo ni bilo pravilno ugotovljeno. Iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti kakšne pomanjkljivosti naj bi imel sporni račun, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ne strinja se s stališčem iz izpodbijane odločbe, da predmetnega računa ni mogoče povezati s konkretnim blagom. Dejansko stanje je bilo zato napačno ugotovljeno.

Tožnik nadalje pojasnjuje, da je v Republiki Sloveniji več kot deset let veljala praksa, da je prevoznik po poteku določenega obdobja predložil družbi A. d.d. plačane listke za cestnino, brez podatkov o stranki (poenostavljene račune), družba A. d.d. pa je prevozniku izdala nadomestni račun, ki predstavlja kumulativo vseh predloženih cestninskih listkov. Takšen račun pa nato prevoznik s sedežem v drugi državi lahko predloži davčnemu organu in zahteva povračilo DDV, plačanega v Republiki Sloveniji. Po dosedanji praksi je davčni organ strankam na podlagi nadomestnih računov priznal vračilo DDV, pri čemer se tožnik sklicuje na konkretne primere (tudi primer, ko je bil nadomestni račun izdan po 1. 11. 2011). Tožnik v nadaljevanju dodaja, da je izvedel, da se je v oktobru leta 2011 DURS odločil, da bo od družbe A. d.d. zahteval, da naj ne izdaja več nadomestnih računov. Tožnik izrecno opozarja, da se zakonodaja takrat ni spremenila in da tožnik o tem ni bil ustrezno obveščen. Šlo je za komunikacijo med DURS in družbo A. d.d. Slednja je sicer zahtevala, da se v primeru nove prakse vzpostavi vsaj prehodno obdobje do 1. 1. 2012, na kar pa DURS ni pristal. Tožnik navaja, da šele iz odločbe drugostopenjskega organa z dne 28. 9. 2012 prvič izhaja, da bi moralo biti v nadomestnem računu tudi navedeno, katere račune naj bi nadomestil. Pred tem takšnih pogojev davčni organ strankam ni postavljal. Dejstvo pa je, da je vsebina storitev, v zvezi s katerimi se zahteva povračilo DDV, v konkretnem primeru razvidna iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik. Pogoj, da iz nadomestnega računa izhaja, katere račune nadomešča, je tožena stranka postavila samo tožniku in ga v tem smislu neenakopravno obravnavala (14. člen Ustave RS in 14. člen EKČP). Gre za pogoj, ki ga tožnik niti ne more izpolniti, saj račune izdaja družba A. d.d., ki je v lasti Republike Slovenije. Tožnik meni, da je bil v konkretnem primeru neenakopravno obravnavan, s tem pa so mu kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 22., 25. in 33. člena Ustave RS ter iz 6., 13. in 14. člena EKČP in 1. člena Protokola 1 EKČP. Tožnik opozarja, da je v predmetni zadevi prišlo do ravnanja v nasprotju z najpomembnejšim ciljem EU (ustrezno delujočim notranjim trgom) ter do kršitve temeljnih svoboščin po Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) oz. Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU). Na podlagi PDEU mora vsaka država članica zagotoviti prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Navedeno pomeni, da država članica ne more in ne sme sprejemati predpisov ali ravnati tako, da bi se izkrivljalo konkurenco (zlasti tako, da bi se domačim pravnim subjektom omogočala prednost pri poslovanju na trgu). V konkretnem primeru je država članica tožniku onemogočila povračilo DDV zaradi domnevnih napak, ki naj bi jih v zvezi z izdajo računov za cestnino storila družba A. d.d. Takšno ravnanje države članice pa nedvoumno predstavlja neposredno kršitev določil PDEU. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku za vračilo DDV ugodi, podredno pa, da izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek. V obeh primerih pa od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi nadomestnega računa št.: C (RČ)11-OOO/575 z dne 11. 11. 2011, ki ga je tožniku izdala družba A. d.d. Tožnik, ki je davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa na podlagi 74. člena ZDDV-1. Po zaključku obeh davčnih organov navedeni račun ne vsebuje podatkov, ki jih zahteva 82. člen ZDDV-1, zaradi česar tožnik nima pravice odbitka vstopnega DDV od omenjenega računa.

Iz prvega odstavka 74. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ampak v drugi državi članici (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici), pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga v Slovenijo, če izpolnjuje zakonsko določene pogoje. Iz tretjega odstavka 74. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici pravico do vračila tistih zneskov DDV, za katere bi lahko davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji uveljavljal odbitek DDV v skladu s tem zakonom. Med pogoji za odbijanje vstopnega DDV je v točki a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 določeno, da mora davčni zavezanec za odbitek v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 (odbitek DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec) imeti račun, ki je sestavljen v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Po 82. členu ZDDV-1 mora račun, ki ga davčni zavezanec izda drugemu davčnemu zavezancu ali drugi pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, med drugim vsebovati tudi ime in naslov kupca oziroma naročnika (5. točka 82. člena ZDDV-1) ter tudi količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka 82. člena ZDDV-1). Sodišče sprejema kot pravilen zaključek davčnega organa, da je navedeni račun, na katerem je opis: „dobroimetje za DARS kartico“ pomanjkljiv, saj iz njega ni razvidna vrsta blaga oziroma storitev, kar je pogoj iz 6. točke 82. člena ZDDV-1. Ker navedeni račun ne vsebuje podatkov, ki jih zahteva 82. člen ZDDV-1, tožnik tudi po presoji sodišča ni upravičen do vračila DDV po tem računu.

Zgoraj navedena ureditev v ZDDV-1, ki določa za namene DDV obvezne sestavine račune, je tudi v skladu z določili Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 (v nadaljevanju Šesta direktiva) oz. Direktive Sveta 2006/112/ES (ki je zamenjala Šesto direktivo). Slednja v členu 226 med drugim določa med zahtevanimi obveznimi podatki na računu tudi količino in vrsto dobavljenega blaga ali obseg in vrsto opravljenih storitev. Da mora račun vsebovati za namene DDV vse podatke, ki jih zahteva omenjena direktiva, zlasti pa tiste, ki so potrebni za identifikacijo osebe, ki je te račune izdala, in vrste opravljenih storitev ter da so ti podatki obvezni, izhaja tudi iz sodb SEU (npr. sodbi SEU C-438/09, C-368/79).

Račun je v sistemu DDV tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa mora, kot že pojasnjeno, vsebovati predpisane sestavine. Le v tem primeru gre pravica do odbitka. Ker v konkretnem primeru sporni račun nima predpisanih sestavin, saj iz njega ni razvidno za kakšno storitev gre, sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se z zavrnitvijo pravice do odbitka vstopnega DDV po navedenem računu ne strinja. Tožnikovi ugovori, da predmetni račun vsebuje vse predpisane sestavine pa po povedanem niso utemeljeni. Ker omenjeni račun ne vsebuje podatkov, ki jih predpisuje 82. člen ZDDV-1, je navedeno razlog, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenega računa.

Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za odbitek vstopnega DDV od spornega računa, je za zadevo nerelevantno tožnikovo sklicevanje na okoliščine konkretnega primera, saj le-te na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. V zadevi namreč ne more biti pravno relevantna okoliščina dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik, da je davčni organ na podlagi identičnih računov (kot je predmetni nadomestni račun), ki jih je izdajala ista pravna oseba, to je družba A. d.d., za enake storitve (plačilo cestnin), priznaval pravico do odbitka vstopnega DDV ter da je navedena praksa veljala več kot deset let. Za zadevo tudi ne more biti relevantna okoliščina, da je bila podlaga za drugačno prakso, torej nepriznavanje odbitka vstopnega DDV od takšnih računov, dogovarjanje med davčnim organom in družbo A. d.d., ki je izdajateljica navedenih računov. Ne glede na to, da je izdajateljica računov družba A. d.d., to ni relevantna okoliščina, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev v konkretni zadevi, saj ZDDV-1 ne dela razlike med izdajatelji računov. Ne more pa tožnik na podlagi nepopolnega računa uspešno uveljavljati odbitek vstopnega DDV v davčnem postopku. Ker je priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV mogoče le v primeru, ko so za to izpolnjeni pogoji, določeni v ZDDV-1, ne gre za pogoje, ki bi bili tožniku postavljeni enostransko. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bil v konkretnem primeru neenakopravno obravnavan ter da so mu bile kršene pravice iz 14. člena Ustave RS oz. 14. člena EKČP. Kot neutemeljene in pavšalne sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da so mu bile kršene ustavne pravice (22. in 25. člen Ustave RS) oziroma pravice iz 6., 13. in 14. člena EKČP. Ker tožniku davčni organ v predmetni zadevi ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker je ugotovil, da za to niso izpolnjeni zakonski pogoji, dejstvo, da je s tem s posegel v njegov premoženjski položaj, ne more pomeniti, da mu je bila s tem kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS oz. 1. člena Protokola 1. Prav tako sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z najpomembnejšim ciljem EU. Izpodbijana odločitev temelji na določbah ZDDV-1, ki je usklajen s predpisi EU. Ne gre namreč za situacijo, da tožnik ne bi imel možnosti uveljavljati odbitka vstopnega DDV, ampak za situacijo, ko tožnik ni izpolnil pogojev, ki jih za odbitek vstopnega DDV določa ZDDV-1. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.