Jedro

Za škodo, ki jo je tožnik utrpel na svojem delovnem mestu, ko je čistil pomični trak, na katerem se je nabiral led in sneg, in mu je zaradi slabih vremenskih razmer in poledenelosti traku spodrsnilo, je podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj je delo za pomičnim trakom šteti za nevarno dejavnost. Ker je tožnik ravnal neprevidno, lahkomiselno in v nasprotju z navodili delodajalca, je podana deljena odgovornost za škodo, pri kateri soprispevek tožnika znaša 20 %.

Izrek

Pritožba tožnika in pritožbi toženih strank se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 22.153,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2006 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (1. odstavek izreka); drugotoženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 4.515,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2007 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (2. odstavek izreka); v presežku glede razlike med zneskom vtoževane glavnice 46.634,00 EUR in skupno prisojenim zneskom je zahtevek zavrnilo (3. odstavek izreka); prvotoženi stranki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 2.193,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. odstavek izreka); drugotožena stranka sama nosi svoje stroške (5. odstavek izreka); prvo in drugotožena stranka sta dolžni nerazdelno plačati sorazmerni del sodne takse za tožbo in sodbo v znesku 466,34 EUR (6. odstavek izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujejo vse stranke.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku v celoti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po temelju tožbenega zahtevka sledilo navedbam tožnika, da gre za objektivno odgovornost prvo in drugotožene stranke, saj je v času delovne nezgode opravljal nevarno delo. Ne strinja pa se s prisojeno višino sokrivde. Sodišče je namreč zaključilo, da je soodgovoren za nastalo škodo do višine 20 %. Dejstvo je, da se je nezgoda pripetila na način, kot jo je opisal tožnik, kar je potrdila tudi zaslišana priča B.P.. Sodišče samo ugotavlja, da se je dejansko delo glede čiščenja transportnega traku pri toženi stranki opravljalo na način, kot ga je opisal in opravljal tožnik. Dejstvo je tudi, da so na konkretnem transportnem traku delavci drugotožene stranke že večkrat utrpeli poškodbe, k sreči lažje intenzitete. Drugotožena stranka vse do poškodbe tožnika ni reagirala, ko je pri konkretnem transportnem traku namestila kovinsko ograjo, ob odprtju katere se transportni trak avtomatično ustavi. To pomeni, da sedaj delavec ne more pristopiti k transportnemu traku na način, da bi bil le-ta še vedno v pogonu. Iz ugotovljenega dejanskega stanja sledi, da se je delo vedno opravljalo na ta način, kot ga je opravljal tožnik, pa tudi drugi delavci so delo opravljali na ta način in jih nadrejeni pri tem niso odvračali. Upoštevati je tudi dejstvo, da je imel tožnik normirano delo in je bil glede na obseg opravljenega dela tudi ustrezno stimuliran, kar je potrdila priča R.K.. Tožena stranka vsekakor delavcev ni spodbujala, da večkrat dnevno zaustavijo celotni proizvodni trak (ki ga je potrebno očistiti večkrat dnevno). Izvedenec za varstvo in zdravje pri delu je ugotovil, da transporter ni bil pregledan, da ni bil opremljen z izklopom v sili, da niso bila pri transporterju izobešena opozorila o nevarnosti posega v nevarno področje stroja in da je bil tožnik slabo poučen o varnem in zdravem delu. Tožnik tudi ni bil nadzorovan s strani neposrednega vodje oziroma je njegov neposredni vodja vedel in videl, na kakšen način tožnik opravlja delo v primeru zastoja, pa pristojni pri toženi stranki niso ukrepali. Delavec ima sicer pravico, da odkloni delo, če je nevarno za njegovo zdravje, tudi sodišče samo pa se zaveda, da te pravice ni mogoče izvajati. Drugotožena stranka tudi ni dokazala, da je vsem delavcem, tudi tožniku, skrbno razložila navodila oz. preverila ali dejansko razumejo vsebino navodil. Sodišče med drugim tožniku očita, da bi ga skrb za lastno varnost morala odvrniti od tega, da bi transportni trak čistil med obratovanjem. S strani materialnopravnih predpisov je tožnik dejansko ravnal nepravilno, vendar pa je njegovo ravnanje treba presojati s strani danih življenjskih situacij. Zato se ne more strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je podana 20 % sokrivda za nastali škodni dogodek.

Glede prisojene odškodnine navaja, da se strinja z višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Iz naslova odškodnine zaradi strahu pa zahteva odškodnino v višini 4.000,00 EUR. Meni, da je glede na ugotovitve izvedenca in glede na intenzivnost poškodbe, primerna odškodnina v tej višini. Tudi iz naslova odškodnine za skaženost meni, da bi bila primerna odškodnina v višini 7.000,00 EUR. Sodišče se je lahko samo prepričalo, da dejansko izgleda, kot da tožniku del roke manjka, kar je vsekakor vplivalo na tožnikovo duševno ravnovesje. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, ne strinja se tudi, da mu jih je dolžna povrniti le prvotožena stranka. Sodišče prve stopnje bi mu moralo priznati za pripravljalno vlogo z dne 17. 9. 2007 priglašenih 800 točk, glede na sporno vrednost pa mu pripada celotni zaznamovani strošek, saj je zoper prvotoženo stranko v celoti uspel, priznalo pa mu je zgolj polovico stroškov. Meni, da bi tudi plačilo stroškov postopka moralo naložiti v povrnitev obema toženima strankama nerazdelno. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje prvotožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma prisojeno odškodnino zniža. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe o objektivni odgovornosti, ki je urejena v 1. odstavku 149. člena OZ, po mnenju prvotožene stranke pa bi bilo potrebno uporabiti tudi določbe OZ o oprostitvi odgovornosti iz 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je nesporno ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z varnim in pravilnim delom, tožnik je podpisal, da je z navodilom seznanjen, to pa izhaja tudi iz izpovedi priče Roberta Konkoliča. Tožnik se navodila, da je potrebno pred vsakim posegom v opremo izključiti električno napajanje s pomočjo glavnega stikala in tako zaustaviti polnilno linijo in jo šele nato očistiti, ni držal. Zato meni, da je potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 153. člena OZ, na podlagi katere je imetnik stvari prost odgovornosti, če je nastala škoda izključno zaradi dejanj oškodovanca. Meni, da stikalo za izklop v sili, ki ni bilo nameščeno pri traku, ni v vzročni zvezi s samo nezgodo. Tudi ni dokazano, da je pri drugotoženi stranki bila navada, da se je valje polnilnega traku čistilo med obratovanjem. Priča K. je povedala, da je tožnik valje čistil vedno, ko je bil trak ustavljen. Sodišče prve stopnje je prispevek tožnika ocenilo na 20 %, prvotožena stranka pa meni, da je tožnik izključno odgovoren za nastanek škode, v kolikor pa je podana objektivna odgovornost drugotožene stranke, pa je prispevek tožnika višji. Glede višine odškodnine se ne pritožuje, ker meni, da je odmerjena pravilno, glede na podano mnenje izvedenca medicinske stroke. Priglaša pritožbene stroške.

Drugotožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Razlogi v izpodbijani sodbi so si sami s seboj v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodba nima razlogov o tem, zakaj gre za nevarno dejavnost v konkretnem primeru, niti ni razlogov, zakaj je podana objektivna odgovornost. V zadevi tako ni opisano, da je s strani tožnika bila podana zadostna skrbnost, pa kljub temu ni mogel nadzorovati stroja. Tudi če bi to sodišče zapisalo, ne bi držalo, ker je tožnik imel možnost nadzorovati delovanje stroja. Tudi dejansko stanje je bilo nepravilno ugotovljeno. Tožnik je prejel navodila in tudi izjavil, da je seznanjen z varnim delom. Tudi izvedenec je nepravilno ugotavljal, da tožena stranka ni spoštovala pravil varnega dela. Izvedenec je tudi ugotovil, da je bil tožnik slabo poučen o varnem in zdravem delu, to ne drži, saj je imel ves čas na razpolago pravila za delo s strojem. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik za nezgodo kriv samo 20 %, so napačne. Potrebno je upoštevati, da na mestu nezgode ni predvideno delovno mesto in praviloma delavci tam nimajo kaj iskati. Sama namestitev stikala za izklop v sili, tudi po izjavi izvedenca ne bi vplivala na nezgodo, le posledice bi bile nekoliko manjše. Tožnik kot dolgoletni delavec tožene stranke je vedel, da doseganje norme ne vpliva na nobene sankcije, zavestno je kršil predpise, s katerimi je bil seznanjen, ni izklopil stroja, saj če bi ravnal v skladu z navodili, do nezgode ne bi prišlo. Navaja, da je bil za stroj izdelan elaborat, predlagala je dodatne poizvedbe pri družbi B. d.o.o., ker je bila v elaboratu očitna pisna napaka. Predvsem pa bi se lahko ugotovilo, če je proizvajalec predpisal kakšna stikala za izklop v sili, kar po vedenju tožene stranke ni predpisano. Meni, da je sodišče prve stopnje odškodnino za nepremoženjsko škodo previsoko odmerilo. Iz naslova strahu bi mu šla le odškodnina v višini 500,00 EUR, če bi bil podan temelj tožbenega zahtevka. Tudi odškodnina iz naslova skaženosti je previsoka, brazgotina ne vzbuja gnus, temveč bolj zanimanje okolice, zato mu sodišče iz te postavke ne bi smelo prisoditi odškodnine. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni dela, ki ga tožnik ne bi mogel opravljati, v službi tudi ni omejen pri delu. Ne strinja se tudi z višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Pritožuje se tudi zoper odločitev o plačilu sodne takse. Tožnik je zaposlen, dobil je že plačano odškodnino in s sodbo bo dobil še dodatno odškodnino, zato ni razloga, da takso namesto tožnika plačuje tožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na svojem delovnem mestu pri drugotoženi stranki, ko je čistil dozirni trak, na katerem se je nabiral led in sneg, zaradi slabih vremenskih razmer in poledenelosti traku, mu je spodrsnilo, nakar mu je trak zagrabil desno roko in jo hudo poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost drugotožene stranke ter da je delo tožnika za pomičnim trakom šteti za nevarno dejavnost. Glede na ugotovljene okoliščine pa je tudi tožnik z neprevidnim ravnanjem prispeval k nastanku nesreče, zato je ocenilo, da je tudi sam tožnik prispeval k nastanku škode v višini 20 %. Upoštevalo je, da je ravnal lahkomiselno in v nasprotju z navodili, zaradi česar mu je stroj zgrabil roko. Ob upoštevanju 20 % sokrivde tožnika mu je prisodilo odškodnino v višini 50.000,00 EUR. Ob upoštevanju že izplačane odškodnine v višini 21.365,38 EUR s strani prvotožene stranke (zavarovalnice), mu je priznalo razliko v višini 26.669,01 EUR.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. R, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ - Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za opustitve dolžnega ravnanja zavestno ali nezavestno.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je delo tožnika za pomičnim trakom šteti za nevarno dejavnost, za katero tožena stranka objektivno odškodninsko odgovarja na podlagi določil 150. člena OZ, ki določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja, razen če v skladu s 149. členom OZ ne dokaže, da nevarna dejavnost ni bila vzrok za nastalo škodo. Odločitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost drugotožene stranke, je materialnopravno pravilna. Pravilen je tudi zaključek o soodgovornosti tožnika samega, saj pri čiščenju stroja ni ravnal s potrebno skrbnostjo in v nasprotju z navodili. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo prispevek k nesreči na strani tožnika (20 %). Na drugačno odločitev o temelju odškodninske odgovornosti ne morejo vplivati navedbe tožnika, da se je delo pri drugotoženi stranki na tak način opravljalo že več let in da so bili delavci zaradi normiranega dela prisiljeni opravljati delo na tak način, torej ne da bi se večkrat dnevno zaustavljal celotni proizvodni trak, zaradi čiščenja. Na tako odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe prvo in drugotožene stranke o tem, da je tožnik prejel navodila in da je podpisal izjavo, da je seznanjen z varnim in pravilnim delom. Drugotožena stranka ni dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika. Vprašanje, ki se zastavlja je, na čigavi strani je krivda, da niso bila spoštovana varstvena določila oziroma, kdo je tisti, ki je dolžan skrbeti, da se pri delu upoštevajo pravila o varstvu pri delu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da transporter ni bil pregledan in ni bil opremljen z izklopom v sili, opozorila o nevarnosti posega v nevarno območje stroja niso bila izobešena, tožnik tudi ni bil nadzorovan s strani neposrednega vodje, ki bi lahko preprečil nevarno delo. Dejstvo je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je do poškodbe tožnika prišlo pri delu, ki predstavlja nevarno dejavnost, sama izvedba naloge pa je bila za tožnika nevarna. Tožnik bi sicer lahko odklonil izvedbo naloge, za katero je bil zadolžen, torej opravljanje dela na transporterju in v primeru zastoja tudi čiščenje traku in valja, da se je delo lahko nadaljevalo, vendar je to v praksi malokdaj izvedljivo.

Glede višine odškodnine pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje in razloge, ki jih je glede posameznih postavk nepremoženjske škode navedlo v izpodbijani sodbi. Pritožba tožnika napada predvsem odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine zaradi strahu in odškodnine zaradi skaženosti, pritožba drugotožene stranke pa napada odločitev sodišča prve stopnje glede odmere odškodnine za vse oblike tožniku prisojene nepremoženjske škode. Obseg tožnikovega oškodovanja, potek zdravljenja, trajanje in stopnje bolečin je natančno opisal izvedenec medicinske stroke, tožnik pa je bil o tem zaslišan kot stranka. Po presoji pritožbenega sodišča dosojena odškodnina ustreza pravnemu standardu „pravične denarne odškodnine“ iz 179. člena OZ, upoštevajoč pri tem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o naravi poškodbe, njenem zdravljenju in intenzivnosti trajanja telesnih in duševnih bolečin, ki jih je in ki jih trpi tožnik zaradi poškodbe. Sodišče pri določanju višine odškodnine upošteva tako načelo individualnega zadoščenja v konkretnem primeru, pa tudi objektivno obstoječe okvire, ki jih začrtujejo na eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani višino odškodnin, ki se v določenem času in prostoru priznavajo za primerljive škode. Tožniku, kateremu so se življenjske aktivnosti zmanjšale za 50%, je tako sodišče prve stopnje pravilno prisodilo 40.000,00 EUR odškodnine. Neutemeljena je pritožbena navedba drugotožene stranke, da tožnik ni omejen ne pri svojem delu, niti pri delu na splošno, saj je ugotovitev izvedenca medicinske stroke nedvoumna, da je tožnik omejen pri opravljanju dela tako v službi, kot doma. Glede prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja je sodišče prve stopnje v celoti sledilo ugotovitvam izvedenca, in tudi po oceni pritožbenega sodišča prisodilo primerno odškodnino, ki ne odstopa od ustaljene sodne prakse. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojeni znesek 2.500,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR primeren. Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in če traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pri nesreči šlo za nenaden dogodek, ki je pri tožniku povzročil intenziven primaren strah, kasneje pa je bil zaskrbljen za izid zdravljenja. Kasneje, ko je strah za izid zdravljenja izvenel in ko se je tožnik moral sprijazniti s posledicami, strah ni bil več takšne intenzitete, da bi opravičeval višji znesek odškodnine iz tega naslova, ni pa bil tudi takšne intenzivnosti, ki bi opravičeval znižanje prisojenega zneska iz tega naslova, kot to predlaga drugotožena stranka. Tudi prisojena odškodnina za skaženost je po oceni pritožbenega sodišča primerna. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju obsega in videza posledic tožniku prisodilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR od zahtevanih 7.000,00 EUR. Za presojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je tako sodna praksa izoblikovala objektivna in subjektivna merila. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, opaznost oziroma vidnost, obseg, starost, spol... Subjektivna merila pa so v vplivanju objektivnih dejstev na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje nasploh, pri čemer je potrebno upoštevati tudi lastnosti oškodovanca. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo tako objektivna, kot tudi subjektivna merila, zato je odločitev glede priznane odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pravilna in pravična ter povsem primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba drugotožene stranke zoper odločitev o plačilu sodne takse. Tožnik je bil s sklepom z dne 19. 6. 2007 oproščen plačila sodnih taks in ker je v postopku v pretežni večini uspel, mora takse plačati nasprotna stranka (3. odstavek 168. člena ZPP).

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili pravilno odmerjeni. Po določbi 161. člena ZPP sosporniki krijejo stroške po enakih delih, če pa so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške. Če torej v načelu sosporniki krijejo stroške po enakih delih in ob upoštevanju, da je med prvo in drugotoženo stranko precejšnja razlika glede deleža, je odločitev sodišča prve stopnje, o odmeri stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožniku prvotožena stranka pravilna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe tožnika ter prvo in drugotožene stranke kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik ter prvo in drugotožena stranka same krijejo svoje pritožbene stroške, ker s pritožbami niso uspeli (1. odstavek 165. člena ZPP).