Jedro

Predvsem pri objektivizaciji prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo je bil v nekaterih delih občutno presežen okvir pravnega standarda pravične odškodnine, ki jo je začrtala sodna praksa.

Izrek

Revizija tožnika se zavrže v delu, v katerem izpodbija stroške postopka, sicer se zavrne.

Revizija drugotožene stranke se zavrže v delu, v katerem izpodbija takse postopka, sicer pa se ji delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se pritožbi drugotožene stranke delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa se spremeni tako, da se sedaj v 1. do 5. odstavku glasi: „Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni nerazdelno plačati tožniku 10.669,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2006 dalje, v 15 dneh, prvotožena stranka pa je poleg tega dolžna tožniku plačati še 11.484,89 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2006 dalje, v 15 dneh.

V presežku vtoževane glavnice 24.480,10 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne, v presežku vtoževane glavnice 35.964,99 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko.

Prvotožena stranka mora tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.193,88 EUR v roku 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje, pod izvršbo.

Tožnik mora drugotoženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 1.521,71 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka. “ Tožnik mora drugotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 1.044,87 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe pri delu pri drugotoženi stranki 10. 3. 2005 in toženima strankama nerazdelno naložilo v plačilo 22.153,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2006 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Drugotoženi stranki je naložilo, da mora tožniku plačati 4.515,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2007. Odločilo je, da mora prvotožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.193,88 EUR, prvo – in drugotožena pa morata tožniku povrniti sorazmerni del takse za tožbo in sodbo v višini 466,34 EUR. Presodilo je, da je drugotožena stranka odgovorna za nastanek škode v 80 % deležu, v 20 % pa je tožnik sam prispeval k nastanku poškodbe. Pri čiščenju tekočega dozirnega traku na prostem je padel na zamrznjeni površini, pri tem pa mu je vrteči valj huje poškodoval desno roko. Pri dosojenem znesku je upoštevalo nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti v skupni višini 62.500 EUR, ki ga je zmanjšalo zaradi tožnikove sokrivde in nato za že izplačan in revaloriziran znesek s strani prvotožene stranke v višini 23.330,99 EUR.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbe tožnika in toženih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Navaja, da mu je bil nepravilno določen 20 % delež sokrivde za nastanek škodnega dogodka, saj bi morali toženi stranki odgovarjati v celoti. Slabo je bil poučen o varnem ravnanju pri delu, transporter ni bil opremljen z izklopom v sili. Ni bil primerno nadzorovan s strani neposrednega vodje, ki je celo vedel za način dela delavcev pri morebitnem zastoju traku. Prenizko mu je bila odmerjena odškodnina zaradi strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Izpodbija tudi odmero stroškov postopka.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je drugotožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, poleg tega so si sami s seboj v nasprotju. Dejansko stanje je bilo nepravilno ugotovljeno. Tožnik ni sokriv za nesrečo samo 20 %, saj je bil seznanjen z navodili za varno delo in bi moral stroj ob čiščenju izklopiti. Na mestu nezgode ni bilo stikala za izklop v sili, ker tam ni bilo predvideno delovno mesto. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je odmerjena previsoko. Sodna taksa ji je bila nepravilno naložena v plačilo.

5. Reviziji sta bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku in toženima strankama, ki nanje niso odgovorili.

6. Tožnik izpodbija med drugim odločitev o stroških postopka, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje, drugotožena stranka pa izpodbija prvostopenjsko odmero sodnih taks. Po prvem odstavku 384. člena ZPP je mogoče vložiti revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker sklep o stroški postopka oziroma o odmeri sodnih taks ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, reviziji v tem delu nista dovoljena. Zato ju je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP, v povezavi s 374. členom ZPP in 384. členom ZPP v tem obsegu zavrglo.

7. V preostalem delu tožnikova revizija ni utemeljena, revizija drugotožene stranke pa je delno utemeljena.

8. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Po presoji revizijskega sodišča sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje logičnih protislovnosti, kot jih zatrjuje drugotožena stranka, temveč določno in jasno opredeli razloge, zakaj je ocenilo dejavnost tožene stranke za nevarno po 150. členu Obligacijskega zakonika – OZ (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Revizijskih navedb, s katerimi tožena stranka izpodbija dejansko stanje oziroma graja dokazno oceno, pa revizijsko sodišče ni smelo upoštevati, saj gre za nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Do nesreče pri delu pri drugotoženi stranki stranki je prišlo zaradi tožnikovega zdrsa na zaledeneli površini zunaj proizvodne stavbe pri čiščenju dozirnega tekočega traku. Ob padcu mu je potegnilo roku med valj, ki ga je želel očistiti. Sodišči sta na podlagi takšnih tožbenih trditev in dejanskih ugotovitev presodili, da gre pri takšnem delu čiščenja tekočega traku za prevoz peska za dejavnost s povečano nevarnostjo, za katero se uporabljajo pravila o objektivni odgovornosti (150. člen OZ). Tožena stranka v reviziji ne izpodbija pravne narave temelja odgovornosti. Tretji odstavek 153. člena OZ določa, da je tisti, ki je objektivno odgovoren, deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Materialnopravna presoja, da je zaradi tožnikovega prispevka k nastanku škode, delež njegove soodgovornosti 20 %, je po presoji revizijskega sodišča pravilna. Ne glede na to, da je tožena stranka tolerirala čiščenje prevoznega traku v delujočem stanju, je bil tožnik seznanjen z navodili za uporabo traku in bi lahko trak ustavil ter ga čistil v mirujočem stanju. Skrb za lastno varnost in poznavanje varnega dela s strojem (čeprav slabo) so v konkretnih okoliščinah zahtevala od tožnika, da kljub nekaterim pomanjkljivostim pri varovanju tekočega traku (npr. oddaljeno varnostno stikalo), deluje bolj previdno in skrbno.

11. Revidenta izpodbijata tudi odločitev o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po določbi 179. člena OZ načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine škode. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) prizadetosti pravno zavarovane dobrine glede na vse konkretne okoliščine posameznega oškodovanca. Po drugem načelu pa mora sodišče pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. To načelo zahteva, da mora sodišče paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po presoji revizijskega sodišča je bil predvsem pri objektivizaciji prisojene odškodnine v nekaterih delih občutno presežen okvir pravnega standarda pravične odškodnine, ki jo je začrtala primerljiva sodna praksa.

12. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaradi škodnega dogodka 10. 3. 2005 utrpel odprt in kompliciran zlom desne koželjnice in podlahtnice, obsežene raztrganine in zmečkanine mehkih delov (mišičevja, tetiv in živčevja). Vidna je tudi brazgotina na mestu jemanja transplanta na stegnu desne noge. Tožniku je bila priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 62.500 EUR (82 neto povprečnih plač), ki pa skupno in po posameznih naslovih ne odseva pravilnega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (1).

13. Tožnik je trpel hude bolečine 5 dni, srednje hude 10 dni in lahke bolečine stalnega karakterja 20 dni, lažje fizične bolečine se občasno pojavijo pri lažjih ali zmernih aktivnostih z desno roko. Zdravljenje je trajalo več kot eno leto, pri čemer je tožnik opravil 50 fizioterapij. Pravična denarna odškodnin iz naslova telesnih bolečin po presoji revizijskega sodišča znaša 12.000 EUR (15 plač) in ne 17.000 EUR (22 plač).

14. Dosojena nepremoženjska škoda zaradi prestanega strahu 2.500 EUR je v okvirih pravnega standarda, ki se je izoblikoval za podobne primere. Tožnik je namreč trpel nekaj uren primarni strah, nato pa intenziven sekundarni strah za izid zdravljenja do 4 mesece.

15. Iz naslova tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo tožniku priznana 40.000 EUR odškodnine (52 plač). Tožnik je trajno nesposoben za težje fizično delo z desno roko na kmetiji. V službi je bil tekom pravde v bolniškem staležu, izvedenec pa je ugotovil, da fizičnega dela ne bom mogel opravljati niti v službi. Dvigovanje lažjih bremen z desno roko je omejeno na krajši čas. Ne more več opravljati težjih fizičnih del. Izvedenec je ocenil zmanjšanje življenjske aktivnosti za 50 %. Po presoji revizijskega sodišča je bila glede na klasifikacijo škodnih posledic iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in primerjavo z obstoječo sodno prakso odškodnina iz tega naslova odmerjena previsoko in po opravljeni objektivizaciji škodnih posledic znaša 25.000 EUR (32 plač).

16. Po presoji revizijskega sodišča je bila glede na dejanske ugotovitve pravilno priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 3.000 EUR. Tožnik ima brazgotino na desni roki, ki je bila zakrpana s transplantom z noge, kjer je ostala brazgotina. Obseg desne podlahti je zaradi tega manjši, posledice poškodbe se tako vidijo na dlani in podlahti, če je ta razgaljena.

17. Skupno pravična denarna odškodnina zaradi nepremoženjske škode znaša 42.500 EUR (55 povprečnih neto plač). Dolgovani znesek se zmanjša zaradi tožnikovega soprispevka 20 % in za revalorizirano odškodnino izplačano s strani prvotožene stranke – zavarovalnice (23.330,99 EUR), tako je drugotožena stranka dolžna tožniku plačati 10.669,01 EUR. V presežku se tožbeni zahtevek (35.964,99 EUR) zoper drugotoženo stranko zavrne. Odločitev glede utemeljenosti tožbenega zahtevka napram prvotoženi stranki ostane nespremenjena, saj je ta ni izpodbijala v revizijskem postopku, prvo in drugotožena stranka pa tudi nista enotna sospornici.

18. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče v skladu prvim odstavkom 380. člena ZPP delno spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je revizijsko sodišče ob upoštevanju določb ZPP, Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/2004-UPB) in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003) spremenilo tudi odločitev v stroškovnem delu. Priznani stroški drugotožene stranke za zastopanje na prvi stopnji znašajo 3.174,26 EUR (800 točk za odgovor na tožbo, 800 za prvo pripravljalno vlogo, 800 točk za narok 19. 3. 2007, 400 točk za narok 17. 10. 2007, 600 točk za pripravljalno vlogo 19. 2. 2008, 400 točk za narok 20. 2. 2008, 400 točk za narok 26. 3. 2008, 400 točk za pripravljalno vlogo 27. 3. 2008, 500 točk za narok 27. 6. 2008, 550 točk za narok 10. 9. 2008; skupno 5650 točk s pavšalom in z 20 % DDV) in sodna taksa za odgovor na tožbo v višini 112,57 EUR. Skupno so priznani prvostopenjski stroški 3.286,83 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega uspeha 23 % glede na tožbeni zahtevek in po medsebojnem pobotanju s tožnikovimi priznanimi stroški (4.387,77 EUR), mora tožnik drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške za postopek na prvi stopnji v višini 1.521,71 EUR. Tožnik je na revizijski in pritožbeni stopnji po spremenjeni odločitvi v celoti propadel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov postopka na teh dveh stopnjah. Priznani stroški drugotožene stranke na pritožbeni in revizijski stopnji pa so stroški zastopanja v skupnem znesku 1.060,29 EUR (875 točk za pritožbo, 1050 točk za revizijo z 20 % DDV) in sodne takse v višini 681,16 EUR (za pritožbo 147,78 EUR in za revizijo 533,38 EUR) – skupno 1.741,45 EUR. Ob upoštevanju uspeha drugotožene stranke v pritožbenem oziroma revizijskem postopku 60 %, mora tožnik drugotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 1.044,87 EUR.

Op. št. (1): Primerjava je bila napravljena najprej na ravni odškodnin zaradi samostojnih poškodb koželjnice, ki so bile sicer lažje narave kot v obravnavani zadevi, vendar so podatki o škodnih posledicah dali primerljivo oporo v višini povprečnih plač, ki so se gibale okoli 20 povprečnih neto plač (prim. npr. zadeve II Ips 62/2009, II Dor 97/2010, II Ips 662/2006, II Ips 21/2003, II Ips 582/2007, II Ips 570/2005). Nekoliko lažji primer zloma desne koželjnice je bil v zadevi II Ips 619/1996 ocenjen s skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 36 povprečnih plač. Primerjava s težjimi posledicami, ki so vključevale več vrst poškodb – ne samo poškodb koželjnice, je dodatno pokazala, da je bil 82 povprečnih plač za ugotovljeno nepremoženjsko škodo previsoko priznan znesek (prim. npr. zadeve II Ips 127/2007, II Ips 103/2005, II Ips 435/2005, II Ips 597/2000, II Ips 59/2003, II Ips 777/2005 – od 46 do 84 povprečni neto plač).