Jedro

V izreku izpodbijane sodbe ni zavrnilnega dela - tistega, ki ga tožeča stranka izpodbija s pritožbo, čeprav je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka želelo zavrniti. Pritožba je v delu, kjer izpodbija neobstoječi zavrnilni del sodbe, nedovoljena. V takšnih primerih pride v upoštev le izdaja dopolnilne sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo objektivno spremembo tožbe. S sodbo je naložilo toženi stranki plačilo 8.123,40 EUR in 11.736,36 EUR s pripadki. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 55 % stroškov.

2. Proti delu, s katerim ni uspela, se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Meni, da je odškodnina iz naslova prestanih telesnih bolečin prenizka in zahteva celotni znesek, to je 15.500,00 EUR in ne samo 8.000,00 EUR, kot je bilo prisojeno. Pritožuje se tudi za odmerjeno odškodnino iz naslova pravične denarne odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnostih, ker je prenizka. Pričakuje znesek 14.500,00 EUR in predlaga spremembo sodbe.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je nedovoljena.

5. Iz izpodbijane sodbe sledi, da v izreku ni zavrnilnega dela, in sicer tistega, katerega tožeča stranka izpodbija s pritožbo. Iz obrazložitve pa se vidi, da je sodišče prve stopnje v presežku tožbeni zahtevek želelo zavrniti. Pritožba je v delu, kjer izpodbija neobstoječi zavrnilni del sodbe, nedovoljena. V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, v obrazložitvi pa navede, da je ta del (v izreku manjkajoči del zahtevka) zavrnilo in tudi pojasni zakaj, gre za položaj iz 325. člena ZPP, pride v upoštev le izdaja dopolnilne sodbe1. Tožeča stranka možnosti za izdajo dopolnilne sodbe ni izkoristila, temveč je vložila pritožbo, v kateri izrecno izpodbija zavrnilni del sodbe, ki v sodbenem izreku ni zajet. Pritožba je jasna in nedvoumna. Izpodbija sodbo samo zaradi napačne uporabe materialnega prava, ker je prisojena odškodnina prenizka. Zato ni mogoče pritožbe šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

6. Treba je tudi ugotoviti, da bi bil ta predlog prepozen, saj je treba predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložiti v prekluzivnem 15 dnevnem roku šteto od prejema sodbe. Ker stranka ni podala predloga, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na ta del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena2. 7. Ker tožeča stranka s pritožbo v delu, o katerem ni izreka, za takšno pritožbo nima pravnega interesa, saj je drugačen izid pravde mogoče doseči le z razveljavitvijo ali s spremembo izreka sodne odločbe. Ker je pritožbeni interes po četrtem odstavku 343. člena ZPP predpostavka za vsebinsko obravnavanje pritožbe, tožnikova pritožba pa tega pogoja ne izpolnjuje, jo je sodišče na podlagi 352. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je s pritožbo propadla, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 232/2009, II Ips 213/2012, II Ips 177/2015, VSK I Cp 580/2014. 2 Primerjaj odločbo II Ips 177/2015 in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 196.