Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

V odločbi o zavrnitvi zahteve za izdajo kulturnovarstvenega soglasja obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Ker revident pomembnega pravnega vprašanja ne (iz)postavlja, temveč se zgolj sklicuje na določbo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navaja, da sodne prakse sodišča, ki bi obravnavala takšna pravna vprašanja, kot se pojavljajo v tem primeru ni, ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja ter zato ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča revident s pavšalnimi in neizkazanimi trditvami, zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Da je treba kulturni spomenik uporabljati in vsa (gradbena) dela na njem izvajati tako, da se ohranijo ključne značilnosti kulturnega spomenika, pa je splošno znano in je sklicevanje na zelo hude posledice, ki naj bi revidentu nastale zaradi kulturnovarstvenemu soglasju skladne rabe kulturnega spomenika brezpredmetno.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Zavoda za varstvo kulturne dediščin Slovenije, št. NM-215/84-DG-2011/2 z dne 3. 5. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za poseg v tam navedeno registrirano nepremično dediščino, ker iz dokumentacije, priložene vlogi za pridobitev kulturnovarstvenega soglasja, izhaja, da predvidena sprememba vhodnih vrat in delno namestitev reklamne svetlobne table, nista v skladu s kulturnovarstvenimi pogoji, ki so bili v predmetni zadevi izdani revidentu. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za zadevo, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena revidentova zahteva za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Zato revizija ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

7. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, pojasnjenem v prejšnji točki te obrazložitve, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Pomembnega pravnega vprašanja revident namreč ne (iz)postavlja, temveč se zgolj sklicuje na določbo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navaja, da sodne prakse sodišča, ki bi obravnavala takšna pravna vprašanja, kot se pojavljajo v tem primeru ni, kar pa za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča. 9. Tudi pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen. V tej določbi ZUS-1 je navedeno, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, zato mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, tudi izkazati.

10. Revident v obravnavani zadevi zelo hude posledice utemeljuje z navedbami, da se mu s kulturnovarstvenimi pogoji dejansko onemogoča poslovanje, saj z lesenimi dvokrilnimi vrati, ki se odpirajo navznoter, ne more pridobiti gradbenega dovoljenja. Takšna izvedba vrat namreč ni v skladu niti s požarnovarstvenimi predpisi niti z njegovimi varnostnimi potrebami.

11. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revident s temi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Splošno znano je, da je treba uporabo in vsa gradbena dela na kulturnem spomeniku izvajati tako, da se ohranijo vse ključne značilnosti kulturnega spomenika, kar se zagotavlja prav s kulturnovarstvenim soglasjem. Zato je zatrjevanje o zelo hudih posledicah, ki naj bi revidentu nastale zaradi uporabe kulturnega spomenika v skladu z njegovimi značilnostmi, brezpredmetno.

12. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.