Jedro

Pogoj, ki izhaja iz kulturnovarstvenih pogojev, da morajo biti vhodna vrata izdelana v leseni izvedbi kot dvokrilna vrata s klasičnim odpiranjem obeh kril navznoter, nameščena pa morajo biti na notranjem robu kamnitega portala, katerega osnova je bila fotografija originala, ki jo toženka hrani v arhivu, je skladen z določbami OPN in Odlokom o občinskem prostorskem načrtu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnice za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za poseg v registrirano nepremično dediščino A. parc. št. ... k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je tožnici dne 29. 3. 2011 izdala kulturnovarstvene pogoje na podlagi določil Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1), Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju OPN). Po preučitvi predložene dokumentacije je ugotovila, da je predvideni poseg v delu, ki se nanaša na spremembo vhodnih vrat, v neskladju s kulturnovarstvenimi pogoji. Toženka je vlogi za izdajo soglasja priložila načrt, iz katerega izhaja izvedba steklenih drsnih vrat z aluminijastim okvirjem. Po zahtevi iz kulturnovarstvenih pogojev bi bilo potrebno vrata izdelati v leseni izvedbi, kot dvokrilna vrata s klasičnim odpiranjem obeh kril navznoter, nameščena na notranjem robu kamnitega portala. Ker je predvideni poseg tožnice v neskladju z izdanimi kulturnovarstvenimi pogoji in načrt oziroma projekt ni izdelan skladno z že izdanimi kulturnovarstvenimi pogoji o predmetnem postopku, je toženka na podlagi drugega odstavka 30. člena ZVKD-1 in na podlagi tretjega odstavka 50.a člena ZGO-1, v povezavi s tretjim odstavkom 28. člena ZVKD-1, zahtevo tožnice zavrnila.

Ministrstvo za kulturo je kot drugostopenjski organ tožničino pritožbo zavrnilo. Ugotavlja, da je pri predlaganem posegu v registrirano nepremično dediščino sporna le sprememba vhodnih vrat na objektu. Nesporno je, da predloženi projekt tožnice v delu, ki se nanaša na vhodna vrata, ne upošteva postavljenih kulturnovarstvenih pogojev. Ker pa tožnica izpodbija tudi kulturnovarstvene pogoje, je drugostopenjski organ presojal tudi zakonitost le teh. Glede na to, da je stavba na ... varovana kot stavbna dediščina A. ter glede na podroben in konkretiziran varstveni režim v OPN, drugostopenjski organ ocenjuje, da je toženka ravnala pravilno, ko je v kulturnovarstvenih pogojih določila sporni pogoj za vhodna vrata. Pri tem se sklicuje na 97. in 111. člen OPN in podrobnejše prostorske izvedbene pogoje, ki so zajeti v drugem odstavku 111. člena OPN. Glede tožnikovega ugovora, da imajo objekti v neposredni bližini prav takšna vrata, kot jih predlaga sama, drugostopenjski organ odgovarja, da posploševanje konkretnih zadev ni mogoče, saj je dejansko stanje v praksi le redko ponovljivo, tudi če se objekti nahajajo na istem območju (različni tipi arhitekture, nedovoljeni posegi v objekte kulturne dediščine brez pridobitve kulturnovarstvenega soglasja in podobno). Glede navedb, da vrata, ki jih predvidevajo kulturnovarstveni pogoji, niso v skladu s predpisi s področja požarne varnosti, pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da se Pravilnik o požarni varnosti v stavbah (v nadaljevanju Pravilnik) uporablja za rekonstrukcije stavb, kadar se dane tehnične možnosti za dosego njihovih zahtev in upoštevani pogoji varstva kulturne dediščine. Sicer pa je toženka omejena na vprašanja varstva kulturne dediščine oziroma na odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določil, ki urejajo ukrepe tega varstva. Za presojo skladnosti posegov s pravili o požarni varnosti so pristojni ustrezni soglasodajalci iz 206. člena ZGO-1 in organi iz 24. do 26. člena ZGO-1. Opozarja še na četrti odstavek 13. člena Pravilnika, ki določa, da mora pri stavbi, ki je varovana po predpisih o varstvu kulturne dediščine, soglasodajalec s področja varstva pred požarom, pri oceni izpolnjenosti svojih projektnih pogojev upoštevati tudi vpliv projektnih pogojev soglasodajalca s področja varstva kulturne dediščine.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so drugi subjekti na istem območju dobili soglasja za takšne ali podobne posege, kot je bil tožnici v konkretnem primeru zavrnjen. V zvezi s tem tožnica razpolaga z dokazi. Posebej opozarja na primer hotela B., kateremu je toženka v kulturnovarstvenem soglasju z odločbo z dne 20. 10. 2008 določila, da mora biti izvedba vrat na glavnem vhodu hiše na ... do konca leta 2009 korigirana z izvedbo vrat z izdelavo nihajnih ali steklenih vrat za arkadnim lokom.

Pri odločanju o izdaji kulturnovarstvenega soglasja pa je potrebno upoštevati tudi druge kriterije, ki morajo biti upoštevani na podlagi drugih predpisov, npr. predpisov o požarni varnosti, ki izrecno zahtevajo odpiranje vrat navzven ali drsna vrata. Vrata, ki se odpirajo navznoter, zato niso v skladu z ZGO-1. Neupoštevano pa je tudi dejstvo da je tožnica hranilnica, ki ima za vrati nameščen bančni avtomat, kar zahteva posebne varnostne ukrepe, tako zaradi zagotavljanja varnosti premoženja tožnice, kot varnosti občanov uporabnikov storitev bankomata.

Drsna vrata so bolj ustrezna tudi iz razlogov varnosti poslovanja hranilnice zaradi preprečevanja eventualnih vlomov ali ropov, kar je splošno znano. Takšno ureditev imajo tudi druge banke na tej lokaciji. Poudarja, da je idejna zasnova vhoda v objekt tožnice na A. narejena zelo skrbno v smislu varovanja zahtevkov o ohranitvi kulturnovarstvene zaščite objekta. Zlasti je to razvidno iz kamnitega oboka nad vhodom, stilno zaključenih okenskih okvirjev in ostalega, razvidnega iz situacije samega objekta. Steklena drsna vrata so pač nujna modernizacija, katere bi se morali poslužiti tudi drugi poslovni subjekti na navedeni lokaciji. Ker pa morajo biti steklena vrata čvrsto pričvrščena, tega ni mogoče doseči drugače kot s pričvrstitvijo v kovinski okvir.

S tem, ko je drugim poslovnim subjektom na isti lokaciji dovoljeno ravno to, kar je tožnici prepovedano, so kršena temeljna ustavna načela iz 22., 14. in 2. člena Ustave, gre pa tudi za kršitev 6/1 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga, da sodišče po predhodno opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o sporni stvari tako, da tožnici izda predlagano kulturnovarstveno soglasje, toženki pa naloži, da tožnici povrne stroške upravnega spora in predhodnega upravnega postopka v višini, kot je razvidna iz specifikacije, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge, navedene v drugostopenjski odločbi. V zvezi z navedbami o kršitvi načela enakosti prilaga dopis z dne 5. 12. 2011. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da je že iz odgovora toženke z dne 5. 12. 2011 mogoče razbrati, da so bili pripravljeni kulturnovarstveni pogoji predvsem individualno in izključno zanjo, ne pa zaradi namena kulturnovarstvene zaščite stavbe A. Ugotovitev inšpektorjev, da toženka ob prenovi poslovnih prostorov ni poškodovala varovanih vrednot prostora, je razlog več, da je bilo tožnici kulturnvarstveno soglasje neupravičeno zavrnjeno. Navedbe toženke, da je objekt na A. različen in specifičen, da zanj ne morejo veljati isti kriteriji glede vhodnih vrat kot veljajo na B. ne zdržijo resne presoje, potrjujejo pa tudi selektivne metode odločanja in neenako obravnavo različnih poslovnih subjektov pri pridobivanju kulturnovarstvenega soglasja na navedenem območju. Netočne so tudi navedbe toženke glede vhodnih vrat C. Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da leži hiša na naslovu ..., na kateri naj bi se izvajal sporen poseg, na območju kulturnega spomenika Novo mesto – Mestno jedro (EŠD ...) in ima status registrirane stavbne dediščine A., saj tega tožnica ne prereka.

Prav tako ni sporno, da priloženi projekt tožnice v delu, ki se nanaša na predlagano spremembo vhodnih vrat, ni skladen s kulturnovarstvenimi pogoji. Ti so določili, da morajo biti vhodna vrata izdelana v leseni izvedbi kot dvokrilna vrata s klasičnim odpiranjem obeh kril navznoter, nameščena pa morajo biti na notranjem robu kamnitega portala. Iz projekta, ki ga je priložila tožnica, izhaja, da so predvidena steklena drsna vrata z aluminijastim okvirjem.

Sporna pa je zakonitost kulturnovarstvenih pogojev v delu, ki se nanašajo na vhodna vrata.

V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZVKD-1 je treba pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja, razen za soglasje za raziskave ali za iskanje arheoloških ostalin, pridobiti kulturnovarstvene pogoje zavoda. Kadar gre za poseg v registrirano nepremično dediščino, kot v obravnavanem primeru, se kulturnovarstveni pogoji v skladu s prvo alinejo četrtega odstavka navedenega člena določijo v skladu z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine.

Po 96. členu OPN se kulturni spomeniki varujejo na podlagi predpisov o varstvu kulturne dediščine in določb konkretnega akta o njegovi razglasitvi. Da gre za območje, kjer velja najstrožji varstveni režim, ki določa varovanje spomeniških lastnosti celotnega območja v neokrnjenosti in izvirnosti, izhaja iz javno dostopnih Strokovnih osnov, ki so sestavni del Odloka o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Novo mesto (Uradni list RS, št. 38/91 in naslednji, v nadaljevanju Odlok).

Katere so tiste varovane vrednote, ki se varujejo pri stavbni registrirani kulturni dediščini, primeroma izhaja iz tretjega odstavka 97. člena OPN in sicer so to tlorisna in višinska zasnova (gabariti), gradivo (gradbeni material) in konstrukcijska zasnova, oblikovanost zunanjščine (členitev objekta in fasad, oblika in naklon strešin, kritina, stavbno pohištvo, barve fasad, fasadni detajli), funkcionalna zasnova notranjosti objektov in pripadajočega zunanjega prostora, komunikacijska in infrastrukturna navezava na okolico, pojavnost in vedute (predvsem pri prostorsko izpostavljenih objektih, cerkvah, gradovih, znamenjih itd.), celovitost dediščine v prostoru (prilagoditev posegov v okolici značilnostim stavbne dediščine). Podrobnejše določbe varstva kulturne dediščine pa so zajete v drugem odstavku 111. člena OPN, iz katerega izhajajo podrobnejši prostorski izvedbeni pogoji za osrednja območja centralnih dejavnosti – mestno jedro Novega mesta, ki pod merili in pogoji za oblikovanje izrecno določajo, da mora biti stavbno pohištvo na objektih, ki pomembno soustvarjajo zgodovinsko podobo jedra, izvedeno v originalnih oblikah, dimenzijah, materialih in barvah.

Zato je tudi po presoji sodišča pogoj, ki izhaja iz kulturnovarstvenih pogojev, da morajo biti vhodna vrata izdelana v leseni izvedbi kot dvokrilna vrata s klasičnim odpiranjem obeh kril navznoter, nameščena pa morajo biti na notranjem robu kamnitega portala, katerega osnova je bila fotografija originala, ki jo toženka hrani v arhivu, skladen s citiranimi določbami OPN in Odlokom. Poleg tega tožnica ne zatrjuje, da sporni pogoj ne bi bil skladen z določbami OPN ali Odloka.

Ker je predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj zakonitost izpodbijane odločbe, se sodišče ne more opredeljevati do ugovorov, ki se nanašajo na kulturnovarstvena soglasja, ki naj bi bila izdana drugim poslovnim subjektom na istem območju za enake ali podobne posege in posledično njeno diskriminacijo. Zato tudi ni bilo mogoče presoditi očitanih kršitev ustavnih načel iz 22., 14. in 2. člena Ustave in 6/1 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ne glede na to, da so bile povsem pavšalne.

Ker je odločanje toženke, ob upoštevanju določb 1. in 8. člena ZVKD-1 omejeno na vprašanje varstva kulturne dediščine oziroma odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določil, ki določajo ukrepe tega varstva (28. člen ZVKD-1), tožnica v tem upravnem sporu ne more uspeti s tožbenimi ugovori, da ni upoštevala predpisov o požarni varnosti. Kot je pravilno pojasnila toženka, so za presojo skladnosti posegov s pravili požarne varnosti pristojni ustrezni soglasodajalci. Prav tako pa tudi ni stvar toženke presojati, ali bodo določeni okoljevarstveni pogoji zagotovili varnost premoženja tožnice in uporabnikov njenih storitev.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.