Jedro

Že zato, ker se je delo, pri katerem je prišlo do škode, opravljalo na gradbišču na višini 16 m, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je šlo za opravljanje nevarne dejavnosti.

Določba tretjega odstavka 153. člena OZ, po kateri je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode, obravnava primere konkurence objektivne in subjektivne odgovornosti, ki v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, vendar mu ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je po upoštevanju vseh okoliščin primera oškodovančevo neskrbno ravnanje vsaj delno v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem se nanaša na sedmotoženo, osmotoženo in devetotoženo stranko, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

2. Drugotoženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Ni točna ugotovitev, da je šlo za prevoz težkega tovora pri dviganju in spuščanju palet s kritino. Glede na nosilnost avtodvigala je šlo za tovor manjše teže. Ne drži, da sta A. A. in pokojni B. B. z višine signalizirala upravljavcu avtodvigala, sočasno pa spremljala tovor, ki se je dvigal na paleti. Dejstvo je, da je prek standardnih znakov signaliziranja z upravljavcem avtodvigala komuniciral in spremljal tovor le signalist pokojni A. A., ki je bil hkrati vodja del na gradbišču. Ni točno stališče sodbe, da gre pri signalizaciji upravljavcu avtodvigala in sočasnem spremljanju tovora na dvigajoči paleti za izjemno zahtevno delo. Tako kot vsako delo na višini to delo terja previdnost, vendar pa ni izjemno zahtevno. V nasprotnem primeru za opravljanje tega dela ne bi zadostovala osnovnošolska izobrazba. Vse, kar je navedeno v 10. točki obrazložitve, velja le za delavce, ki so delali na strehi, ne pa tudi za upravljavca avtodvigala. Sodba je napačno raztegnila njegove obveznosti za delo z upravljanjem avtodvigala na tleh na njegove obveznosti na strehi. Varnostni inženir je jasno povedal in utemeljil, da upravljavec avtodvigala na strehi nima kaj iskati. Drugačno mnenje izvedenca ni ustrezno utemeljeno. Priznal je, da ni predpisa, ki bi ga v konkretnem primeru upravljavec avtodvigala kršil. Pritožnik izpostavlja drugo stran dopolnitve mnenja, da se bremena ne sme odlagati poševno na streho in ne poševno dvigati, in trdi, da je izvedenec pri tem pomešal nekaj dejstev. Način odlaganja tovora ni stvar upravljavca dvigala, marveč organizatorja dela na delovišču. To še posebej velja za delovišče, nad katerim upravljavec avtodvigala nima pregleda. Tovor so delavci na strehi usmerili na mesto, ki so ga izbrali sami in na to izbiro upravljavec avtodvigala ni imel vpliva. Delo je bilo sicer organizirano in zamišljeno strokovno pravilno, le delavci pod vodstvom pokojnega se niso držali pravil. Če bi pokojni pravilno vodil opravljanje dela, do nezgode ne bi prišlo. Tudi pri nalaganju odpadnih valovitnih plošč in njihovi predhodni pripravi za transport na paleti je pokojni odredil oziroma dopustil napačno postopanje. Če bi bilo delo opravljeno pravilno, zgornje plošče ne bi zdrsnile, ker bi bile trdno povezane. Da so bili delavci na strehi poučeni in usposobljeni za delo, pa izhaja iz izpovedbe priče I. Iz kazenskega spisa, ki je sestavni del pravdnega spisa, izhaja, da so bili delavci premalo pazljivi, malomarni in površni, zaradi česar je prišlo do trka preblizu stoječih plošč. Napačna je tudi navedba izvedenca, da se tovor ne bi smel dvigati s poševno vrvjo. Izvedenec je spregledal, da vrv ni bila privezana poševno. Tovor se je dvigal navpično. Vrv je poševna pri vleki. Napačna je primerjava dela z žerjavom in avtodvigalom. Žerjavist upravlja delovni stroj povsem sam in brez signaliziranja drugih, ker sedi visoko v kabini žerjava in ima pregled nad celotnim dogajanjem na delovišču, ter sam manipulira in upravlja s tovorom, pri avtodvigalu pa je položaj nasproten. Upravljavec avtodvigala je odgovoren in samostojen samo pri izbiri lokacije in varni postavitvi avtodvigala, pri manipuliranju s tovorom pa je odvisen od signalista. Komunikacija poteka prek standardiziranih znakov in zato posvetovanje o tem ni potrebno. Nevarno dejavnost je v obravnavanem primeru opravljal le prvotoženec, drugotoženec pa le podrejeno. Ne glede na to so za nastali položaj odgovorni izključno delavci oziroma vodja del na strehi. Vodja del je vsaj prispeval k nastanku škode. Upravljavec avtodvigala ni mogel pričakovati, da bo vodja gradbišča in signalist ravnal neodgovorno in v nasprotju s predpisi o varnem organiziranju delovišča. Odgovornost dvigalista je, da preveri, kam bo odlagal tovor in od kod bo dvigoval breme, vendar iz svoje pozicije in ne s strehe. Ni podlage za solidarno odgovornost tožencev. Napačno je stališče sodbe, da sodišče ni vezano na ugotovitve uradnih organov in strokovnjakov v okviru kazenskega postopka glede historičnega dogodka. Ker je kazenski spis sestavni del pravdnega postopka, bi se moralo sodišče do navedb v njem opredeliti. Pri oceni izpovedbe C. C. bi moralo sodišče upoštevati, da je od dogodka poteklo že šest let in da ima največjo težo in verodostojnost izjava, ki je bila dana najbližje dogodku. Njegovo izpovedbo v tem postopku je zato treba oceniti v povezavi z izjavami v drugih postopkih. Odgovornost za pravilno odlaganje strešne kritine na strehi in za nadzor nad delom prvotoženčevih delavcev je nosil odgovorni vodja gradbišča. Tudi izvedenca v kazenskem spisu D. D. in E. E. nista ugotovila, da bi se dvigalist moral povzpeti na streho, niti da bi moral opravljati strokovni nadzor glede načina naložitve materiala na strehi. Izpovedbo C. C., da se pred začetkom del ni pozanimal, kdo je signalist, in se z delavci ni dogovoril o poteku dela, bi bilo treba še enkrat preveriti. Iz zapisnikov policije je razvidno, da sta se pred pričetkom dela z dvigalom s pokojnim posvetovala in se dogovorila glede načina dvigovanja tovora in signalizacije. Izpovedbo v pravdnem postopku mogoče opravičuje časovna oddaljenost dogodka, starost in psihično stanje priče, ki jo je tragični dogodek zelo prizadel. Do odškodnine po 173. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) so upravičene le osebe, ki jih je umrli preživljal, mati, oče, sestra in brata pa ne sodijo v ta krog oseb. Pritožnik navaja še okoliščine, ki utemeljujejo zaključek o solidnosti njegovega poslovanja, in trdi, da bi odškodnina, prisojena v zadevi, privedla do stečaja podjetja.

3. Stranska intervenientka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker ni ugotovljeno, kdaj so tožniki izvedeli za nastanek škode, je napačen zaključek sodbe, da je 17. 7. 2012 najzgodnejši možen datum izteka zastaralnega roka. Kljub temu, da je do škode prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti, bi bilo treba upoštevati tudi nepravilno ravnanje pokojnega in devetega tožnika. V sodbi je ugotovljeno, da je za škodni dogodek odgovoren tudi prvi tožnik (pravilno: prvi toženec), ker pokojnega in devetega tožnika ni usposobil za delo signalista in zapenjalca. Očitno je, da sta bila z načinom takšnega dela seznanjena in sta ga že večkrat opravljala. Nelogična in nesprejemljiva je zato odločitev, da bi moral upravljavec avtodvigala pred pričetkom opravljanja dela preveriti, ali bo pri delu sodeloval z usposobljenim signalistom in zapenjalcem. Glavni vzrok trčenja in razsutja palet je bil po ugotovitvi sodbe v tem, da sta bili paleti odloženi preblizu, za to pa sta na strehi skrbela pokojni in deveti tožnik. Upoštevaje izpovedbo priče F. F., ki je bil tedaj na strehi, bi pokojni moral z njim sodelovati pri dviganju in spustu palet in palete držati in usmerjati, da ne bi zanihale, pokojni pa je iz neznanega vzroka in razloga dvigajočo paleto s staro kritino spustil in skočil na grušt, kjer je bil njegov brat G. G., da bi tudi sam komandiral žerjavista. Ob tem je paleta zanihala, se zataknila ob paleto z novo kritino in prišlo je do razsutja palete in škodnega dogodka. Glede na to, da je bila pred tem ena paleta že postavljena na streho, ena pa na tla, je bil vzrok za zanihanje druge palete prav v ravnanju pokojnega. Glede na to je v velikem deležu k nastanku škodnega dogodka in končni posledici ter poškodbi devetega tožnika prispeval pokojni sam. Neupoštevanje prispevka zaradi neuporabe varovalne opreme je nesprejemljivo v konkretnem primeru in z vidika generalne prevencije. Mnenje izvedenca, da delavci na višini 16 metrov niso dolžni nositi varovalnih pasov, je zelo nestrokovno in v nasprotju s predpisi o uporabi zaščitnih sredstev. Izvedenčevo mnenje, da opustitev nošenja čelade ni prispevala k nastanku škodnega dogodka, ni v njegovi domeni kot izvedenca varstva pri delu.

4. Tožniki niso odgovorili na pritožbi.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z zavrnitvijo ugovora zastaranja. V sodbi je ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo 16. 7. 2009, tožba pa je bila vložena 16. 7. 2012. Ker prej kot dan po nastanku škodnega dogodka zastaralni rok ni mogel pričeti teči (drugi odstavek 62. člena OZ), je pravilno stališče sodbe, da je bila tožba vložena pred iztekom triletnega zastaralnega roka (prvi odstavek 352. člena OZ).

7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da temelj ni podan, ker peti do deveti tožnik oziroma tožnica niso upravičeni do odškodnine po 173. členu OZ. Po tej zakonski določbi so do povračila škode zaradi izgubljenega preživljanja upravičene le osebe, ki jih je umrli preživljal oziroma jih je bil dolžan preživljati, vendar pa tožniki ne temeljijo svojega zahtevka na tej določbi, marveč na 180. členu OZ. Po teh določbah so do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega upravičeni starši (prvi odstavek navedenega člena) ter bratje in sestre, če je med njimi obstajala trajnejša življenjska skupnost (tretji odstavek navedenega člena).

8. Preizkus po uradni dolžnosti pa pokaže, da v sodbi ni ugotovitev o obstoju pravno priznane škode tožečih bratov in sestre pokojnega (sedma tožnica ter osmi in deveti tožnik). Pogoj za obstoj pravno priznane škode je obstoj trajnejše življenjske skupnosti. Ker gre za ugotovitev, ali jim je sploh nastala pravno priznana škoda (in ne le o njenem obsegu), sodi taka ugotovitev v podlago odškodninskega zahtevka.(1)

9. Ostali pritožbeni očitki o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni.

10. Odločitev o obstoju podlage odškodninskih zahtevkov, ki jih uveljavljajo prva- do peta tožnica in šesti tožnik, temelji na naslednjih ugotovitvah: - v škodnem dogodku 16. 7. 2009 je umrl B. B., mož prve tožnice, oče druge, tretje in četrte tožnice, sin pete tožnice in šestega tožnika (ter brat ostalih tožnikov), - pokojni B. B. je bil delavec prvotoženca, upravljavec avtodvigala pa je bil drugotoženčev delavec, - delo je potekalo tako, da so odstranjeno staro kritino s strehe večstanovanjske stavbe na naslovu ..., naložili na paleto, ki so jo z avtodvigalom prenesli na tla, na enak način pa so na streho dvigali tudi palete z novo kritino, - do nesreče je prišlo, ko je paleta s staro kritino, pripeta na avtodvigalo, z robom udarila v tovor na paleti z novo kritino; pri udarcu je okrog 30 valovitk začelo drseti, da so zadele pokojnega B. B. in njegovega brata – devetega tožnika,(2) ki sta stala na montažnem odru, postavljenem ob stavbi; montažni oder je zaradi sile, s katero so pridrsele plošče, popustil in skupaj z delavcema padel z višine 16 m; B. B. je zaradi poškodb notranjih organov, ki jih je utrpel zaradi padca, na kraju dogodka umrl, - pred pričetkom dviganja bremen bi moral prvotoženec na strehi izdelati ustrezen podest – ravno podlago, na katero bi se odlagale palete, v obravnavanem primeru pa so se palete odlagale na konstrukcijo strehe z naklonom 30º; če bi bila površina ravna, bi se valovitke ob udarcu le premaknile, paleta pa ne, - na delovnem odru v predvidenih mestih v konzolah niso bile nameščene tri deske, ki skupaj z mrežo tvorijo varnostno ograjo, ampak le plastična mreža, konzole pa so bile postavljene v razdalji, daljši od enega metra; če bi bil oder postavljen v skladu s predpisi, je obstajala možnost, da bi varnostna ograja lahko zadržala udarec plošč in s tem preprečila škodo, - zaradi dajanja navodil za odlaganje palete, vpenjanja tovora na palete in signaliziranja sta morala pokojni in njegov brat delo opravljati v bližini avtodvigala, - pokojni in njegov brat sta z višine signalizirala upravljavcu avtodvigala, sočasno pa sta morala spremljati še tovor, ki se je dvigal na paleti, - pred pričetkom opravljanja del upravljavec dvigala ni preveril, kam bo odlagal tovor, ki ga bo prenašal z avtodvigalom, ter tudi ni mogel videti položaja palet na strehi in je bil v celoti odvisen od navodil signalistov na strehi, - upravljavec avtodvigala ni preveril, kdo je signalist, se z njim ni dogovoril, kakšen naj bo način signalizacije, in je le sledil tistemu, ki mu je dajal znake, - pokojni B. B. ter drugi prvotoženčevi delavci so bili usposobljeni za delo krovca in so bili na tem delovnem mestu tudi zaposleni, niso pa bili usposobljeni za delo s pomočjo avtodvigala in niso bili seznanjeni s pravilnim načinom prenašanja tovora, niti niso izpolnjevali pogojev za signalista in zapenjalca, - pokojni ni bil navezan z varnostnim pasom in ni nosil čelade.

11. Po drugem odstavku 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse objektivna odgovornost kot izjema od splošnega pravila velja v primerih, ko škoda nastane zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti nastanka škode ni mogoče povsem preprečiti. Tako povečano nevarnost lahko obratovalec sicer zmanjša (na primer z doslednim spoštovanjem pravil o varnosti pri delu), a je ne more znižati na stopnjo, ki ne bi dosegala standarda povečane nevarnosti za nastanek škode. Če nastala škoda izvira iz takšne dejavnosti, je potrebno obratovalčevo odgovornost presojati z uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti.(3) Že zato, ker se je delo, pri katerem je prišlo do škode, opravljalo na gradbišču na višini 16 m, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je šlo za opravljanje nevarne dejavnosti. Ostale okoliščine, navedene v sodbi, tj. neogibnost opravljanja dela v bližini avtodvigala in potreba po sočasnosti spremljanja tovora in signaliziranja upravljavcu avtodvigala, le dodatno utrjujejo pravilnost zaključka. Okoliščine, na katere opozarja pritožba v zvezi z ostalimi argumenti izpodbijane sodbe o opravljanju nevarne dejavnosti, tj. teža tovora, stopnja zahtevnosti dela, razdelitev dela med pokojnim in njegovim bratom v zvezi s signaliziranjem in spremljanjem tovora, neogibnost navzočnosti delavcev v bližini avtodvigala, zato ne vplivajo na pravilnost zaključka, da je do škode prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti in da posledično prvotoženec kot pokojnikov delodajalec objektivno odgovarja za nastalo škodo.

12. Upoštevaje ugotovitve o okoliščinah opravljanja dela je pravilen zaključek sodbe, da je obratovalec nevarne dejavnosti tudi drugotoženec. Opravljanje dela na višini je zahtevalo usklajeno delovanje prvotoženčevih delavcev in upravljavca avtodvigala, za katerega odgovarja drugotoženec (prvi odstavek 147. člena OZ). Ni odločilno, ali sta bili nalogi signaliziranja in spremljanja tovora ločeni. Bistveno je, da so delavci obeh tožencev izvrševali eno (skupno) nalogo, tj. prenos stare kritine s strehe na tla in dvig nove kritine s tal na ostrešje.

13. Četudi je drugotoženčeva odgovornost le krivdna, pa je pravilna odločitev o solidarni odgovornosti za nastalo škodo. Tretji odstavek 153. člena OZ, ki daje podlago za solidarno odgovornost imetnika nevarne dejavnosti in tretjega, ki je prispeval k nastanku škode, namreč ne razlikuje med položajem, ko tretji odgovarja po pravilih o krivdni ali o objektivni odgovornosti.

14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z odločitvijo o drugotoženčevi krivdni odgovornosti za škodo zaradi smrti B. B. Pravilen je zaključek sodbe, da je bil upravljavec avtodvigala dolžan pred pričetkom opravljanja dela preveriti, ali bo mogel varno odložiti in naložiti tovor. Pritožba ne nasprotuje mnenju izvedenca, da je upravljavec avtodvigala odgovoren za varen prenos bremen. Prepričljiv je zato tudi njegov zaključek, da je dolžan preveriti, ali je mesto, kjer bo odlagal tovor, in od koder ga bo dvigal, tako, da omogoča varno nalaganje in odlaganje. Ker tega mesta s tal ni videl, ne more biti utemeljen pritožbeni pomislek, da ni bil dolžan iti na streho. Drugačna izpovedba varnostnega inženirja, zaposlenega pri drugotožencu, ne more vnesti dvoma o pravilnosti spornega zaključka. Prepričljivost mnenja ni omajana niti s tem, ker ni izrecne določbe v predpisih, da je upravljavec avtodvigala dolžan preveriti ustreznost odlagalne površine. Ker nevarnost za nastanek škode izvira iz obratovanja stroja, že iz načela prepovedi povzročanja škode drugemu (10. člen OZ) izhaja, da je upravljavec dolžan ukreniti vse potrebno za njeno preprečitev. Da se bremena lahko dvigujejo z in odlagajo (le) na ravno površino, pa je izrecno določeno v drugem odstavku 5. člena Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil, po katerem mora biti pod na ploščadi, navozu in mostu, koder se prenaša tovor, raven, brez razpok in lukenj, po potrebi pa tudi zavarovan, da ne drsi, ter prost za neovirano prenašanje tovora.(4) Pravilno je pritožbeno stališče, da je bilo organiziranje delovišča, na katerem se je nahajal tovor, v domeni organizatorja gradbišča, se pravi prvotoženca. Vendar pa to ne izključuje dolžnosti drugotoženca kot upravljavca avtodvigala, da poskrbi, da bo sam lahko varno upravljal z delovnim strojem. S prelaganjem odgovornosti na prvotoženčeve delavce in argumentiranjem, da do škode ne bi prišlo, če bi oni delali pravilno, drugotoženec zato ne more uspeti. Pritožbeno stališče, da je bilo delo organizirano in zamišljeno strokovno pravilno in da je do škode prišlo le zaradi napačnega ravnanja prvotoženčevih delavcev na strehi oziroma na delovnem odru, nima podlage v ugotovitvah sodbe. Glede na ugotovitve, da bi moral biti tovor odložen na in naložen z ravne podlage, smisel takega pravila pa je prav v preprečevanju možnosti zdrsa tovora, je opustitev drugotoženčevega delavca, da preveri ustreznost površine, kamor je odlagal oziroma nalagal zavoje kritine, pravno upoštevni vzrok za škodo, nastalo zaradi padca in posledične smrti B. B. Pravilen je zato zaključek sodbe, da je ključen razlog za nastanek škode neustrezno odlaganje tovora, poševno dviganje (natančneje izraženo: dviganje s poševne površine) in posledično nihanje, kar vse izvira iz nagnjene (neravne) odlagalne površine.

15. Pritožbeno nestrinjanje z mnenjem izvedenca, da je upravljavec avtožerjava v obravnavanem primeru kršil prepoved dviganja tovora s poševno vrvjo, ni utemeljeno. Te ugotovitve v sodbi ni. Izvedenec se je resda na enem mestu skliceval na tako določbo predpisa, vendar sodba te dolžnosti upravljavca avtodvigala ni temeljila na njem.

16. Že prej navedena opustitev drugotoženčevega delavca zadostuje za zaključek o drugotoženčevi krivdni odgovornosti. Poleg tega so neutemeljeni tudi očitki v zvezi z ugotovitvijo sodbe, da upravljavec avtodvigala ni preveril, kdo je signalist, se z njim ni dogovoril, kakšen naj bo način signalizacije, in je le sledil tistemu, ki mu je dajal znake. Kljub uporabi standardiziranih znakov za signaliziranje je bistveno, (kar je opiraje se na izvedensko mnenje ugotovljeno v sodbi), da mora upravljavec avtodvigala predhodno ugotoviti, kje so privezovalna mesta, nosilci, privezovalna sredstva, to pa bi mogel ugotoviti s predhodno komunikacijo s signalisti in privezovalci. Kateri od prvotoženčevih delavcev je opravljal katero od teh nalog, v sodbi ni ugotovljeno. Četudi sta bili ti nalogi ločeni med pokojnega in njegovega brata (kar uveljavlja pritožba), je utemeljen očitek drugotožencu, da ni sam predhodno preveril, ali je predvideno mesto za odlaganje in dvigovanje tovora varno, ampak je zgolj sledil delavcem, ki so za prvotoženca opravljali naloge signalista in zapenjalca, ne da bi se predhodno seznanil (in še manj dogovoril) o načinu izvedbe dela, ki so ga kasneje skupaj opravljali.

17. Pritožba na več mestih opozarja bodisi na vsebino posameznih dokazov, bodisi na izpovedbe posameznih oseb, dane v predkazenskem ali kazenskem postopku, bodisi splošno na ugotovitve kazenskega postopka. Nobena od teh navedb ni utemeljena. Dokazi, izvedeni v kazenskem postopku, so lahko del procesnega gradiva v pravdi, če jih ena od strank na način, predviden z ZPP, vključi med predlagane dokaze. Le v tem obsegu jih je pravdno sodišče dolžno obravnavati in se v sodbi o njih izreči. Argument o ugotovitvah kazenskega postopka(5) je že zato preveč splošen, da bi bilo nanj mogoče odgovoriti. Neutemeljeno je tudi oporekanje stališču izpodbijane sodbe, da sodišče v pravdnem postopku ni vezano na ugotovitve uradnih organov in strokovnjakov, podanih v okviru kazenskega postopka. Tako stališče ni bilo zavzeto. Če pa drugotoženec meri na stališče sodbe, da ugotovitev policistov, da drugotoženki ni mogoče očitati kazenske odgovornosti, še ne pomeni, da ni podana njena civilna odgovornost, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je to stališče pravilno že iz razloga, ker so predpostavke kazenske in odškodninske odgovornosti različne. Na ugotovitve izvedenca D. D., postavljenega v kazenskem postopku, se drugotoženka v pravdi ni sklicevala. Izvedenec H. H., prav tako postavljen v kazenskem postopku, pa se je glede na to, da je kazenski postopek tekel zoper prvotoženca, izrekal o vprašanjih, relevantnih za ugotavljanje njegove – in ne drugotoženčeve – odgovornosti.(6) Pritožnik ne more uspeti niti z oporekanjem oceni izpovedbe upravljavca avtodvigala C. C., v katero bi moralo sodišče po gledišču pritožbe vključiti njegove izjave, dane časovno bližje škodnemu dogodku. Najkasneje po zaslišanju bi mogel predlagati branje relevantnih listin iz kazenskega postopka, pa tega ni storil. Novi dokazi v pritožbi, ne da bi za tako ravnanje obstajal upravičen razlog, niso upoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da pokojni B. B. ni prispeval k nastanku škode. Po drugem odstavku 153. člena OZ je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po stališču sodne prakse morajo biti vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Izhodišče za presojo, ali je dejanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)preprečljivo, je objektivno in abstraktno.(7) Merilo za presojo je posebej skrben človek. Določba tretjega odstavka 153. člena OZ, po kateri je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode, obravnava primere konkurence objektivne in subjektivne odgovornosti, ki v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, vendar mu ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ(8) omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je po upoštevanju vseh okoliščin primera oškodovančevo neskrbno ravnanje vsaj delno v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode.(9)

19. Pritožbeno stališče stranske intervenientke, da je bil glavni vzrok trčenja in razsutja palet v tem, da sta bili postavljeni preblizu skupaj, za to pa so odgovorni prvotoženčevi delavci, nima podlage v ugotovitvah sodbe. Na odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na izpovedbo priče F. F. o razporeditvi nalog med njim, pokojnim in pokojnikovim bratom, ki so opravljali delo na strehi oziroma na odru. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je bil ključen vzrok v nepravilni ureditvi odlagalne površine, za ustrezno ureditev delovišča pa je bil odgovoren prvotoženec kot organizator gradbišča. V njegovo sfero sodijo zato tudi morebitne napake pri postavitvi palet in neustreznem dogovoru o razporeditvi nalog med njegovimi delavci.

20. Podlage za zaključek o prispevku pokojnega k nastanku škode – in še manj o tem, da je bilo njegovo ravnanje za prvotoženca nepredvidljivo in nepreprečljivo – ne daje niti njegov položaj v okviru skupine delavcev, ki je za prvotoženca opravljala delo, pri katerem je prišlo do nastanka škode. V sodbi je ugotovljeno, da je bil pokojni usposobljen za delo krovca in ni imel ustreznega strokovnega znanja za varno opravljanje dela signalista in zapenjalca, da je bil le vodja skupine, ne pa vodja gradbišča, ter da je delo potekalo na utečen način. Pravilen je zaključek sodbe, da v ugotovljenih okoliščinah pokojnemu ni mogoče očitati, da bi mogel oceniti, da delo ni bilo organizirano na varen način.

21. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z (ne)uporabo varnostne opreme. Zaključek sodbe, da pokojnemu v danih okoliščinah, ko je bil postavljen delovni (lovilni) oder, ni bilo treba uporabljati varnostnega pasu, temelji na ugotovitvah izvedenskega mnenja. Pritožba poleg tega ne zatrjuje, da bi uporaba varnostnega pasu preprečila nastanek nesreče oziroma da je to zatrjevala v pravdi.(10) Da bi nošenje čelade preprečilo nastanek škodnega dogodka, kot uveljavlja pritožba, pa tudi ni bilo ugotovljeno. Gre za ugovor, ki bi ga morala drugotoženec oziroma stranski intervenient uveljavljati v pravdi in predlagati dokaze. Sklicevanje na neprimernost dokaza z izvedencem varstva pri delu je neutemeljeno. Drug dokaz ni bil predlagan.

22. Morebiten prispevek drugih prvotoženčevih delavcev v pravdi, v kateri bližnji umrlega delavca uveljavljajo povrnitev škode od solidarno odgovornih delodajalca in upravljavca avtodvigala, ni upošteven.

23. Ker je pravilen zaključek sodbe, da pokojnikovo ravnanje ni bilo tako, da bi se prvotoženec lahko (deloma) razbremenil svoje odgovornosti (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ), se ne more razbremeniti niti drugotoženec. Solidarna odgovornost tožencev se nanaša na celoten obseg škode, ki ni opredeljen kot oškodovančev prispevek k njenemu nastanku.(11) Za odločitev v tej zadevi tako tudi niso pomembne navedbe o teži kršitev oziroma odgovornosti vsakega od solidarno odgovornih tožencev. Te bodo relevantne pri razporeditvi deleža odgovornosti v razmerju med njima.

24. Po ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede predpostavk odškodninske odgovornosti v razmerju do sedme tožnice ter osmega in devetega tožnika dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sicer pa niso podani niti zatrjevani razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbama drugotoženca in stranske intervenientke delno ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo v delu, v katerem se nanaša na sedmotoženko ter osmotoženca in devetotoženca razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sicer je pritožbi zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015. Op. št. (2): Ki odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi poškodb v istem škodnem dogodku, uveljavlja v drugem postopku.

Op. št. (3): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 120/2014 z dne 14. 1. 2016. Op. št. (4): Določba velja za avtodvigala na podlagi 70. člena Pravilnika, po kateri za avtomobilske žerjave in njihovo opremo ter za delo z njimi veljajo poleg varstvenih ukrepov, ki jih določa pravilnik o higiensko-tehničnih varstvenih ukrepih pri delu z žerjavi, tudi varstveni ukrepi, ki jih določa ta pravilnik.

Op. št. (5): Upoštevaje listine, priložene pravdnemu spisu, ta postopek, ki je tekel zoper prvotoženca, ob zaključku sojenja na prvi stopnji, še ni bil zaključen.

Op. št. (6): V delu, v katerem se je izrekel o razlogih za nastanek škode, pa je njegovo mnenje skladno z mnenjem izvedenca, postavljenega v pravdi. Navedel je, da je dvigovanje palet kritine dopustno izvajati samo v težišču bremena iz ravne podlage, ker je pri dvigu poševnega bremena prisotna tudi horizontalna sila, ki ima za posledico nihanje bremena. Mnenja je bil, da do nesreče ne bi prišlo, če bi bil material naložen na ravni površini.

Op. št. (7): Prim. sodbo VS RS II Ips 207/2012 z dne 19. 2. 2015. Op. št. (8): Prvi odstavek 171. člena OZ se glasi: Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Op. št. (9): Prim. sodbo VS RS II Ips 255/2014 z dne 28. 1. 2016. Op. št. (10): Ugovor neuporabe varovalne opreme je podal prvotoženec, ki pa je v zvezi s tem predlagal le dokaz s svojim zaslišanjem.

Op. št. (11): Prim. sodbo VS RS II Ips 190/2000 z dne 31. 5. 2001 o vsebini četrtega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je bila enaka veljavnemu četrtemu odstavku 153. člena OZ.