Jedro

Izrečena zmerljivka, ki ji je sledil fizičen napad, je nedvomno takšno dejanje, na podlagi katerega je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja – namenu ustrahovanja in vznemirjanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Gornji Radgoni je obsojeno A. B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno kaznijo dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta ter jo oprostilo plačila sodne takse, dolžna pa je povrniti potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila sodne takse, dolžna pa je povrniti potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona vložila obsojenkina zagovornica. Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan in navedel, da opis kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Meni, da je obsojenkin namen ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke v opisu dejanja zadostno konkretiziran, saj je opisana grožnja že po naravi stvari objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje in občutek strahu.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojenki in njeni zagovornici ter oškodovanki kot tožilki in njeni pooblaščenki. Obsojenka in zagovornica se o njem nista izjavili, izjavila pa se je pooblaščenka oškodovanke kot tožilke in navedla, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, saj so v njem navedena dejstva in okoliščine na podlagi katerih je obsojenkin namen ustrahovanja in vznemirjanja razpoznaven, namreč izrečeni grožnji je sledilo grdo ravnanje z oškodovanko. Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.-1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

B.-2

6. Vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da opis kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker da v konkretnem delu opisa dejanja ni navedeno, da bi obsojenka dejanje storila z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke. Trditev utemeljuje z navedbami, da je glede na zakonsko določbo bistven storilčev posebni namen, zato mora biti v opisu dejanja zatrjevan in ne zadošča le trditev, da se je oškodovanka zbala za svoje telo in se je počutila ogroženo oziroma je bila vznemirjena. Zagovornica meni, da navedba abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja v opisu dejanja ni pomembna, bistveno je, da so zakonski znaki kaznivega dejanja navedeni v konkretnem očitku. Ne strinja se s presojo pritožbenega sodišča, da je obsojenkin namen ustrahovanja v opisu dejanja zadostno konkretiziran in trdi, da je opisano le obsojenkino ravnanje in oškodovankino počutje, prizadetost telesne ali duševne celovitosti oškodovanca pa še ne zadostuje za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje.

7. Iz izreka pravnomočne sodbe izhaja, da je bila obsojenka spoznana za krivo, da je drugemu, da bi ga ustrahovala in vznemirila resno zagrozila, da bo napadla njegovo telo, s tem, da je, kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe, svojo taščo, ko ji je izrekla besede „crkni satan stari,“ napadla, ji z rokami strgala verižico z vratu, jo popraskala po desnem licu, vratu, sprednji strani prsnega koša in desni podlahti in bi z napadom nadaljevala, če oškodovanki ne bi na pomoč priskočil njen mož, v posledici napada pa se je oškodovanka hudo vznemirila in se zbala za svoje telo, obdolženka ji je prizadejala več opraskanin, odrgnin in rdečin po licu, vratu, prsnem košu in podlahti.

8. Kazenski zakonik v prvem odstavku 135. člena inkriminira temeljno obliko kaznivega dejanja grožnje, ki ga stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Dejanje je mogoče izvršiti samo z direktnim naklepom, pri čemer mora biti naklep storilca obarvan (dolus coloratus), saj mora storilec dejanje izvršiti z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca, kot pravilno navaja zagovornica. Grožnja mora biti resna in objektivno zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer je pritrditi zagovornici, da subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, po drugi strani pa ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil ogroženega ali ustrahovanega, temveč dovolj, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje oziroma vznemirjanje.1

9. Vložnica pravilno zatrjuje, da mora opis dejanja kot historičnega dogodka, ki je predmet sojenja, vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje, kar daje okvir obtožbi o kateri odloča sodišče in hkrati obdolžencu daje možnost za pripravo svoje obrambe. Zato praviloma ne zadošča opis izvršitvenega dejanja in nastale prepovedane posledice npr. izrečena grožnja in trditev, da je ogrožena varnost določene osebe, temveč mora opis vsebovati tudi okoliščine in dejstva, ki so spremljale storitev tega kaznivega dejanja (npr. okoliščine v katerih so bile grožnje izrečene, odnos med oškodovancem in storilcem in podobno).2 V obravnavani zadevi je opis dejanja v izreku pravnomočne sodbe v skladu s temi zahtevami, saj vsebuje vsa odločilna dejstva in okoliščine. Iz ustaljene sodne prakse3 izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Zagovornici zato ni mogoče pritrditi, da bi konkretni del opisa kaznivega dejanja moral vsebovati trditev, da je obsojenka dejanje storila z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke.

10. Vrhovno sodišče sprejema presojo pritožbenega sodišča, ki je na vsebinsko enake pritožbene navedbe, odgovorilo, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, saj je obsojenkin namen ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke konkretiziran v abstraktnem delu opisa dejanja z besedno zvezo »da bi ga ustrahovala in vznemirila« in tudi z nadaljnjim opisom kaznivega dejanja, ko je obsojenka svoji tašči izrekla besede in jo napadla ter popraskala, v posledici česar se je oškodovanka hudo vznemirila in se zbala za svoje telo. Ker je obsojenka izrečeno grožnjo podkrepila s fizičnim napadom na oškodovanko je pritožbeno sodišče presodilo, da je šlo za resno grožnjo, ki je že po naravi stvari objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje in občutek strahu za telesno celovitost, to pa za obstoj očitanega kaznivega dejanja zadošča. 11. V obravnavani zadevi trditvi v opisu dejanja, da je obsojenka oškodovanki resno zagrozila z napadom na telo zato, da bi jo ustrahovala in vznemirila, sledi opis grožnje – obsojenka je svoji tašči izrekla besede „crkni satan stari“ in jo fizično napadla tako, da jo je popraskala po več delih telesa, za tem pa so navedene še okoliščine iz katerih je moč sklepati, da se je oškodovanka (takšna je tudi trditev v izreku pravnomočne sodbe) zbala zase in je bila vznemirjena – obsojenka bi z napadom nadaljevala, če oškodovanki, ki je utrpela več opraskanin, odrgnin in rdečin, ne bi na pomoč priskočil mož. S takšnim opisom so konkretizirani vsi zakonski znaki obravnavnega kaznivega dejanja, tudi subjektivni. Abstraktni in konkretni del opisa dejanja je v skladu s sodno prakso4 treba brati v medsebojni povezavi, kar pokaže, da iz opisa izhaja očitek, da je obsojenka dejanje storila z namenom ustrahovati in vznemirjati oškodovanko, saj je to v abstraktnem opisu dejanja navedeno. Namen ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke pa izhaja tudi iz samega konkretnega opisa dejanja, saj opis izvršitvenih ravnanj navaja dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je ta zakonski znak razpozna(ve)n. Izrečena zmerljivka, ki ji je sledil fizičen napad je nedvomno takšno dejanje, na podlagi katerega je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja – namenu ustrahovanja in vznemirjanja. Nanj kaže tudi del opisa, kjer je navedeno, da obsojenka z napadom ni prenehala vse dokler ni posredoval oškodovankin mož. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

13. Iz istih razlogov kot nižji sodišči, je tudi Vrhovno sodišče obsojenko na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Odločbe VSRS I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017, I Ips 54545/2011 z dne 11. 12. 2014, I Ips 46254/2010 z dne 13. 11. 2014. 2 Sodba VSRS I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020. 3 Odločbe VSRS I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017, I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 20281/2020 z dne 12. 7. 2013 in druge. 4 Sodbe VSRS I Ips 42930/2017 z dne 23. 5. 2019, I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016, I Ips 3471/2010 z dne 2. 6. 2011, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005.