Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 1.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2010 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da pogodbeno materialno pravo v obravnavanem primeru predstavljajo Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje AUVB 2008 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Skladno s temi pogoji se je toženka tožniku zavezala, da mu bo v primeru nezgode med drugim izplačala dnevno nadomestilo za dneve popolne delovne nezmožnosti opravljanja poklica in zavarovalnino za trajno invalidnost. V zvezi z dnevnim nadomestilom je bilo v 9. členu Splošnih pogojev določeno, da se dnevno nadomestilo izplača samo za dneve popolne delovne nezmožnosti opravljanja poklica zavarovanca, ki so posledica nezgode, od osmega dneva naprej, pri čemer mora iti tudi za dneve medicinsko dokumentiranega zdravljenja po nezgodi, za katere pa se ne štejejo dnevi čakanja na posamezno preiskavo, sprejem v bolnišnico, na operacijo, na razne terapije ali druge preiskave ter dnevi čakanja zaradi pregleda pri invalidski komisiji. Skladno s to pogodbeno določbo tako tožniku ne pripada dnevno nadomestilo za ves čas bolniškega staleža, ampak zgolj za obdobje aktivnega zdravljenja od osmega dne dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek zvišalo na 8.450,00 EUR ter spremenilo stroškovno odločitev. Obrazložilo je, da je odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo v trajanju 189 dni javna listina (224. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato potrjuje resničnost tistega, kar je v njej določeno. Toženka pa te domneve resničnosti ni uspela izpodbiti. Na podlagi drugega odstavka 121. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je sodišče zavrnilo uporabo 9. člena Splošnih pogojev v delu, ki določa, da mora iti za dneve medicinsko dokumentiranega aktivnega zdravljenja, za katere se ne štejejo izrecno navedeni primeri. S tako oblikovanim določilom je tožnik delno izgubil pravico do dnevne odškodnine za dneve popolne delovne nezmožnosti iz razlogov, na katere sam ni mogel vplivati. Pri sklenjeni zavarovalni pogodbi gre res za prostovoljno pogodbeno zavarovanje, vendar pa je smisel dogovora o dnevni odškodnini pokritje izgube dohodka v času bolniškega staleža. Šele s tem je uresničen namen takega zavarovanja. Tako pogodbeno določilo pa je tudi nepravično do zavarovanca.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja: 1) ali je odločitev višjega sodišča, ki zavrača uporabo 9. člena Splošnih pogojev v zvezi z obveznostjo izplačila dnevnega nadomestila, materialnopravno pravilna, 2) ali je dopustno z izvedencem izpodbijati zakonsko domnevo dokazne vrednosti javne listine in 3) ali je sodišče druge stopnje lahko spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče uporabilo določbe Splošnih pogojev in samo v zvezi z njimi izvajalo dokaze, višje sodišče pa je uporabo teh splošnih pogojev zavrnilo in tako oprlo svojo odločitev na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da glede izpostavljenih vprašanj sodna praksa višjih sodišč še ne obstaja, odgovor nanje pa je pomemben za pravno varnost v vsakodnevnem pravnem prometu, saj obstaja zelo veliko takšnih potencialnih primerov. Meni, da se višje sodišče z ničnostjo spornega pogodbena določila ne bi smelo ukvarjati. Tožnik ni nasprotoval njegovi veljavnosti, zato je toženka utemeljeno lahko pričakovala uporabo navedene pravne podlage ter je v tej smeri tudi navajala dejstva ter predlagala dokaze. Zaradi takšnega postopanja sodišča, ki ne temelji na trditvah tožnice, toženka ni mogla oblikovati konkretne obrambe tožbenemu zahtevku. Neupravičena je navedba pritožbenega sodišča, da toženka ni dokazala, da bi bila dejstva iz javne listine neresnična. Toženka tega ni dokazovala, saj je utemeljeno lahko pričakovala, da ni pravno relevantno trajanje bolniškega staleža, pač pa zgolj aktivno zdravljenje (prvi odstavek 213. člena ZPP). Sodba sodišča druge stopnje je zato za toženko presenečenje in krši njene pravice do izjave, poštenega postopka ter enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno zmotna. Pravdni stranki sta se jasno dogovorili, katere vrste premoženjskih izgub so zavarovane in kdaj je zavarovanec upravičen do dnevne odškodnine. Takšen dogovor veže obe pravdni stranki. 9. členu Splošnih pogojev ni mogoče očitati nasprotovanja samemu namenu sklenjene pogodbe niti nemoralnosti.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).