Jedro

V skladu z 2. odstavkom 1. člena ZJShemFO je državno jamstvo namenjeno omilitvi posledic gospodarske in finančne krize ter omogočiti zadolževanje fizičnih oseb, ki izpolnjujejo pogoje po ZJShemFO. Namen zakona je namreč s prenosom tveganja iz bank na državo omogočiti kreditojemalcem večjo varnost. Ko banka unovči državno jamstvo, je Republika Slovenija dolžna kreditojemalcu omogočiti poplačilo obveznosti iz kreditne pogodbe v skladu s pravili plačevanja davčnega dolga.

Zakonodajalčev namen je bil izključiti uporabo določb OZ o poroštvu, ki upniku zagotavljajo pravico izbirati, ali bo terjatev uveljavljal od poroka ali od glavnega dolžnika. Taka razlaga ZJShemFO je ustavno skladna, nasprotna pa bi pomenila kršitev 14. v povezavi z 2. členom URS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15997/2013 z dne 6. 2. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 1.273,60 EUR.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da Zakon o jamstveni shemi Republike Slovenije za fizične osebe (v nadaljevanju: ZJShemFO) ne določa izrecno tožničine dolžnosti unovčiti državno jamstvo ter da četrti odstavek 9. člena ZJShemFO določa uporabo določb o poroštvu iz OZ. Tožeča stranka ima pravico sama terjati toženca na plačilo terjatve iz naslova kreditne pogodbe, zavarovane z državnim jamstvom. V nasprotnem primeru bi četrti odstavek 9. člena ZJShemFO izgubil svoj namen, saj se določbe o poroštvu sploh nikoli ne bi uporabile. Namen ZJShemFO ni olajšati položaja kreditojemalcev tako, da dobljenega kredita niso dolžni vrniti. Toženec v postopku izterjave s strani tožeče stranke ni v bistveno slabšem položaju, saj ima tudi tožeča stranka pravila glede odloga, delnega odpisa, odpisa in obročnega plačevanja dolga, teh možnosti pa se tudi poslužuje. ZIZ varuje dolžnike v enakem obsegu kot davčne zavezance varuje ZDavP-2 in torej položaj toženca v postopku izterjave s strani tožnice ni slabši. Prvi odstavek 101. člena ZDavP-2 varuje davčne zavezance in njihove družinske člane v smislu, da plačilo davka ne sme ogroziti njihovega preživljanja. V enakem smislu varuje dolžnike ZIZ, ki izrecno določa, kateri dolžnikovi predmeti in prejemki so izvzeti iz izvršbe, v kolikšnem delu je mogoče z izvršbo poseči na dolžnikovo premoženje ter koliko sredstev mora dolžniku mesečno ostati za preživetje. Tako država kot tožeča stranka lahko posežeta na premoženje davčnega zavezanca oziroma dolžnika le v zakonsko dopustnem obsegu. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta na podlagi ZJShemFO sklenili kreditno pogodbo (priloga A 1) po pogojih iz ZJShemFO, kjer se je Republika Slovenija zavezala tožeči stranki zagotoviti nepreklicno in brezpogojno jamstvo na njen prvi pisni poziv, če toženec kot kreditojemalec svoje dospele obveznosti iz kreditne pogodbe ne bo poravnal (prvi odstavek 9. člena ZJShemFO). Za državno jamstvo se v konkretnem primeru uporabljajo določbe o poroštvu iz OZ, razen če ZJShemFO ne določa drugače (četrti odstavek 9. člena ZJShemFO). Tožeča stranka državnega jamstva ni unovčila, v pritožbi pa se zavzema za takšno interpretacijo četrtega odstavka 9. člena ZJShemFO, ki bi ji v skladu s pravili OZ o poroštvu omogočila zahtevati vrnitev neporavnane dospele obveznosti iz kreditne pogodbe neposredno od toženca. Med pravdnima strankama ni (bilo) sporno, da toženec sodi v kategorijo oseb iz 6. člena ZJShemFO in da kredita ne more odplačevati zaradi finančne stiske.

6. V skladu z drugim odstavkom 1. člena ZJShemFO je državno jamstvo namenjeno omilitvi posledic gospodarske in finančne krize ter omogočiti zadolževanje fizičnih oseb, ki izpolnjujejo pogoje po ZJShemFO (v nadaljevanju: kreditojemalci). Namen zakona je namreč s prenosom tveganja iz bank na državo omogočiti kreditojemalcem večjo varnost(1). Ko banka unovči državno jamstvo, je Republika Slovenija dolžna kreditojemalcu omogočiti poplačilo obveznosti iz kreditne pogodbe v skladu s pravili plačevanja davčnega dolga(2). Na podlagi 18. člena ZJShemFO v zvezi s 101. členom ZDavP-2 lahko kreditojemalec iz upravičenih razlogov zaprosi za odlog, odpis ali obročno plačilo dolga z namenom, da se dinamika poravnavanja obveznosti prilagodi njegovi ekonomski sposobnost(3). Na ta način ustvarja 18. člen ZJShemFO za kreditojemalca pravno zavarovano pričakovanje, da bo lahko v primeru nezmožnosti odplačevanja kredita v skladu s kreditno pogodbo svoj dolg do banke poravnal državi v skladu s pravili o plačilu davčnega dolga. Uporaba 101. člena ZdavP-2 torej zagotavlja kreditojemalcu ugodnejši pravni položaj v primerjavi s pravnim varstvom dolžnika po ZIZ, zato pritožnica z nasprotnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil zakonodajalčev namen v konkretnem primeru izključiti uporabo določb OZ o poroštvu, ki upniku zagotavljajo pravico izbirati, ali bo terjatev uveljavljal od poroka ali od glavnega dolžnika. Tožeča stranka lahko torej v okoliščinah konkretnega primera doseže poplačilo svoje terjatve iz kreditne pogodbe na podlagi ZJShemFO le z unovčenjem državnega jamstva. Takšna ureditev zasleduje legitimen namen ohranjanja socialne varnosti kreditojemalcev iz 6. člena ZJShemFO, medtem ko pravica tožeče stranke do vračila zneska iz kreditne pogodbe ni omejena, saj ji država zagotavlja jamstvo v višini 100 % obveznosti (primerja 2. člen kreditne pogodbe). Pritožnica zmotno navaja, da je na ta način izničen namena 9. člena ZJShemFO, češ da določb OZ ni mogoče nikdar uporabiti, saj se določbe o poroštvu iz OZ uporabljajo za presojo pravnega razmerja med državo in kreditojemalcem. Država namreč na podlagi unovčenega jamstva v skladu s pravilom o subrogaciji iz 1018. člena OZ vstopi v pravni položaj banke – tožeče stranke.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z razlago ZJShemFO, ki jo je sodišče prve stopnje zapisalo v 35. točki svoje obrazložitve, saj je edino takšna razlaga ZJShemFO skladna s 14. v povezavi z 2. členom Ustave Republike Slovenije. Skupino kreditojemalcev na podlagi ZJShemFO namreč tvorijo fizične osebe z oteženim dostopom do finančnih virov na bančnem trgu(4) in so tako v bistveno enakem dejanskem položaju(5). Pritožnica se zavzema za takšno razlago četrtega odstavka 9. člena ZJShemFO, na podlagi katere bi morali nekateri kreditojemalci, ki jim je bil kredit odobren po določbah ZJShemFO, vrniti znesek dolgovanega kredita na podlagi ZJShemFO v skladu s pravili ZIZ, medtem ko bi ga lahko drugi vračali v skladu z ugodnejšimi pravili o plačevanju davčnega dolga. Takšna razlaga, ki bi banki (pritožnici) omogočala bodisi uveljaviti državno jamstvo bodisi zahtevati vračilo neporavnane dospele obveznosti iz kreditne pogodbe neposredno od kreditojemalca, bi brez razumnega in stvarnega razloga dovoljevala različno obravnavanje enakih dejanskih stanj, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti(6). Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni niti konkretizirala niti dokazala trditev v zvezi s svojimi pogoji za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje obveznosti iz kreditne pogodbe.

9. Pritožnica tudi ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec pred sklenitvijo kreditne pogodbe od nje prejel brošuro (priloga B 16), kjer je navedeno, da bodo kreditojemalci v primeru finančne stiske dolg lahko vrnili državi, ko bo to dopuščalo njihovo finančno stanje. Pritožnica ravno tako ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožencu pred sklenitvijo kreditne pogodbe enako pojasnilo podala tudi uslužbenka tožeče stranke. To pa (med drugim) pomeni, da je zaveza tožeče stranke izkoristiti državno jamstvo v okoliščinah konkretnega primera prešla v kavzo kreditne pogodbe med pravdnima strankama.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Predlog Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije za fizične osebe, Poročevalec DZ, letnik 2009, številka 94, str. 2. Op. št. (2): Ibidem.

Op. št. (3): Ibidem.

Op. št. (4): Ibid, str. 1. Op. št. (5): Prim. 6. člen ZJShemFO.

Op. št. (6): Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča z dne 15. 7. 1993, opr. št. U-I-67/92, in z dne 21. 6. 2007, opr. št. U-I-117/07-19.