Jedro

Grožnja mora biti prikazana kot objektivno uresničljiva, sicer ni resna. Objektivno uresničljivost grožnje se presoja glede na to, kako jo je oškodovancu prikazoval storilec in ne glede na storilčevo dejansko možnost njene uresničitve. Zato tudi ni nujno, da je imel storilec resen namen svojo grožnjo uresničiti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 67950/2019 z dne 30. 9. 2021 obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo sodni opomin ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nekonkretizirane in posledično neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijani sklep obremenjen s protispisnostjo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je sodišče prve stopnje spregledalo zagovor obdolženca ter izpovedbo priče D. K. Protispisnost in s tem navedena kršitev bi bila podana, če sodišče v razlogih sklepa ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje karkoli napačno povzelo iz listin oziroma izpovedb, iz obrazložitve sklepa ni razvidno, slednje pa konkretno ne zatrjuje niti pritožnik. Sicer pa je iz vsebine pritožbenih navedb v tej smeri ugotoviti, da zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

5. Kršitev kazenskega zakona pritožnik uveljavlja z navajanji, da subjektivno prepričanje oškodovanca o tem, da mu kaj preti, ne more predstavljati resne grožnje, ki je potrebna za izvršitev kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, vendar nima prav. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja, njihova konkretizacija pa je povsem zadostna. Kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 stori, kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi. Resna grožnja, kot sredstvo za usmerjanje ravnanja druge osebe, je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost je treba razumeti kot bodočo, za oškodovanca nezaželeno spremembo zunanjega sveta. Grožnja mora biti objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti, kar se presoja glede na okoliščine posameznega primera, upoštevaje vsebino grožnje, kontekst, v katerem je izrečena, odnos med storilcem in oškodovancem ipd. Poleg objektivne resnosti grožnje je treba upoštevati tudi subjektivni učinek grožnje na oškodovanca, saj kaznivo dejanje prisiljenja varuje individualno svobodo posameznika. Grožnja mora biti prikazana kot objektivno uresničljiva, sicer ni resna. Objektivno uresničljivost grožnje se presoja glede na to, kako jo je oškodovancu prikazoval storilec in ne glede na storilčevo dejansko možnost njene uresničitve. Zato tudi ni nujno, da je imel storilec resen namen svojo grožnjo uresničiti.1

6. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec kot poveljnik voda X. brigade Slovenske vojske vojakoma B. B. in C. C. ukazal, da podpišeta zapisnik uradnega razgovora, ki ga je kot nadrejeni z njima opravil, sicer bosta zaradi neupoštevanja ukaza prejela disciplinski ukrep, ter ju tako prisilil, da sta podpisala zapisnik uradnega razgovora, čeprav se z njegovo vsebino nista strinjala, saj neupoštevanje ukaza pomeni težjo kršitev vojaške discipline, kar pa bi lahko negativno vplivalo na njuno nadaljnjo kariero v Slovenski vojski. Glede na povedano, resna grožnja ni konkretizirana z navedbo, da bi podpis (pravilno nepodpis) zapisnika uradnega razgovora lahko pomenil težjo kršitev vojaške discipline in bi vplival na nadaljnjo kariero oškodovancev, kot to zatrjuje pritožnik, pač pa je bistvo očitkov, da je obdolženec kot nadrejeni oškodovancema ukazal, da podpišeta zapisnik uradnega razgovora, sicer bosta zaradi neupoštevanja ukaza prejela disciplinski ukrep. Upoštevaje navedeni delovnopravni odnos med obdolžencem in oškodovancema ter kontekst izrečene grožnje, ko torej neupoštevanje ukaza pomeni težjo kršitev vojaške discipline, ki lahko negativno vpliva na kariero v Slovenski vojski, pritožbeno sodišče zaključuje, da je opisano obdolženčevo dejanje nedvomno takšne narave in intenzitete, da je pri vseh (podrejenih) vojakih objektivno zmožno doseči občutek ogroženosti. Tako ni izpolnjen zgolj subjektivni učinek grožnje, kot se to trudi prikazati pritožnik, pač je izrečena grožnja tudi objektivno resna. Nenazadnje se je sodišče prve stopnje o tem prepričalo na podlagi izpovedb zaslišanih prič D. K., A. P. in C. O. ter citiranih določb 32. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (v nadaljevanju ZSSloV) in 63. točke Pravil službe v Slovenski vojski (točka 20 razlogov izpodbijanega sklepa). K povedanemu pritožbeno sodišče nima ničesar dodati. Preostalo pritožbeno razlogovanje v tej smeri (da bi oškodovanca lahko zavrnila izvršitev protipravnih ukazov, da bi lahko naznanila namero, da bosta zoper ukaz ugovarjala po službeni poti višjemu nadrejenemu, da bi lahko uvedla postopek pritožbe na odločitev v zvezi s podpisom zapisnika uradnega razgovora in da odklonitev podpisa zapisnika ne predstavlja procesne kršitve po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku) pa na vse ugotovljeno in dejstvo, da je bila grožnja objektivno uresničljiva, ne more vplivati. Določbe ZSSloV in Pravil službe v Slovenski vojski, na katere se sklicuje pritožnik, ne določajo, da lahko podrejeni vojak zavrne ukaz, da naj podpiše zapisnik uradnega razgovora. V skladu s 33. členom ZSSloV lahko vojaška oseba v miru, poleg primerov, določenih v Zakonu o obrambi, odkloni izvršitev ukaza, če ta pomeni neposredno nevarnost za njeno zdravje in življenje, ne gre pa za izvajanje pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, za sodelovanje v mednarodnih obveznostih oziroma za opravljanje bojnih nalog v miru (izvršitev ukaza se lahko odkloni samo, če se ukaz nanaša na delo s strupenimi ali kako drugače hudo škodljivimi snovmi brez zaščitnih sredstev in za katero vojaška oseba ni strokovno usposobljena, če pri izvrševanju ukaza ni mogoče zagotoviti niti najnujnejših varnostnih ukrepov). Izjemoma lahko vojaška oseba v miru odkloni izvršitev ukaza tudi, če bi izvršitev ukaza po njenem prepričanju pomenila storitev prekrška in bi bilo zaradi izvršitve ukaza neposredno ogroženo njeno življenje (tretji odstavek 33. člena ZSSloV). Ker v konkretnem primeru ni podan nobeden iz med naštetih primerov, je bila izvršitev obdolženčevega ukaza za oškodovanca obvezna. V nasprotnem primeru bi huje kršila svoje delovne obveznosti oziroma vojaško disciplino. Glede na vse navedeno smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

7. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. izpolnil zakonske znake v izreku prvostopenjskega sklepa opisanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

8. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornik ne soglaša, pri tem pa problematizira dejstva, ki niso bistvena za sprejem odločitve v obravnavani zadevi. Za zaključek, da je obdolženec izpolnil zakonske znake v izreku izpodbijanega sklepa opisanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah oškodovancev B. B. in C. C. ter prič C. O., A. P., A. B. in D. K. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da je obdolženec izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, ki je izpovedbi oškodovancev ocenilo kot prepričljivi in verodostojni, saj je le to podkrepilo z razlogi, ki so logični in izkustveno sprejemljivi. Oškodovanca sta na glavni obravnavi bistvene okoliščine opisala jasno in podrobno, svojih izpovedb nista spreminjala. Njuni izpovedbi sta podprti z izpovedbami prič A. B. in A. P., ki sta potrdila, da je obdolženec oškodovancema ukazal, da podpišeta zapisnik uradnega razgovora, sicer znova kršita njegov ukaz, in da se oškodovanca z vsebino zapisnika nista strinjala. V pritožbi izpostavljena okoliščina, na čigavo iniciativo se je vodil razgovor, pa ni bistvena. Razen tega je poveljnik čete D. K. povedal, da je obdolžencu naročil, da se z oškodovancema pogovori, ker mu je obdolženec pred tem rekel, da sta oškodovanca koristila (neodobren) redni letni dopust, in da z okoliščino, da sta oškodovanca ta dan darovala kri, predhodno ni bil seznanjen, sicer bi takšno odsotnost sam odobril. Glede na obrazloženo na ugotovljeno dejansko stanje ne vplivajo niti pritožbene navedbe, da je poveljnik čete pred načrtovanim pohodom vojake obvestil, da je prisotnost na usposabljanju obvezna. Bistvena je namreč dokazna ocena, da je obdolženec oškodovancema izrekel ukaz. V tej smeri pa je sodišče prve stopnje navedlo temeljite razloge, ki jih pritožnik z ničemer konkretno ne izpodbija. Okoliščina, ali ima zapisnik uradnega razgovora naravo obvestila, pa ni bistvena.

10. Ker zagovornik tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sklep v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

11. Na podlagi zatrjevane kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče sklep preizkusilo še glede uporabe določb o sodnem opominu (386. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 446. člena ZKP ). Sodišče prve stopnje je izrek opozorilne sankcije oprlo na zaključek, da razen tega dogodka ni bilo nobenih podobnih ravnanj obdolženca in da je bil obdolženec v razmerju do svojih sodelavcev sicer korekten. Prav tako je upoštevalo, da je bil kondicijski pohod v naprej načrtovan in da se je oškodovani C. C. ravno na dan predvidenega pohoda odločil prvič darovati kri ter da bi lahko oškodovanca z uveljavljanjem svojih pravic zmanjšala uspešnost kondicijskega pohoda, ki ga je organiziral obdolženec. Na tej podlagi, upoštevaje predhodno nekaznovanost, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bo sodni opomin na obdolženca vplival v zadostni meri, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Glede na vse omenjeno, osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje in obnašanje po storjenem kaznivem dejanju ter okoliščine, v katerih je storil dejanje, se izrek sodnega opomina izkaže za utemeljenega (prvi odstavek 132. člena KZ-1 in četrti odstavek 68. člena KZ-1).

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 446. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 450. člena v zvezi s 391. členom ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 71112 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Šošić M. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, 1. knjiga, str. 539 in 540.