Jedro

Izhodišče za presojo, ali pomeni obdolžencu očitano dejanje kaznivo dejanje, predstavlja opis dejanja, kot je zajet v izreku izpodbijanega sklepa. Po ustaljeni sodni praksi namreč velja, da morajo biti v izreku sodbe (smiselno pa tudi v izreku sklepa o sodnem opominu) konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki jasno razmejujejo kaznivo ravnanje od nekaznivega.

Prvi odstavek 132. člena KZ-1 ne prepoveduje vsakršnega vplivanja na voljo in ravnanje drugih oseb, temveč prepoveduje in sankcionira samo tista ravnanja, ki za usmerjanje ravnanja druge osebe uporabljajo silo ali resno grožnjo.

Opis dejanja v konkretnem primeru v ničemer ne razmejuje med dopustnim (nekaznivim in običajnim) ukazom v vojski, s katerim nadrejeni vplivajo na voljo in ravnanje podrejenih vojaških oseb, ter ukazom, ki bi lahko pomenil kaznivo dejanje prisiljenja v smislu prvega odstavka 132. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se obdolženca A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je 18.1.2019 v Vojašnici Generala Maistra na Ramovševi 2 v Mariboru, z resno grožnjo prisilil vojaka B. B. in C. C., da kaj storita, na ta način, da jima je kot poveljnik voda 72. brigade Slovenke vojske, ukazal, da podpišeta zapisnik uradnega razgovora, ki ga je kot nadrejeni z njima opravil, sicer bosta zaradi neupoštevanja ukaza prejela disciplinski ukrep, ter ju tako prisilil, da sta podpisala zapisnik uradnega razgovora, čeprav se z njegovo vsebino nista strinjala, saj neupoštevanje ukaza pomeni težjo kršitev vojaške discipline, kar pa bi lahko negativno vplivalo na njuno nadaljnjo kariero v Slovenski vojski, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je obdolženemu A. A. s sklepom II K 67950/2019 z dne 30. 9. 2021 izreklo sodni opomin za kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, obdolžencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 75,00 EUR.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o sodnem opominu vlaga obdolženčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj pravnomočni sklep spremeni (pravilno: razveljavi) ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj se obdolžencu v vsakem primeru povrnejo tudi stroški, nastali z vložitvijo izrednega pravnega sredstva.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo na podlagi drugega odstavka 421. člena ZKP predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot očitno neutemeljeno. Ocenila je, da vložnikove navedbe po vsebini ne presegajo uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede na to, da je šlo za ukaz oziroma grožnjo, ki je bila resna in objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu pri oškodovancu, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in tudi obrazložilo, ni podan noben izmed dovoljenih razlogov za vložitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo v izjavo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Prvi pošiljke kljub dvakratnemu poskusu vročanja ni dvignil, zagovornik pa izjave ni podal. B.

5. Iz vložnikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti je mogoče prepoznati jasno stališče, da obdolžencu očitano ravnanje ne pomeni resne grožnje v smislu prvega odstavka 132. člena KZ-1. Zagovornik na ta način uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker dejanje, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje, zato je Vrhovno sodišče opravilo preizkus zatrjevane kršitve zakona.

6. Izhodišče za presojo, ali pomeni obdolžencu očitano dejanje kaznivo dejanje, predstavlja opis dejanja, kot je zajet v izreku izpodbijanega sklepa. Po ustaljeni sodni praksi namreč velja, da morajo biti v izreku sodbe (smiselno pa tudi v izreku sklepa o sodnem opominu1) konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki jasno razmejujejo kaznivo ravnanje od nekaznivega.2 Opis dejanja mora vsebovati vsa dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali predstavlja ravnanje, ki se očita obdolžencu, kaznivo dejanje, čemur bo v večini primerov zadoščeno z opisom izvršitvenega dejanja (ravnanja) in nastale prepovedane posledice, kadar je ta znak kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je že razjasnilo, da tak opis ne bo vselej zadosten, denimo takrat, ko opis dejanja dopušča različne razlage. V takšnih primerih je breme na upravičenem (v konkretnem primeru državnem) tožilcu, da v opisu dejanja navede tudi dejstva in okoliščine, ki omogočajo: (1) presojo ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja; (2) določitev, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja in (3) obrambi, da natančno ve, kaj je predmet obtožbe, kar je predpogoj za uspešno obrambo.3 Naloga sodišča je, da v vsakem posameznem primeru presodi, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja (in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe).

7. Kaznivo dejanje prisiljenja iz prvega odstavka 132. člena KZ-1, ki se v konkretnem primeru očita obdolžencu, stori, kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi. Pravno varovana dobrina pri tej inkriminaciji je posameznikova osebna svoboda v smislu svobode odločanja in svobode ravnanja. Kazenskopravna norma ne prepoveduje vsakršnega vplivanja na voljo in ravnanje drugih oseb, temveč prepoveduje in sankcionira samo tista ravnanja, ki za usmerjanje ravnanja druge osebe uporabljajo silo ali resno grožnjo.4

8. Obdolžencu se v opisu dejanja v izreku izpodbijanega sklepa očita, da je kot poveljnik v Slovenski vojski njemu podrejena vojaka B. B. in C. C. z resno grožnjo prisilil, da nekaj storita, ko jima je dne 18. 1. 2019 ukazal, da podpišeta zapisnik uradnega razgovora, sicer bosta zaradi neupoštevanja ukaza prejela disciplinski ukrep, s čimer je oškodovanca prisilil, da sta podpisala zapisnik, čeprav se z njegovo vsebino nista strinjala, saj pomeni neupoštevanje ukaza težjo kršitev vojaške discipline, kar bi lahko negativno vplivalo na njuno nadaljnjo kariero v Slovenski vojski.

9. Tako zasnovan očitek po presoji Vrhovnega sodišča ne presega opisa ukaza nadrejenega poveljnika podrejenima vojakoma, katerega neupoštevanje pomeni že po samem zakonu težjo kršitev vojaške discipline (6. točka četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi, v nadaljevanju: ZObr) in predstavlja podlago za morebitni disciplinski postopek (57. in 58. člen ZObr). Obdolžencu očitano ravnanje je umeščeno v kontekst vojaške hierarhije, kjer predstavlja spoštovanje vojaške discipline enega izmed temeljnih načel opravljanja vojaške službe (9. člen Zakona o službi v Slovenski vojski, v nadaljevanju: ZSSloV). Vojaška disciplina pomeni, da podrejeni ne razpravlja o odločitvah nadrejenih, razen kadar je k temu poklican oziroma če je to v skladu s pravili službe (9. člen ZSSloV, 29. točka Pravil službe v Slovenski vojski). Dolžnost vojaških oseb je poslušnost do nadrejenih, izvrševanje ukazov pa temeljni pogoj za uspešno delovanje Slovenske vojske (55. in 61. točka Pravil službe v Slovenski vojski). Ukaz pomeni akt poveljevanja (29. člen ZSSloV in 46. člen ZObr), ki ga mora vojaška oseba izvršiti brez ugovarjanja, razen v primerih, ki jih določata Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski (32. člen ZSSloV, prim. tudi 55. točko Pravil službe v Slovenski vojski).5 Vojaške osebe lahko zoper ukaz ugovarjajo po službeni poti, vendar ga morajo kljub temu izvršiti brez odlašanja (tretji odstavek 32. člena ZSSloV in drugi odstavek 52. člena ZObr). Odklonitev, neizvršitev ali nepopolna izvršitev akta poveljevanja pomeni težjo kršitev vojaške discipline (6. točka četrtega odstavka 57. člena ZObr), za katero so vojaške osebe disciplinsko odgovorne (prvi odstavek 57. člena ZObr).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanja v konkretnem primeru v ničemer ne razmejuje med dopustnim (nekaznivim in običajnim) ukazom v vojski, s katerim nadrejeni vplivajo na voljo in ravnanje podrejenih vojaških oseb, ter ukazom, ki bi lahko pomenil kaznivo dejanje prisiljenja v smislu prvega odstavka 132. člena KZ-1. V opisu ni konkretizirano, ali in zakaj obdolženec za ukaz, ki pomeni tipični akt poveljevanja v vojski, ni imel pravne podlage. Prav tako ni opredeljeno, da za disciplinski postopek, ki ga je mogoče zaradi neupoštevanja ukaza uvesti zoper vojaške osebe, ne bi bilo izpolnjenih zakonskih pogojev. V področni praksi Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na delovnopravne spore, je sprejeto ustaljeno stališče, da grožnja z disciplinskim postopkom praviloma ne pomeni nedopustne grožnje, ki bi bila pravno relevantna pri presoji svobodne volje strank pri urejanju delovnopravnih razmerjih.6 Grožnja z disciplinskim postopkom tudi na področju kazenskega prava, ki predstavlja _ultima ratio_ pri urejanju družbenih razmerij, ne more zadostovati za „resno grožnjo“ v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, če zajema (zgolj) pretnjo z disciplinskim ukrepom, ki se lahko na podlagi 57. in 58. člena ZObr zaradi neupoštevanja ukazov izreče vojaškim osebam, kar je pravzaprav bistvo očitka v izreku izpodbijanega sklepa.

11. Glede na opis dejanja so v konkretni zadevi mogoče različne razlage o naravi obdolženčevega ukaza podrejenima vojakoma. V tovrstnih primerih je za pravo razumevanje vsebine izvršitvenega ravnanja nujno potrebno poznavanje drugih (dodatnih) okoliščin, ki bi jih moral državni tožilec navesti že v tenorju obtožnega akta, saj sodišče dejstev in okoliščin, ki bi jih moral vsebovati opis kaznivega dejanja, ne more nadomestiti z razlogi v obrazložitvi sodne odločbe.7

12. V izreku izpodbijanega sklepa manjka torej navedba okoliščin, ki bi jasno in nedvoumno sporočale, da predstavlja obdolženčevo ravnanje kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, ne le običajnega (nekaznivega) ukaza v okviru vojaškega poveljevanja. Opis dejanja ne vsebuje niti zakonskih znakov katerega koli drugega kaznivega dejanja, kar pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje s presojo, da je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (zlasti 21. točka prvostopenjskega v zvezi s 6. točko drugostopenjskega sklepa), prekršili kazenski zakon na način iz 1. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

C.

13. Vrhovno sodišče se po ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ni opredeljevalo do ostalih vložnikovih navedb, temveč je zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi 426. člena ZKP ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo tako, da je obdolženca A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico tudi spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka, saj na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

14. Odločitev je bila sprejeta s štirimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval vrhovni sodnik mag. Aleksander Karakaš, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

1 Drugi odstavek 447. člena ZKP. 2 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 (za načelna izhodišča v tč. 9 do 11 obrazložitve), I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008 in I Ips 6007/2010-72 z dne 21. 1. 2012 (za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti) oziroma I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022 (za kaznivo dejanje grožnje). 3 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008 in I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017. 4 Prim. M. Šošić: Komentar k 132. členu KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika KZ-1 (ur. D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek), Uradni list RS, Ljubljana 2019, 1. knjiga, str. 535. 5 Vojaška oseba lahko v miru odkloni ukaz, če (i) ta pomeni neposredno nevarnost za njeno zdravje in življenje ter se ukaz nanaša na delo s strupenimi ali kako drugače hudo škodljivimi snovmi brez zaščitnih sredstev in za katero vojaška oseba ni strokovno usposobljena, oziroma če pri izvrševanju ukaza ni mogoče zagotoviti niti najnujnejših varnostnih ukrepov, ali (ii) če bi izvršitev ukaza po njenem prepričanju pomenila storitev prekrška in bi bilo zaradi izvršitve ukaza neposredno ogroženo njeno življenje (33. člen ZSSloV). Vojaška oseba lahko odkloni izvršitev povelja tudi v primeru, če je očitno, da bi s tem storila kaznivo dejanje ali kršila določbe mednarodnega vojnega prava (osmi odstavek 43. člena ZObr). 6 Na primer sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 411/2007 z dne 20. 4. 2009, VIII Ips 266/2011 z dne 1. 10. 2012 in druge. Grožnja šteje v delovnopravnih sporih za nedopustno samo, če za disciplinski postopek ni bilo zakonite pravne podlage. Tako sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 78/97 z dne 10. 2. 1998 in sodba VIII Ips 51/98 z dne 12. 5. 1998. 7 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 (tč. 20).

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA mag. ALEKSANDRA KARAKAŠA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=20230329113131 "Povezava na pdf dokument")