Jedro

Toženec je v kratki obrazložitvi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela navedel, da tričlanska komisija ugotavlja, da zaradi strokovnih nedoslednosti, napak pri delu na blagajni (pos transakcije), neprimerne komunikacije s poslovnimi partnerji (vodjo prodaje) in zaposlenimi sodelavkami, tožnica ne izpolnjuje pogojev za zaposlitev po pogodbi, zaradi česar ji preneha delovno razmerje z določenim dnem. Tožnica ni storila očitanih nepravilnosti, zato sporna odpoved ni bila podana iz utemeljenega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, ki jo je toženec podal tožnici, nezakonita (I. točka izreka); da ji dne 25. 8. 2015 delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in da še vedno traja (II. točka izreka); da jo je toženec dolžan pozvati nazaj na delo, ji vzpostaviti delovno razmerje od 25. 8. 2015 dalje do ponovne reintegracije ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije izplačati vse zapadle plače in ostale prejemke, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti vsakega prejemka dalje do plačila, v 15. dneh (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan poskrbeti, da se v elektronsko evidenco pokojninske dobe pri ZPIZ RS evidentira pokojninska doba za tožnico za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije, v 15 dneh (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožnici v 15 dneh povrniti znesek 1.012,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da mora delodajalec pri spremembi članov komisije sprejeti pisni sklep in o tem obvestiti delavca ter da tožnica z oceno poskusnega dela ni bila seznanjena. Zapisnik je bil sestavljen, ocena je bila podana. O tem sta bila obveščena delodajalec in tožnica. Tožnica je vedela, da gre za oceno njenega dela, zato zapisnika ni želela prevzeti. Zapisnik ji je bil poslan skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici zakonito vročena. To izhaja iz vrnjene povratnice. Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila seznanjena z oceno dela in zaradi tega odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni nezakonita.

Razlogi za negativno oceno poskusnega dela so jasno navedeni in konkretizirani v zapisniku o oceni poskusne dobe in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana odpoved zakonita. Noben predpis ne določa, da mora biti ocena poskusnega dela vročena tožnici, niti da je treba tožnici omogočiti zagovor. Zakonitost odpovedi je odvisna samo od utemeljenosti negativne ocene poskusne dobe. ZDR-1 drugih določb glede samega postopka odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ne vsebuje. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS, opr. št. Pdp 1426/2003 z dne 18. 4. 2004. V času izdaje te odločbe je veljal ZDR, v skladu s katerim je neuspešno opravljeno poskusno delo predstavljalo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela. Poizkusno delo je namenjeno preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih delodajalec oblikuje glede na opravljanje dela na delovnem mestu, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Poskusno delo torej ni namenjeno sankcioniranju delavčevih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je namenjeno preizkusu delavčevih delovnih sposobnosti in osebnih lastnosti v širšem smislu, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela pri delodajalcu. Strokovna nedoslednost, napake pri delu z blagajno, neprimerna komunikacija s poslovnimi partnerji in zaposlenimi, so utemeljeni razlogi, ki jih je delodajalec navedel v sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Njihova utemeljenost je potrjena z izpovedbami prič A.A., B.B. in C.C.. Te priče so prepričljivo navedle, zakaj in na kakšen način so prišle do negativne ocene poskusnega dela in opisale napake, ki jih je tožnica delala pri svojemu delu, opisale pa so njen negativen odnos do drugih zaposlenih. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno poklonilo vero tožnici in pričam, ki jih je sama predlagala. Te priče je tožnica obiskala in jih prosila, da pridejo pričat na sodišče. D.D. o zadevi ni vedela bistvenega povedati. Priči E.E. in F.F. sta le občasna kupca, G.G. pa trgovski potnik, zato dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pravilna. Neuspešno opravljeno poskusno delo ni krivdni razlog za odpoved. Delodajalec mora dokazati le, da delavec ni izpolnil njegovih pričakovanj. To iz ugotovitev komisije in zapisnika o oceni dela ter izpovedb A.A., B.B. in C.C. nesporno izhaja.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi pravilno odločilo.

6. Toženec pavšalno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni določno opredelil, zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe z vidika tega pritožbenega razloga ni moglo preizkusiti.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Tožnica se je pri tožencu zaposlila na delovnem mestu poslovodje.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

9. Po določbi pete alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca neuspešno opravljeno poskusno delo. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ali ustreza pričakovanju delodajalca. Institut poskusnega dela tako pomeni varovalko, ki naj bi preprečevala zaposlitev kandidata, ki ni primeren za delo na določenem delovnem mestu, po drugi strani pa delavcu tudi omogoča, da se seznani z delom in ugotovi ali mu to delo ustreza. Ocena delodajalca, da delavec v času poskusnega dela ni izpolnil njegovih pričakovanj, mora biti takšna, da omogoča tudi preizkus. Zaradi navedenega je zmotno stališče toženca, da pri presoji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi negativne ocene poskusnega dela ni možno presojati, ali držijo konkretni očitki, s katerimi delodajalec utemeljuje, da delavec ni uspešno opravil poskusnega dela.

10. Toženec je v kratki obrazložitvi izpodbijane odpovedi navedel, da tričlanska komisija ugotavlja, da zaradi strokovnih nedoslednosti, napak pri delu na blagajni (pos transakcije), neprimerne komunikacije s poslovnimi partnerji (vodjo prodaje H. d.d.) in zaposlenimi sodelavkami, tožnica ne izpolnjuje pogojev za zaposlitev po pogodbi, zaradi česar ji preneha delovno razmerje z dnem 21. 8. 2015. 11. Tožnica se je z dejstvom, da poskusnega dela ni opravila, seznanila s prejemom sporne odpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec tožnice ni seznanil z oceno poskusnega dela in da zapisnik o oceni preizkusne dobe z dne 13. 8. 2015 tožnici ni bil vročen. Priča B.B. je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnila, da tožnica ni vedela, kaj ji želi vročiti, in da pisanja tudi ni videla. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne drži, kar je pripisano na spornem zapisniku, da je tožnica seznanjena z oceno preizkusne dobe in da zapisnika ne želi sprejeti. Pritožbene navedbe, ki to dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbijajo, zato niso utemeljene. Tožnik v pritožbi prvič navaja, da je bil zapisnik o oceni preizkusne dobe z dne 13. 8. 2015 vročen tožnici hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ne zatrjuje nobenih okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP, zaradi katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno oziroma ne pojasni, zakaj te trditve ni postavil že pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče te trditve ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni storila očitanih nepravilnosti (točka 9. obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo trditve tožnice o neutemeljenosti očitkov za dokazane. V tem delu sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ne gradi izključno na izpovedi tožnice, ampak jo utemelji tudi z oceno drugih dokazov. Dokazno oceno opre na skladne izpovedi prič F.F., E.E., G.G. in D.D., katerim je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno poklonilo vero, saj niso zainteresirane za izid tega postopka. Iz konteksta takšne dokazne ocene, s katero je sodišče prve stopnje upoštevalo kriterij skladnosti, stvarnosti in razumnosti, jasno izhaja, zakaj sodišče prve stopnje ni poklonilo vere izpovedim toženca ter preostalih prič B.B. in C.C., katerih izpovedi so bile neusklajene z drugimi dokazi. Izpovedi toženca ter prič B.B. in C.C., ki jih toženec v pritožbi izpostavlja, so tudi po oceni pritožbenega sodišča neprepričljive, saj so vsi navedeni vpleteni v dogajanje. Toženec je lastnik trgovine. Priči B.B. in C.C. sta v času zaslišanja obe opravljali delo pri tožencu. C.C. je po odhodu tožnice zasedla delovno mesto poslovodkinje. Ker so tako zainteresirani za izid spora, sodišče prve stopnje tem pričam utemeljeno ni poklonilo vere. Pritožbene navedbe toženca, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, so zato neutemeljene.

13. Tudi sicer toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje trditev tožnice o tem, da so njegovi razlogi, podani v sporni odpovedi, neutemeljeni, ni konkretizirano prerekal. Tožnica se je v tožbi določno opredelila do vseh očitkov iz sporne odpovedi in pojasnila, zakaj niso utemeljeni in v ta namen predlagala tudi izvedbo dokazov. Do poznanih razlogov se je opredelila, v okviru spoznavnih možnostih, ki jih je imela, glede na kratko obrazložitev odpovedi in dejstvo, da jo toženec z oceno poskusnega dela pred odpovedjo ni seznanil. Na pritožbene navedbe, da so toženec in priči skladno in prepričljivo izpovedali, zakaj in, na kakšen način so prišli do negativne ocene poskusnega dela in opisali napake, ki naj bi jih tožnica storila pri svojem delu in njen negativen odnos do drugih zaposlenih, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov (zaslišanje toženca ter prič B.B. in C.C. primerjaj sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2014).

14. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sporna odpoved ni bila podana iz utemeljenega razloga, ker tožnica ni storila očitanih nepravilnosti. Ker je izpodbijana pogodba o zaposlitvi nezakonita, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

15. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. V zvezi z navedbami tožnice v odgovoru na pritožbo, da je po prejemu sodbe prišlo do okoliščin, zaradi katerih reintegracija ni več možna, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravdna stranka v odgovoru na pritožbo ne more izpodbijati odločitve sodišča prve stopnje. To bi sicer lahko storila s pritožbo, vendar pa, glede na to, da je bilo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, za pritožbo ne bi imela pravnega interesa.

17. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).