Jedro

Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico tožena stranka ni vedela, da bo ena izmed delavk podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je ta delavka prenehala delati pri toženi stranki, tako ne more predstavljati zakonitega razloga za zaposlovanje za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe oz. odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas in ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi med njima ni prenehala in še vedno velja (1. odstavek izreka sodbe); da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 7. 2008 dalje do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter ji povrniti njene stroške postopka v višini 730,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8 - dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila) (2. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Tožnici je bilo pred podpisom pogodb o zaposlitvi za določen čas pojasnjeno, da se pogodbe sklepajo za določen čas zaradi nadomeščanja odsotnih delavcev zaradi bolniških izostankov, predvsem predvidenega izostanka poslovodkinje S.B. v PE K. in dopustov, kar je tudi izrecno navedeno v pogodbah. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je nadomeščanje začasno odsotnega delavca dopusten in v skladu z 2. alineo 1. odstavka 52. člena ZDR zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaradi tega je bila tudi sklenjena prva pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 4. 2. 2008 zaradi nadomeščanja S.B. in M.S. za čas do 29. 2. 2008. Druga pogodba za določen čas za čas od 1. 3. 2008 do 30. 4. 2008 je bila prav tako sklenjena zakonito, saj je bila v tem času načrtovana operacija gospe Bajc, ki pa se je zaradi nadaljnjih preiskav venomer prestavljala, v tem času pa so bile načrtovane tudi odsotnosti drugih delavcev zaradi izrabe letnega dopusta in prostih ur. Tožnica je v tem času nadomeščala M.P., B.Ž. in B.B. oz. delavke, ki so nadomeščale odsotne poslovodje. Tožena stranka je bila dolžna pravočasno zagotoviti nadomeščanje pričakovane odsotnosti zaradi zagotovitve nemotenega poteka delovnega procesa. Naknadna prestavitev operacije ne spremeni dejstva, da so ob sklenitvi pogodbe za določen čas obstajali vsi zakonski pogoji za sklenitev pogodbe za določen čas. Zaradi prestavitve operacije gospe Bajc, ki je bila še vedno predvidena, ter napovedi poslovodkinje M.P., da bo v kratkem dala odpoved pogodbe o zaposlitvi ter predvidenih odsotnosti drugih delavk zaradi izrabe letnega dopusta je bila s tožečo stranko zakonito sklenjena še tretja pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008. M.P. je dejansko dala odpoved delovnega razmerja dne 17. 5. 2008, delovno razmerje pa ji je prenehalo 10. 6. 2008, v tem času pa je bila upravičena izrabiti ves še neizrabljen dopust za l. 2007 in 2008 ter proste ure (cca 200). V času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas je tožena stranka upravičeno pričakovala in načrtovala daljše odsotnosti več delavk, ki jih je bilo potrebno nadomeščati zaradi zagotovitve kontinuitete dela in delovnega procesa. Ker so bile vse tri pogodbe o zaposlitvi sklenjene na podlagi 52. člena ZDR in so bile zakonite, ni podlage za uporabo 54. člena ZDR ter za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Določbe ZDR so jasne, saj delodajalcu narekujejo sklepanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, razen v primerih, ki jih taksativno našteva 52. člen ZDR. Tožena stranka je večkrat spremenila svoje navedbe tekom postopka. V pritožbi predvsem poudarja, da je drugo pogodbo sklenila zaradi nove operacije poslovodkinje, za katero se sicer ni vedelo, kdaj bo, poleg tega pa naj bi tožnica nadomeščala tudi druge delavke, odsotne zaradi izrabe letnega dopusta. Iz enakega razloga naj bi prišlo do sklenitve še tretje pogodbe za določen čas. V odgovoru na tožbo takih navedb ni, saj tožena stranka izrecno navaja, da je tožnica v času zaposlitve nadomeščala delavke na delovnem mestu prodajalke – B.B., M.S. in J.V., poslovodkinje S.B. pa se sploh ne omenja. Poleg tega tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni šlo za nadomeščanje zgolj zaradi koriščenja prostih ur in letnih dopustov, temveč da je bilo v času trajanja pogodb o zaposlitvi tožnice „večje število delavk odsotnih zaradi nepredvidljivih bolniških odsotnosti“. Vsa navedena dejstva in izvedeni dokazi kažejo na to, da si tožena stranka napačno razlaga primere, ko je možno z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, oziroma da tožena stranka post festum dokazuje, da je bila podana potreba po zaposlitvi tožnice za določen čas. Zakoniti razlog mora obstajati v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi, zato „odsotnost večjega števila delavk zaradi nepredvidljivih bolniških odsotnosti“ sama po sebi izključuje obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je izpovedala, da je pred njenim nastopom dela delo opravljala še ena prodajalka, po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa je delo nastopila druga delavka, ki ga je opravljala že v zadnjem tednu tožničine zaposlitve. Vodja kadrovske službe tožene stranke je to dejstvo potrdila, saj je navedla, da imajo v K. sedaj zaposlene štiri delavke, pri čemer mora poslovodkinja S.B. kot poslovodkinja dveh trgovin od junija delati cele dneve. Sklenitev pogodbe za določen čas s tožnico ni imela zakonitega razloga. Tožena stranka kljub ponovni zahtevi sodišča na zadnji obravnavi ni dostavila popolnega seznama prisotnosti na delu za vse delavke v trgovini na Č. ulici in v trgovini na P. ulici od februarja do junija 2008, čeprav bi ta dokaz, ki ga je predlagala tožnica, potrdil njeno izpoved. To dejstvo je potrebno presojati po 5. odstavku 227. člena ZPP, torej, da se štejejo dejstva, zatrjevana s strani tožnice, za dokazana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 - ZDR) ter 54. člena ZDR. V 52. členu ZDR je določeno, v katerih primerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, pri čemer je v 2. alinei 1. odstavka naveden razlog „nadomeščanje začasno odsotnega delavca“, ki je bil kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas naveden v vseh treh pogodbah o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožnica sklenila s toženo stranko. Med strankama so bile sklenjene tri zaporedne pogodbe o zaposlitvi, prva za nekaj manj kot mesec dni (od 4. 2. 2008 do 29. 2. 2008), drugi dve pa za čas dveh mesecev (od 1. 3. 2008 do 30. 4. 2008 ter od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008), vse zaradi nadomeščanja delavcev zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni in izrabe letnih dopustov.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je v pogodbi o zaposlitvi navedeni zakoniti razlog – nadomeščanje delavcev zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni in izrabe letnih dopustov – obstajal v času sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, medtem ko obstoj istega zakonskega razloga za čas veljavnosti druge in tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni dokazan. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje s tem v zvezi, saj jih potrjujejo izvedeni dokazi – tožnica je namreč v okviru druge pogodbe o zaposlitvi nadomeščala drugo delavko M.P. le pet dni v mesecu marcu, sicer pa v tem mesecu nobena od delavk, ki naj bi jih nadomeščala tožnica zaradi izrabe letnega dopusta, ni bila odsotna z dela in očitno ni šlo za nadomeščanje. V aprilu leta 2008 je tožnica dejansko nadomeščala cel mesec različne delavke zaradi odsotnosti z dela v zvezi z izrabo letnega dopusta, v okviru tretje sklenjene pogodbe pa je nadomeščala B.B. tri dni in M.P. tri dni v maju 2008, torej skupaj šest dni, v juniju 2008 pa je nadomeščanje trajalo 8 dni zaradi odsotnosti M.P. od 1. 6. 2008 do 10. 6. 2008 ter šest dni zaradi odsotnosti S.S. od 23. 6. do 28. 6. 2008. Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča, da za mesec marec in maj ter deloma za mesec junij tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je naveden v pogodbah o zaposlitvi. Glede tretje pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni vedela, da bo M.P. podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bo z delom prekinila, zato tega ni mogla upoštevati kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pritrditi pa je potrebno tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da predvidena odsotnost poslovodkinje S.B. (zaradi načrtovane operacije) ni mogla biti razlog za sklenitev druge in tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico, saj je priča S.B. izpovedala, da je v spornem času obstajala možnost, da bo ponovno daljši čas odsotna z dela, vendar njena odsotnost ni bila ne gotova in ne načrtovana. Izpovedala je tudi, da je bila po prvi operaciji, zaradi katere je bila odsotna tri tedne, ves čas na delu in da je od junija 2008 dalje opravljala delo poslovodje v obeh prodajalnah v K..

V primeru nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas se po 54. členu ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšne posledice nastopijo, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. V obravnavanem primeru niti pri drugi niti pri tretji pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni dokazan zatrjevani zakoniti razlog za sklenitev pogodbe za določen čas – nadomeščanja odsotnih delavcev – za obdobje, za katerega sta bili sklenjeni, saj je tožnica v obdobju štirih mesecev le en mesec nadomeščala odsotne delavke, v preostalih mesecih pa je nadomeščanje odsotnih delavk trajalo le po nekaj dni (pet, šest oz. osem dni na mesec), sicer pa je delo v prodajalnah opravljala poleg ostalih zaposlenih. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).