Jedro

O zahtevku za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka na podlagi drugega odstavka 174. člena OZ se odloča na podlagi predvidevanj in ocene o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka. Ker gre za bodočo škodo od tožnika sicer ni mogoče zahtevati, da z gotovostjo dokaže, kakšen zaslužek bi ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo. Vendar mora izkazati vsaj mejni prag verjetnosti, ki presega 50%. Na to, kakšen bi bil oškodovančev zaslužek v prihodnosti, je mogoče sklepati predvsem na podlagi podatkov o njegovih zaposlitvah (prejemkih) v preteklosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi prometne nesreče 10. 1. 2007, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Zahteval je 103.100,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, povrnitev 21.314,82 EUR izgubljenega dobička in 832,64 EUR potnih stroškov ter plačilo mesečne rente v znesku 748,10 EUR. Ker je toženka tožniku že plačala 73.532,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, je iz tega naslova uveljavljal le še plačilo razlike, in sicer 29.568,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 832,64 EUR odškodnine za potne stroške, ki so mu nastali zaradi zdravljenja telesnih poškodb. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in za plačilo izgubljenega dobička ter rente je v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila tožniku za nepremoženjsko škodo že izplačana primerna odškodnina. Glede izgubljenega zaslužka in rente pa je presodilo, da tožnik ni dokazal, da bi po normalnem teku stvari ustvarjal zatrjevani zaslužek.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje oziroma razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji tožnik v pretežnem delu zgolj ponavlja svoje pritožbene navedbe. Najprej povzema obseg poškodb, ki so pomenile posebno hudo telesno poškodbo. Meni, da nižji sodišči pri odmeri odškodnine nista dovolj upoštevali teže in narave poškodbe. Vztraja, da je za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem primerna odškodnina 35.000,00 EUR. Zato poleg prisojenih 28.000,00 EUR zahteva še dodatnih 7.000,00 EUR. Nižjima sodiščema očita, da sta premalo upoštevali, da je šlo za hudo krvavitev, zaradi katere bolniki običajno umrejo (ker jo je težko ustaviti), da je bil operativni poseg tvegan in zahteven, da je nekaj časa tožnik dihal s pomočjo dihalnega aparata, da se zaradi zdrobljenega zloma desnega zadnjega dela kolčne ponvice pogosto okvari prekrvavitev glavice stegnenice in hrustanec. To se je zgodilo pri tožniku, ki so mu zaradi razvoja popoškodbene artroze vstavili kolčno protezo z izvedbo zahtevne operacije. Glede intenzivnosti bolečin meni, da prvostopenjske sodbe v 15. točki obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Ker te kršitve izpodbijana sodba ni odpravila, je obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sicer meni, da je v obrazložitvi sodišče v tožnikovo škodo štelo, da je sam podal trditve glede intenzivnosti in trajanja bolečin v manjšem obsegu kot jih je ugotovil izvedenec. Pojasnjuje, da kot laik o tem ni mogel podati natančnih trditev. Bistveno je, da je tožnik dolgo trpel bolečine in jih bo tudi v bodoče. Nasprotuje tudi odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po mnenju revidenta je pravična denarna odškodnina iz tega naslova 52.000,00 EUR, zato poleg prisojenih 35.000,00 EUR zahteva še 17.000,00 EUR. Revizija povzema anatomske1 in funkcionalne2 posledice poškodb. Opozarja, da je tožnik sposoben le za kratkotrajno solidno hojo, ne pa za športne in zabavne aktivnosti na nogah, niti za delo, pri katerem je potrebna hoja ali stoja, težave ima tudi, če dolgo sedi. To pomeni, da ni sposoben za sedeče delo. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da je tožnik zaradi posledic poškodbe pridobitno nesposoben (česar toženka ni prerekala). Vztraja, da priznana odškodnina odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 574/20093, II Ips 327/20114 in II Ips 141/2011. Zato je podana kršitev 22. člena Ustave. Izpodbija tudi odločitev glede izgubljenega dobička in rente. Poudarja, da je pridobitno nesposoben in se ne more zaposliti. Drugostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo z zaključkom, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da bi se redno zaposlil za najmanj minimalno plačo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zgolj dejstvo, da pred nezgodo ni imel zaposlitve, ne pomeni, da se v prihodnosti ne bi zaposlil. Čeprav pred nezgodo ni imel delovne dobe, je delal na črno pri svoji materi v lokalu. To so v izpovedbi potrdili tožnik in njegova starša. O resničnosti izpovedi tožnikovih staršev ne bi podvomil noben razumen človek. Življenjsko in logično je, da je tožnik delal, saj je šlo za družinski lokal. Nižji sodišči sta zmotno uporabilo 8. člen ZPP (prosto presojo dokazov) z zahtevo, da tožnik ponudi dodatne dokaze. Nižji sodišči sta namreč zaslišanima pričama odvzeli verodostojnost zaradi sorodstvene povezave s tožnikom, čeprav tega dokazna pravila ZPP ne določajo. Ker iz sodbe ni jasno, zakaj bi bili priči zainteresirani za izid postopka, je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, tj. pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17, v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred vrhovnim sodiščem se je zato na podlagi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. 8. Tožnik zahteva povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode zaradi prometne nesreče 10. 1. 2007. Za nepremoženjsko škodo je tožnik že prejel 73.532,00 EUR odškodnine, kar revalorizirano znaša 76.178,99 EUR (73,68 povprečnih plač).5

9. Revizija v pretežnem delu vztraja pri pritožbenih navedbah, na katere je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Zato je revizijsko sodišče dodatno odgovorilo le na bistvene revizijske navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel šok zaradi krvavitve, izpah desnega kolka z zlomom kolčne ponvice, zlom I, IV. in V. rebra, poškodbeni vdor zraka v desno prsno votlino, udarnino desnih pljuč, poškodbeno raztrganje jeter, krvavitev v trebušno votlino, poškodbo ishiadičnega živca s posledično hudo parezo (omrtvelost) distalnih mišic na desni spodnji okončini, popoškodbeno obrabo desnega kolka in vstavitev umetnega desnega kolka. Zaradi poškodbe je bil tožnik štirikrat operiran, hospitaliziran 74 dni, 6 mesecev uporabljal bergle, prejel več injekcij, doz tuje krvi in sredstva proti strjevanju krvi, bil podvržen previjanju ran, odstranjevanju cevk in šivov iz pooperativnih ran, izpostavljen večjim dozam ionizirajočega sevanja ter imel 11 pregledov pri specialistih. V času prve hospitalizacije je imel urinski kateter in nekaj dni drenažno cevko v desno stran prsne votline. Od negovalnega osebja je bil popolnoma odvisen 10 dni (ko je bil v enoti za intenzivno terapijo), pomoč pri higieni je potreboval tudi 20 dni po operaciji, občasno pomoč pa še nekaj mesecev. Glede bolečin je izvedenec ugotovil, da je tožnik hude trpel 2 tedna (občasno pa še mesec dni), zmerne eno leto in mesec dni, občasno jih bo trpel tudi v bodoče. Vendar sta nižji sodišči pojasnili, da sta pri odmeri odškodnine (glede intenzivnosti in trajanja bolečin) kot okvir za odločanje upoštevali tožnikove trditve, da je hude bolečine trpel 10 dni, srednje hude 2 meseca, lažje pa trpi še danes. Neutemeljeno je stališče revizije, da prvostopenjske sodbe zaradi takšnega zapisa ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sam tožnik je v reviziji obrazložil, da je sodišče upoštevalo intenzivnost in trajanje bolečin zgolj v obsegu, kot jih je zatrjeval tožnik (čeprav je izvedenec ugotovil, da so bile bolečine dolgotrajnejše). Sodišče je namreč vezano na trditveno podlago strank in ne sme upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala (7. člen ZPP). V skladu z razpravnim načelom lahko torej upošteva le dejstva, ki jih stranki navedeta. Ni res, da tožnik (kot laik) ustreznih trditev o trajanju in intenzivnosti bolečin ne bi mogel podati, saj ne gre za navedbe, za katere bi bilo potrebno posebno strokovno znanje.

11. Tožnik v reviziji v celoti ponavlja svoje pritožbene razloge o tem, zakaj je upravičen do višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Po presoji revizijskega sodišča je odmerjena odškodnina (28.000,00 EUR oziroma 27 povprečnih plač) v pravilni meri upoštevala težo in naravo poškodbe (tj. da je šlo za hudo krvavitev, zaradi katere bolniki običajno umrejo, tveganost in zahtevnost operacije, dejstvo da je tožnik dihal s pomočjo dihalnega aparata in da so tožniku zaradi popoškodbene artroze vstavili kolčno protezo). Prisojena odškodnina je namreč po višini primerna in v skladu s temeljnimi načeli odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako z načelom individualizacije kot tudi z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmerjena odškodnina nikakor ne odstopa navzdol od siceršnjih odškodnin iz tega naslova, kot jih priznava sodna praksa.6

12. Tudi odškodnina 35.000,00 EUR (35 plač), ki sta jo nižji sodišči priznali za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je ustrezno umeščena v kompleks težjih, lažjih in okvirno primerljivih zadev iz sodne prakse. Odškodnine za nepremoženjsko škodo iz te skupine poškodb se gibljejo v širokem razponu, prisojena odškodnina pa ne odstopa od spodnje meje.7 Vse trajne posledice, ki jih revizija ponavlja, sta nižji sodišči že ustrezno upoštevali pri odmeri odškodnine. Upoštevali sta tožnikovo starost (35 let v času nezgode), izvedenčevo oceno o trajnih anatomskih in funkcionalnih posledicah poškodbe ter dejstvo, da je zaradi poškodb tožnik omejen pri hoji, delu in športnih aktivnostih. Sposoben je le za kratkotrajno solidno hojo, ne pa za športne in zabavne aktivnosti na nogah (npr. tek, nogomet, igre z žogo, ne zmore daljše hoje, hoje navkreber). Prav tako ni sposoben za delo, povezanim s kratkotrajno hojo ali stojo, težko sedi in vstane iz sedečega položaja (če dolgo časa sedi, mu noga mrtviči) in vidno šepa. Zaradi težav na področju zaposlovanja se počuti manj vrednega. Za tožnika omenjene posledice8 zagotovo pomenijo znižanje kakovosti življenja. Vendar jih je treba objektivizirati - primerjati s sodno prakso. Ta primerjava pokaže, da je odmerjena odškodnina primerna.

13. Že drugostopenjsko sodišče je revidentu obrazložilo, da judikati II Ips 327/2011, II Ips 141/2011 in II Ips 574/2009, na katere se sklicuje, niso primerljivi z obravnavano zadevo. V prvi citirani zadevi je šlo za hujši primer mlajše (20 letne) poškodovanke. Enako velja za zadevo II Ips 141/2011, v kateri je imela poškodovanka znatnejše nevšečnosti med zdravljenjem: 12 operacij, 7 hospitalizacij v trajanju 91 dni, 4 mesečno uporabo invalidskega vozička, 11 mesečno hojo z berglami ter bila dva meseca popolno odvisnost od pomoči in nege bolnišničnega osebja. Prav tako je imel oškodovanec številne težave na psihičnem področju, ki jih tožnik ni imel. Tudi zadeva II Ips 574/2009, v katerem je 35 letni oškodovanec prejel 84 plač, se razlikuje od konkretnega primera. V citirani zadevi je moral namreč poškodovanec opustiti številne dejavnosti in imel hude psihične težave zaradi prikrajšanosti. Razlika v prisojeni odškodnini gre torej na račun zmanjšanja življenjskih aktivnosti in psihičnih stisk. Revident neutemeljeno navaja, da zaradi pridobitne nesposobnosti trpi enako prikrajšanje kot v omenjenem primeru. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč namreč ne izhaja, da bi tožnik zaradi nezaposljivosti trpel hude psihične težave. Zatrjevane zmotna uporaba materialnega prava, kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave zato niso podane.

**Glede višine odškodnine za izgubljeni zaslužek in denarno rento**

14. Tožnik je trdil, da je zaradi posledic škodnega dogodka pridobitno nesposoben. Zatrjeval je, da bi se najkasneje v 8 mesecih po prijavi v evidenco brezposelnih oseb 5. 11. 2008 zaposlil in zaslužil najmanj minimalno plačo. Toženka je ugovarjala, da tožnik ni dokazal, da je zaradi posledic prometne nesreče prikrajšan na zaslužku.

15. Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve so, da tožnik do nezgode (pri 35 letih) ni imel niti enega dne delovne dobe, ni služil dohodka s priložnostnimi deli in pred nezgodo ni bil aktiven pri iskanju zaposlitve, temveč se je v evidenco brezposelnih prvič prijavil šele po prometni nesreči. 16. Z navedbami, da je pred nezgodo delal „na črno“ pri svoji materi, tožnik nedovoljeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nižji sodišči sta obrazložili, da sta izpovedbo tožnikovih staršev ocenili kot neprepričljivo ter (zaradi sorodstvene povezave) upoštevali njuno zainteresiranost za tožnikov uspeh v pravdi. Z očitkom, da ni jasno, zakaj bi bili priči zainteresirani za tožnikov uspeh v pravdi, revizija v resnici nasprotuje dokazni oceni izvedenih dokazov. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, ko zaradi pomanjkanja razlogov sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Za takšno situacijo nedvomno ne gre. Prepovedi revizijskega izpodbijanja dejanskega stanja tudi ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb postopka - očitkom kršitve 8. člena ZPP, ker naj bi nižji sodišči pričama odvzeli verodostojnost (zgolj zaradi sorodstvene povezave) in zato neutemeljeno zahtevali dodatne dokaze. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da ZPP sicer formalnih dokaznih pravil res ne pozna, vendar imajo nekateri dokazi relativno nižjo dokazno vrednost. Na to nevarnost je tožnika med postopkom opozorila toženka takoj, ko je v dokaz svojih trditev predlagal zaslišanje očeta in matere. Zato bi se tožnik moral in mogel zavedati dokaznega tveganja, da nižji sodišči izpovedbi njegovih staršev ne bosta verjeli.

17. Revident nadalje meni, da je sodišče njegov zahtevek zavrnilo le zato, ker je ugotovilo, da v času pred škodnim dogodkom ni imel zaposlitve.

18. O zahtevku za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka na podlagi drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika se odloča na podlagi predvidevanj in ocene o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka. Skromne revizijske trditve, da zgolj okoliščina, „da pred nezgodo ni imel zaposlitve, ne pomeni, da se kasneje ne bi mogel zaposliti“, ocene nižjih sodišč ne morejo spremeniti. Ker gre za bodočo škodo, od tožnika sicer ni mogoče zahtevati, da z gotovostjo dokaže, kakšen zaslužek bi ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo. Vendar mora izkazati vsaj mejni prag verjetnosti, ki presega 50 %. Na to, kakšen bi bil oškodovančev zaslužek v prihodnosti, je mogoče sklepati predvsem na podlagi podatkov o njegovih zaposlitvah (prejemkih) v preteklosti. Ti v konkretnem primeru ne omogočajo zaključka, da obstaja verjetnost, ki presega 50 %, da bi bil tožnik, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, zaposlen. Prognozo o oškodovančevem zaslužku, ki temelji na dogajanju v preteklem obdobju, je mogoče korigirati z okoliščinami, nastalimi po škodnem dogodku. Te lahko, če obstajajo, spremenijo predvidevanje o normalnem teku stvari. V obravnavani zadevi bi to (v odsotnosti zaposlitve v času pred škodnim dogodkom) lahko bila aktivnost, usmerjena v prizadevanje najti ustrezno zaposlitev. Tožnik bi torej moral trditi, da si je pred nesrečo aktivno prizadeval najti zaposlitev. Vendar takšnih trditev ni postavil, še manj dokazal9. Tožnik torej niti s stopnjo mejne verjetnosti sodišča ni uspel prepričati, da bi bil ob običajnem teku stvari (tj. če ne bi prišlo do škodnega dogodka), zaposlen. Zato sta tožbeni zahtevek glede izgubljenega zaslužka in mesečne rente nižji sodišči utemeljeno zavrnili.

19. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije.

1 Tj. prsna in trebušna stena zaceljena z manj vrednim vezivnim tkivom, brazgotinjenje v področju jeter, umetni kolk na desni strani, oslabljene mišice desne goleni in stegna. 2 Manjša izguba gibljivosti desnega kolka, slabša moč upogiba desnega kolena, nezmožnost gibanja desnega stopala zaradi poškodbe živca. Tožnik ima stalno padajoče desno stopalo, zato mora pri hoji uporabljati opornico, ki mu stopalo drži v skrčenem položaju 90 stopinj. 3 Sodišče je oškodovancu priznalo najmanj 17 plač višjo odškodnino. Meni, da je prikrajšanje enako hudo kot v citirani zadevi, saj je tožnik postal pridobitno nesposoben, zaradi česar ne more poskrbeti za svoje preživljanje. 4 Meni, da sodišče ni vzpostavilo pravilnega razmerja. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. 5 Glede na povprečno plačo v času izdaje prvostopenjske sodbe 1.033,95 EUR. 6 Primerjaj zadevo II Ips 127/2007, v kateri je sicer starejša oškodovanka za hujše nevšečnosti prejela 26,5 plač. Nižjo odškodnino je mlajši oškodovanec prejel tudi v primerljivi (nekoliko manj hudi) zadevi II Ips 116/2009 (24 plač). Višjo odškodnino (30 plač) pa sodišča priznavajo za znatnejše nevšečnosti (II Ips 723/2004, II Ips 474/2006). 7 Višje odškodnine so bile priznane v zadevah II Ips 474/2006 (38 plač), II DoR 34/2016 (39 plač), II Ips 127/2007 (42 plač), v katerih so imeli oškodovanci (poleg siceršnjih omejitev) hude posledice tudi na psihičnem področju (tj. posttravmatski psihoorganski sindrom z osebnostno spremenjenostjo, depresivnost). V zadevi II Ips 116/2009 (43 plač) pa je imel mlajši oškodovanec tudi hujše posledice. V primerljivi zadevi II Ips 827/2007 je mlajši oškodovanec za primerljive posledice prejel 35 plač, medtem ko je bila v zadevah II Ips 581/2002 (27 plač), II Ips 608/2000 (28 plač), II Ips 693/2009 (28 plač) priznana nižja odškodnina. 8 Ki so podrobneje opisane v 18. in 19. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. 9 Primerjaj sodbi II Ips 3/2015 z dne 28. 7. 2016 in II Ips 303/2016 z dne 6. 4. 2017.