Jedro

Višina odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 832,64 EUR za potne stroške, ki so mu nastali zaradi zdravljenja telesnih poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči dne 10.1.2007, povzročeni s strani zavarovanca tožene stranke. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo ter zahtevek za plačilo izgubljenega dobička in rente pa je v celoti zavrnilo. Glede nepremoženjske škode zato, ker je ugotovilo, da je bila tožniku s strani toženke že izplačana primerna odškodnina, glede izgubljenega zaslužka in rente pa, ker tožniku ni uspelo dokazati, da bi po normalnem teku stvari, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, ustvarjal zatrjevani zaslužek. Glede pravdnih stroškov je sodišče odločilo, da je dolžan tožnik toženki povrniti 15,00 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 30,00 EUR.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Najprej povzema obseg poškodb, ki jih je utrpel v prometni nezgodi in opozarja, da je šlo za posebno hudo telesno poškodbo. Meni, da narave poškodbe sodišče pri odmeri odškodnine ni dovolj upoštevalo. Pri odškodnini za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je premalo upoštevalo, da je šlo pri tožniku za hudo krvavitev, zaradi katere bolniki običajno umrejo in da je tako krvavitev zelo težko ustaviti. Izvedenec je poudaril, da je šlo za zelo tvegan in zahteven operativni poseg, potreben zaradi vdora zraka v desno stran prsne votline. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je šlo pri pritožniku za zdrobljen zlom desnega zadnjega dela kolčne ponvice z izpahom, torej za poškodbo, pri kateri se pogosto okvari prekrvavitev glavice stegnenice. Prav to se je tudi zgodilo pri pritožniku, zaradi česar so mu ustavili totalno kolčno protezo z izvedbo izredno zahtevne operacije. Glede intenzivnosti bolečin pritožnik meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in zato se je v tem delu ne da preizkusiti. Sicer pa meni še, da je iz 15. točke sodbe mogoče razumeti, da je sodišče v pritožnikovo škodo štelo, da je sam podal trditve glede intenzivnosti in trajanja bolečin v manjšem obsegu kot pa je ugotovil izvedenec. Pritožnik in izvedenec uporabljata različno terminologijo, bistveno je, da je pritožnik trpel dolgo bolečine in da jih trpi še danes. Glede odškodnine za strah pritožnik izpostavlja, da je ob samem dogodku utrpel zelo intenziven strah, ki bi ga lahko označili z izrazom „smrtna groza“, nato intenziven sekundarni strah mesec dni, še leto dni pa zmeren sekundarni strah. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožnik povzema estetske, anatomske in funkcionalne posledice poškodb. Opozarja, da je sposoben le za kratkotrajno solidno hojo, da ni sposoben za nobeno športno aktivnost na nogah, ne za zabavne aktivnosti in ne za delo, pri katerem je potrebna hoja ali stoja, težave pa ima tudi, če dolgo sedi. Kot iskalec zaposlitve je prijavljen od 5.11.2008 in vse do danes zaposlitve še ni dobil. Oviran je torej tudi pri iskanju zaposlitve. Glede na mladost in nastale posledice poškodbe meni, da je odškodnina, ki jo je zahteval, to je 52.000,00 EUR iz tega naslova primerna, zato zahteva poleg odmerjenih 35.000,00 EUR še nadaljnjih 17.000,00 EUR odškodnine. Meni, da priznana odškodnina odstopa od sodne prakse. Izpostavlja judikat VS RS II Ips 574/2009, torej zadevo, v kateri je bilo oškodovancu ob enako dolgi hospitalizaciji, enakem številu operacij, približno isti starosti oškodovanca, podobnih poškodbah in enakih posledicah, priznana odškodnina v višini 114 plač, kar pomeni 46 plač kot v obravnavani zadevi. Izpostavlja še zadevo VS RS II Ips 327/2011 v kateri je šlo sicer za hujši primer, a je odškodnina znašala 130 plač in zadevo VS RS II Ips 141/2011, v kateri je bila odmerjena odškodnina za po njegovem mnenju primerljive posledice v višini 105 plač. Glede izgubljenega dobička in rente pritožnik izpostavlja, da je pridobitno nesposoben, da pa je zmoten zaključek sodišča, da ni dokazal svojih trditev, da bi se, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, redno zaposlil in dobil službo z najmanj minimalno plačo. Res pred nezgodo ni imel delovne dobe, je pa delal na črno pri svoji materi. To, da pred nezgodo ni imel zaposlitve, ne pomeni, da se kasneje ne bi mogel zaposliti. Na podlagi dopisa Zavoda za zaposlovanje RS je mogoče ugotoviti, da bi v povprečju pritožnik dobil zaposlitev v osmih mesecih. Jasno je torej da najmanj sredi leta 2009, pri čemer bi za polni delovni čas prejemal najmanj minimalno plačo. Navaja še, da je pred nezgodo delal pri materi v gostinskem lokalu, pri čemer je priča - mati povedala, da je v obdobju od leta 2004 do 2008 imela lokal v I., kjer je pomagal tudi pritožnik. Delal je kot skladiščnik, nabavljal je robo, pospravljal, stregel kadar je bilo potrebno. Tudi oče je povedal, da je pritožnik delal v maminem gostinskem lokalu. Mati mu je plačevala na roke. O resničnosti izpovedi obeh ne bi podvomil noben razumen človek. Povsem življenjsko in logično je, da je pritožnik delal, saj je šlo za družinski lokal. V civilnem pravu ne velja pravilo, da več dokazov bolj potrjuje določeno trditev. Sodišče v zadevi v konkretnem primeru zahteva od tožnika, da bi moral ponuditi dodatne dokaze, čeprav dokazna pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) tega ne določajo. Pritožnik tudi ne razume, kaj je sodišče želelo povedati s tem, da je mama pritožnika povedala, da je lokal zaprla v letu 2008, pritožnik pa zahteva odškodnino od 5.11.2008. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je v 8. točki obrazložitve sodbe zapisalo prvostopenjsko sodišče, je tožnik na podlagi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) upravičen do pravične denarne odškodnine, pri čemer pa mora sodišče pri tem, ko z odločitvijo zasleduje pravično zadoščenje tožnika, upoštevati tudi sodno prakso v podobnih primerih. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri konkretnem oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (1). Čeprav tožnik v pritožbi izpostavlja težo in naravo poškodb, obsežnost zdravljenja in posledic, ki so mu jih poškodbe pustile, pa je iz pritožbe jasno, da se zaveda, da ima njegovo individualno vrednotenje nepremoženjske škode korektiv v drugih podobnih primerih, ki jih je obravnavala sodna praksa.

5. Brez dvoma predstavlja skupek poškodb, ki jih je utrpel tožnik v prometni nezgodi, posebno hudo telesno poškodbo (šok zaradi krvavitve, izpah desnega kolka z zlomom kolčne ponvice, zlom prvega, četrtega in petega rebra, poškodbeni vdor zraka v desno prsno votlino, udarnino desnih pljuč, poškodbeno raztrganje jeter, krvavitev v trebušno votlino, poškodbo ishiadičnega živca s posledično hudo parezo distalnih mišic na desni spodnji okončini, popoškodbeno obrabo desnega kolka in vstavitev umetnega kolka desno). Vendar pa zadevi II Ips 327/2011 in II Ips 141/2011, na kateri se sklicuje, nista primerljivi s tožnikovim primerom. Da gre pri prvonavedeni zadevi za hujši primer kot je tožnikov, priznava tudi slednji v pritožbi, pri drugi zadevi pa pritožnik spregleda, da je imela oškodovanka, ki ji je bila odmerjena odškodnina v višini 105 plač, znatnejše nevšečnosti med zdravljenjem (poleg štirimesečne uporabe invalidskega vozička, devetmesečne hoje s podpazdušnimi berglami, dvomesečne popolne odvisnosti od pomoči in nege bolnišničnega osebja, je bila kar sedemkrat hospitalizirana - skupaj 91 dni in prestala 12 operacij, na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri katerih je bila oškodovanka v funkcionalnem smislu prizadeta podobno kot tožnik, pa so bile pri omenjeni oškodovanki izkazane tudi številne težave na psihičnem področju, kar v obravnavani zadevi pri pritožniku ni bilo ugotovljeno).

6. Ima pa pritožnik prav, da je mogoče njegove poškodbe, trajanje telesnih bolečin, obseg nevšečnosti med zdravljenjem, strah, skaženost in zmanjšanje življenjskih aktivnosti primerjati s podobno starim oškodovancem iz zadeve II Ips 574/2009. Temu oškodovancu je bila priznana odškodnina za negmotno škodo v skupnem znesku 71.432,32 EUR, kar pa na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 26.10.2007, ko je povprečna plača znašala 846,38 EUR (2), ni predstavljalo 114 plač, kot je v zbirnem podatku za ta judikat očitno zmotno navedeno, temveč 84 plač. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče prisodilo pritožniku odškodnino za negmotno škodo v višini 69.500,00 EUR, kar upoštevajoč podatek o povprečni neto plači za mesec marec 2016 (1.033,95 EUR) pomeni, da mu je prisodilo za negmotno škodo odškodnino v višini 67,2 plače, torej manj kot primerljivemu oškodovancu. V pretežnem delu gre za razliko na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki pa je razumljiva, saj je v primerljivi zadevi moral oškodovanec opustiti številne dejavnosti, s katerimi se je ukvarjal pred škodnim dogodkom in imel hude psihične stiske zaradi življenjske izgube in prikrajšanosti, pri čemer so te psihične obremenitve trajne narave.

7. Po oceni pritožbenega sodišča zato ni utemeljena pritožba, kolikor se zavzema za višjo odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - 28.000,00 EUR (glede telesnih bolečin je prvostopenjsko sodišče povsem razumno obrazložilo, da je to odškodnino odmerilo predvsem upoštevajoč tožnikovo izpoved oziroma opis bolečin s strani tožnika, glede na to, da občutek za bolečino izvira iz intimne sfere posameznika in jih ljudje doživljamo različno) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - 35.000,00 EUR (odškodnine za skaženost tožnik ne izpodbija), utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odškodnino za prestani strah. Poleg zelo intenzivnega primarnega strahu, ki ga je izvedenec označil z izrazom „smrtna groza“, je namreč sodišče v premajhni meri upoštevalo kasneje razviti sekundarni strah. Tožnik je že takoj po sprejemu v bolnišnico prestal zelo zahteven operativni poseg, nato pa je bil po premestitvi na intenzivno terapijo, kjer je dihal s pomočjo dihalnega aparata, v nevarnosti, da lahko pride do zapletov v zvezi s pljuči. Tudi izpah desnega kolka z zlomom kolčne ponvice je bila poškodba, katere izid je bil tvegan in negotov, kar se je pri pritožniku dejansko razvilo v artrozo, ki je terjala zamenjavo poškodovanega kolka s totalno kolčno protezo. Tožnik je iz naslova pretrpljenega strahu zahteval odškodnino v višini 6.000,00 EUR in pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil tak zahtevek v celoti utemeljen. Če se odškodnini, ki jo je tožniku prisodilo sodišče v višini 69.500,00 EUR, prišteje še nadaljnjih 3.000,00 EUR odškodnine za strah, pa je to manj kot revalorizirani znesek odškodnine, ki ga je tožnik pred tem že prejel. Ne glede na delno utemeljene pritožbene navedbe je zato moralo pritožbeno sodišče pritožbo proti sodbi, kolikor se ta nanaša na odmero odškodnine za negmotno škodo, zavrniti.

8. Neutemeljena je pritožba tudi, kolikor se nanaša na zavrnitev tožnikovega zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka in za plačilo rente. Tožnik je pred prvostopenjskim sodiščem, in to ponavlja tudi v pritožbi, zatrjeval na podlagi potrdila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, da je v letu 2014 povprečno trajala brezposelnost pred zaposlitvijo za moške stare 42 let z nepopolno ali popolno osnovnošolsko izobrazbo 8,3 mesece (za obdobje prvih štirih mesecev leta 2015 pa 4,1 mesec), kar naj bi pomenilo, da bi od 5.11.2008, ko se je prijavil v evidenco aktivnih iskalcev zaposlitve (ali najkasneje 8 mesecev kasneje), zaslužil najmanj minimalno plačo. Ali bi se in kdaj bi se tožnik v resnici zaposlil, pa je bodoče negotovo dejstvo, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bil ob nesreči star 35 let, pa ni imel niti enega dne delovne dobe in ni zatrjeval nobenih aktivnosti v smeri iskanja redne zaposlitve. V evidenco brezposelnih oseb se je prvič prijavil šele po prometni nesreči dne 5.11.2008. Če se dodatno upošteva, da je bil pred škodnim dogodkom glede na svojo starost optimalno delovno sposoben, se izkaže, da res ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazal, da bi se, če prometne nesreče ne bi bilo, v pričakovanem povprečnem (!) času zaposlil ne glede na to, kakšno delo bi mu bilo ponujeno.

9. Pritožba neuspešno izpodbija tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da je pred škodnim dogodkom s priložnostnim delom zaslužil določen dohodek, s tem ko naj bi delal v materinem lokalu. Prvostopenjsko sodišče, ki je tožnikova starša, s katerima je tožnik dokazoval svoje trditve, neposredno zaslišalo, je ocenilo izpoved obeh kot skromno in neprepričljivo ter ob tem kot dodatno upoštevalo tudi njuno nedvomno zainteresiranost za tožnikov uspeh v pravdi. Razumno je obrazložilo, da bi tožnik lahko za dokazovanje svojega dela v lokalu ponudil druge dokaze - zaslišanje drugih oseb, saj bi se njegovo delo, če bi ga dejansko opravljal, moralo odraziti navzven. Drži, da ZPP, kot opozarja pritožba, ne pozna dokaznih pravil, niti ne uveljavlja domneve, da več dokazov bolj potrjuje določeno trditev. Vendar pa se lahko po izvedenem dokaznem postopku izkaže, da imajo nekateri dokazi relativno nižjo vrednost in prav na to nevarnost je med postopkom opozorila tožena stranka takoj, ko je tožnik v dokaz izgube na zaslužku predlagal zaslišanje očeta in matere (listovna št. 41 spisa). Tožnik bi se zato tega tveganja moral zavedati.

10. Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi, da je zapis prvostopenjskega sodišča v sodbi, da je tožnikova mati lokal zaprla v letu 2008 zaradi upokojitve, tožnik pa zahteva odškodnino od 5.11.2008 dalje, nerazumljiv. Povsem jasno je namreč, da zato tožnik ni izkazal za verjetno niti, da bi od leta 2008 dalje delal vsaj v materinem lokalu.

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika v celoti zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Odločba VS RS II Ips 723/2008 in številne druge.

op. št. 2: Vir Pravosodni bilten.