Jedro

Okoliščina, da je tožnica tožbo utemeljila z materialnopravno zmotnim stališčem, da je banka veljavno odstopila od kreditne pogodbe z uresničitvijo odložnega pogoja, ne negira materialnopravne teze, da je banka zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov na tožnico prenesla materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo oziroma z enostransko izjavo razdreti pogodbo. Toženca v odgovoru na revizijo napačno menita, da takšno materialnopravno stališče tvori nedopustno revizijsko novoto.

V konkretnem primeru je ključno, da iz dejanske podlage tožbe izhaja zaključek, da toženca nista plačala dveh zaporednih obrokov. Ker je v konkretnem primeru tožnica vstopila v pravni položaj banke, je napačno stališče, da tožnica v okoliščinah konkretnega primera ni mogla pravno učinkovito odstopiti od kreditne pogodbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve strank**

1. Tožnica je trdila, (1) da je na podlagi cesijske izjave o odstopu terjatve z dne 31. 5. 2011 na njo prešla terjatev banke do tožencev iz kreditne pogodbe, (2) da je tožencu 21. 6. 2011 poslala regresni zahtevek za plačilo odstopljene terjatve, (3) da je tožencema 28. 7. 2011 in 16. 8. 2011 poslala opomin pred vložitvijo predloga za izvršbo, (4) da sta bila toženca o odstopu od kreditne pogodbe obveščena že ob njenem pozivu z dne 21. 6. 2011, najkasneje pa z vložitvijo predloga za izvršbo v konkretni zadevi. Tožnica je menila, da je že banka odstopila od kreditne pogodbe na podlagi uresničitve odložnega pogoja neplačila zapadlih obveznosti v skladu s pozivom.

2. Toženca sta ugovarjala, da banka ni odstopila od kreditne pogodbe in da je obračun preostanka dolga napačen. Po stališču tožencev tožnica banki ni bila dolžna izplačati zavarovalnine. V konkretnem primeru bi lahko le banka podala odstopno izjavo.

**Ugotovljeno dejansko stanje** - Toženec je kot kreditojemalec z Banko, d. d. (v nadaljevanju banka) dne 23. 4. 2003 sklenil kreditno pogodbo št. 103347, s katero mu je bil odobren kredit v višini 43.029,26 EUR. Toženka se je zavezala kot solidarna porokinja. Kredit je bil zavarovan pri tožničinemu pravnem predniku. Ker toženec svojih obveznosti ni poravnal, je banka tožencema poslala tri opomine in dopis, s katerim sta bila opozorjena, da v kolikor obveznosti ne bosta poravnala v roku 15 dni, bodo pričeli z izterjavo, pri čemer ima banka v skladu s pogodbo pravico odstopiti od pogodbe in takoj zahtevati vračilo celotnega dolga pred iztekom roka za vračilo. Tretji opomin je bil zadnji pred tožbo.

- Toženec je bil v zamudi s plačilom treh obrokov kredita. Odstop od pogodbe s strani banke je bil določen v 16. členu kreditne pogodbe.1 Banka je toženca z dopisom z dne 7. 4. 2011 še zadnjič pozvala k plačilu dolga in zapisala: „Pozivamo vas, da v 15-ih dneh oziroma najkasneje do 22. 4. 2011, poravnate zapadle obveznosti v celoti, saj bomo v nasprotnem primeru nepreklicno odstopili od pogodbe in začeli s postopkom izterjave preko danih jamstev.“ Po poteku 15 dnevnega roka iz dopisa z dne 7. 4. 2011 banka ni podala niti odstopne izjave niti zahteve za plačilo celotnega dolga, ampak je od tožničinega pravnega prednika zahtevala izplačilo zavarovalnine v znesku celotnega preostalega dolga po kreditni pogodbi.

- Tožničin pravni prednik je banki zaradi nastopa zavarovalnega primera izplačal zavarovalnino. Banka je na osnovi izplačila zavarovalnine s cesijsko izjavo z dne 31. 5. 2011 odstopila tožničini pravni prednici vse pravice iz kreditne pogodbe.

**Odločitev sodišča prve stopnje v prvem sojenju**

3. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172837/2011 z dne 13. 1. 2012 v veljavi v I. odstavku izreka za znesek 2.125,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v III. odstavku izreka (I. točka izreka). V umaknjenem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Za znesek 17.519,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v višini 1.113,06 EUR.

**Odločitev sodišča druge stopnje v prvem sojenju**

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep v III. in IV. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je presodilo, da lahko banka na podlagi 13. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK)2 zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo tudi v primeru potrošnikove zamude s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Ker je bil toženec v zamudi s plačilom vsaj dveh zaporednih obrokov, je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

**Odločitev sodišča prve stopnje v drugem sojenju**

5. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172837/2011 z dne 13. 1. 2012 za znesek 17.519,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 1.968,35 EUR. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da banka v konkretnem primeru ni odstopila od kreditne pogodbe in je tožnica zavarovalnino v znesku, ki presega 2.125,83 EUR izplačala neutemeljeno. Po tem stališču je odločilno, da banka od pogodbe ni izrecno odstopila niti ni na toženca naslovila zahtevka na plačilo vseh še nezapadlih obveznosti. Dopisu banke z dne 7. 4. 2011, ki predstavlja pisno obvestilo kreditojamalcu iz drugega odstavka 13. člena ZPotK, bi moralo slediti aktivno ravnanje banke. Tožnica ni pravočasno trdila, da bi banka na podlagi veljavne pogodbe zahtevala plačilo vseh obrokov že zaradi zamude z dvema zaporednima obrokoma. Terjatev je utemeljevala le na dejstvu odstopa banke od pogodbe. Po prepričanju sodišča prve stopnje je z namensko in logično razlago 13. člena ZPotK izključena možnost, da bi posojilodajalec brez dodatnega roka in pisnega obvestila zahteval plačilo še nezapadlih obrokov kredita. Stranki kreditne pogodbe sta kot edino možnost, da banka zahteva plačilo še nezapadlih obrokov kredita, uredili le opcijo odstopa od pogodbe. Takšna je bila izrecna pogodbena volja strank. Uporaba 13. člena ZPotK za dopolnjevanje pogodbenega dogovora na način, ki bi bil za potrošnika manj ugoden, je v nasprotju za namenom ZPotK. Varstvo potrošnikov ne bi bilo zagotovljeno v primerih, ko jim posojilodajalci dajejo v podpis pogodbe, kjer je odstopno upravičenje urejeno le z opcijo odstopa od pogodbe, ob tem pa računajo na neposredno uporabo za potrošnike manj ugodne določbe iz prvega odstavka 13. člena ZPotK. To bi pomenilo negiranje jasne vsebine pogodbe na škodo šibkejše stranke.

**Odločitev sodišča druge stopnje v drugem sojenju**

6. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem, da banka ni veljavno odstopila od kreditne pogodbe iz razloga, ker tožencema ni podala ustrezne odstopne izjave. Pojasnilo je, da je tožnica svojo terjatev ves čas utemeljevala z okoliščino odstopa od pogodbe s strani banke in da tožnica ni podala zadosti trditev za uporabo 13. člena ZPotK. Kot nedopustne pritožbene novote je ocenilo navedbe, (1) da je tožnica izjavo o odstopu podala s pozivom z dne 21. 6. 2011 na plačilo celotne obveznosti po pogodbi in (2) da je tožnica upravičena do plačila preostalih obrokov pred zapadlostjo iz razloga zamude s plačilom dveh zaporednih obrokov. Ker pogodba veže upravičenje banke za plačilo še nezapadlih obrokov kredita izključno na odstop od pogodbe, bi bila neposredna uporaba 13. člena ZPotK v okoliščinah konkretnega primera v nasprotju z namenom ZPotK. Ker tožnica ni vstopila v celoten pogodbeni položaj banke, ampak je od nje pridobila le terjatev iz naslova zapadlih in neplačanih kreditnih obrokov, njena izjava o odstopu od kreditne pogodbe ne bi mogla biti učinkovita.

7. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 161/2016 z dne 25. 8. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnica v obravnavanem primeru skladno z določbami kreditne pogodbe, 13. člena ZPotK in trditveno podlago tožbe zaradi neplačila dveh zaporednih zapadlih mesečnih obrokov ne more zahtevati plačila preostalih obrokov kredita pred njihovo zapadlostjo; in ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnica od kreditne pogodbe pravno-učinkovito ni odstopila (določbe kreditne pogodbe in 13. člen ZPotK).

**Revizija tožeče stranke**

8. Tožnica vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve drugemu sodniku. Revizija argumentira stališče, da je v konkretnem primeru zaradi zamude tožencev s plačilom dveh zaporednih obrokov banka pridobila pravico terjati celotno neplačano kreditno obveznost pred zapadlostjo in da je bila ta pravica odstopljena tožnici. V konkretnem primeru ni sporno, da sta bila toženca v zamudi s plačilom vsaj dveh zaporednih obrokov. Nepomembno je, kako se je tožnica pravno opredelila o zapadlosti sporne terjatve, saj se višina neplačane terjatve v vsakem primeru določi v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZPotK. Meni, da je podala zadostno trditveno podlago, da bi sodišče na podlagi 13. člena ZPotK odločilo bodisi o zahtevi za plačilo preostalih obrokov pred njihovo zapadlostjo bodisi o enostranskem odstopu od kreditne pogodbe. Ker iz dejanske podlage izhaja, da je potrošnik v zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov, je svojo obveznost do banke utemeljeno izpolnila. Toženca sta bila o odstopu od pogodbe obveščena že ob vročitvi tožničinega poziva z dne 21. 6. 2011, najkasneje pa z vložitvijo predloga za izvršbo v konkretni zadevi. Napačno je stališče sodišča, da bi morala banka po poslanem pozivu na plačilo s 15 dnevnim rokom za plačilo aktivno ravnati tako, da bi po (neuspešnem) poteku 15 dnevnega roka tožencema podala še izrecno, jasno in nedvoumno pisno izjavo o razdrtju pogodbe. Banka je podala odstopno izjavo s pisnim obvestilom pod odložnim pogojem neplačila v obvestilu zajetih zapadlih obveznosti. Nastop razloga za odstop od pogodbe je bil v popolni kontroli tožencev. Namen dodatnega 15 dnevnega roka je potrošniku ponuditi zadnjo priložnost za izpolnitev pred prenehanjem pogodbe. Notifikacijska dolžnost iz 109. člena Obligacijskega zakonika na veljavnost odpovedi nima vpliva. Nižji sodišči sta samovoljno zožili uporabo kogentne zakonske določbe iz 13. člena ZPotK. V konkretnem primeru je 13. člen ZPotK potrebno uporabiti neposredno.

**Odgovor tožene stranke na revizijo**

9. Toženca sta odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Poudarjata, da je tožnica utemeljevala svoj zahtevek le na temelju razdrtja kreditne pogodbe s strani banke z dopisom z dne 7. 4. 2011. Tožnica ni trdila, da je do odstopa od pogodbe prišlo na konkludenten način oziroma da je banka na njo prenesla bodoče in nezapadle terjatve iz kreditne pogodbe. Nedopustne revizijske novote so navedbe, (1) da je bila odstopna izjava podana konkludentno s tožničinim dopisom z dne 21. 6. 2011 in (2) da naj bi banka s cesijsko pogodbo z dne 31. 5. 2011 na tožnico prenesla tudi bodoče in nezapadle poslovne terjatve iz veljavne kreditne pogodbe. Neutemeljene so revizijske navedbe, da naj bi bila o odstopu obveščena v dopisih tožnice z dne 21. 6. 2011 oziroma z vložitvijo tožničinega predloga za izvršbo. Dopis in predlog za izvršbo se ne moreta šteti kot obvestilo o odstopu od kreditne pogodbe. Tožničin poziv ne more nadomestiti obveznosti banke, da poda odstopno izjavo. Iz vpogleda v tožničin dopis z dne 21. 6. 2011 je razvidno, da tožnica toženca ni obvestila o odstopu banke od pogodbe. Ker tožnica ni bila stranka kreditne pogodbe, ni mogla podati veljavne odstopne izjave. Če bi nižji sodišči ugotavljali utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi veljavne kreditne pogodbe, bi prekoračili trditveno podlago tožbe. Pri ugotavljanju vsebine zavarovalne pogodbe je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožbe. Banka tožencu ni dala na voljo ustreznega in zakonsko določenega dodatnega izpolnitvenega roka.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

11. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena revizija (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do navedb iz odgovora na revizijo, ki se nanašajo na vprašanje, ali je banka pravilno odstopila od kreditne pogodbe.

12. Za presojo pravnega položaja toženčev je ključno vprašanje, ali se je njun pravni položaj zaradi odstopa pravic banke iz kreditne pogodbe poslabšal. Zakonodajalec je s sprejemom ZPotK v nacionalni pravni red implementiral Direktivo Sveta z dne 22. 12. 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (v nadaljevanju Direktiva 87/102). Direktiva 87/102 v 9. členu določa, da je v primeru če kreditodajalec svoje pravice po kreditni pogodbi odstopi tretji osebi, potrošnik zoper tretjo osebo upravičen uveljavljati ugovore, ki jih ima na voljo zoper prvotnega kreditodajalca. Ta določba odraža temeljno načelo, da odstop pravic kreditodajalca, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, ne sme poslabšati potrošnikovega položaja. ZPotK v prvem odstavku 14. člena določa, da je v vseh primerih, ko pride do odstopa terjatve iz kreditne pogodbe, potrošnik upravičen uveljavljati proti prevzemniku vse pravice in uporabiti v svojo obrambo vse dokaze, kot bi jih lahko uveljavil proti prvotnemu dajalcu kredita, vključno s pobotom. V drugem odstavku 14. člena ZPotK določa, da so pogodbe o odstopu terjatev, ki bi kakorkoli zmanjševale pravice potrošnika iz prejšnjega odstavka, nične.

13. ZPotK v 13. členu ureja abstraktni dejanski stan razdora pogodbe s strani dajalca kredita. V prvem odstavku 13. člena ZPotK določa, da lahko dajalec kredita zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov. V drugem odstavku določa, da mora dajalec kredita pred izjavo, da razdira pogodbo, potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni. V tretjem odstavku določa, da lahko dajalec kredita razdre pogodbo le v primeru, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v dodatnem roku iz prejšnjega odstavka. ZPotK v prvem odstavku 21. člena določa, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem zakonom in v škodo potrošnika. V drugem odstavku določa, da se določbe tega zakona neposredno uporabljajo tudi v primeru, če so določila kreditne pogodbe nejasna ali nepopolna.

14. V skladu s 7. členom ZPotK dogovor o možnosti odstopa banke od pogodbe ni predstavljal obvezne sestavine kreditne pogodbe. Iz dejstva, da v kreditni pogodbi ni bil urejen dejanski stan plačila pred zapadlostjo, ne izhaja materialnopravni zaključek, da sta stranki izključili možnost neposredne uporabe 13. člena ZPotK. Čeprav banka v konkretnem primeru ni podala izrecne odstopne izjave, to ne pomeni, da na tožnico s pogodbo o odstopu terjatve z dne 31. 5. 2011 ni moglo biti preneseno upravičenje, da od toženca zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo oziroma da z enostransko izjavo razdre pogodbo v primeru, ko je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Ker se zaradi tožničinega vstopa v pravni položaj banke pravni položaj tožencev v ničemer ni spremenil, to pomeni, da se z neposredno uporabo 13. člena ZPotK njun pravni položaj ni mogel poslabšati v nasprotju z ZPotK.

15. Okoliščina, da je tožnica tožbo utemeljila z materialnopravno zmotnim stališčem, da je banka veljavno odstopila od kreditne pogodbe z uresničitvijo odložnega pogoja, ne negira materialnopravne teze, da je banka zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov na tožnico prenesla materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo oziroma z enostransko izjavo razdreti pogodbo. Toženca v odgovoru na revizijo napačno menita, da takšno materialnopravno stališče tvori nedopustno revizijsko novoto. Pravdne stranke lahko meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka opredelijo le z navedbo dejanske podlage, kar pomeni, da mora dejstva, na katere tožnik opira tožbeni zahtevek, sodišče presojati s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed relevantnih pravnih norm. Na navedeno nima vpliva niti izrecna izjava tožeče stranke, da naj se sodišče pri presoji omeji le na določen pravni vidik.3

16. Sodna praksa višjih sodišč temelji na stališču, da je odstopna izjava neoblična in če ni podana že pred pravdo ali izvršbo, se kot obvestilo o odstopu šteje vložitev tožbe ali predloga za izvršbo.4 Nižji sodišči za odstop od takšnega stališča nista ponudili nobenih argumentov. V konkretnem primeru je ključno, da iz dejanske podlage tožbe izhaja zaključek, da toženca nista plačala dveh zaporednih obrokov. Ker je v konkretnem primeru tožnica vstopila v pravni položaj banke, je napačno stališče, da tožnica v okoliščinah konkretnega primera ni mogla pravno učinkovito odstopiti od kreditne pogodbe.

**Odločitev o reviziji**

17. Vrhovno sodišče je zaradi zmotne uporabe 13. člena ZPotK reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo v novem sojenju v zvezi s presojo temelja tožbenega zahtevka upoštevati v tem sklepu izraženo materialnopravno stališče. Ker vrnitev zadeve istemu sodniku poročevalcu sodišča druge stopnje ne ogroža učinkovitega poteka sojenja, je Vrhovno sodišče zavrnilo tožničin predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku.

**O stroških revizijskega postopka**

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Določba se glasi: Banka ima pravico odstopiti od te pogodbe in takoj zahtevati vračilo vsega dolga z obrestmi in stroški vred pred potekom roka za vračilo, če je kreditojemalec: a) v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih anuitet (obrokov), b) navedel ob sklenitvi pogodbe neresnične podatke, c) ni izpolnil katerekoli obveznosti, prevzete s to pogodbo. 2 Uradni list RS, št. 70/2000 s spremembami in dopolnitvami. 3 A Galič v: L. Ude in A. Galič (rd.): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 134 - 135. 4 Sodba VSL z dne 20. 12. 2017, opr. št. I Cpg 1072/2017; sklep VSL z dne 13. 3. 2013, opr. št. II Cp 1891/2012; sodba in sklep VSL z dne 20. 7. 2011, opr. št. I Cpg 308/2011; sklep VSL z dne 2. 9. 2009, opr. št. II Cp 1353/2009.