Jedro

Ker banka višje terjatve od tiste, ki je bila z omenjeno sodbo prisojena, ni pridobila, več na tožnico ne na podlagi pogodbenega (cesijskega) odstopa terjatve in ne na podlagi subrogacije ni mogla prenesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 5. 11. 2015 odločilo: - da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172837/2011 z dne 13. 1. 2012 za znesek 17.519,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje do plačila razveljavi in da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, - da je dolžna tožnica tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.968,35 EUR.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 1. 2012 obdrži v veljavi za solidarno plačilo zneska 17.519,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 do plačila, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma izpostavlja, kaj naj bi se dogajalo v postopku in kaj v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje. Poudarja, da med pravdnima strankama temelj predmetne terjatve ni sporen. Predpostavka (stališče), da banka ni veljavno odstopila od pogodbe in so bile zato na dan 30. 4. 2011 zapadle in neplačane le tri mesečne anuitete v višini 2.125,83 EUR, ne drži. Mnenje sodišča, da bi morala H. d.d. tožencema poslati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo, da razdira pogodbo, ni pravilno, saj zakon nalaga dajalcu kredita le obveznost pisnega obvestila z določitvijo dodatnega roka za plačilo zapadlih obveznosti. Oblika odstopne izjave pa v zakonu ni določena. H., d. d. je podala odstopno izjavo že hkrati s pisnim obvestilom in je podana pod odložnim pogojem neplačila zapadlih obveznosti, ki so zajete v obvestilu. Vse to pomeni, da je bila 30. 4. 2011 predmetna kreditna pogodba vsekakor že razdrta. Postopek odstopa od kreditne pogodbe je bil voden v skladu s 16. členom omenjene kreditne pogodbe in 13. členom Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK). Nastop razloga za odstop od pogodbe je bil v popolni kontroli tožencev. Za enostranski odstop od kreditne pogodbe mora dajalec kredita v skladu s 13. členom ZPotK potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni, kar je storila tudi H., d. d. Ne zakon, ne predmetna kreditna pogodba ne določata roka za odstop od pogodbe. Toženca sta bila o odstopu od predmetne kreditne pogodbe obveščena že ob vročitvi tožničinega poziva z dne 21. 6. 2011, (prvemu tožencu vročen 22. 6. 2011), najkasneje pa z vložitvijo predloga za izvršbo v predmetni zadevi (pritožba se sklicuje na odločbo višjega sodišča VSL sklep II Cp 1353/2009). V kolikor bo sodišče štelo, da bi moral pravni prednik podati posebno izjavo o odstopu od kreditne pogodbe, pa je bila ta izjava podana s tožničinim pozivom na plačilo celotne obveznosti po kreditni pogodbi z dne 21. 6. 2011. Če sodišče ne bo sledilo njenim navedbam o odstopu od kreditne pogodbe, pa je tožnica podala zadostno trditveno podlago, da bi sodišče lahko uporabilo materialnopravno podlago iz 13. člena ZPotK o zahtevi po plačilu preostalih obrokov pred zapadlostjo (kot je navedlo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 1235/2015 z dne 2. 9. 2015). V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da sta bila toženca v zamudi s plačilom vsaj dveh zaporednih obrokov (dejansko treh) in da se višina vrednosti določa v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZPotK. Zato je jasno da je sodišče napačno zaključilo, da so bile na dan 30. 4. 2011 zapadle in neplačane le tri mesečne anuitete v višini 2.125,83 EUR. Na dan 30. 4. 2011 je zapadla celotna predmetna terjatev. Tudi druga predpostavka, da je prehod terjatve od banke na tožnico temeljil zgolj na zakoniti subrogaciji in da je banka nanjo cedirala zgolj terjatve v višini 2.125,83 EUR, ne drži. Sodišče je v zadnjem stavku šestega odstavka izpodbijane sodbe samo navedlo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je banka na osnovi izplačane zavarovalnine s cesijsko izjavo z dne 31. 5. 2011 odstopila tožnici vse svoje pravice iz kreditne pogodbe. V enajstem odstavku sodbe pa je navedlo, da temelji tožničin zahtevek zgolj na zakoniti subrogaciji in se nič ne opredeli do pogodbene cesije. Tudi v kolikor sodišče zavzame stališče, da predmetna terjatev ob cesiji (ne glede na to, ali je pogodbena ali zakonita cesija) dne 30. 5. 2011 še ni zapadla v celoti v plačilo, ampak je zapadel v plačilo zgolj znesek 2.125,82 EUR, pa ne more biti sporno, da je tožnica vstopila v vse pravice H., d. d. do višine izplačane zavarovalnine in ne samo za znesek 2.125,82 EUR, kot napačno zaključuje sodišče. Kot se je že večkrat izjasnila sodna praksa, so predmet cesije lahko tudi bodoče terjatve, čeprav so individualno nedoločene, če so le določljive (sklicuje se na odločbo I Cpg 1431/2012). Nikakor ne držijo trditve tožencev, da terjatev v delu, ki presega znesek 2.125,83 EUR, zoper njiju ne obstaja. Še toliko bolj nenavadno je to, da je sodišče sledilo navedenim trditvam tožencev in jih utemeljevalo s tem, da terjatev v višini, ki presega 2.125,83 EUR, na podlagi zakonite subrogacije ni nikoli prešla na tožnico. Sodišče je spregledalo, da tako zakonita subrogacija kot tudi pogodbena cesija ne pomenita prenehanja terjatve, ampak le spremembo upnika. Tudi če bi držalo, da je v predmetni zadevi nastopila zakonita cesija terjatve (pa ni, saj je nastopila pogodbena cesija), je znašala terjatev banke v trenutku nastopa cesije (to je dne 30.5.2011) 20.184,36 EUR in ne zgolj 2.125,83 EUR.

3. Toženca sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je prepričljivo (pravilno) obrazložilo, zakaj upoštevaje njihov pogodbeni dogovor (kreditno pogodbo z dne 23. 4. 2003; v nadaljevanju pogodba) H., d. d. (v nadaljevanju banka) napram tožencema ni pridobila višje terjatve, od tiste, ki je bila tožnici prisojena v prvi sodbi izdani v tej zadevi (in sicer dne 11. 11. 2014). Ker torej banka višje terjatve od tiste, ki je bila z omenjeno sodbo prisojena, ni pridobila, več na tožnico ne na podlagi pogodbenega (cesijskega) odstopa terjatve (to je upoštevaje 417. in nadaljnje člene OZ(1)) in ne na podlagi subrogacije (oziroma na podlagi 963. člena OZ) ni mogla prenesti. Zaključek sodišča prve stopnje, da banka od pogodbe (pravno-učinkovito) ni odstopila in so bile na dan 30. 4. 2011 zapadle in hkrati neplačane le tri mesečne anuitete (v skupni višini 2.125,83 EUR), je povsem pravilen. To, da oblika odstopne izjave v zakonu ni določena, nima nič skupnega z okoliščino, da mora biti (tudi upoštevaje prvi odstavek 13. člena ZPotK(2)) takšna izjava podana in da mora biti (kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje) to storjeno jasno (izrecno). Takšne izjave pa banka nikoli ni podala. Neprepričljivo je tudi pritožbeno navajanje, češ da naj bi banka odstopno izjavo podala že (hkrati) s pisnim obvestilom in da naj bi bila podana pod odložnim pogojem plačila zapadlih obveznosti, ki so v obvestilu zajete. Kakor je prav tako prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz zapisa v (zadnjem) pozivu k plačilu dolga (po kreditni pogodbi) z dne 7. 4. 2011 povsem jasno izhaja, da bo banka (če obveznost ne bo poravnana) šele po izteku 15 dnevnega roka (nepreklicno) odstopila od pogodbe oziroma da bo podana še (izrecna) izjava o odstopu. Skratka omenjenega zapisa nikakor ni moč razumeti kot podane izjave o odstopu (pod odložnim pogojem). Ker (za to potrebna) izjava o odstopu od pogodbe ni bila podana, je nerelevantno tako pritožbeno poudarjanje, da je bil nastop razloga za odstop od pogodbe v popolni kontroli tožencev, kakor tudi pojasnjevanje, da ne zakon in ne pogodba roka za odstop od pogodbe ne določata.(3) V konkretnem primeru do odstopa od pogodbe ni prišlo zato, ker banka tožencema ne bi dala primernega dodatnega roka za plačilo neplačanih zapadlih obveznosti, ampak iz razloga, ker nikoli ni podala ustrezne (jasne) odstopne izjave. Slediti ni moč niti tožničinemu navajanju, da naj bi bila takšna izjava o odstopu podana z njenim pozivom (z dne 21. 6. 2011) na plačilo celotne obveznosti (po pogodbi). Da naj bi omenjeno dejanje predstavljalo izjavo o odstopu, prvenstveno predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(4)). Tožnica tega v postopku na prvi stopnji nikoli ni zatrjevala. A tudi če bi, omenjeno tožničino postopanje,(5) potrebne (izrecne) izjave o odstopu ne more nadomestiti.(6)

6. Neprepričljivo je nadalje pritožničino navajanje, da je podala zadosti trditev, da bi sodišče prve stopnje lahko uporabilo materialnopravno podlago iz 13. člena ZPotK, in sicer glede upravičenja (nastalega v posledici zamude s plačilom dveh zaporednih obrokov) po plačilu preostalih obrokov pred zapadlostjo. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnica tega (dejanskega stanu kot podlage svojemu zahtevku) nikoli ni zatrjevala,(7) ampak je svojo terjatev ves čas utemeljevala z okoliščino odstopa od pogodbe. V zvezi s tem je v izpodbijani sodbi nadalje prepričljivo pojasnjeno tudi, da bi bila ob dejstvu, ker pogodba edino možnost (upravičenje), da lahko banka zahteva plačilo še nezapadlih obrokov kredita, veže na odstop od pogodbe, možnost (njenega) neposrednega sklicevanje na ZPotK(8) v nasprotju z intencijo omenjenega zakona, ki je v varovanju šibkejše stranke (v konkretnem primeru kreditojemalca). Neutemeljen (brezpredmeten) je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do (pogodbene) cesije. Namreč ne glede na to, ali je terjatev na tožnico prešla na podlagi subrogacije ali na podlagi (pogodbene) cesije, banka nanjo ni mogla prenesti več pravic (konkretno terjatve na plačilo iz kreditne pogodbe), kot jih je napram tožencema imela sama. Višina izplačane zavarovalnine (odškodnine) nima na omenjeno okoliščino nobenega vpliva. Ker v konkretnem primeru terjatev banke napram tožencema ni presegala zneska, ki je bil prisojen s prvo sodbo izdano v predmetni zadevi, na tožnico(9) več od tega tudi ni mogla prenesti.(10) Na drugi strani pa so trditve o možnosti prenosa bodoče terjatve s cesijo ne le nedopustno nove in v nasprotju s siceršnjimi tožničinimi trditvami, ampak tudi sicer nepojasnjene (in že zato neupoštevne).(11)

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje z njo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženca sama krijeta svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Zakon o potrošniških kreditih, Ur. list RS, št. 70/2000, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Posledično pa to velja tudi za sklicevanje na odločbi VSL II Cp 1891/2012 z dne 13. 3. 2013 in I Cpg 308/2011 z dne 20. 7. 2011. Op. št. (4): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (5): Ki je (po svoji vsebini) poziv na plačilo.

Op. št. (6): V tem okviru pa velja upoštevati tudi, da tožnica ne na podlagi cesije in zakonite subrogacije ni vstopila v celoten pogodbeni položaj kreditodajalca (banke), ampak je od slednje napram tožencema pridobila „zgolj“ terjatev iz naslova zapadlih in neplačanih kreditnih obrokov (kar pomeni, da njena izjava o odstopu od kreditne pogodbe želenega učinka niti ne bi mogla imeti).

Op. št. (7): Zato v tem oziru podane pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (8): Oziroma da bi kreditojemalci lahko upravičeno računali, da se bo kljub taki vsebini pogodbe, še vedno uporabila tudi (za potrošnika vsebinsko manj ugodna) določba prvega odstavka 13. člena omenjenega zakona, v skladu s katero je razlog za zahtevo po takojšnjem vračilu celega kreditnega zneska lahko že (sama za sebe) zamuda s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov.

Op. št. (9): In sicer ne na podlagi (pogodbene) cesije in ne v posledici subrogacije.

Op. št. (10): Zato je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da (pogodbena) cesija (kot tudi subrogacija) ne pomeni prenehanje terjatve, ampak zgolj spremembo upnika, neutemeljen.

Op. št. (11): Tako ni pojasnjeno, kdaj na bi takšna (bodoča) terjatev nastala oziroma zapadla (torej kdaj naj bi nastopili pogoji za njeno sodno uveljavljanje).